Jedro

Dejstvo, da gospodujoča nepremičnina kasneje pridobi svojo lastno zvezo z javnim cestnim omrežjem, je lahko okoliščina, ki pomeni bistveno spremembo glede na čas nastanka služnosti. Če bi ta zveza obstajala že v času ustanovitve, lastnik služečega zemljišča z lastnikom gospodujočega zemljišča ne bi sklenil pravnega posla o ustanovitvi služnosti. Čeprav služnost poti še naprej pomeni korist za gospodujočo nepremičnino, njeno prenehanje utemeljujejo spremenjene okoliščine in močnejši interes izvrševanja lastninske pravice na služečem zemljišču.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. in III. točki izreka).

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 225,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od poteka roka za plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe in razsodilo, da služnostna pravica hoje po parc. št. 47/2, k. o. ..., vknjižena v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 47/1, k. o. ..., zaradi spremenjenih okoliščin preneha z dnem pravnomočnosti te sodne odločbe. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je toženka po nasprotni tožbi dolžna v roku petnajst dni izstaviti tožniku po nasprotni tožbi listino, primerno za izbris vknjižene služnostne pravice hoje, vožnje in živinogonje, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba. Tožeči stranki (toženi stranki po nasprotni tožbi) je naložilo, da je dolžna toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) povrniti 2.254,12 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka, v nadaljevanju tožeča stranka) v pritožbi predlaga spremembo sodbe ali njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dejstvo, da je S. ulica postala javno dobro, po mnenju tožnice ne predstavlja bistveno spremenjene okoliščine v zvezi s samo služnostjo hoje. Za hojo bi se lahko uporabljala že prej, ne glede na to, ali je kategorizirana kot javno dobro ali ne. S. ulica obstaja že vsaj od leta 1959, ko je bila že vrisana v kataster, okoliški stanovalci pa so bili že v letu 1954 nedvomno seznanjeni z njeno predvideno gradnjo. Pravni prednici obeh strank sta kljub temu, da sta bili seznanjeni s predvideno S. ulico, s kupoprodajno pogodbo z dne 26. 6. 1954 ustanovili obstoječo služnost iz smeri D. ulice. Poleg tega je do približno leta 1987 obstajal neposreden dostop s S. ulice na parc. št. 47/1, k. o. ..., nato pa je prednica tožeče stranke na kraju dostopa zasadila živo mejo. Kljub odprtemu dostopu s S. ulice pravni prednik tožene stranke v vseh 22-ih letih ni zahteval, da se obstoječa služnost ukine. Sodišče se ni opredelilo glede vprašanja koristnosti služnosti hoje. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, da bi S. ulica predstavljala za tožečo stranko boljši dostop do njenega zemljišča kot D. ulica. D. ulica je ustrezne širine, opremljena s pločnikom in ima ulično razsvetljavo, medtem ko je S. zgolj stranska ulica. V kolikor bo služnost hoje ukinjena, bo imela tožeča stranka številne težave. Morala bo svoje polne zabojnike s smetmi peljati do D. ulice, kjer bodo pobirali smeti, saj vozilo za komunalne odpadke ne more dostopati do zemljišča tožeče stranke preko S. ulice, postavlja pa se tudi vprašanje dostopa gasilcev do zemljišča tožeče stranke v primeru morebitne nesreče, saj S. ulica ni dovolj široka, da bi se po njej pripeljalo gasilsko vozilo. Sodišče ne upošteva osnovnih življenjskih vidikov bivanja tožeče stranke in prezre vprašanje spremembe naslova stanovanjske hiše, dostopa poštarjev, odvoza smeti in dostopa gasilskih in reševalnih vozil. Vsi omenjeni so za dostop do zemljišča tožeče stranke vedno uporabljali D. ulico. S. ulica tudi ni primerna za parkiranje vozil. Služnost hoje je izredno koristna in pravzaprav nujna za zemljišče tožeče stranke. Tožena stranka glede služnosti hoje ni podala trditve, da naj bi bilo njeno zemljišče zaradi tega na kakršenkoli način pretirano obremenjeno. Tožnica dodatno poudarja, da je bila zaradi dogovora o obstoju služnosti kupnina za prodano zemljišče občutno znižana.

3. Tožena stranka (po nasprotni tožbi tožeča stranka, v nadaljevanju tožena stranka) je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V ponovljenem postopku je sporna le še utemeljenost oblikovalnega tožbenega zahtevka na prenehanje služnostne pravice hoje po služečem zemljišču parc. št. 47/2, k. o. ..., vknjižene v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. 47/1, k. o. ..., ki ga je toženec uveljavljal z nasprotno tožbo. Odločitev je prvostopenjsko sodišče sprejelo na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava. V pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče ni zasledilo. Obrazložitev sodbe ima potrebne razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo.

6. Obstoj služnostne pravice hoje, vožnje in živinogonje po parc. št. 47/2, ki je v lasti toženca, v korist parc. št. 47/1, oboje k. o. ..., ki je v lasti tožnice, je bil med njunimi pravnimi predniki dogovorjen s kupno pogodbo z dne 26. 6. 1954.1 Po določbi prvega odstavka 222. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) lahko lastnik služeče stvari zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari, ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Zakon torej alternativno navaja dva razloga za prenehanje služnosti. Toženec se sklicuje na obstoj obeh razlogov: ker je bila po ustanovitvi stvarne služnosti s kupno pogodbo ob parceli tožeče stranke zgrajena S. ulica, ki je z odločbo v letu 2011 pridobila status grajenega javnega dobra lokalnega pomena, to predstavlja bistveno spremenjeno okoliščino glede na čas ustanovitve služnosti, hkrati pa za uporabo gospodujoče parcele služnost hoje ni več potrebna in zanjo koristna. Tožnica temu nasprotuje in trdi, da ni prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin zato, ker je S. ulica obstajala že od leta 1959, za služnostno pravico hoje pa tudi ni bistveno, kdaj je postala javno dobro. Poleg tega pa, da S. ulica ne predstavlja ustrezne alternative D. ulici, ker je ta širša, opremljena s pločnikom in ima ulično razsvetljavo. V pritožbi še posebej izpostavlja težave glede odvoza zabojnikov s smetmi ter dovoza z intervencijskimi vozili.

7. Dejanske ugotovitve, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo odločitev na prenehanje služnosti hoje v korist parc. št. 47/1, k. o. ..., so sledeče: služnost preko služeče nepremičnine na D. ulico je bila dogovorjena v korist gospodujoče nepremičnine v letu 1954, ko ta še ni imela svoje povezave z javno cesto; S. ulica, ki meji na tožničino parcelo 47/1, k. o. ..., je obstajala od leta 1959; z odločbo Oddelka za gospodarske dejavnosti in promet Občine z dne 10. 11. 2011 je zemljišče, dotlej v lasti Občine, postalo grajeno javno dobro lokalnega pomena; tožeča stranka za ureditev dostopa za pešhojo ne potrebuje posebnih upravnih soglasij; dostop je možno iz gospodujoče nepremičnine na S. ulico urediti na enostaven način že z delno odstranitvijo žične ograje in žive meje; obe ulici se nahajata na območju mestnega potniškega prometa in je iz obeh ulic približno enakovredno mogoče peš dostopati do javnega prevoza. Pritožbeno sodišče sprejema navedene dejanske ugotovitve kot pravilne.

8. Prav tako je prvostopenjsko sodišče pravilno kot nerelevantne zavrnilo druge ugovore tožnice, ki se tičejo možnosti dostopa do njene nepremičnine po S. ulici z različnimi vozili ter možnost parkiranja na njej. Dejstvo, da gospodujoča nepremičnina kasneje pridobi svojo lastno zvezo z javnim cestnim omrežjem, je lahko okoliščina, ki pomeni bistveno spremembo glede na čas nastanka služnosti. Če bi ta zveza obstajala že v času ustanovitve, lastnik služečega zemljišča z lastnikom gospodujočega zemljišča ne bi sklenil pravnega posla o ustanovitvi služnosti. Čeprav služnost poti še naprej pomeni korist za gospodujočo nepremičnino, njeno prenehanje utemeljujejo spremenjene okoliščine in močnejši interes izvrševanja lastninske pravice na služečem zemljišču.2 V obravnavani zadevi gre tudi po oceni pritožbenega sodišča za tak primer bistveno spremenjenih okoliščin. Spremenjene okoliščine se ugotavljajo glede na čas nastanka služnosti. Ob sklenitvi kupne pogodbe v letu 1954 nesporno S. ulica še ni bila zgrajena, ker še ni obstajala, je bila takrat edina možnost dostopa do gospodujoče nepremičnine le z D. ulice. Tudi če so bili okoliški stanovalci v letu 1954 res že seznanjeni s predvideno gradnjo S.ulice, kot zatrjuje tožeča stranka v pritožbi, to ni dovolj za drugačen zaključek o bistveno spremenjenih okoliščinah. Tudi ni odločilno, da je od leta 1959 (ali 1965) S. ulica obstajala, pa je pravni predniki tožnice niso uporabljali, pravni predniki toženca pa na tej podlagi niso zahtevali prenehanja služnosti. Kot že pojasnjeno, je odločilno, ali je S. ulica že obstajala v času nastanka služnosti. A je hkrati pomembno tudi, da je S. ulica v letu 2011 pridobila status javnega dobra. Le javno dobro je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko vsakdo uporablja (19. člen SPZ). Ostala zemljišča, tudi občinska, so prosto uporabljiva samo v primeru lastnikovega soglasja, ki pa je lahko kadarkoli preklicano.3

9. Alternativno zahtevani pogoj za prenehanje služnosti je s tem podan, kar zadošča za odločitev, da se ugodi nasprotnemu tožbenemu zahtevku še v preostalem delu. Sicer drži, da bi bila lahko stvarna služnost poti čez služeče zemljišče še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav je to pridobilo drugačno možnost povezave. Vendar je tožena stranka dokazala tudi nekoristnost dogovorjene služnostne pravice hoje preko njenega zemljišča. Četudi je S. ulica ožja od D., ker gre za stransko (slepo) ulico, prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo okoliščin, ki bi kazale na ovire pri pešhoji po njej, kot javno dobro pa jo tudi vsakdo lahko uporablja in ne le stanovalci ulice. Kot že pojasnjeno pa ureditev parkiranja in odvoza smeti ter dostopnost z intervencijskimi vozili na presojo koristnosti služnosti hoje ne more vplivati. Glede teh okoliščin tudi ni mogoče zanemariti, da je toženec podal konkretne trditve, da imajo tudi stanovalci S. ulice urejen dovoz smeti in omogočen dostop z intervencijskimi vozili, pa tožnica v tej smeri nanje ni odgovorila.

10. Pritožba zato ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

11. O stroških postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške glede na neuspeh s pritožbo, povrniti pa mora toženi stranki njene potrebne pritožbene stroške za odgovor na pritožbo (nagrada za sestavo odgovora po tar. št. 3210 ZodvT 168,00 EUR, pavšalni znesek po tar. št. 6002 ZodvT 20,00 EUR, skupaj z DDV 225,60 EUR). Priznane stroške mora tožnica poravnati v 15 dneh, če zamudi pa ji gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 O prenehanju stvarne služnosti vožnje in živinogonje je že odločeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 3193/2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 468/2017. 2 Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, Komentar, dr. M. Juharta k 222. členu. 3 Primerjaj VSL I Cp 1656/2016.