Jedro

Če je delavec, ki uveljavlja obstoj delovnega razmerja na podlagi pogodb civilnega prava, prejel višji znesek, kot pa bi mu šel na podlagi delovnega razmerja, kar se je zgodilo tudi v tej zadevi, mu delodajalec, kljub ugotovitvi, da je bil delavec v delovnem razmerju, ne dolguje ničesar iz naslova neto plače, kar je sodišče druge stopnje v tem sporu tudi upoštevalo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo neto zneskov plač, pač pa delodajalec še vedno dolguje tisti del bruto plače, ki se nanaša na javnopravne dajatve, saj te od plače kot delovnopravnega prejemka še niso bile obračunane in plačane.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje - razveljavi v drugi alineji prvega odstavka I. točke izreka v zvezi z drugo alinejo VI. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (odločitev o obračunu in plačilu regresa za letni dopust) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - spremeni v zadnjem odstavku I. točke izreka sodišča druge stopnje v zvezi z V. točko izreka prvostopenjske sodbe tako, da se pobotni ugovor tožeče stranke zavrne.

II. V preostalem se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2017 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da ga za navedeno obdobje prijavi v zavarovanja in mu uredi vpis delovne dobe pri matični evidenci ZPIZ (II. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova bruto plače za 41. plačni razred za čas od 1. 9. 2012 do 31. 5. 2013 glede obračuna davkov in prispevkov od v izreku navedenih mesečnih bruto zneskov, in glede izplačila pripadajočih neto zneskov, zmanjšanih za prejeta izplačila na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju in pogodb o naročilu avtorskega dela; regresa za letni dopust za obdobje od 2014 do 2017 v zneskih, navedenih v izreku ter iz naslova denarnega povračila zaradi odpovedi reintegracije v višini 6.342,81 EUR bruto (III. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova plače za 41. plačni razred za čas od 1. 6. 2013 do 31. 8. 2016 glede obračuna in odvoda davkov in prispevkov od mesečnega bruto zneska 35,13 EUR ter izplačila pripadajočih neto zneskov; iz naslova izplačila pripadajočih neto zneskov plače od bruto zneskov iz prve alineje III. točke izreka te sodbe, brez zmanjšanja za že prejeta izplačila v tem obdobju; iz naslova regresa za letni dopust glede obračuna in odvoda akontacije dohodnine od v izreku navedenih bruto zneskov regresa; iz naslova odškodnine za neizrabljeni letni dopust za obdobje od 2012 do 2017 v skupnem znesku 12.685,74 EUR in iz naslova denarnega povračila zaradi odpovedi reintegracij glede obračuna in odvoda davk0v in prispevkov od bruto zneska še v višini 31.714,35 EUR ter izplačila neto zneska denarnega povračila od navedenega bruto zneska (IV. točka izreka) in da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika do višine ugotovljenih neto terjatev iz III. točke izreka, iz naslova vseh izvedenih plačil tožniku v spornem obdobju v znesku 166.159,34 EUR (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2017, obračuna plače za 41. plačni razred v višini v izreku navedenih bruto zneskov, od teh zneskov odvede davke in prispevke ter tožniku izplača pripadajoče neto zneske plače, zmanjšanje za že prejete izplačila v tem obdobju s strani tožene stranke; obračuna regres za letni dopust za leta 2014, 2015, 2016 in 2017 v višini, ki je navedena v izreku, od teh bruto zneskov odvede akontacijo dohodnine ter tožniku izplača pripadajoče neto zneske regresa; obračuna denarno povračilo zaradi odpovedi reintegracije v višini 6.342,87 EUR bruto, od tega bruto zneska odvede davke in prispevke ter tožniku izplača pripadajoče neto zneske (VI. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika za plačilo terjatev iz IV. točke izreka (VII. točka izreka), za izplačilo regresa za prehrano za čas od oktobra 2012 do avgusta 2017 (VIII. točka izreka). Na podlagi umika tožbe je ustavilo postopek glede tistega dela tožbe, s katerim je tožnik zahteval, da se mu v podpis izroči pogodba o zaposlitvi za delo režiserja za nedoločen čas od 1. 9. 2019 dalje in glede zahtevka za priznanje delovnega razmerja za čas od 1. 9. 2017 dalje (IX. točka izreka).

2. Odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvi, da so bili v zvezi z delom, ki ga je tožnik v spornem obdobju opravljal za toženo stranko na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju in pogodb o naročilu avtorskega dela, podani vsi elementi delovnega razmerja v smislu določbe 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) oz. 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožnik je posledično upravičen do obračuna mesečne bruto plače za 41. plačilni razred, do odvoda davkov in prispevkov od teh bruto zneskov ter do izplačila pripadajočih neto zneskov plače, zmanjšanih za zneske, ki jih je v posameznih mesecih že prejel za opravljeno delo pri toženi stranki na podlagi pogodb civilnega prava. Pobotni ugovor tožene stranke, ki je v pobotu uveljavljala vse, kar je tožniku izplačala na podlagi pogodb civilnega prava, je sodišče zavrnilo z sklicevanjem na določbo 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), češ da ta določba javnim uslužbencem ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače. Presodilo je tudi, da tožena stranka v pobot neutemeljeno uveljavlja znesek, ki ustreza višini mesečno pripadajoče neto plače tožnika za čas od 1. 9. 2012 do 31. 7. 2017, saj je sodišče ugotovilo, da terjatev tožnika v tem delu, glede na že izplačane zneske ne obstoji. Prav tako že izplačanih zneskov tožniku ni mogoče pobotati z zneskom davkov in prispevkov, ki jih mora tožena stranka obračunati in odvesti za tožnika. Plačilo davkov in prispevkov je obveznost delodajalca in ne obveznost delavca, zato tožnik teh javnih dajatev toženi stranki ni dolžan povrniti.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe v točkah III., V. in VI. izreka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna bruto plače za 41. plačni razred, in sicer za čas od 1. 9. 2012 do 31. 5. 2013 v mesečnem znesku 2.114,29 EUR, od 1. 6. 2013 do 31. 8. 2016 v mesečnem znesku 2. 079,16 EUR in od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2017 v mesečnem znesku 2.114,29 EUR ter od teh zneskov odvede davke in prispevke; obračuna regres za letni dopust in sicer za leto 2014 v bruto znesku 100,00 EUR za leto 2015 v bruto znesku 100,00 EUR, za leto 2016 v bruto znesku 450,00 EUR in za leto 2017 v bruto znesku 400,00 EUR, od teh zneskov odvede akontacijo dohodnine in tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je zahtevek za izplačilo neto zneskov plač z zamudnimi obrestmi ter obračun denarnega povračila v bruto znesku 6.342,87 EUR, odvod davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo neto zneska z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v bruto znesku 166.159,34 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zahtevek za denarno povračilo je zavrnilo, ker je tožnik zahteval priznanje obstoja delovnega razmerja le za čas pogodbenega sodelovanja med strankama, po tem datumu pa ne več. Zahtevek za plačilo neto plače pa je zavrnilo, ker je tožena stranka s tem, ko je tožniku iz naslova pogodb civilnega prava plačala več, kot je seštevek bruto zneskov pripadajoče plače za 41. plačni razred, v celoti izpolnila svojo obveznost plačila neto plače. Presodilo je, da s tem ni izpolnila obveznosti, da za tožnika obračuna in odvede davke in prispevke, zato je dajatveni del sodbe glede plačila plače spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo le še plačilo davkov in prispevkov od obračunanih bruto zneskov pripadajoče plače. 4. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 154/2019 z dne 5. 9. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali in kako je plačilo za delo po pogodbah civilnega prava dopustno in mogoče v sodnem postopku pobotati s terjatvami delavca iz faktičnega delovnega razmerja, - ali oseba, ki je prejemala plačilo za delo na podlagi pogodb civilnega prava, za katero je bilo kasneje odločeno, da gre za delovno razmerje, upravičena zadržati znesek, ki presega neto plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja, kot jih prejemajo drugi delavci.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da zavrnitev zahtevka za plačilo plač ne pomeni, da ne obstoji terjatev tožene stranke iz naslova previsokega plačila za opravljeno delo. Izpodbijana sodba nima tričlenskega izreka, ki je v primeru uveljavljanja pobota obvezen. Z izpodbijano sodbo je bilo odločeno zgolj to, da se tožnikov zahtevek za plačilo neto plače zavrne, kljub temu, da je tožena stranka na podlagi pogodb civilnega prava tožniku v spornem obdobju nakazala znesek 166.159,34 EUR, kar presega bruto plačo za delovno mesto, ki ga je določilo sodišče. Izpodbijana sodba vodi v nedopusten pravni položaj, da bi bil tožnik dvakrat plačan za svoje delo. Če naj tožena stranka plača davke in prispevke ter tožnika prijavi v zavarovanja, potem je tožnik dolžan vrniti toženi stranki vse, kar je prejel več kot neto plačo. Tožena stranka bo namreč davke in prispevke plačala v imenu in na račun tožnika. Nedopustno bi bilo, če bi tožnik kot delavec obdržal znesek, ki ga je kot bruto plačilo prejel na svoj račun, tožena stranka pa bi morala še enkrat plačati davke in prispevke, ki gredo v breme bruto plače. V kolikor bi tožnik obdržal bruto plačilo po pogodbi civilnega prava, bi se to moralo upoštevati pri obveznosti plačila davkov in prispevkov. V skladu z Zakonom o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/1996 s spremembami) in Zakonom o dohodnini (ZDoH-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami) je naloga delodajalca le, da namesto delavca, vendar v njegovem imenu in na njegov račun, plača od delavčeve bruto plače davke in prispevke. To pa ne pomeni, da bi moral delodajalec iz svojih sredstev plačati davke in prispevke, ki obremenjujejo delavčevo bruto plačo. Prispevki v višini 22,10% tako bremenijo delavca, drugače pa je s prispevki, ki na bruto plačo obremenjujejo delodajalca (16,10%). Te v svojem imenu in na svoj račun plača delodajalec. Sodišče je spregledalo navedeno ureditev in določilo, da naj davke in prispevke (25% + 22,10% + 16,10%) plača tožena stranka kot delodajalec, čeprav je tožnik na svoj račun že prejel celotno bruto plačilo za svoje delo. Posledica odločitve sodišča o obstoju delovnega razmerja je, da mora tožena stranka kot delodajalec za nazaj obračunati in plačati davke in prispevke od bruto plače tožnika, tožnik pa po drugi strani dobi od zavodov povrnjene prispevke, ki jih je plačal kot samostojni podjetnik ali samozaposlena oseba. Tožnik je tako upravičen obdržati le neto plačilo, enako kot vsi ostali zaposleni. S tem, ko je bilo odločeno, da je tožnik v delovnem razmerju, se na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1, Ur. l. RS, št. 111/2013) za nazaj vzpostavi lastnost tožnika kot zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki, kar vodi v to, da mora tožena stranka kot delodajalec predložiti davčne obračune za nazaj in za nazaj plačati davke in prispevke od bruto plače. Delavec, ki je do tedaj plačeval davke in prispevke kot s. p. oziroma samozaposleni, je upravičen terjati vračilo tistega, kar je plačal za davke in prispevke kot s. p. ali samozaposleni. Sodišče je z odločitvijo, da ni šlo za civilno pravno razmerje, pač pa za delovno razmerje, spremenilo dejansko pravno naravo razmerja. Plačila, ki jih je tožnik prejel na podlagi računov, ki jih je sam izstavil, tako niso več plačila iz civilno pravnega razmerja, pač pa plačila iz delovnega razmerja, glede katerih je treba vzpostaviti takšno stanje, kot velja za plačila iz delovnopravnega razmerja. Ker obstoj delovnega razmerja izključuje obstoj civilnopravnega razmerja, ni več civilnopravne podlage za plačilo računov, kar pomeni, da gre za situacijo iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Pravna podlaga, ki je odpadla ali pa ne obstoji, ima za posledico kondikcijske in verzijske zahtevke iz naslova neupravičene obogatitve oziroma prikrajšanja. Ker je v tej zadevi podlaga (kavza) civilnopravnega razmerja odpadla, oziroma je sploh ni bilo, saj je bilo s sodbo odločeno, da ni šlo za civilnopravno, pač pa za delovnopravno razmerje, so izkazani razlogi za zahtevek za vračilo prejetega, s tem pa tudi razlogi za pobot tistega, kar je tožnik že neupravičeno prejel. Tožena stranka je račune plačala v prepričanju, da gre za civilnopravno razmerje. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 203/2016 izhaja, da je dopustno terjati vračilo preveč prejetega celo v primeru, če bi plačnik ravnal neskrbno. Tožena stranka pa ni ravnala neskrbno, pač pa je zaupala v pravno razmerje, ki je bilo oblikovano s pisno pogodbo in potrjeno z večletnim ravnanjem tožnika. Tožena stranka predlaga, da sodišče ugotovi terjatev tožene stranke do tožnika ter poleg do sedaj zavrnjenih zahtevkov tožnika zavrne še zahtevek „za ugotovitev obstoja in obračuna ter plačila plače in regresa, tako da se denarni zahtevki tožnika v celoti zavrnejo.“

6. Revizija je delno utemeljena.

7. V skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

K vprašanju, ali in kako je plačilo za delo po pogodbah civilnega prava dopustno in mogoče v sodnem postopku pobotati s terjatvami delavca iz faktičnega delovnega razmerja

8. Tožena stranka pri uveljavljanju pobotnega ugovora ni bila dosledna. V pripravljalni vlogi z dne 12. 2. 2018 je navedla, da naj, v kolikor bo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je bil pri njej v delovnem razmerju, tožniku tudi naloži, da vrne znesek, ki presega neto plačo za delovno mesto režiserja; to je razliko med zneskom 166.159,34 EUR, ki je bil tožniku izplačan na podlagi pogodb civilnega prava in neto plačo, ki bi jo imel na tem delovnem mestu v višini 79.970,71 EUR. Na tej podlagi naj bi bil tožnik dolžan vrniti znesek 90.188,63 EUR. Tožena stranka je torej sama štela, da se prejeta plačila prvenstveno vračunajo v pripadajočo plačo, pri čemer naj bi prišlo do negativne razlike v škodo tožene stranke, ker naj bi izplačani zneski presegali pripadajočo plačo in samo to razliko uveljavlja v pobot. Tožena stranka je na drugem naroku za glavno obravnavo navedla, da nadalje ugovarja v pobot vsa plačila, ki jih je plačala tožniku na podlagi pogodb (o poslovnem sodelovanju oziroma avtorskem delu), to je pobot v višini 166.159,34 EUR. Sodišče druge stopnje je te ugovore tožene stranke po eni strani pravilno upoštevalo kot ugovor izpolnitve in na tej podlagi zavrnilo zahtevek za plačilo pripadajoče neto plače, saj je tožnik že na podlagi izplačil po pogodbah civilnega prava, ki se vštevajo v pripadajočo plačo, prejel več od pripadajoče plače. V primeru upoštevanja ugovora, da je terjatev že izpolnjena, te terjatve ni mogoče še enkrat upoštevati kot pobotni ugovor, saj bi to pomenilo, da se isto plačilo upošteva dvakrat, enkrat kot izpolnitev obveznosti, drugič pa kot terjatev. Navedeno pomeni, da je sodišče ravnalo nepravilno, ko je še posebej ugotavljalo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke, saj je ta pobot (vsaj glede zahtevka za plačilo neto plače) že upoštevalo kot ugovor izpolnjene terjatve.

9. Tudi če bi bilo treba ugotavljati obstoj v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke, sta sodišči povsem nepravilno odločili o ugotovitvi višine te terjatve. Z izrekom se lahko ugotovi obstoj ali neobstoj v pobot uveljavljane terjatve največ do višine ugotovljene terjatve tožeče stranke, česar pa sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali. Celo več, sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke ugotovilo, da terjatev tožene stranke ne obstoji v višjem znesku, kot pa je to ugotovilo sodišče prve stopnje, kar je v škodo pritožnika, saj je s tem pravnomočno ugotovilo neobstoj višjega zneska njene terjatve. Sodišče prve stopnje je namreč v V. točki izreka ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do višine v točki III izreka ugotovljenih neto terjatev tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri tem sodišče prve stopnje v nadaljevanju iste točke izreka omenja znesek v celoti izvršenih plačil v znesku 166.159,34 EUR, kar je nepotrebno in nejasno, ne pomeniti pa, da je odločilo o neobstoju terjatve v celotni višini 166.159,34 EUR, temveč le v okviru tega zneska do višine v III. točki izreka ugotovljenih terjatev tožnika. Sodišče druge stopnje pa je na pritožbo tožene stranke ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika kar v celotnem bruto znesku 166.159,34 EUR.

10. Osnovni pogoj za uspešno uveljavitev procesnega pobotanja je, da je v pobot uveljavljena terjatev obstoji. V tem smislu je seveda možno, da bi delodajalec, zoper katerega delavec uveljavlja obstoj faktičnega delovnega razmerja, ki je bilo prikrito s pogodbo civilnega prava, v sporu, v katerem delavec uveljavlja pravice na podlagi takšnega faktičnega delovnega razmerja, uveljavljal v pobot terjatve, ki jih ima zoper delavca na podlagi civilnopravnega ali kakšnega drugega razmerja. Vendar pa okoliščina, da sodišče ugotovi obstoj faktičnega delovnega razmerja in ob upoštevanju (vračunavanju) že prejetih plačil po pogodbah civilnega prava delodajalcu naloži plačilo prejemkov iz delovnega razmerja, ne pomeni, da je delodajalec na tej podlagi v tem istem sporu že pridobil terjatev do delavca iz naslova vrnitve vsega, kar je ta za opravljeno delo prejel na podlagi pogodb civilnega prava. Prejeta plačila iz civilnopravnega razmerja se vračunajo v plačo, ki delavcu gre na podlagi delovnega razmerja. V tem postopku gre za vračunanje na podlagi civilnopravnega razmerja prejetih plačil, zaradi česar je obveznost delodajalca do delavca iz naslova delovnega razmerja manjša, kot pa bi bila, če teh izplačil ne bi bilo, ali pa te obveznosti sploh ni, če prejeta izplačila presegajo pripadajočo plačo. 11. Zmotno je revizijsko stališče, da je v primeru, ko sodišče ugotovi, da je civilnopravno razmerje prikrivalo delovno razmerje, že v tej fazi postopka treba uporabiti določbo 190. člena OZ o neupravičeni obogatiti, zaradi česar naj bi obstajala terjatev tožene stranke za vrnitev vsega, kar je tožnik prejel na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju in pogodbe o naročilu avtorskega dela. V skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ je dolžan tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Na podlagi tretjega odstavka istega člena obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

12. Dejstvo, da je delavec po pogodbi civilnega prava opravljal delo, ki bi ga moral opravljati na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ker so bili podani vsi elementi delovnega razmerja, pomeni, da je izvršena plačila na podlagi pogodb civilnega prava treba šteti kot delno ali celotno izpolnitev obveznosti delodajalca, da delavcu zagotovi pripadajoče plačilo za opravljeno delo.

13. V delovnem razmerju je delavec upravičen do plače in drugih prejemkov (regres za letni dopust, regres za prehrano in podobno), zato se vprašanje, kolikšen del obveznosti iz delovnega razmerja je delodajalec že izpolnil z izplačili na podlagi pogodb civilnega prava, presoja na podlagi primerjave izplačil iz civilnopravnih pogodb in izplačil, ki delavcu gredo na podlagi delovnega razmerja. Če je delavec, ki uveljavlja obstoj delovnega razmerja na podlagi pogodb civilnega prava, prejel višji znesek, kot pa bi mu šel na podlagi delovnega razmerja, kar se je zgodilo tudi v tej zadevi, mu delodajalec, kljub ugotovitvi, da je bil delavec v delovnem razmerju, ne dolguje ničesar iz naslova neto plače, kar je sodišče druge stopnje v tem sporu tudi upoštevalo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo neto zneskov plač,1 pač pa delodajalec še vedno dolguje tisti del bruto plače, ki se nanaša na javnopravne dajatve, saj te od plače kot delovnopravnega prejemka še niso bile obračunane in plačane.

14. V novejši praksi Vrhovnega sodišča RS je uveljavljeno stališče, da sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali je delodajalec od prisojenih prejemkov iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati, saj je ob izplačilu prejemka to stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov. Vendar to ne pomeni, da delavec ni upravičen do sodnega varstva, če delodajalec od pripadajočih zneskov plače ni plačal davkov in prispevkov. V takšnem primeru ima delavec pravico zahtevati izplačilo razlike do bruto zneska pripadajoče plače, pri čemer ta razlika, če je neto znesek delavec že prejel, znaša samo še plačo v višini pripadajočih javnopravnih dajatev, to je davkov in prispevkov. Posledica je zgolj ta, da tega dela razlike v plači delodajalec ne bo izplačal tožniku, pač pa v obliki davkov in prispevkov pristojnim organom oziroma zavodom.

15. Glede tega dela tožbenega zahtevka pobot z eventualno terjatvijo tožene stranke že pojmovno ne pride v poštev, saj med seboj ni mogoče pobotati morebitne terjatve tožene stranke s terjatvijo tožnika za tisti del plače, ki se nanaša na javnopravne dajatve. Gre za javnopravne dajatve, s katerimi stranke ne morejo prosto razpolagati, kar pomeni, da je v tem delu pobotni ugovor tudi nedopusten. Obenem tudi znesek plače po obračunu in plačilu javnopravnih dajatev v času odločanja sodišča o obstoju delovnega razmerja in pravicah iz tega razmerja še ni znan.

16. Glede na to, da se v tem sporu kot pobotanje ves čas obravnava vračunavanje prejetih izplačil v pripadajočo plačo, je v okviru prvega dopuščenega vprašanja treba obravnavati tudi revizijsko izpodbijanje odločitve o plačilu regresa za letni dopust za sporno obdobje. Tožena stranka je ves čas uveljavljala, da je tožnik na podlagi pogodb civilnega prava prejel bistveno več, kot pa mu gre na podlagi delovnega razmerja. Tako je navajala, da je tožnik na podlagi pogodb civilnega prava v spornem obdobju od septembra 2012 do julija 2017 prejel 166.159,34 EUR, pripadajoča plača za 41 plačni razred pa bi znašala 123.408,17 EUR. Tudi če znesku pripadajoče plače prištejemo z izpodbijano sodbo dosojene zneske regresa za letni dopust, pa tudi nadomestila stroškov za prehrano (temu delu tožbenega zahtevka se je tožnik sicer odpovedal, sodišče pa je na tej podlagi izdalo sodbo na podlagi odpovedi) je verjetno, da bodo neto zneski, prejeti na podlagi pogodb civilnega prava, še vedno presegali prejemke, ki tožniku gredo na podlagi delovnega razmerja.

17. Zmotno je stališče, da je tožnik do plačila regresa za letni dopust v času faktičnega delovnega razmerja, ki je bilo prikrito s pogodbami civilnega prava, upravičen že zgolj zato, ker tožena stranka nobenega izplačila v navedenem obdobju ni opredelila kot plačilo regresa za letni dopust. Pri presoji, kolikšen del obveznosti iz delovnega razmerja je delodajalec izpolnil s plačili po pogodbah civilnega prava, se upoštevajo na eni strani vsa izvršena izplačila po teh pogodbah, na drugi strani pa vse obveznosti iz naslova delovnega razmerja. Izvršenih izplačil po pogodbah civilnega prava ni mogoče upoštevati zgolj kot delno ali celotno izpolnitev obveznosti plačila plač iz delovnega razmerja, temveč tudi kot izpolnitev ostalih obveznosti iz delovnega razmerja, torej tudi kot izpolnitev obveznosti plačila regresa za letni dopust, če po civilnopravni pogodbi izplačana sredstva presegajo obveznost plačila plač ostalih prejemkov, kot se je verjetno zgodilo tudi v tem primeru (česar sodišči druge in prve stopnje nista ugotavljali).

18. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje se tako glasi, da plačil za delo po pogodbah civilnega prava v sodnem postopku o obstoju delovnega razmerja ni mogoče pobotati s terjatvami delavca iz faktičnega delovnega razmerja v tem smislu, da bi delodajalec imel terjatev iz naslova vračila vsega, kar je bilo delavcu izplačano na podlagi pogodbe civilnega prava, delavec pa terjatev v višini celotnega pripadajočega izplačila na podlagi delovnega razmerja, brez upoštevanja že prejetih izplačil na podlagi pogodb civilnega prava, obe terjatvi pa bi se nato procesno pobotali v delovnem sporu. Izvršena plačila na podlagi pogodb civilnega prava se v primeru vzpostavitve delovnega razmerja za nazaj poračunajo v pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja kot delna (ali pa celotna) izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja.

K vprašanju, ali je oseba, ki je prejemala plačilo za delo na podlagi pogodb civilnega prava, za katerega je bilo kasneje odločeno, da gre za delovno razmerje, upravičena zadržati znesek, ki presega neto plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja, kot jih prejemajo drugi delavci

19. Revizija izhaja iz zmotne predpostavke, da je posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja, ki je bilo prikrito s civilnopravnim razmerjem (v konkretnem primeru s pogodbami o poslovnem sodelovanju oziroma pogodbami o naročilu avtorskega dela) ta, da morata zaradi ničnosti takšnega civilnopravnega razmerja obe stranki na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ vrniti vse, kar sta na tej podlagi prejeli. Na tej osnovi naj bi tožnik toženi stranki vrnil vse, kar je za opravljeno delo prejel na podlagi navedenih pogodb in na tem dejansko tudi temelji pobotni ugovor tožene stranke.

20. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v istovrstnem sporu2 zavzelo stališče, da kadar sodišče za nazaj v skladu z 18. členom ZDR-1 v povezavi z drugim odstavkom 13. člena ZDR-1 ugotovi obstoj delovnega razmerja, s tem zaradi kršitve prepovedi iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1 odpade pravna podlaga za izplačila po pogodbah civilnega prava. Poudarilo je, da se obstoj delovnega razmerja ugotovi za nazaj, za ves čas trajanja (nedovoljenih) pogodb civilnega prava. Podlago za novo določitev pravic predstavlja delovno razmerje, v katerem delavcu pripadajo druge in drugačne pravice, vključno s plačo in drugimi prejemki. Ugotovitev obstoja delovnega razmerja zato nima za posledico (avtomatične) transformacije plačila po pogodbi civilnega prava v prejemke iz delovnega razmerja, ampak se izplačani in pripadajoči zneski medsebojno poračunajo, pri čemer se že izvršena plačila štejejo za (delno) izpolnitev.

21. Zaradi naknadno ugotovljenega obstoja delovnega razmerja tožnik, ki je delo opravljal po pogodbah civilnega prava, ne more biti v slabšem in tudi ne v boljšem položaju, kot bi bil, če bi bilo le-to formalno vzpostavljeno že od vsega začetka. Delavec, ki mu je priznan obstoj delovnega razmerja, je upravičen do takih zneskov nadomestila plače in drugih pravic, kot bi jih imel v delovnem razmerju. Praviloma je v tovrstnih sporih tako, da je delavec na podlagi ugotovitve obstoja delovnega razmerja upravičen do višjega plačila, kot ga je prejel po pogodbah civilnega prava, zato je upravičen do razlike med pripadajočimi prejemki iz delovnega razmerja in že prejetimi plačili na podlagi pogodb civilnega prava. Seveda pa je možna tudi situacija, kakršna se kaže tudi v tej zadevi, da je delavec po pogodbah civilnega prava prejel več kot pa mu gre na podlagi delovnega razmerja. Če je po medsebojnem poračunu prejemkov na podlagi pogodb civilnega prava in prejemkov iz delovnega razmerja delavec prejel več, kot bi prejel, če bi bil ves čas v delovnem razmerju, se glede vračanja dosežene koristi uporabijo določbe civilnega prava.3

23. Vendar bo celotna bilanca prejetih in pripadajočih izplačil v zvezi s vzpostavitvijo delovnega razmerja v celoti jasna šele potem, ko bo tožena stranka za tožnika obračunala in odvedla javnopravne dajatve od pripadajoče plače, kar bo morala storiti že zaradi vzpostavitve delovnega razmerja. Šele potem bo jasno, za koliko, če sploh, po pogodbah civilnega prava plačani zneski presegajo obveznost tožene stranke iz delovnega razmerja. Navedeno pomeni, da bo eventualni presežek znan šele potem, ko bo ta sodba izvršena in ga bo mogoče uveljaviti šele po tem.

Odločitev o reviziji

24. Tožena stranka z revizijo izpodbija odločitev sodišča, da ne obstoji terjatev tožene stranke ter dajatveni del sodbe, to je odločitev, da je tožena stranka za sporno obdobje dolžna obračunati bruto plačo za 41. plačni razred ter od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter odločitev, da je za obdobje od 2014 do 2017 dolžna obračunati regres za letni dopust v bruto zneskih, ki so navedeni v izreku, od njih odvesti akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto zneske.

25. Glede na to, da je sodišče prejeta plačila iz naslova pogodb civilnega prava na podlagi ugovora izpolnitve terjatve vštelo v pripadajočo plačo in da terjatev tožnika iz naslova razlike v plači, ki jo dejansko predstavljajo le še javnopravne dajatve, (še) ni pobotljiva z eventualnimi terjatvami tožene stranke, je revizijsko sodišče odločitev sodišča druge stopnje o neobstoju terjatve tožene stranke spremenilo tako, da je pobotni ugovor zavrnilo. Takšna odločitev je za toženo stranko ugodnejša od odločitve o neobstoju terjatve v bruto znesku 166.159,34 EUR.

26. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da je za utemeljenost zahtevka za plačilo regresa za letni dopust bistveno zgolj to, da ta prejemek tožniku ni bil izplačan pod tem imenom, sodišče ni ugotavljalo, ali celotni prejeti zneski iz naslova pogodb civilnega prava presegajo obveznost tožene stranke na podlagi delovnega razmerja, kar ob plači vključuje tudi regres za letni dopust. Navedeno pomeni, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbo sodišč druge in prve stopnje razveljavilo v odločitvi o regresu za letni dopust ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

27. V preostalem (glede odločitve, da je tožena stranka dolžna obračunati bruto plačo na 41. plačni razred ter od teh zneskov odvesti davke in prispevke) je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila vložena. Tožena stranka tožniku še vedno dolguje tisti del bruto plače, ki ga predstavljajo davki in prispevki, saj ti še niso bili obračunani in plačani.

28. V novem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovilo, ali izplačila, ki jih je tožnik na podlagi pogodb civilnega prava prejel v mesecih, ko je plačilo zapadlo, presegajo obveznost tožene stranke še iz naslova plačila regresa za letni dopust, nakar bo o preostalem zahtevku lahko znova odločilo.

29. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je bila odločitev o stroških revizijskega postopka pridržana za končno odločbo.

1 Tožnik zoper ta del sodbe ni predlagal dopustitve revizije. 2 Sklep VIII Ips 89/2029 z dne 19. 10. 2021. 3 Primerjaj sklep VIII Ips 89/2019 z dne 19. 10. 2021.