Jedro

Tožnik ni upravičen do denarnega povračila namesto reintegracije. Po zadnji spremembi tožbe je zahteval priznanje obstoja delovnega razmerja le za čas pogodbenega sodelovanja med strankama, po tem datumu pa ne več. Ker niso izpolnjeni pogoji za priznanje denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, je potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

Čeprav je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja v času, ko so se izvajale civilne pogodbe, to ne pomeni, da bi moral tožnik toženi stranki kaj od tega, kar je prejel na podlagi teh poslov (glede katerih je nato sodišče ugotovilo (tudi) elemente delovnega razmerja ter tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja), vrniti. To velja tudi za sporni primer, ko je bilo plačilo po civilnih pogodbah celo višje kot plača, ki jo je tožniku priznalo sodišče za sporno obdobje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točkah III, V in VI izreka delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe tožeči stranki: - obračunati bruto plače za 41. plačni razred, in sicer za čas od 1. 9. 2012 do 31. 5. 2013 v mesečnem znesku 2.114,29 EUR, od 1. 6. 2013 do 31. 8. 2016 v mesečnem znesku 2.079,16 EUR in od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2017 v mesečnem znesku 2.114,29 EUR ter od teh zneskov odvesti davke in prispevke; - obračunati regres za letni dopust, in sicer za leto 2014 v bruto znesku 100,00 EUR, za leto 2015 v bruto znesku 100,00 EUR, za leto 2016 v bruto znesku 450,00 EUR in za leto 2017 v bruto znesku 400,00 EUR, od teh zneskov odvesti akontacijo dohodnine ter tožeči stranki izplačati neto zneske, z zamudnimi obrestmi od 2. 7. posameznega koledarskega leta dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek za izplačilo neto zneskov plač z zamudnimi obrestmi ter obračun denarnega povračila v bruto znesku 6.342,87 EUR, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zamudnimi obrestmi.

Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v bruto znesku 166.159,34 EUR.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2017 s pravicami in obveznostmi iz tega razmerja (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika za čas od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2017 prijavi v zavarovanja in ga vpiše v matično evidenco (II. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova bruto plače za 41. plačni razred glede obračuna davka in prispevkov od mesečnega bruto zneska, ter izplačila pripadajočih neto zneskov, zmanjšanih za prejeta izplačila tožene stranke, z zamudnimi obrestmi; regresa za letni dopust od leta 2014 do 2017 glede obračuna akontacije dohodnine ter izplačila neto zneskov, z zamudnimi obrestmi; denarnega povračila glede obračuna davka in prispevkov od bruto zneska ter izplačila neto zneska, z zamudnimi obrestmi, in sicer v zneskih, ki so navedeni v III. točki izreka, in da ne obstajajo višje terjatve iz navedenih naslovov ter v celoti terjatev iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožnika v višini ugotovljenih neto terjatev v III. točki izreka iz naslova izplačil v znesku 166.159,34 EUR (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača terjatve, ugotovljene v III. točki izreka (VI. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo (VII. točka izreka). S sodbo na podlagi odpovedi je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneskov iz naslova regresa za prehrano, ki so navedeni v VIII. točki izreka. Zaradi umika tožbe z zahtevkom za izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 9. 2012 dalje ter priznanje delovnega razmerja in pravic iz tega razmerja za čas od 1. 9. 2017 dalje, je postopek v tem delu ustavilo (IX. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti sodne stroške spora v znesku 743,93 EUR (X. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče dokazno oceniti oziroma upoštevati izpovedi nadrejenih A.A. in B.B. o tem, da je tožnik opravljal delo realizatorja. Tožnik je zgolj realiziral že oblikovano oddajo glede na dnevne potrebe oziroma teme, ki so bile obravnavane v oddaji. Sodišče bi moralo upoštevati, da je C.C. sedanji sodelavec tožnika na D., da je sovražno nastrojen do tožene stranke in da ni znal povedati, kaj je tožnik delal od leta 2012 dalje. E.E., ki je bil podrejen realizatorju oddaje, tj. tožniku, in nima vpogleda v tožnikovo delo, je povedal, da je pri oddaji le en režiser, vsi ostali pa so realizatorji. Nasprotuje priznanju denarnega povračila, saj tožnik ni zahteval reintegracije oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je napačno odločilo o pobotnem ugovoru glede na to, da je tožnik za svoje delo že prejel 166.159,34 EUR na podlagi pogodb civilnega prava. Tudi sicer je odločitev sodišča nejasna s tem, ko toženi stranki nalaga, da se prejeta plačila v znesku 166.159,34 EUR upoštevajo pri izplačilu neto plače, obenem pa navaja, da terjatev tožene stranke v navedenem znesku ne obstoji. Sklicevanje sodišča na 3.a člen ZSPJS ni relevantno. Plačila tožniku niso bila plača, ampak plačilo po pogodbi s poslovnim subjektom. Pogodbeno dogovorjeno plačilo je bilo visoko, ker je šlo za pogodbeno razmerje in ne zato, ker bi tožena stranka tožniku napačno obračunala plačo. Pogodba o poslovnem sodelovanju ni pogodba o zaposlitvi. V pogodbi o poslovnem sodelovanju seveda tudi ni bilo navedeno, da naj bi se višje plačilo nanašalo na stroške prehrane in prevoza ter regres za letni dopust. Bistvo pogodbenega razmerja je ravno v tem, da je v ceni, ki je določena s pogodbo, zajeto vse, kar pripada izvajalcu, torej vsi stroški in vsa plačila. Pobotni ugovor temelji na pravilu o neupravičeni obogatitvi. Tožnik je že prejel izplačila na podlagi pogodb civilnega prava, tako da ne more biti upravičen do dvojnega plačila za svoje delo. Tožnik je prejel 42.751,17 EUR več kot bi mu pripadalo bruto plače za delo režiserja. Prispevke in davke od bruto plače bi moral kriti tožnik sam, saj je prejel celotno bruto plačo na svoj račun. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili v času od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2017 v razmerju med tožnikom in toženo stranko podani elementi delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas, in sicer za delo režiserja. Takšno presojo je sodišče pravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožnik oblikoval režijski koncept in pisal snemalne knjige, kar je bistvena razlika v primerjavi z delom realizatorja oddaj. Poleg tega je tožnik postavljal oziroma režiral posamezne oddaje, jih prenavljal, določal scenografijo oziroma postavitev v studiu. To potrjujejo izpovedi tožnika, E.E. in C.C.. Ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da je priča C.C. manj verodostojna že zgolj zaradi tega, ker je bil zaposlen pri toženi stranki in sta po odhodu od tožene stranke s tožnikom sodelavca. Za vsebino tožnikovega dejanskega dela ni pomembno, da je E.E., zaposlen kot organizator in asistent režije, izpovedal, da je pri oddaji le en režiser, vsi ostali pa so realizatorji. Sodišče je tudi ustrezno pojasnilo, zakaj se ni oprlo na izpovedi B.B. in A.A.. Ugotovilo je, da je tožnik s B.B. sodeloval le občasno (par mesecev), A.A. kot direktorica televizije pa s samim delom tožnika ni bila podrobno seznanjena oziroma s tožnikom ni tesno sodelovala. S takšnimi ugotovitvami in dokazno oceno sodišča soglaša tudi pritožbeno sodišče in drugačne pritožbene navedbe šteje kot neutemeljene.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnik ni upravičen do denarnega povračila namesto reintegracije. Tožnik je po zadnji spremembi tožbe zahteval priznanje obstoja delovnega razmerja le za čas pogodbenega sodelovanja med strankama, tj. do 31. 8. 2017, po tem datumu pa ne več. Ker niso izpolnjeni pogoji za priznanje denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, je potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

7. Čeprav je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja v času, ko so se izvajale civilne pogodbe, to ne pomeni, da bi moral tožnik toženi stranki kaj od tega, kar je prejel na podlagi teh poslov (glede katerih je nato sodišče ugotovilo (tudi) elemente delovnega razmerja ter tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja), vrniti. To velja tudi za sporni primer, ko je bilo plačilo po civilnih pogodbah celo višje kot plača, ki jo je tožniku priznalo sodišče za sporno obdobje. Sodišče je pri tem neutemeljeno izpostavilo, da tožena stranka od tožnika ni zahtevala vračila preveč izplačane plače po 3.a členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 108/2009 in nasl.), saj je tožnik šele na sodišču dosegel priznanje delovnega razmerja ter plače. Pred tem mu tožena stranka ni plačevala plače za 41. plačni razred, pač pa plačilo po pogodbi o poslovnem sodelovanju za opravljeno delo. Zato je pravilna ugotovitev, da ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke za vračilo bruto zneska 166.159,34 EUR.

8. Pri vtoževanih zneskih tožnika gre za reparacijo oziroma odpravo posledic nezakonitega ravnanja tožene stranke (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča opr. št. 171/2018 z dne 6. 2. 2019). Delavec je upravičen do takih zneskov nadomestila plače in drugih pravic, kakršne bi prejel v delovnem razmerju. Pri prikrajšanju je zato treba upoštevati prejemke, ki jih je delavec prejel v spornem obdobju za opravljeno delo, torej tudi prejemke na podlagi civilnih pogodb. S plačilom skupnega zneska, ki je višji od seštevka bruto zneskov pripadajoče mesečne plače za 41. plačni razred za sporno obdobje, je tožena stranka izpolnila tožniku svojo obveznost plačila neto plače, ne pa tudi obračuna bruto plače z odvodom davkov in prispevkov. Delodajalec te svoje obveznosti ne more prevaliti na delavca. Glede na navedeno tožbeni zahtevek za izplačilo neto plač z zamudnimi obrestmi ni utemeljen, tožena stranka pa je dolžna tožniku obračunati in odvesti davke in prispevke od bruto plače 41. plačnega razreda ter tožniku za nazaj izplačati regrese za letni dopust. 9. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo, tako kot je razvidno iz izreka. Ob ugotovitvi, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev, je pritožbeno sodišče zaradi jasnosti na novo oblikovalo III., V. in VI. točko izreka. V ostalem je pritožbo zavrnilo ter sodbo v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo, saj niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).