Jedro

Če sodišče ugotovi obstoj ovir za vrnitev nepremičnine iz 19. člena ZDen, uproaba določb 20. in naslednjih členov ZDen sploh ni več možna, saj so te namenjene le odložitvi (sicer možne) vrnitve nepremičnin v last in posest - najpozneje za čas do izteka rokov iz drugega odstavka 22. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani (delni) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijanim delnim sklepom tudi tokrat odločilo, da vrnitev v izreku prvostopnega sklepa pod 1. točko naštetih nepremičnin v last in posest predlagateljem ni možna in da se zato predlog za denacionalizacijo zoper prvega nasprotnega udeleženca S d.d., K. zavrne (pri čemer tokrat, za razliko od delnega sklepa z dne 3.2.1999, opr. št. Nd 30/94-92, ni odločalo o možnosti vrnitve premoženja v obliki lastninskega deleža na podjetju S d.d., K., ker je štelo, da so se predlagatelji spričo spremembe predloga v njihovi vlogi z dne 3.6.1998 odpovedali možnosti vrnitve premoženja v tej obliki). Hkrati je sodišče prve stopnje izreklo, da bo o višini odškodnine v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada in o stroških postopka odločilo s končnim sklepom (2. tč. izreka prvostopnega sklepa). Zoper tak delni sklep sodišča prve stopnje so predlagatelji vložili pritožbo. Izpodbijajo ga iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Če je sodišče prve stopnje videlo oviro za vrnitev podržavljenih zazidanih stavbnih zemljišč v določbi drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), pa ta določba po mnenju predlagateljev ne predstavlja ovire za vrnitev vsaj gospodarskega poslopja s funkcionalnim zemljiščem, ki je stalo na nekdanji parceli št. 1470 k.o. in ki je opisano v cenitvenem poročilu izvedenke N.K.G.. Sicer pa prelagatelji vztrajajo pri trditvi, da so bili vsi ali vsaj večina objektov zgrajeni brez sleherne gradbene dokumentacije, torej nezakonito. Zato prvi nasprotni udeleženec ni mogel na njih pridobiti nobenih pravic in so predlagatelji upravičeni do vrnitve teh nepremičnin kot zemljišč, ki bi jih bilo treba šteti za nezazidana stavbna zemljišča. Predlagatelji pa grajajo prvostopno odločitev tudi v delu, ki se nanaša na nezazidano stavbno zemljišče in ki je oprta na določbo 4. tč. prvega odstavka 19. člena ZDen, saj o okrnitvi prostorske kompleksnosti z vrnitvijo teh zemljišč predlagateljem po njihovem mnenju ne more biti govora že spričo dejstva, da je prvi nasprotni udeleženec večino nepremičnin, ki so predmet tega postopka, bodisi razprodal različnim kupcem ali oddal v najem, sam pa se je preselil na drugo lokacijo, kjer nadaljuje s svojo dejavnostjo. Tako imenovano prostorsko kompleksnost je torej prvi nasprotni udeleženec s svojim ravnanjem že sam izničil. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidijo predlagatelji tudi v tem, da je sodišče prve stopnje v oporo svoji odločitvi uporabilo določbo 4. tč. prvega odstavka 19. člena ZDen, ne da bi pri tem upoštevalo tudi določbe 20. in 21. člena istega zakona. Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve njihovi zahtevi za vrnitev nepremičnin, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Prvi nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi zahteve predlagateljev za vrnitev parcel, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka in ki so locirane severno od linije, označene v skici izvedenca geodeta (priloga C 1) s točkami A, B, C, I, J, K, L in M, oprlo na določbo drugega odstavka 32. člena ZDen z obrazložitvijo, da na tem delu zemljišč stojijo poslovne stavbe v lasti prvega nasprotnega udeleženca in da gre torej za zazidana stavbna zemljišča, ki jih po zgoraj navedeni zakonski določbi ni mogoče vrniti. Dvoma v pravilnost takšne odločitve ne more biti, saj predlagatelji niti ne zatrjujejo, da bi bil na teh zazidanih stavbnih zemljiščih zgrajen kakšen "trajni objekt v lasti upravičenca" (drugi odstavek 32. člena ZDen). To velja tudi za nekdanjo parcelo št. 1470, ki je v času podržavljenja predstavljala "hlev v površini 247 m2", medtem ko med strankama ni spora o tem, da stoji na mestu nekdanje parcele št. 1470 sedaj na novo zgrajena poslovna stavba prvega nasprotnega udeleženca (in to na večji površini v znatno razširjenem obsegu - glej tudi katastrske podatke), ki ni in ne more biti "v lasti upravičenca". Za nekdanji parceli št. 1469 in št. 1472 k.o. pa je bilo itak z že pravnomočnim sklepom, izdanim v tem postopku, ugotovljeno, da sta bili v času podržavljenja nezazidani stavbni zemljišči. To pomeni, da sta v sedaj pozidanih delih bili ti parceli pozidani v času po podržavljenju in da tudi na njih ni objektov v lasti upravičenca. S tem pa je posredno odgovorjeno tudi na nadaljnji pritožbeni očitek, po katerem sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo, da so bili vsi ali vsaj večina objektov zgrajeni brez sleherne gradbene dokumentacije in torej nezakonito, saj ta okoliščina na lastninskopravni status zgrajenih objektov sama zase ne bi imela vpliva - ne glede na to, da trditve predlagateljev s tem v zvezi tudi sicer nimajo opore v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje. Sploh pa je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da se v denacionalizacijskem postopku šteje za zazidano stavbno zemljišče pozidano zemljišče, ne glede na to ali je objekt zgrajen z dovoljenjem ali brez njega (ker to ni stvar tega postopka). Zato je neupoštevno zavzemanje predlagateljev za obravnavanje teh nepremičnin kot nezazidanih stavbnih zemljišč - ne glede na to, da se tudi nezazidana stavbna zemljišča po prvem odstavku 32. člena ZDen ne vračajo, razen v primerih iz tretjega odstavka 32. člena istega zakona, česar pa predlagatelji sploh ne zatrjujejo. Kakšnih pomislekov glede prvostopnega stališča o obstoju ovir za vrnitev zazidanih stavbnih zemljišč predlagateljem, zavzetega že v sklepu sodišča prve stopnje z dne 3.2.1999, sodišče druge stopnje tudi ob odločanju o pritožbah zoper tedanji delni sklep ni imelo, saj je s sklepom z dne 16.2.2000, opr. št. II Cp 546/99, razveljavilo provstopni sklep z dne 3.2.1999 v celoti (torej tudi glede zazidanih stavbnih zemljišč) zgolj zaradi neusklajenosti razmejitve zazidanih in nezazidanih delov v tem denacionalizacijskem postopku obravnavanih zemljišč s podatki zemljiškega katastra. Odločitev o zavrnitvi zahteve predlagateljev za vrnitev nezazidanih delov parcel, ki so omejeni z linijo, označeno v skici izvedenca geodeta (priloga C 1) s točkami A, H, G, F, E, O, N in M, pa je sodišče prve stopnje oprlo na določbo 4. tč. prvega odstavka 19. člena ZDen. Potem ko je ugotovilo, tudi z ogledom na kraju samem, da se deli nepozidanih parcel nahajajo v sredi tovarniškega in od sosednjih zemljišč tudi fizično ločenega kompleska ter da ležijo južno od linije, ki omejuje nepozidane dele parcel, spet zemljišča prvega nasprotnega udeleženca, ki pa niso predmet denacionalizacije in da zaradi tega še sporni nepozidani deli parcel tudi nimajo povezave z javno cesto - medtem ko bi prvemu nasprotnemu udeležencu še preostali del parcele št. 1452/1 postal zanj povsem neuporaben, je sodišče prve stopnje štelo, da bi se z vrnitvijo nepozidanih delov parcel bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno - tako v dejanskem kot tudi v materialnopravnem pogledu. Bistveno okrnitev prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin kot oviro za vrnitev nepremičnin po 4. tč. prvega odstavka 19. člena ZDen je treba presojati izključno izhajajoč iz funkcionalne namembnosti teh nepremničnin (kot objektivno dane kategorije) - in torej neodvisno od vsakokratnega nosilca in vrste njegovih pravnih upravičenj na teh nepremičninah. Morebitna sprememba nosilca ali vrste upravičenja na nepremičnini zgolj sama zase še ne privede do nikakšrne spremembe v njeni kvaliteti in so zato neupoštevna sklicevanja predlagateljev v pritožbi na domnevno obsežni pravni promet z nepremičninami, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka - ne glede na sploh tudi siceršnje učinke zatrjevanih razpolaganj prvega nasprotnega udeleženca z nepremičninami spričo že v letu 1994 izdane začasne odredbe, s katero mu je bilo prepovedano sleherno razpolaganje z v tem postopku spornimi nepremičninami. Končno predlagatelji neutemeljeno terjajo tudi presojo njihove zahteve za vrnitev nepremičnin v last in posest po pravilih iz določb 20. in 21. člena ZDen, s čimer pritožbeno sodišče odstopa od stališča, sprejetega v razveljavitvenem sklepu z dne 16.2.2000, opr. št. II Cp 546/99. Določbe 20., 21., 22. in 23. člena ZDen je namreč mogoče uporabiti šele, ko se ugotovi, da ni ovir za vrnitev iz 19. člena istega zakona. Če sodišče ugotovi obstoj slednjih, zaradi katerih nepremičnin ni mogoče vrniti, uporaba določb 20. in naslednjih členov ZDen sploh ni več možna, saj so te namenjene le odložitvi (sicer možne) vrnitve nepremičnin v last in posest - najpozneje za čas do izteka rokov iz drugega odstavka 22. člena ZDen. Te določbe pa bi bile v danem primeru tudi sicer že itak konzumirane prav zaradi poteka zgoraj navedenih rokov. Tako se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba pritožbo predlagateljev na podlagi določbe 2. tč. 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče k obrazloženemu še dodaja, da se z vprašajem možnosti vrnitve premoženja v obliki lastninskega deleža na prvem nasprotnem udeležencu tokrat ni ukvarjalo, saj to vprašanje ni bilo predmet odločanja niti v postopku na prvi stopnji glede na razlogovanje prvostopnega sodišča, da so predlagatelji v vlogi z dne 3.6.1998 odstopili od zahteve za vrnitev premoženja v tej obliki in ki z obravnavano pritožbo ni bilo izpodbijano.