Jedro

Odsotnost z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer običajno opravlja poleg tega dela. Navedeno velja tudi za različna opravila in dejavnosti, ki jih zavarovanci (delavci) tudi sicer opravljajo v prostem času in ki ne vplivajo na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja. Delavec krši svoje pogodbene obveznosti, če zlorablja odsotnost z dela zaradi bolezni. Delavec se mora držati navodil zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljšanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem na delovno zmožnost delavca. Navedeno pa ne pomeni, da delavec v tem času ne sme izvrševati niti tistih običajnih vsakodnevnih opravil in dejavnosti, ki bi jih sicer opravljal poleg svojega dela pri delodajalcu.

Določbo ZDR (8. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR), ki primeroma našteva kršitve bolniškega staleža, je mogoče interpretirati le tako, da se ravnanje, ki se delavcu očita presoja z vidika vpliva na potek zdravljenja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu II. točke izreka „priznati vse pravice iz dela in po delu“ razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 2. 2. 2011 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo brez prekinitve prijaviti v matično evidenco ZPIZ; ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači, v pripadajočih neto zneskih, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, kot če bi delala in od neto plače plačati zakonske zamudne obrestmi. Zavrnilo pa je zahtevek, da je tožena stranka dolžna s tožnico skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, v roku 8 dni (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača stroške postopka v višini 555,00 EUR, v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče ni presojalo vsakega dokaza posebej, niti vseh dokazov skupaj ter da dejanske dokazne ocene sploh ni napravilo (zmotna ugotovitev dejanskega stanja). Glede odločilnih dejstev (zlasti prisotnosti tožnice na silvestrovanju) obstoja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi zapisniki oziroma izpovedbami prič, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Po mnenju pritožbe je tožbeni zahtevek tožnice nesklepčen, zato je izpodbijana sodba, s katero je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo nepravilna in nezakonita ter ima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne da preizkusiti. Tožba se v 2. točki zahtevka ne glasi na prijavo v matično evidenco ZPIZ in tudi ni jasno, katere so vse ostale pravice iz dela in po delu, ki jih je toženka dolžna tožnici priznati, obračunati in plačati in to tudi ne izhaja iz obrazložitve sodbe. Navedba sodišča prve stopnje je, da je sledilo izpovedi tožnice, ker je bila njena izpovedb prepričljiva, ne predstavlja dokazne ocene njene izpovedi, saj ne v smislu 8. člena ZPP. Razumljivo je, da je izpovedi tožnice potrdil njen mož, priča A.A., njegovo pa priča B.B. (stric), vendar sodišče pri dokazni oceni ne upošteva, da so vsi omenjeni sorodstveno povezani in že iz tega razloga obstaja potreba po posebno skrbni presoji verodostojnosti njihovih izpovedi, saj sorodstvena vez kvečjemu zmanjšuje prepričljivosti izpovedbe sorodstveno povezanih prič. Ni pravilen zaključek, da naj bi bile tudi priče C.C., .D., E.E. in F.F. potrdile izpoved tožnice (toženka pri tem predvideva, da je sodišče pri tem mislilo na dejstvo, da tožnica na kmečkem turizmu ni silvestrovala). Sodišče je prezrlo oziroma se ni opredelilo do kontradiktornosti posameznih izpovedb. Vse omenjene priče so izpovedale, da tožnice niso poznale in v tem smislu so tudi izpovedale glede njene prisotnosti na silvestrovanju. C.C. ni potrdila izpovedi tožnice, da naj ne bi silvestrovala na kmečkem turizmu, temveč je le izpovedala, da se ne spominja, ali je tožnica bila na silvestrovanju. Sodišče se pa ni opredelilo do navedbe toženke o znanstvu tožnice in C.C. in izpovedi prič G.G., H.H., I.I., ki so izpovedale, da jim je tožnica zatrdila, da pri C.C. silvestruje že več let in da se s g. C.C. tikata oziroma poznata. Torej priča ni ne potrdila in ne ovrgla izpovedi tožnice. Enako velja tudi za priče D.D., E.E. in F.F. Po mnenju pritožbe pa je sodišče prve stopnje tudi napačno povzelo izpoved priče – detektiva J.J.. Omenjeni ni izpovedal, da nihče, razen priče K.K., ni potrdil prisotnost tožnice na silvestrovanju. Izpovedal je, da je prisotnost tožnice potrdila K.K., ostali pa so izjavili, da se tožnice ne spominjajo. Iz obrazložitve namreč izhaja tudi stališče sodišča, da je tudi priča J.J. izpovedal, da nihče ni potrdil prisotnosti tožnice. Sodišče je zato izhajalo iz predpostavke, da so omenjene priče potrdile njeno nenavzočnost na silvestrovanju, čeprav so izpovedale le, da se ne spominjajo, ali je na silvestrovanju tožnica bila. Prav tako je sodišče izpoved priče K.K. izpustilo v njenem najodločilnejšem delu in sicer, ko je priča pojasnila, da je osebo na sliki – tožnico prepoznala v tem smislu, da je bila slična nekomu, ki je bil na zabavi, katere se je udeležilo precej ljudi. Priča je izpovedala, da ko ji je detektiv pokazal slike (tožnice) jo je prepoznala kot osebo, ki je sedela za njo v manjšem prostoru. Videla jo je tudi, da je šla plesat oziroma so šli plesat vsi razen nje in njenega moža. Prav tako sodišče ni upoštevalo izpoved priče L.L. – sindikalne zaupnice pri toženki, ki je izpovedala, da ji je tožnica na vprašanje, ali je bila tam (torej na silvestrovanju) odgovorila, saj nisem bila v bolniškem staležu, s čimer ji je priznala prisotnost na obravnavani zabavi. O tem pa je priča obvestila zakonito zastopnico toženke, kar je slednja tudi potrdila na zaslišanju. Sodba nima razlogov glede predloga toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR. Toženka naj ne bi dokazala takšnih razlogov, ki bi onemogočili nadaljevanje delovnega razmerja, kar je zmotno in nepravilno. Zaključek, da bi naj tožnica delo opravljala do odpovedi zelo dobro, temelji na ocenjevalnem listu, ki dejansko nima nobene dokazne vrednosti. Tožnica kot tudi vsi ostali delavci pri toženki so bili ocenjeni enako, to je z odlično oceno in to iz razloga napredovanja in ne nujno na podlagi kvalitete dela. Razen ravnateljice so tudi bivše sodelavke tožnice izpovedale, da se je delovna klima po odhodu tožnice bistveno izboljšala (pri tem je bila zaradi tožnice izredno slaba) in zaradi tega si delavci ne želijo, da bi se tožnica vrnila na delo in trdijo, da bi raje pustili službo, kot da bi delali z njo. Tožnica pa je ravnateljici tudi nedopustno grozila, ji očitala mobing in šikaniranje in toženo stranko tudi večkrat prijavila delovni inšpekciji, Ministrstvu za ... in celo MO.. oziroma županu, kar glede na uspešnost prijav ne gre pripisati želji tožnice po uveljavitvi njenih pravic, temveč kvečjemu drugim, ne z delovnim procesom povezanim interesom, to pa je nagajanje delodajalcu.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke kot neutemeljene in navaja, da je tožena stranka v pritožbi le pavšalno grajala neupoštevanje določil 8. člena ZPP-D, brez konkretizacije in utemeljitve. Sodišče prve stopnje je upravičeno verjelo trditvi tožnice, da ni bila na silvestrovanju pri C.C. Tožena stranka ponuja množico prič, ki so tožnico videle na silvestrovanju, kar je glede na listine v spisu protispisno in namenjeno zgolj vsiljevanju prepričljivosti takšne trditve. Tožena stranka pri oceni dokaza prevzema vlogo sodišča in ponuja dokazna pravila, ki jih niti zakon niti doktrina ne poznata. Sicer pa se tožena stranka sklicuje na izpovedi prič in istočasno sama navaja, da njihove izjave niso bile protokolirane. Navedeno pa je nesprejemljivo in neupoštevno, saj je bil pooblaščenec tožene stranke prisoten in je imel dolžnost ustrezno reagirati. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS. št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka v pritožbi graja predvsem dokazno oceno sodišča, zaradi katere je po njenem mnenju pravnorelevantno dejstvo (ali se je tožnica dne 31. 12. 2010 udeležila silvestrovanja na kmečkem turizmu v M) zmotno ugotovljeno. Ob tem navaja, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo, da so izpoved tožnice, ki je sodišče tudi ni dokazno ocenilo v smislu 8. člena ZPP, potrdile predvsem priče (njen mož, stric), ki pa so v sorodstvenem razmerju do tožnice in zato bi moralo sodišče pokazati posebno skrbnost pri presoji verodostojnosti njihovih izpovedi. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sorodstvena vez zmanjšuje prepričljivost izpovedbe sorodstveno povezanih prič, saj samo dejstvo, da so priče v sorodu s tožnico še ne pomeni, da so njihove izpovedi neverodostojne. Priče so bile opozorjene na posledice krivega pričanja in tožena stranka z ničemer ni dokazala, da bi bile njihove izpovedi neresnične. Dokazno breme, da se je tožnica v času bolniškega staleža udeležila silvestrovanja v M, je na toženi stranki (2. odstavek 82. člena ZDR).

Zmoten je tudi očitek relativne bistvene kršitve določb postopka (1. odstavek 339. člena ZPP, ki naj bi po večkratnem zatrjevanju pritožbe sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni vestno in skrbno presodilo navedb in dokazov v spisu (predvsem izpovedi zaslišanih prič) ter zato posledično nepravilno ugotovilo odločilna dejstva. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična) ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišče prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da glede odločilnih dejstev (zlasti prisotnosti tožnice na silvestrovanju), obstaja nasprotje medtem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi zapisniki oziroma izpovedbami prič (absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP, saj bi v primeru, da bi sodišče dejansko očitano kršitev storilo šlo kvečjemu za bistveno kršitev določb ZPP iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa sodišče prve stopnje kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni storilo, saj o odločilnih dejstvih ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi zapisniki oziroma izpovedbami prič. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila potrebna za sprejem odločitve, ti razlogi niso nejasni, prav tako pa med njimi ni nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki.

Pritožba sicer utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o nedoločno opredeljenem zahtevku, „da je dolžna tožena stranka tožnici priznati vse ostale pravice iz dela in po delu“ (II. točka izreka sodbe), ker tudi iz razlogov tožbe ni mogoče ugotoviti, za katere vse pravice naj bi pri tem šlo, tožena stranka utemeljeno navaja, da je z obravnavo in odločanjem o tako nedoločno opredeljenem zahtevku sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se v tem delu sodba ne da preizkusiti.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka dne 2. 2. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, po kateri delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali, če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Iz izredne odpovedi izhaja, da je tožena stranka tožnici očitala, da je slednja v času odsotnosti z dela zaradi bolezni dne 31. 12. 2010 zapustila svoj kraj bivanja (N) in se udeležila silvestrske zabave na Turistični kmetiji C.C., M v Slovenskih Goricah, kjer je cel večer do zgodnjih jutranjih ur silvestrovala, plesala in se zabavala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnica storila očitano kršitev in da je med odsotnostjo zaradi bolniškega staleža, dne 31. 12. 2010 silvestrovala na kmečkem turizmu v M, brez odobritve pristojne zdravnice.

Dolžnost zavarovanca oziroma delavca v času zadržanosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl.), ki v 2. odstavku 233. člena določajo pristojnosti osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije z dajanjem navodil v zvezi s tem. Osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija morata zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi in tako naprej). Odsotnost od doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma če osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. V primeru kršenja navodil mora imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija pozvati zavarovano osebo na sejo senata in ugotoviti, ali so še podani razlogi za začasno nezmožnost na delu.

Vrhovno sodišče RS je v odločbi opr. št. VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006 zavzelo stališče, da odsotnost z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer običajno opravlja poleg tega dela. Po mnenju pritožbenega sodišča, glede na sodno prakso, navedeno velja tudi za različna opravila in dejavnosti, ki jih zavarovanci (delavci) tudi sicer opravljajo v prostem času in ki ne vplivajo na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja. Delavec krši svoje pogodbene obveznosti, če zlorablja odsotnost z dela zaradi bolezni. Delavec se mora držati navodil zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljšanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem na delovno zmožnost delavca. Navedeno pa ne pomeni, da delavec v tem času ne sme izvrševati niti tistih običajnih vsakodnevnih opravil in dejavnosti, ki bi jih sicer opravljal poleg svojega dela pri delodajalcu. Takšno tolmačenje bi bilo preozko in neživljenjsko. Če tovrstna dejanja delavca niso v nasprotju z navodili zdravnika potem ni zadržkov, da bi jih delavec lahko opravljal tudi v času bolniške odsotnosti. Navedeno določbo ZDR (8. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR), ki primeroma našteva kršitve bolniškega staleža, je zato mogoče interpretirati le tako, da se ravnanje, ki se delavcu očita presoja z vidika vpliva na potek zdravljenja. Da je ravnanje, ki so formalno v nasprotju z danimi navodili, vedno potrebno presojati z vidika vpliva na potek zdravljenja pa je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS (VIII Ips 6/2010 z dne 6. 9. 2011). ZDR namreč izrecno ne zahteva, da bi bila odobritev potovanja s strani zdravnika oziroma pristojne komisije le predhodna, zato je zaključiti, da je lahko tudi naknadna (smiselno sodba VIII Ips 455/2007 z dne 2. 12. 2008).

V konkretni zadevi pa je sodišče prve stopnje, na podlagi obsežnega dokaznega postopka zaključilo, da tožnici ni bilo dokazano, da se je 31. 12. 2010 udeležila silvestrovanja na kmečkem turizmu v M čeprav je dejansko načrtovala silvestrovanje na tem kmečkem turizmu. Tožnica je opravila rezervacijo za silvestrovanje na kmečkem turizmu C.C., vendar je tožnica izpovedala, da se kasneje samega silvestrovanja ni udeležila zaradi bolezni. Priče, ki so bile udeleženke silvestrovanja na kmečkem turizmu C.C. dne 31. 12. 2010 (D.D., E.E., F.F. ter C.C.) so izpovedale, da tožnice na silvestrovanju niso videli. Le priča K.K. je na podlagi fotografije, ki ji jo je pokazal detektiv J.J. izpovedala, da tožnice osebno ne pozna, da pa jo je na fotografiji prepoznala kot osebo, ki je na silvestrski zabavi sedela v manjšem prostoru za njo in da je plesala. Izpovedala je, da je osebo na sliki prepoznala v tem smislu, da je bila slična nekomu, ki je bil na zabavi, katere se je udeležilo precej ljudi.

Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da se je tožnica silvestrovanja dejansko udeležila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala zakonske razloge za podajo izredne odpovedi iz 8. alinee 111. člena ZDR.

Glede na navedeno je sodišče tudi pravilno ugodilo zahtevku tožnice in razveljavilo kot nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 2. 2. 2011 ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi obračunati in izplačati prikrajšanje iz naslova plače v pripadajočih neto zneskih po predhodnem odvodu davkov in prispevkov kot če bi delala. Kot pa je pritožbeno sodišče že obrazložilo pa je sodišče prve stopnje kršilo določila ZPP s tem, ko je ugodilo tudi nedoločno postavljenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožnici priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu in je zato v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločitev sodišču prve stopnje.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da sodba nima razlogov glede predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj niso podani razlogi za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR. Z navedeno obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja in pri tem še poudarja, da samo dejstvo, da sodelavci ne želijo, da bi se tožnica vrnila na delo in da bi vrnitev tožnice na delo vplivala na delovno klimo ter da je tožnica delodajalcu očitala mobing in šikaniranje ter navedeno prijavljala tudi delovni inšpekciji, še ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da ni možno nadaljevati delovnega razmerja. Če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, lahko po določbi 1. odstavka 111. člena ZDR, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno nadomestilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Torej ZDR v 118. členu določa prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, če ob nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja (1. odstavek) oziroma, če ne glede na predlog delavca sodišče ugotovi, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče (2. odstavek).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke v zvezi z odločitvijo glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o nedoločno opredeljenem zahtevku v 2. točki izreka (ter ji priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu) pa je v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in v tem delu zadev vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z 2. odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. V skladu z obstoječo sodno prakso iz te določbe izhaja, da je dolžnost pritožbenega sodišča opredeliti se le do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena.

Odločitev o stroških postopka temelji na 165. členu ZPP.