Jedro

Škoda, ki je bila izplačana na osnovi pravnomočne sodbe, ni bila plačana neutemeljeno. V takem primeru ni uporaben člen 216 ZOR, ampak določba člena 210/4 ZOR.

Izrek

I. Pritožba tožeče in tožene stranke se glede zahtevka pod 1 (2,110.000,00 SIT s pripadki) z a v r n e kot neutemeljena in se v tem izpodbijanem delu sodba potrdi . II. Pritožbi tožeče stranke Z. T. d.d. L. OE C. se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v tč. 2 (305.595,00 SIT s pripadki) r a z v e l j a v i in se zadeva v tem delu v r n e v novo sojenje. III. Pritožbama obeh strank se u g o d i in se r a z v e l j a v i celotni izrek o stroških v tč. 1. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče je dosodilo tožeči stranki 2,110.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi; toženo stranko pa je obvezalo k povrnitvi 829.985,00 SIT pravdnih stroškov. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi v višini 305.595,00 SIT. Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka in glede odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti zahteva celotno zahtevano odškodnino. Poudarja še obstoječe bolečine, čeprav je od poškodbe preteklo že osem let. Tožnik je rojen leta 1965 in je bil ob škodnem dogodku star 26 let, ter bo trpel bolečine še 50 let. Poudarja bolečine ob spremembah vremena in ob obremenitvah. Sodišče ni ustrezno ovrednotilo številne neugodnosti opisane v izvedeniških mnenjih. Tožnik mora več kot osem let čakati na odškodnino. Ker se zamudne obresti dosojajo od izdaje sodbe, imajo zavarovalnice interes do pravdanja, zato bi bilo treba prisojati višje odškodnine ali pa obresti od vložitve tožbe. Tožena stranka meni,da je primerna odškodnina le 1,500.000,00 SIT. Sodišče je nekritično sledilo navedbam tožnika o bolečinah. Sodišče bi moralo oceniti tudi dejstvo, da se je tožnik že med zdravljenjem zaposlil pri zasebniku Melanšku in celo na delovnem stroju. Če bi res imel toliko bolečin in neugodnosti, ne bi mogel opravljati novega dela, pa tudi zasebnik bi ga odslovil. Sodišče tudi delno meša to odškodnino za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede preveč plačane odškodnine pritožnik zatrjuje, da je vseskozi zatrjeval, da je odškodninski zahtevek previsok in je zaradi tega tudi vložil revizijo. Tožnik je kljub temu predlagal izvršbo in dobil plačano previsoko odškodnino. Zavarovalnica ni plačala ne utemeljeno odškodnino, saj ji je bil denar v izvršbi odvzet. Zato ima pravico terjati nazaj preveč plačano odškodnino in se sklicuje na prakso Vrhovnega sodišča. Tožena stranka glede stroškov zatrjuje, da so bili nekritično priznani. Tožnik je po pooblaščencu pisal pripravljalne vloge skoraj vsak teden. Sodišče toženi stranki vseh vlog ni poslalo. V petih pripravljalnih spisih ni nič novega, ampak le ponavljanje. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, pa so ji bili priznani stroški, tožena pa je uspela, pa ji stroški niso bili priznani. Obe stranki predlagata ustrezno spremembo sodbe. Pritožbi glede dosojene odškodnine nista utemeljeni. Sodišče je dosodilo pravično denarno odškodnino v znesku 2,000.000,00 SIT za telesne bolečine in neugodnosti. Tožnik je prestajal bolečine različne intenzivnosti cca 14 mesecev. Tožnik bo tudi v bodoče prestajal bolečine ob funkcionalni obremenitvi levega ramenskega sklepa in sicer glede na njegovo starost še cca 50 let. Tožnik je moral prestati številne neugodnosti med dolgotrajnim zdravljenjem, med drugim je prestal tudi operacijo. Tožnik je moral uporabljati različne medicinske pripomočke, zdravil se je v bolnišnici in v zdravilišču, prestajal pa je tudi dolgo fizioterapijo, razgibavanje pa je še vedno potrebno. Tožnikova škoda torej spada med srednje težke škode in zato dosojene odškodnine 2,000.000,00 SIT ni bilo mogoče spreminjati. Ob dosojeni odškodnini je bilo primerno upoštevano tudi osemletno čakanje na satisfakcijo. Če je odškodnina dosojena po ocenah in merilih na dan zaključka obravnave, pač ni mogoče dosoditi zamudnih obresti za čas pred zaključkom obravnave, saj je višina odškodnine prilagojena cenam ob sojenju. Če pa bi tožnik iztoževal nevalorizirane nižje zneske, bi bile dosojene zamudne obresti od dneva zadnje valorizacije zahtevkov. Ne drži trditev, da je sodišče nekritično sledilo navedbam tožnika o bolečinah. Sodišče je bolečine ugotavljalo predvsem na osnovi mnenj dveh izvedence (S. in S.). Iz navedenih razlogov tudi ni pomembno, kakšno delo opravlja sedaj tožnik, saj so bile bolečine objektivno ugotovljene s pomočjo izvedencev. Sodišče je preuranjeno zavrnilo zahtevek pod 2 (plačilo 305.595,00 SIT s pripadki). Sodišče je uporabilo čl. 216 ZOR, čeprav je uporaba te določbe za ta primer vprašljiva. Odškodnina je bila izplačana na osnovi pravnomočne sodbe in celo v izvršilnem postopku, zato ni mogoče trditi, da je bila odškodnina plačana neutemeljeno, saj je obstajal temelj. Res pa je ta pravni temelj pozneje odpadel, ko je revizijsko sodišče spremenilo pravnomočno sodbo. Če pa podlaga (temelj) odpade, potem pride v poštev neupravičena pridobitev po čl. 210/4 ZOR. Vsa odločilna dejstva po čl. 210/4 ZOR v izpodbijani sodbi še niso ugotovljena, zato pritožbeno sodišče ni smelo spremeniti sodbe. V novem sojenju bo treba ugotoviti vsa dejstva po čl. 210/4 ZOR in nato odločiti o zahtevku. Ob reševanju obeh pritožb glede pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih po čl. 155 ZPP. Sodišče je dosedaj le navedlo vrsto priglašenih stroškov,ni pa ocenilo, kateri stroški so bili za pravdo potrebni. Sodišče bo moralo skrbno presoditi vse okoliščine in oceniti tudi potrebnost številnih pripravljalnih spisov, kot je pravilno opozorjeno v pritožbi (čl. 155 ZPP). Glede na delno razveljavitev sodbe bo prvostopno sodišče odločilo tudi o pritožbenih stroških.