Jedro

Tožena stranka je pravilno interpretirala določilo 25(1) člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, in sicer, da se v primeru razpisanega ukrepa zavrnitve vstopa, česar tožnik v tožbi niti ne zanika, vloga za dovoljenje za bivanje praviloma zavrne. Ker humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti na narekujejo drugačne odločitve, je tožena stranka ravnala pravilno. To pa izhaja tudi iz 96. člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, ki razpis zavrnitve vstopa veže med drugim tudi na dejstvo, da je bil osebi izrečen prisilen ukrep odstranitve iz države zaradi neupoštevanja nacionalnih predpisov o vstopu ali bivanju tujcev.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Upravna enota A. je na podlagi 1. odstavka 42. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 71/2007 in 44/2008) odločila, da se postopek za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tožnika, ki je državljan Republike Kosovo, v Republiki Sloveniji zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta upravni organ pravi, da je tožnik dne 8. 8. 2008 na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Skopju vložil zahtevo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve in dela po 32. členu ZTuj-1. Iz računalniške evidence je razvidno, da je tožnik zabeležen v evidenci Schengenskega informacijskega sistema in sicer „je bil imenovani prvič uradno registriran v Zvezni Republiki Nemčiji dne 14. 5. 1995. Zaprosil je za azil, vendar je bila njegova prošnja zavrnjena z nezmožnostjo pritožbe dne 21. 6. 1995. Odredba za deportacijo je bila izdana dne 7. 9. 2005. Dne 7. 8. 2005 se je preselil na neznani naslov. Dne 10. 3. 2006 je bil za imenovanega razpisan ukrep zavrnitve vstopa oziroma deportacija s strani organa za tujce v Z., Nemčija, zaradi ilegalnega prebivanja na njihovem ozemlju.

Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma v 1. odstavku 25. člena vsem državam pogodbenicam Schengenskega sporazuma nalaga obveznost, da v postopkih izdaje dovoljenj za prebivanje državljanom tretjih držav preverjajo morebitno zabeleženost ukrepa zavrnitve vstopa v Schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju SIS).

V 96. členu Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma tudi določa, v katerih primerih oziroma za katere državljane tretjih držav se ukrep zavrnitve vstopa razpiše. Gre za državljane tretjih držav, ki predstavljajo nevarnost za javni red in javno varnost ali nevarnost za nacionalno varnost, kar mora biti ugotovljeno z odločitvijo pristojnega upravnega sodišča ali sodišča ene izmed držav pogodbenic Schengenskega sporazuma. Država pogodbenica lahko ukrep zavrnitve vstopa na podlagi 96. člena Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma v SIS vnese samo na podlagi odločitve pristojnega upravnega organa ali sodišča države pogodbenice. Iz 25. člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma izhaja tudi obveznost države pogodbenice, da se v primeru zabeleženega ukrepa zavrnitve vstopa pri odločanju o izdaji dovoljenja za prebivanje, posvetuje s tisto državo pogodbenico, ki je ukrep razpisala in ga vnesla v SIS, pri čemer mora pri odločanju o izdaji dovoljenja upoštevati tudi njene interese. Iz navedenih določb Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma izhaja, da se v primeru zabeleženega ukrepa zavrnitve vstopa tujcu izdaja dovoljenje praviloma zavrne, razen zaradi utemeljenih razlogov, ki pa jih Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma ne opredeljuje, ampak jih navaja le primeroma. Taki utemeljeni razlogi so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti posamezne države pogodbenice. Po mnenju Upravne enote A. imenovani prav tako ni upravičen do izdaje dovoljenja iz humanitarnih razlogov, saj bi humanitarni razlogi obstajali le v primeru ogrožanja varnosti ali fizične integritete oziroma nečloveškega ravnanja v njegovi državi. Upravni organ se sklicuje tudi na 1. točko 1. odstavka 144. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Upravni organ je v postopku izdaje dovoljenja za začasno prebivanje dolžan zaščititi javni interes Republike Slovenije. Glede na to, da je imenovani zabeležen v računalniški evidenci Schengenskega informacijskega sistema in mu je bil izrečen ukrep zavrnitve vstopa, oziroma deportacija, se je tukajšnji organ odločil tako kot izhaja iz izreka te odločbe in svojo odločitev oprl na 1. odstavek 25. člena Schengenske izvedbene konvencije. Tožena stranka se sklicuje tudi na 3. odstavek 65. člena ZTuj-1 in pravi, da je v obrazložitvi navedla samo nosilne, to je bistvene razloge.

V tožbi tožnik poudarja, da je dejstvo, da je bil kot prosilec za azil zavrnjen v ZR Nemčije še ni zadosten razlog in okoliščina, ki bi kazala na nevarnost za red in varnost države, saj tožnik ni storil nobenega kaznivega dejanja na škodo katerekoli države, niti ni ogrožal varnosti evropskih držav. Po drugi strani pa je tožnik tudi ekonomsko povezan z R Slovenijo, saj ima v R Sloveniji gospodarsko družbo A.A.A. d.o.o. ter dovoljenje za delo Zavoda za zaposlovanje z dne 30. 6. 2009, ki velja do 29. 10. 2010. Že zaradi navedenih okoliščin bi bilo potrebno tožniku priznati dovoljenje za začasno bivanje, saj naj bi z zavrnitvijo tožnikovega prihoda in bivanja v Sloveniji organ kršil druge mednarodne konvencije s področja proste trgovine, pretoka kapitala in dela. Predlaga odpravo odločbe. Ker je tožnik že dalj časa brez dela in dohodkov in ker nima nobenega premoženja, razen gospodarske družbe v Sloveniji, ki pa ne deluje, ker ne more v Slovenijo, prosi sodišče za oprostitev plačila sodnih taks v tem postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi iz izpodbijanega akta, kajti tožnik v tožbi zmotno izhaja iz stališča, da mu je bilo dovoljenje zavrnjeno, ker je bil kot prosilec za azil v Nemčiji zavrnjen in ravno tako ni pomembno, kar pravi tožnik v tožbi, da ni storil nobenega kaznivega dejanja in da je s Slovenijo ekonomsko povezan. Na nič od tega namreč tožena stranka ni oprla izpodbijane odločbe, ampak je tožena stranka uporabila določilo 25(1) člena Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985, ki je del prava Evropske unije (Uradni list Evropske unije L 239, 22/9/2000). Navedeno določilo pravi, kadar pogodbenica obravnava izdajo dovoljenja za prebivanje tujcu, za katerega je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa, se najprej posvetuje s pogodbenico, ki je ukrep razpisala, in upošteva njene interese; dovoljenje za prebivanje se izda samo iz utemeljenih razlogov, kakor so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti. Tožena stranka je pravilno interpretirala to določilo in sicer, da se v primeru razpisanega ukrepa zavrnitve vstopa, česar tožnik v tožbi niti ne zanika, vloga za dovoljenje za bivanje praviloma zavrne. Ker humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti na narekujejo drugačne odločitve, je tožena stranka ravnala pravilno. To pa izhaja tudi iz 96. člena Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, ki razpis zavrnitve vstopa veže med drugim tudi na dejstvo, da je bil osebi izrečen prisilen ukrep odstranitve iz države zaradi neupoštevanja nacionalnih predpisov o vstopu ali bivanju tujcev.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.