Jedro

Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila reorganizacija dela pri toženi stranki v oddelku nabave in logistike zgolj navidezna. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta, pri čemer gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. V okviru spora za presojo zakonitosti odpovedi pa mora sodišče preveriti, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne. Tožena stranka je dokazala, da ukinitev delovnega mesta vodje nabavne službe ni bila navidezna in da druga delavka na novo ustanovljenem delovnem mestu ne opravlja enakih nalog, kot jih je opravljala tožnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala: nezakonitost in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 5. 2017; ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, tožena stranka pa jo je dolžna pozvati nazaj na delo in ji čas od 23. 5. 2017 dalje do vrnitve na delo vpisati kot delovno dobo v evidenco zaposlitve, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ter ji za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delala, ter odvesti vse davke in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti posamezne plače dalje do plačila in da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške tega postopka v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, do izteka tega roka brez obresti, nato pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno izpostavlja, da je potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica na delovnem mestu "vodja nabavne službe" v času, ko ji je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, še obstajala. Delo je opravljal delavec A.A., ki je tožnico nadomeščal v času koriščenja starševskega dopusta. Zato odpovedni razlog za izpodbijano odpoved ni obstajal. Tožena stranka je kršila 115. člen ZDR-1, saj je v času tožničine odsotnosti zaradi starševskega dopusta sprejela novo sistematizacijo, ukrepe za ukinitev njenega delovnega mesta in posledično ukinila njeno delovno mesto. To so pripravljalna dejanja za odpoved pogodbe o zaposlitvi in so prepovedana po drugem odstavku 115. člena ZDR-1. Vsa dejanja so bila sprejeta v času tožničinega starševskega dopusta, tožena stranka pa je nato zgolj počakala, da se je tožnica vrnila na delo in ji vročila odpoved. Tožena stranka je tožnico zaradi odsotnosti zaradi koriščenja starševskega dopusta manj ugodno obravnavala, s tem, ko jo je v času njene opravičene odsotnosti v reorganizaciji povsem obšla in jo izključila iz sheme delovnih mest ter ji ni zagotovila, da bi se po koncu starševskega dopusta vrnila na delo. Izključitev iz sistematizacije predstavlja kršitev prepovedi diskriminacije po 6. členu ZDR-1. V zvezi z zaposlitvijo delavca A.A., ki jo je sprva nadomeščal v času starševskega dopusta, navaja, da je zgolj nadaljeval z istim delom, ki ga je opravljal prej in ki ga je pred odhodom na starševski dopust opravljala tožnica. Na novo ustanovljenem delovnem mestu "vodja logistike" se opravljajo enake delovne naloge, kot so se na tožničinem delovnem mestu "vodja nabave". Tožena stranka pa v okviru nove sistematizacije za tožnico, ki je koristila starševski dopust, ni predvidela novega delovnega mesta. Poudarja, da je diskriminacija in kršitev prvega in drugega odstavka 115. člena ZDR-1 podana zato, ker je tožena stranka v času odsotnosti tožnice sprejela novo sistematizacijo, in ukinila njeno delovno mesto. Ta ukinitev delovnega mesta je bila zgolj fiktivna, saj so se delovne naloge prenesle na novo ustanovljeno delovno mesto "vodja logistike". Na izigravanje zakona kaže tudi datum vročitve odpovedi, saj ji je bila ta vročena prvi delovni dan po poteku zakonskega varstva iz prvega odstavka 115. člena ZDR-1.Tožena stranka je tožnici ponudila zaposlitev na novo ustanovljenem delovnem mestu "upravljalec spletne trgovine", ki pomeni degradacijo glede na prejšnje delovno mesto. To delovno mesto ni nikoli obstajalo, kar izhaja iz izpovedi B.B. in C.C.. Nadalje navaja, da se naloge, ki jih je opravljala tožnica na delovnem mestu "vodja nabave" niso prenesle na druge delavce. Primarna delovna naloga tožnice je bila vodenje nabave in logistike, sedaj pa delo, ki ga je opravljala tožnica, opravlja delavec A.A.. Tožena stranka je spremenila zgolj poimenovanje delovnega mesta. To izhaja iz izpovedi A.A., B.B. in C.C.. Poudarja, da je tožnica pri toženi stranki opravljala tudi logistiko. Prvih dvanajst nalog iz seznama, ki jih je tožnica opravljala pred odsotnostjo, ji je v praksi vzelo 80 % delovnega časa. Glede na navedeno je zmotna presoja sodišča, da A.A. ne opravlja istega dela, kot ga je opravljala tožnica, da so bila dela in naloge prenesene na druge delavce, da je prenehala potreba po delu tožnice in da je bilo tožnici ponujeno primerno delovno mesto. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, saj se sodišče ni opredelilo do listinske dokumentacije, npr. pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2017, iz katere izhaja, da A.A. opravlja isto delo, kot ga je opravljala tožnica in do izpovedi prič, ki so potrdile, da je tožnica opravljala vsa dela in naloge, ki so navedene v četrtem členu pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedi prič, da se je obseg dela v podjetju povečal, kar je v nasprotju z zatrjevanim prenehanjem potrebe po delu tožnice. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je iz prepisa zvočnega posnetka in iz predloženih listin razvidno, da med tožničinim delom in delom A.A. ni nobene razlike, saj gre pri obeh za nabavo in logistiko. Sodišče je pretežni del sodbe povsem nekritično oprlo na izpoved C.C. in B.B.. Spregledalo je, da gre za prokurista in operativno direktorico tožene stranke, ki sta zainteresirana za ugoden izid pravde. To dejstvo bi moralo sodišče upoštevati pri oceni verodostojnosti njune izpovedi. Njuna izpoved je tudi v nasprotju z izpovedjo A.A.. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zarjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tako navedbe tožnice o relevantnih dejstvih kot tudi njene dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želela dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Ta kršitev je podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče listino (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Z očitki o bistvenih kršitvah določb postopka pa pritožba uveljavlja predvsem nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, torej druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Tožena stranka je tožnici, ki je bila pri njej zaposlena za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2015 na delovnem mestu "vodja nabavne službe", dne 22. 5. 2017 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navedla, da je zaradi zagotavljanja konkurenčnosti, lažjega načina dela in gospodarnosti pri opravljanju dela reorganizirala in specializirala posamezne oddelke. Naloge na delovnem mestu "vodja nabavne službe" niso več potrebne v takšnem obsegu in s takšno vsebino. V posledici reorganizacije je prišlo do specializiranosti posameznih zadolžitev in posledično do sistematiziranja ter oblikovanja novih delovnih mest v nabavi (vodja logistike in referent v nabavi). Določene naloge, ki jih je opravljala tožnica kot vodja nabavne službe, pa so se prenesle na delovna mesta "vodja proizvodnje", "vodja končne proizvodnje" in "produktni vodja". Zaradi organizacijskih in strukturnih sprememb delovni proces deluje hitreje in bolj nemoteno, z močnejšo vpetostjo proizvodnje v nabavo pa se zagotavlja tudi boljša gospodarnost poslovanja.

9. Med utemeljenimi razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/2013, s spremembami) v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Odpovedni razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

10. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved zakonita, ker je obstajal utemeljen poslovni organizacijski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice, pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, da reorganizacija ni bila navidezna in da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz diskriminatornih razlogov. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 360. členom ZPP še dodaja:

11. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila reorganizacija dela pri toženi stranki v oddelku nabave in logistike zgolj navidezna. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta, pri čemer gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. V okviru spora za presojo zakonitosti odpovedi pa mora sodišče preveriti, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v juniju 2016 dejansko izvedla reorganizacijo dela, v okviru katere je med drugim v oddelku nabave in logistike ukinila delovno mesto vodje nabave, na katerem je bila zaposlena tožnica, preostale tožničine naloge pa je razdelila med ostale zaposlene. Ugotovitve o reorganizaciji je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi skladnih izpovedi B.B., prokurista tožene stranke in tehničnega direktorja, in C.C., prokuristke tožene stranke in operativne direktorice. Tožnica s pritožbenimi navedbami, da sta B.B. in C.C. zainteresirana za izid te pravde, verodostojnosti njunih izpovedi ne uspe izpodbiti. Sodišče prve stopnje ugotovitve o reorganizaciji dela, v posledici katere je prišlo do ukinitve tožničinega delovnega mesta in posledično do prenosa preostalih nalog med ostale zaposlene, ni sprejelo zgolj na podlagi njunih izpovedi, temveč tudi ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, to je listinske dokumentacije, ki njuno izpoved v celoti potrjuje. Iz sistematizacije tožene stranke in kataloga delovnih mest izhaja, da v oddelku nabave in logistike ni več delovnega mesta vodje nabave, temveč so sistematizirana tri delovna mesta: vodja logistike, referent v nabavi in voznik. Dejstvo, da je dejansko prišlo do prenosa preostalih tožničinih nalog na ostale zaposlene pa potrjujejo predložene pogodbe o zaposlitvi zaposlenih C.C., D.D. in E.E. (npr. naloge vodenja ekipe nabave, logistike in splošne službe so se prenesle na C.C., urejanje materialnega poslovanja in pisarniška dela na D.D. in evidentiranje prevzemov materiala in storitev, količinska kontrola pošiljk in urejanje logistične dokumentacije na E.E.).

13. Tožnica navideznost odpovednega razloga vidi v tem, da je tožena stranka v času njene odsotnosti (zaradi starševstva) na istem delovnem mestu zaposlila drugega delavca A.A., sprva sicer za določen čas za nadomeščanje njene odsotnosti, nato pa ga je na istem delovnem mestu zaposlila za nedoločen čas, kar pa ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je po primerjavi tožničine pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje nabavne službe in pogodbe o zaposlitvi A.A. z dne 23. 3. 2017 za delovno mesto vodja logistike ugotovilo, da A.A. formalno ni zasedal tožničinega delovnega mesta, kot je to navajala tožnica. Na podlagi izpovedi B.B., C.C. in A.A. pa je ugotovilo, da A.A. na novem delovnem mestu vodja logistike tudi dejansko ne opravlja istih nalog, kot jih je opravljala tožnica na delovnem mestu vodje nabavne službe. Sodišče prve stopnje je njihovim izpovedim utemeljeno verjelo, saj so vsi trije skladno izpovedali, da A.A. ni prevzel tožničinega dela, pač pa le del njenih nalog, preostale pa so se razporedile med druge delavce. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da iz izpovedi teh prič izhaja, da je šlo pri ustanovitvi delovnega mesta vodje logistike zgolj za drugačno poimenovanje delovnega mesta. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da A.A. v pretežnem delu opravlja naloge s področja logistike, saj se je delo na tem področju povečalo zaradi širitve tožene stranke na več lokacij in izdelovanja več jadrnic. Posledično pa je dela na nabavnem področju manj, tudi zaradi uvedbe progama F., v okviru katerega prevzeme opravlja drug delavec (prej je to delala tožnica). Med nalogami, ki jih opravlja A.A., so sicer tudi naloge nabave, ki pa predstavljajo manjši del njegovega dela in so se razdelile tudi med ostale zaposlene.

14. Pritožbene navedbe o nasprotju med navedbami tožene stranke o povečanem obsegu dela na področju logistike in prenehanjem potrebe po tožničinem delu so neutemeljene. Tožena stranka je namreč dokazala, da je bil ravno povečan obseg dela na področju logistike razlog za reorganizacijo, v posledici katere je prišlo do nove sistematizacije in prenehanja potreb po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V pristojnosti delodajalca je, da organizira delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo tudi spreminja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela in ne vseh del, ki spadajo v opis nekega delovnega mesta. Gre za konkretno delo, ki ga po pogodbi o zaposlitvi opravlja določen delavec. To, da A.A. še vedno opravlja določene naloge, ki jih je opravljala tožnica na delovnem mestu vodje nabavne službe, ne pomeni, da je bila reorganizacija pri toženi stranki zgolj navidezna. Za obstoj utemeljenega poslovnega razloga za izpodbijano odpoved namreč zadoščajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da A.A. ni prevzel tožničinega dela, pač pa opravljal le del njenih nalog, pri čemer je bil del teh nalog razporejen tudi med ostale delavce. S tem pa je tožena stranka dokazala prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe, ki nasprotujejo temu dokaznemu zaključku, so neutemeljene.

15. Tožena stranka je tako dokazala, da ukinitev delovnega mesta vodje nabavne službe ni bila navidezna in da A.A. na novo ustanovljenem delovnem mestu ne opravlja enakih nalog, kot jih je opravljala tožnica. Ni pa dokazano, da bi tožena stranka A.A. zaposlila za nedoločen čas prav z namenom, da bo nadomestil tožnico po vrnitvi iz starševskega dopusta, tako da bo tožnica postala presežna delavka.

16. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnica izpodbija primernost ponujenega delovnega mesta "upravljalec spletne trgovine" so neutemeljene in ne vplivajo na zakonitost izpodbijane odpovedi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi C.C. in B.B. ugotovilo, da je tožena stranka tožnici ponudila delovno mesto "upravljalec spletne trgovine" z isto plačo, kot jo je imela na prejšnjem delovnem mestu, vendar ga tožnica ni želela sprejeti. ZDR-1 ne določa več, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, kot je to določal 88. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami). Zato tožena stranka tožnici zaposlitve na novo ustanovljenih delovnih mestih, to je bodisi "upravljalec spletne trgovine" bodisi na delovnem mestu "vodja logistike", ni bila dolžna ponuditi. Dejstvo, da pa ji je ponudila zaposlitev na delovnem mestu "upravljalec spletne trgovine", pri čemer bi tožnica obdržala enako plačo, kot jo je imela na ukinjenem delovnem mestu, pa še dodatno kaže na to, da je tožena stranka ni diskriminirala zaradi odsotnosti zaradi starševskega dopusta in da je ni načrtno izključila iz reorganizacije.

17. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila diskriminirana zaradi koriščenja starševskega dopusta. Tožnica vidi diskriminacijo v tem, da je tožena stranka celotno reorganizacijo dela, v posledici katere je ukinila njeno delovno mesto, izvedla v času njene odsotnosti zaradi starševskega dopusta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni kršila drugega odstavka 115. člena ZDR-1. V tej določbi je določeno, da v času in v primerih iz prejšnjega odstavka (to je v času nosečnosti ter delavki, ki doji otroka do enega leta starosti, in staršem, v času, ko izrabljajo starševski dopust v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta) delodajalec ne sme opraviti nobenega ravnanja, ki je sicer potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma za zaposlitev novega delavca. Zmotno je stališče tožnice, da ravnanja tožene stranke v času tožničine odsotnosti, kot so sprejetje nove sistematizacije, ukinitev tožničinega delovnega mesta, itd., pomenijo pripravljalna dejanja za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za pripravljalna dejanja bi šlo, če bi delodajalec od takrat, ko je izvedel za nosečnost delavke, izvajal konkretna dejanja za njeno nadomestitev. V obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da je bila reorganizacije dela v oddelku nabave in logistike izvedena izključno z namenom tožničine nadomestitve. Kot je bilo ugotovljeno, je že med trajanjem tožničine odsotnosti prišlo do spremembe strukture nalog, ki jih je izvajala tožnica, zaradi česar se je zmanjšal obseg nalog s področja nabave, ki so sestavljala delokrog delovnega mesta vodje nabavne službe, kar je pomenilo prenehanje potrebe po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato se je tožena stranka odločila ukiniti to delovno mesto. Glede na ugotovitev, da A.A. na novo ustanovljenem delovnem mestu vodje logistike ni prevzel dela, ki ga je po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu vodje nabavne službe opravljala tožnica, ampak je bil nanj prenesen le del preostalih nalog tega delovnega mesta, preostali del pa je bil prenesen med ostale zaposlene, pa je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da tak prenos nalog ne pomeni zaposlitve namesto tožnice in s tem zatrjevane diskriminacije, ki je po 6. členu ZDR-1 prepovedana.

18. Tožena stranka je torej tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Sodišče prve stopnje je zato odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

20. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa zato, ker v tovrstnih sporih na podlagi 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) krije sama svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.