Jedro

Izbrisna tožba je po svoji pravni naravi stvarnopravna tožba, specifičen pa je tudi njen tožbeni zahtevek, ki je zraven zahtevka na ugotovitev neveljavnosti izpodbijane vknjižbe usmerjen tudi na izbris materialnopravno neveljavne vknjižbe in posledično na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Ker prav tak zahtevek s predmetno tožbo uveljavlja tudi tožeča stranka, je ta v zemljiški knjigi izvedljiv in s tem izvršljiv.

Sicer drži, da mora biti volja za sklenitev pogodbe navzven izražena, torej izjavljena z besedami, znaki ali drugačnim ravnanjem (18. člen OZ) in je sporazum dosežen, ko se izjavi krijeta, prezre, da tudi izjavljeni volji lahko različne osebe pripišejo različni pomen, pri ugotavljanju katerega pa je potrebno uporabiti objektivna merila in iskati vsebino, ki jo je nasprotna stranka smela razumeti. Pri določitvi vsebine izjavljene volje je potrebno upoštevati vse relevantne okoliščine in ne le zgolj besednih izrazov in posameznih izkaznih ravnanj terja najmanj tolmačenje vsebine izjavljene volje izhajajoč iz konteksta celotne sporne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugotovilo, da pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 2. 2. 2004 v delu, ki se nanaša na solastninski delež nepremičnine ID , parc. št. 1178/1 k.o. (ID) do 380/10000, ki predstavlja v naravi stanovanje št. 12 v I. nadstropju stanovanjske hiše z naslovom, ki ima po sklepu GURS OGU Maribor z dne 15. 4. 2010 identifikacijsko številko ID, s pripadajočo drvarnico, ki ima po sklepu GURS OGU Maribor z dne 15. 4. 2010 ID, in stanovanje št. 17 v II. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu , ki ima po sklepu GURS OGU Maribor z dne 15. 4. 2010 ID, s pripadajočo drvarnico, ki ima po sklepu GURS OGU Maribor z dne 15. 4. 2010 ID, ne obstoji. V II. točki izreka je ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Mariboru pri nepremičnini parc. št. 1178/1 (ID) k.o. (ID) v korist tožene stranke do celote neveljavna glede lastninskega deleža 380/10000 od celote in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se glede lastninskega deleža 380/10000 od celote izbriše lastninska pravica v korist tožene stranke in se vpiše lastninska pravica v korist tožeče stranke. S III. točko izreka pa je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v višini 4.537,00 EUR, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencih pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stališča sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni bilo soglasja glede spornega dela predmeta obveznosti oziroma, da podpisnici pri razumevanju predmeta sporne pogodbe nista bili enotni, ne sprejema. Določilo 16. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), skladno s katerim v primeru nesporazuma pogodbenih strank glede predmeta obveznosti šteje, da pogodba ni bila sklenjena, je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbe namreč napačno interpretiralo. Čeprav izjavljena volja ni vedno resnična volja, kajti stranka lahko svoji izjavi pripiše drugačen pomen kot nasprotna stranka, pa je v obravnavani zadevi, ker je v sporni pogodbi izrecno opredeljeno, da stranki urejata zemljiškoknjižno stanje pri nepremičnini, ki je označena s parcelno številko in katastrsko občino (1. člen pogodbe), prav tako pa je nepremičnina tudi v zemljiškoknjižnem dovolilu popolno in pravilno opremljena z zemljiškoknjižnimi podatki (3. člen pogodbe), že pojmovno izključeno, da bi prišlo do razhajanja med resnično in izjavljeno voljo oziroma da pogodba v izpodbijanem delu ni bila sklenjena. Neujemanje pisnih izjav glede predmeta obveznosti, ko tožeča stranka v pravdi tudi ne zatrjuje, da bi pri označitvi predmeta pogodbe prišlo do očitne pomote, je po prepričanju pritožbe, ko ta v tej povezavi opozarja še na stališča Vrhovnega sodišča RS (II Ips 57/2003), da trditve razpolagalca, da se njegova volja ni ujemala z njegovo izjavo, za ugotovitev o nesporazumu niso pravno pomembne, v obravnavanem primeru zato izključeno. Ker je predmet obveznosti označen s parcelno številko in katastrsko občino, podan pa je tudi opis nepremičnine, ni mogoče objektivno opravičiti, da bi tožeča stranka lahko drugače razumela predmet obveznosti, zato se na nesporazum ne more učinkovito sklicevati. Ker je po naziranju tožene stranke za ugotavljanje obstoja soglasja odločujoča izjavljena volja, izjavljeni volji pa stranki glede predmeta pogodbe po zgoraj obrazloženem nista mogli pripisati različnega pomena, je zato izključeno, da je med strankama obstajal nesporazum glede predmeta obveznosti. Napačna pravna kvalifikacija pa se izraža tudi v pomanjkljivih razlogih izpodbijane sodbe. Ni namreč mogoče preizkusiti, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke, da gre v predmetni zadevi kvečjemu za eventualno bistveno zmoto tožeče stranke ob sklepanju sporne pogodbe, prav tako pa ni najti argumentov, ki bi utemeljevali stališče, da je potrebno razhajanje med resnično in izjavljeno voljo tožeče stranke, ki je tudi pripravila in sestavila sporno pogodbo, opredeliti kot nesporazum. Tudi v primeru le navidezno enake volje pa tožena stranka vztraja, da je podana napaka volje, ne pa nesporazum. Priča B. je namreč izpovedal, da je pri sklenitvi pogodbe »očitno prišlo do zmote,« sodišče prve stopnje pa tudi samo zaključuje, da »iz podatkov spisa ne izhaja noben utemeljen razlog, da bi tožeča stranka na podlagi lastne volje z obravnavano pogodbo prenesla lastninsko pravico na toženo stranko,« kar kaže, da navzven izražena volja ni bila skladna z njeno resnično voljo, to pa zahteva kvečjemu zaključek o bistveni zmoti. Utemeljevanje nesporazuma pa je zmotno tudi s sklicevanjem na posest tožeče stranke po podpisu pogodbe, saj je ta pomembna le zaradi ugotovitve, da je tožeča stranka brez pravne podlage uporabljala nepremičnino tožene stranke. V izpodbijani sodbi pa je tudi izostalo, da je priča B. izpovedal, da se sporna pogodba nanaša na vsa stanovanja, tudi na tista, ki jih je tožeča stranka oddajala v najem. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana tudi, ker izrek izpodbijane sodbe, saj nima podlage v vsebini sporne pogodbe, ni izvršljiv. Ker vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke temelji na veljavni pogodbi, zaradi izpodbijane vknjižbe pa materialne pravice tožeče stranke niso bile kršene, tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži pravdne stroške tožene stranke, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zgoraj povzeta pritožbena izvajanja v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, saj ima sodba sodišča prve stopnje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, s sklicevanjem na kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa pritožba pravzaprav uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje glede na dejanske okoliščine primera, ki niti niso pritožbeno sporne, pravilno izpeljalo pravno posledico kot jo narekuje določba 16. člena OZ, pa se, ker je s tem izpodbijana odločitev v celoti materialnopravno pravilna, tudi ta pritožbena graja izkaže kot neutemeljena.

6. Tožeča stranka v predmetni zadevi uveljavlja materialnopravno neveljavnost vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo v korist tožene stranke, ki se lahko sanira samo z izbrisno tožbo po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Izbrisna tožba je po svoji pravni naravi stvarnopravna tožba, specifičen pa je tudi njen tožbeni zahtevek, ki je zraven zahtevka na ugotovitev neveljavnosti izpodbijane vknjižbe usmerjen tudi na izbris materialnopravno neveljavne vknjižbe in posledično na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.(1) Ker prav tak zahtevek s predmetno tožbo uveljavlja tudi tožeča stranka, je ta v zemljiški knjigi izvedljiv in s tem izvršljiv.

7. Institut izbrisne tožbe je utemeljen na dejstvu, da neveljavna vknjižba ne more povzročiti veljavnega prenosa, ustanovitve, spremembe ali prenehanja knjižnih pravic, da takšne pravne posledice tudi z izpodbijano vknjižbo niso mogle nastati, pa je sodišče prve stopnje, ker je pravilno presodilo, da obravnavani historični dogodek ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 16. člena OZ (subsumpcija življenjskega primera pod pravno normo), v nasprotju z naziranjem pritožbe utemeljeno zaključilo. Glede na rezultate dokaznega postopka tudi sodišče druge stopnje namreč podpira prepričanje, da s sklenitvijo sporne pogodbe z dne 2. 2. 2004 sporazum o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim glede stanovanj št. 12 in 17 s pripadajočima drvarnicama na naslovu B. 18, kar ustreza solastninskemu deležu 380/10000 celote sporne nepremičnine, med pravdnima strankama ni bil dosežen.

8. Stališča pritožbe, da je za pravno presojo v predmetni zadevi odločilna zgolj v 1. in 3. členu sporne pogodbe izjavljena volja pogodbenih strank, iz katere sicer izhaja, da se usklajuje zemljiškoknjižno stanje z dejanskim pri sporni nepremičnini kot celoti (parc. št. 1178/1 k.o.) in je v tem pogledu identiteta izražene volje podana, naslovno sodišče namreč ne sprejema. Ob tem, ko je kot izhodišče potrebno vzeti v ozir, da etažna lastnina na sporni nepremični, ki v naravi predstavlja večstanovanjsko stavbo z dvema vhodoma na naslovu, še ni vzpostavljena, pred sklenitvijo sporne pogodbe pa se je že vršil pravni promet z realnimi deli te nepremičnine - stanovanji, kar je povzročilo neskladje dejanskih lastninsko pravnih razmerij s podatki zemljiške knjige, kjer je bila pri tej nepremičnini kot imetnik pravice do uporabe vknjižena tožeča stranka oziroma njena pravna prednica (v nadaljevanju tožeča stranka), je vendar že glede na vsebino pogodbenega dogovora v 2. členu sporne pogodbe ugotoviti, da so bila predmet usklajevanja zemljiškoknjižnega stanja zgolj tista stanovanja v sporni nepremičnini, na katerih je pravna prednica tožene stranke (v nadaljevanju tožena stranka) pridobila pravico oddajanja v uporabo na podlagi odločitve Občinskega ljudskega odbora Maribor iz leta 1961, na osnovi česar jih je vnesla v svoje poslovne knjige in jih od takrat naprej oddajala v najem ter zagotavljala potrebno vzdrževanje, tožeča stranka pa teh nikoli ni imela v posesti in upravljanju.

9. Da je bilo med pogodbenikoma soglasje za ureditev zemljiškoknjižnega stanja doseženo le glede stanovanj, katerih dejanska lastnica je bila vseskozi nesporno tožena stranka, pa je izluščiti tudi iz izpovedb v postopku na prvi stopnji zaslišanih prič, ki so pri pripravi oziroma sklepanju sporne pogodbe sodelovale na strani vsake od pogodbenih strank. Priča B. K., ki je bil takrat zaposlen pri tožeči stranki, je izpovedal, da je sodeloval pri pripravljanju sporne pogodbe, h kateri je tožeča stranka pristopila na inciativo predstavnika tožene stranke, gospoda H. (podpisnik sporne pogodbe kot predsednik uprave tožene stranke), s katerim je priča kontaktirala z namenom ureditve lastninsko pravnih razmerij stanovanj tožene stranke. Zgoraj imenovani priči je bilo v kritičnem času sicer poznano, da so bila zraven stanovanj tožene stranke v sporni nepremičnini tudi stanovanja tožeče stranke, informacije o čemer je pridobil v njihovi stanovanjski službi, vendar pa je zatrdil, da ta niso bila predmet pogodbenega urejanja in dodal, da ne vidi razloga, zakaj bi se stanovanj, v katerih so živeli ljudje, ki so imeli sklenjene pogodbe s tožečo stranko, s sporno pogodbo dotikali. Dodal pa je še, da je gospod H., na inciativo katerega je sporna zadeva potekala, dejal, da naj bi šlo za en objekt za dvema vhodoma,(2) pri čemer so na enem vhodu njihova stanovanja, na drugem vhodu pa stanovanja tožeče stranke, sporna ureditev pa naj bi se nanašala le na en vhod. V prid navedenemu pa govori tudi spremni dopis tožeče stranke z dne 23. 1. 2004, saj je v tem izrecno navedeno, da se generalnemu sekretarju tožeče stranke I. kot priloga dopisa v podpis pošilja pogodba za ureditev zemljiškoknjižnega stanja med tožečo ter toženo stranko za nepremičnine stanovanjska stavba, parc. št. 1178/1 k.o., tudi v tem dopisu pa so nepremičnine, ki so predmet urejanja, opredeljene kot tiste, ki jih je tožena stranka pridobila v uporabo z odločitvijo Občinskega ljudskega odbora Maribor iz leta 1961 in s katerimi tožeča stranka nikoli ni upravljala in razpolagala. Skladna z navedenim pa je tudi izpovedba priče B., ki je v kritičnem obdobju pri tožeči stranki nastopal kot izvršni direktor s področja nepremičnin. Pri izdelavi sporne pogodbe sicer ni sodeloval, kakor je pojasnil pa je bil z njo seznanjen, glede na to, da je podpisal zgoraj omenjen spremni dopis. Izpovedal je, da z dejanskim stanjem v naravi, in sicer, da je imel sporni objekt dva vhoda, takrat menda ni bil seznanjen, spomnil pa se je, da so s sporno pogodbo zemljiškoknjižno stanje usklajevali z dejanskim za nekaj nepremičnin v lasti tožene stranke. Priči je bilo ob sklepanju sporne pogodbe poznano, da je v sporni nepremičnini stanovanja imela tudi tožeča stranka, saj je pojasnil, da jih je takrat oddajala v najem. Čeprav je bilo v sporno pogodbo vneseno celotno zemljišče, kar ocenjuje kot lapsus, pa je poudaril, da je šlo le za ureditev nekaj stanovanj, glede na spremni dopis, ki ga je podpisal, ravno za tista na hišni številki 16. 10. Glede na zgoraj izpostavljeno sodišče druge stopnje kot pravilen sprejema prvostopenjski zaključek o tem, da je bila pogodbena volja pravdnih strank usmerjena v uskladitev zemljiškoknjižnega stanja zgolj tistih stanovanj, ki so bila nesporno vseskozi, že od leta 1961, ko je na njih pridobila pravico do uporabe, v dejanski lasti tožene stranke. V pravilnost takšnega dokaznega zaključka pa ne gre podvomiti niti glede na izpovedbo priče B., ki je na to, ko je sprva prepričljivo izpovedal, da so bila predmet zemljiškoknjižnega usklajevanja s sporno pogodbo zgolj stanovanja, na katerih je lastninsko pravna upravičenja izvrševala tožena stranka, na vprašanje sodišča, na katera stanovanja se nanaša pogodba o uskladitvi dejanskega stanja, odvrnil, da po njegovem mnenju na vsa stanovanja, saj je izhajajoč iz konteksta njegove izpovedbe kot celote tako odgovoril z oziroma na to, da je v sporno pogodbo v 1. in 3. členu zajeta sporna nepremičnina kot celota, kar pa glede na pogodbeni namen, o katerem je izpovedal, sam označuje kot lapsus, torej kot nerazumljivo. Naslovno sodišče tako ne najde tehtnih razlogov, zakaj priči B. v njegovi opredelitvi predmeta sporne pogodbe ne bi sledilo. Za pomisleke v verodostojnost njegove izpovedbe pa ni najti osnove tudi zato, ker iz izpovedbe priče H., ki je sporno pogodbo podpisal kot zakoniti zastopnik tožene stranke, prav tako izhaja, da se pogodbeni stranki, kljub navedbi sporne nepremičnine kot celote v 1. in 3. členu pogodbe, o usklajevanju zemljiškoknjižnega stanja glede stanovanj, ki so bila ob sklenitvi te pogodbe, kar je kot nesporno v postopku na prvi stopnji priznala tudi tožena stranka sama, nedvomno v posesti in upravljanju tožeče stranke, nista sporazumeli. Zaslišan je priča H. namreč izpovedal, da so imeli na sporni lokaciji stanovanja, kar so hoteli rešiti s tožečo stranko kot zemljiškoknjižno lastnico, ki je na tej osnovi pripravila sporno pogodbo, ki jo je priča podpisala. Pojasnila je, da so ta stanovanja dobili z odločbo stanovanjskega odbora v takratno uporabo, namen sporne pogodbe pa je bil ravno ta, da se uredijo njihova stanovanja, ki so jih imeli po tej pogodbi (odločbi) od sodišča in katera so imeli zavedena tudi v svojih poslovnih knjigah. Da sta na sporni nepremičnini dva vhoda, je priča izvedela šele kasneje, saj si nepremičnine v naravi ni ogledala, osebno pa s tem, da je v njej imela kakšna stanovanja tudi tožeča stranka, ni bila seznanjena, zato je bila prepričana, da s sporno pogodbo rešujejo le njihove stvari, torej uskladitev zemljiškoknjižnega stanja stanovanj, ki so bila toženi stranki dodeljena v uporabo z odločitvijo Občinskega ljudskega odbora Maribor v letu 1961. S seznamom stanovanj ob sklepanju sporne pogodbe niso operirali, ker tožeča stranka v sporni pogodbi ni navedla, da ima tam sama kakih 20 stanovanj, je priča smatrala, da je na sporni parceli vse njihovo in s tem vse razčiščeno. V nasprotnem primeru bi namreč vztrajala pri parcelaciji sporne nepremičnine.

11. Četudi sta pogodbeni stranki v 1. in 3. členu sporne pogodbe v objektivnem pogledu izrazili skladno voljo, da je predmet usklajevanja zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim sporna nepremičnina kot celota, pa je po zgoraj obrazloženem potrebno izhajati iz prepričanja, da tako izražena volja ni ustrezala njuni resnični volji. Četudi prav to v pritožbi smiselno ugotavlja tudi tožena stranka sama (navedbe pritožbe, da je iz pogodbe očitno, da sta obe stranki izrazili enako voljo, mogoče pa, da je ta le navidezno enaka, ter, da je očitno tudi sodišče prve stopnje štelo, da volja, ki jo je tožeča stranka izjavila navzven, ni bila njena resnična volja), pa ji velja odvrniti, da obravnavani dejanski primer, ko sta pogodbeni stranki dosegli soglasje za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja le glede stanovanj, ki so bila nesporno v dejanski lasti tožene stranke in jih je ta v uporabo pridobila z odločitvijo Občinskega ljudskega odbora Maribor že leta 1961, kar nedvomno izhaja že iz 2. člena sporne pogodbe, v 1. in 3. členu le-te pa sta zapisali, da je predmet pogodbe zemljiškoknjižno usklajevanje lastništva sporne nepremičnine kot celote, pri čemer se je tožeča stranka ob sklepanju sporne pogodbe zavedala, da so v tej nepremičnini tudi stanovanja, ki jih ima vseskozi sama v dejanski oblasti in upravljanju, tožena stranka pa nasprotno, četudi iz izpovedbe priče B. K. izhaja nekoliko drugače (gospodu H. je bilo poznano, da je imel sporni objekt dva vhoda, v enem so bila stanovanja tožene stranke, v drugem pa stanovanja tožeče stranke, sporna ureditev pa naj bi se nanašala le na en vhod), s to okoliščino ni bila seznanjena in je bila prepričana, da sporna nepremičnina v dejanskem pogledu obsega zgolj njej lastne nepremičnine, ni mogoče pravno opredeliti tako, da je bila ob sklenitvi sporne pogodbe podana napaka volje na strani tožeče stranke v smislu prvega odstavka 46. člena OZ (bistvena zmota). Obravnavani življenjski primer namreč narekuje pravno konkluzijo, da med pravdnima strankama pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja glede stanovanj, s katerimi je nesporno upravljala in kasneje razpolagala tožeča stranka, ni bila sklenjena.

12. Čeprav se tožena stranka v pritožbi sklicuje na stališča pravne teorije in sodne prakse pa, ker teh ne obravnava celovito, ob tem, ko sicer drži, da mora biti volja za sklenitev pogodbe navzven izražena, torej izjavljena z besedami, znaki ali drugačnim ravnanjem (18. člen OZ) in je sporazum dosežen, ko se izjavi krijeta, prezre, da tudi izjavljeni volji lahko različne osebe pripišejo različni pomen, pri ugotavljanju katerega pa je potrebno uporabiti objektivna merila in iskati vsebino, ki jo je nasprotna stranka smela razumeti. Pri določitvi vsebine izjavljene volje pa je potrebno upoštevati vse relevantne okoliščine in ne le zgolj besednih izrazov in posameznih izkaznih ravnanj,(3) kar po prepričanju sodišča druge stopnje terja najmanj tolmačenje vsebine izjavljene volje izhajajoč iz konteksta celotne sporne pogodbe. Že ta pa upoštevaje določilo 2. člena, kot pojasnjeno že zgoraj, prepričljivo opredeljuje predmet usklajevanja zemljiškoknjižnega stanja. Ob navedenem pa ni mogoče spregledati tudi, da določil OZ o sklepanju pogodbe (15. člen OZ) ter sprejemanju ponudbe (28. do 32. člen OZ), ne gre razumeti zgolj tako, da je pogodba veljavno sklenjena, ko je bilo doseženo soglasje o izjavljeni volji, četudi bi o posameznih dejstvih obstajala različna volja strank. Soglasje izjavljene volje namreč ne more imeti večjega pomena za sklenitev pogodbe kot nesporazum o naravi pogodbe ter podlagi in predmetu obveznosti. Ni namreč mogoče šteti, da soglasje izjav sanira resnično drugačno voljo strank o teh dejstvih. Če med strankama ni soglasja o naravi pogodbe, podlagi ali predmetu obveznosti, mora veljati, da pogodba ni sklenjena.(4) Tak pravni zaključek pa je v predmetni zadevi mogoče utemeljiti upoštevaje, da pogodbeni stranki nista imeli skladne predstave o tem, kaj predmet sporne pogodbe, to je nepremičnina 1178/1 k.o., v naravi predstavlja (nesporazum o predmetu pogodbe – 16. člena OZ). Izhajajoč iz pogodbene volje tožeče stranke, ki je bila, kot je zanesljivo pokazal dokazni postopek, kljub navedbi sporne nepremičnine kot celote v 1. in 3. členu pogodbe, v tem, da se uskladi zemljiškoknjižno stanje le glede tistih stanovanj, ki so bila vseskozi nesporno v dejanski lasti tožene stranke in jih je ta pridobila v uporabo že z odločbo Občinskega ljudskega odbora Maribor – leta 1961, pa je glede na to, da tožena stranka z dejstvom, da se v sporni nepremičnini zraven pravkar navedenih stanovanj nahajajo še tudi stanovanja tožeče stranke, ni bila seznanjena, mogoče zaključiti celo, da glede spornih stanovanj na naslovu B. 18 soglasje pogodbenih strank za usklajevanje zemljiškoknjižnega stanja sploh ni bilo doseženo (nesoglasje - 15. člen OZ), kar terja isto pravno sankcijo, kot jo narekuje uporaba 16. člena OZ, in sicer, da sporna pogodba v tem obsegu ni sklenjena. Z oziroma na to, da tožena stranka ob sklepanju sporne pogodbe ni bila seznanjena s tem, da so v sporni nepremičnini tudi stanovanja, katerih dejanska lastnica je bila tožeča stranka, v sporni pogodbi izražene volje tožeče stranke, da se uskladi zemljiškoknjižno stanje le glede stanovanj tožene stranke na B. 16, kljub navedbi sporne nepremičnine kot celote v 1. in 3. členu pogodbe, objektivno gledano niti ni mogla razumeti drugače, torej tako, da so predmet pogodbenega urejanja samo stanovanja v njeni lasti, torej tista na naslovu B. 16. Drugačne pravne kvalifikacije pa ni mogoče utemeljiti niti izhajajoč iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 57/2003 z dne 29. 1. 2004, saj ta v dejanskem pogledu z obravnavano zadevo ni povsem primerljiva.(5)

13. Ker po obrazloženem sporna pogodba za prenos lastninske pravice na toženo stranko na spornih stanovanjih št. 12 in 17 s pripadajočima drvarnicama na naslovu B. 18, ki ustrezata 380/10000 celote sporne nepremičnine, ne nudi materialnopravne podlage, je sodišče prve stopnje po ugotovitvi o tem z izpodbijano sodbo pravilno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri sporni nepremičnini v tem obsegu, toženo stranka pa zavezalo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške.

14. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke skladno s 353. členom ZPP zato kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Z ozirom, da tožena stranka ne beleži pritožbenega uspeha, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka krije sama. Stroške, nastale v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo, pa sama krije tudi tožeča stranka, saj njena izvajanja v odgovoru k predmetni odločitvi niso v bistvenem prispevala (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1) : Pravna teorija tak zahtevek iz izbrisne tožbe opredeljuje kot posebno vrsto reivindikacije, novejša slovenska teorija pa zastopa tudi stališče, da je tak izbrisni zahtevek posebna vrsta povračilnega zahtevka po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Če je povzročen z materialnopravno neveljavno vknjižbo, se lahko uveljavlja le z izbrisno tožbo (Renato Vrenčur, Prenovljena ureditev izbrisne tožbe, Podjetje in delo, št. 7, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 1387 in naslednje).

Op. št. (2) : Med pravdnima strankama je danes, ko jima je dejansko stanje sporne nepremičnine v naravi obema poznano, nesporno, da so stanovanja, na katerih je vseskozi imela pravico uporabe tožena stranka, na vhodu s hišno številko B. 16, stanovanja, s katerimi pa je upravljala in razpolagala tožeča stranka, pa na vhodu s hišno številko B. 18. Pojasniti velja, da je tožeča stranka na tej hišni številki sicer imela več stanovanj, in ne le sporni stanovanji št. 12 in 17 s pripadajočima drvarnicama, vendar pa s predmetno tožbo vknjižbo lastninske pravice v korist tožene stranke pri sporni nepremičnini izpodbija le glede teh dveh stanovanj oziroma glede solastninskega deleža, ki tema stanovanjema ustreza. S preostalimi stanovanji na B. 18 je tožeča stranka namreč po sklenitvi sporne pogodbe že razpolagala ter jih prodala imetnikom stanovanjske pravice, tem pridobiteljem pa tožena stranka lastninske pravice ne oporeka. Tožeča stranka je zato pojasnila, da izbrisne tožbe glede nespornih stanovanj na B. 18 ni vložila, saj zanjo v tem obsegu glede na navedeno niti nima pravnega interesa.

Op. št. (3) : Tako V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 211. Op. št. (4) : Prav tam, str. 212 in 213. Op. št. (5) : Zadeva II Ips 57/2003 obravnava dejanski primer, kjer je tožena stranka podala ponudbo za prodajo treh kmetijskih parcel, vendar pa je eno izmed teh parcel vanjo pomotoma vključila, saj je ni imela namena prodati. Tožeča stranka je tako podano ponudbo sprejela, s tožbo pa nato v razmerju do tožene stranka zahtevala sklenitev pogodbe o prodaji kmetijskih zemljišč iz ponudbe. Sodišče druge stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo tudi glede parcele, ki je bila po navedbah tožene stranke v ponudbo vključena pomotoma, in zaključilo, da je tožeča stranka veljavno sprejela ponudbo tudi glede sporne parcele, saj je možnost nesporazuma o predmetu obveznosti glede na le v pisni obliki izjavljeno voljo že pojmovno izključena. Takšnemu stališču je Vrhovno sodišče RS sicer pritrdilo, vendar upoštevaje okoliščino primera, da sta se srečali le izjavljeni volji pogodbenih strank. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč je namreč povzelo, da je v obravnavanem primeru potekal strogo obličen postopek ponudbe in sprejema ponudbe glede prodaje kmetijskih zemljišč brez predhodnih pogajanj in ko velja le tisto, kar je v predpisani obliki izraženo. Zgolj v takšnih okoliščinah je po prepričanju Vrhovnega sodišča RS možnost nesporazuma o predmetu obveznosti izključena, vendar pa teh z obravnavano zadevo ni mogoče enačiti, ker se v tej nista srečali zgolj pisni izjavi pogodbenih strank in sta se pogodbenika predhodno že ustno dogovarjala z namenom sklenitve sporne pogodbe (pogajanja). Predmet obveznosti v tej pa tudi ni opredeljen zgolj z navedbo zemljiškoknjižnih podatkov sporne nepremičnine, temveč nedvoumno tudi v 2. členu sporne pogodbe. Prav tako pa v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje, ali je predmet sporne pogodbe določena nepremičnina kot samostojen objekt pravnega prometa ali ne, temveč kaj nepremičnina, navedena v 1. in 3. členu sporne pogodbe, v naravi predstavlja. Kljub zgoraj zavzetemu stališču Vrhovnega sodišča RS pa ne gre prezreti tudi, da je to ravno glede vprašanja, ali je v primeru v predpisani obliki izjavljene volje izključena možnost nesporazuma o predmetu obveznosti, s sklepom II DoR 139/2010 z dne 1. 7. 2010, v katerem se na zadevo II Ips 57/2003 tudi izrecno sklicuje, dopustilo revizijo, tako da bo zgornje vprašanje Vrhovno sodišče RS z vidika pravilne uporabe materialnega prava še obravnavalo.