Jedro

Stavbnih zemljišč, ki so bila zazidana po podržavljenju, se ne vrača, ker bi se sicer posegalo v pravno razmerje, ki zadeva sam objekt na zemljišču, čeprav ta objekt ni v lasti upravičenca. Pravno nepomembna je okoliščina, ali je bil trajni objekt zgrajen za podlagi gradbenega dovoljenja.

Sodišči sta z zavrnitvijo zahteve za vrnitev v last in posest nezazidanega stavbnega zemljišča preširoko razlagali oviro iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Pri pravilni razlagi pravnega standarda o "bistveni okrnitvi prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin" bi morali izhajati iz stališča, da gre za izjemo od siceršnjega pravila ZDen o vračanju v naravi, da je treba zato navedeno oviro restriktivno razlagati in tudi natančno ugotoviti vse dejanske okoliščine, ki so v konkretnem primeru pomembne za uporabo pravnega standarda. V letu 1999 pričeta gradnja parkirišča ni pravno pomembna, ker so odločilne razmere v času uveljavitve ZDen, saj ne ena ne druga stran ne more biti v boljšem ali slabšem položaju zaradi ravnanja po uveljavitvi ZDen.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, v katerem je bil zavrnjen predlog za denacionalizacijo proti prvemu nasprotnemu udeležencu za vrnitev v last in posest tistega dela prejšnjih parcelnih številk 1469 in 1472 k.o..., ki ga je v mapni kopiji izvedenec C. S. označil s točkami A-B-C-I-J-K-L-M-N-O-E-F-G-H-A in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

V tej denacionalizijski zadevi sta sodišči že odločili, da glede vseh treh prejšnjih parcelnih številk 1469, 1470 in 1472 k.o... obstoji podlaga iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) za denacionalizacijo in da sta bili parcelni številki 1469 in 1472 k.o... v času podržavljenja nezazidani komunalno opremljeni stavbni zemljišči. Status parcelne številke 1470 k.o... ni bil sporen. V sedanjem odločanju je sodišče prve stopnje odločilo, da vračilo vseh treh parcel, ki sedaj obsegajo dele desetih novih parcel, v last in posest ni možno. Zato je predlog za denacionalizacijo proti prvemu nasprotnemu udeležencu zavrnilo in odločilo, da bo o višini odškodnine v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada odločeno s končnim sklepom.

Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljev zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelji v pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo tako spremembo izpodbijanega sklepa, da so njihovi zahtevi za denacionalizacijo v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sklepov obeh sodišč in vrnitev zadeve v nov postopek. Res je bil po podržavljenju del zemljišča pozidan z več različnimi objekti, vendar sodišči ne omenjata, za kakšne objekte gre in na podlagi kakšne gradbene dokumentacije so bili zgrajeni. Glede na pritožbene trditve o pomanjkanju ustrezne gradbene dokumentacije bi moralo pritožbeno sodišče samo preverjati, ali ni bila kršena določba tretjega odstavka 32. člena ZDen. Revizija vztraja, da je pomembno, ali so bili objekti zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja, saj bi bilo sicer treba doseči legalizacijo gradnje ali pa objekte porušiti. Sodišče samo ne more legalizirati nezakonite gradnje in na podlagi tega odločiti o pravici. Če bi bilo drugačno stališče obeh sodišč pravilno, potem sploh ne bi bila potrebna določba tretjega odstavka 32. člena ZDen. Revizija izpodbija razloge obeh sodišč tudi glede zavrnitve zahteve za vrnitev nezazidanih delov parcelnih številk 1469 in 1472 k.o. P.. Ovire za vrnitev iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen niso podane, pa tudi ne iz 20. člena, na katerega se še sklicuje sodišče prve stopnje. V tej zadevi ni mogoče govoriti o morebitni okrnitvi prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnine ali o bistveni okrnitvi ekonomske oziroma tehnološke funkcionalnosti kompleksov. Revizija poudarja, da prvi nasprotni udeleženec objekte in zemljišča prodaja ali oddaja v najem, da se je sam preselil in da se ob takem stanju ni mogoče sklicevati na navedene ovire, zlasti pa ne govoriti o funkcionalni namembnosti objektov in zemljišč kot objektivno dani kategoriji ne glede na vsakokratnega nosilca in vrsto njegovih upravičenj. Revizija graja še sedanje stališče pritožbenega sodišča, da določb 20. do 23. člena ZDen ni mogoče uporabiti, če je ugotovljena ovira iz 19. člena ZDen. Meni, da je kljub samostojnosti 20. člena ta po svoji dikciji sestavni del 19. člena in da enako velja tudi za nadaljne zakonske določbe. Na koncu poudarja, da je nedvomno možna vrnitev v naravi vsaj tistega kompleksa prejšnjih parcelnih številk 1469 in 1472 k.o..., ki ga je označil izvedenec s črkami v svojem poročilu z dne 8.1.1998 v izmeri 9.135 m2, ker tu ni bil zgrajen noben objekt in ker tudi izvedenec meni, da je ta del primeren za vrnitev v naravi.

Revizija je bila vročena nasprotnima udeležencema, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v tej zadevi izvedenec geometer C. S. izdelal povečano skico mapne kopije, na njej označil prejšnje parcelne številke 1469, 1470 in 1472 k.o..., sedanje nove parcelne številke, obstoječe pozidane objekte, ki segajo v podržavljene nepremičnine, pozidani del teh nepremičnin pa od nepozidanega v mapni kopiji razmejil z rdečo črto in točkami A-B-C-I-J-K-L-M. Pri tem se pozidani del nahaja nad to črto, nepozidani pa pod njo in je v delu, ki je bil podržavljen, označen še s črkami M-N-O-E-F-G-H-A. Udeleženci postopka in sodišče prve stopnje so si na ogledu ustvarili tudi predstavo o dejanskem stanju v naravi. Zato sta se obe sodišči sklicevali na izvedenčevo mapno kopijo in se nanjo sklicuje tudi revizijsko sodišče. Razlogi za zavrnitev denacionalizacijske zahteve proti prvemu nasprotnemu udeležencu so, da vrnitev nepremičnine v last in posest predlagateljev ni možna, in sicer za zemljišča nad rdečo razmejitveno črto iz izvedenčeve mapne kopije zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZDen, ker so na njih zgrajeni objekti, ki niso v lasti denacionalizacijskega upravičenca, za zemljišča pod to črto pa zaradi obstoja ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člen ZDen, ker bi se z vrnitvijo tega dela bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Revizija zmotno meni, da se je sodišče prve stopnji pri tej zavrnitvi sklicevalo tudi na 20. člen ZDen. Nasprotno, pojasnilo je, da te določbe v primeru, ko je že ugotovljena ovira za vrnitev nepremičnine iz 19. člena ZDen, ni mogoče uporabiti, temu stališču pa je s pravilnimi in logičnimi razlogi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Nobene podlage v zakonu ni, da bi bilo mogoče sprejeti stališče, da naj bi bile določbe 20. do 23. člena ZDen sestavni del 19. člena, kot to skuša uveljaviti revizija.

Revizijsko sodišče se strinja s tistimi razlogi obeh sodišč, zaradi katerih je bila zavrnjena denacionalizacijska zahteva proti prvemu nasprotnemu udeležencu za vrnitev pozidanega dela podržavljenega zemljišča, torej tistega, ki se nahaja nad rdečo razmejitveno črto oziroma severno od nje. Med udeleženci postopka ni bilo sporno, da se na tem delu nahajajo pozidani objekti, in sicer različne stavbe v okviru tovarniškega kompleksa, med njimi tudi različne poslovne stavbe. Take so bile tudi dejanske ugotovitve obeh sodišč. Gre torej za podržavljena, vendar zazidana stavbna zemljišča. Takih zemljišč se po drugem odstavku 32. člena ZDen ne vrača, razen če so na njih zgrajeni trajni objekti v lasti upravičenca. V postopku je bilo nesporno tudi, da objekti nad rdečo črto niso v lasti denacionalizacijskih upravičencev. V času podržavljenja se je le na prejšnji parceli številka 1470 k.o... nahajal hlev, vendar je sedaj tam na površini, ki znatno presega izmero prejšnje parcele, zgrajena popolnoma nova stavba. Določba drugega odstavka 32. člena ZDen se nanaša prav na taka zemljišča, torej tista, ki so bila pozidana po podržavljenju. Takih zemljišč se po ZDen praviloma ne vrača, saj bi se sicer posegalo v pravno razmerje, ki zadeva sam objekt na zemljišču, čeprav ta objekt ni bil v lasti upravičenca, saj je bil zgrajen po podržavljenju. To so tudi razlogi za uveljavljeno stališče v sodni praksi, da v denacionalizacijskem postopku ni pravno pomembno, ali je bil trajni objekt zgrajen z gradbenim dovoljenjem ali brez njega (sodba VS RS opr. št. U 1071/95). Ne glede na dejstvo, da je bilo med udeleženci tega postopka sporno, ali gre res za objekte, ki naj bi bili zgrajeni brez gradbenega dovoljenja, sta torej obe sodišči pravilno poudarili, da gre za pravno neupoštevno trditev in je drugačno revizijsko stališče zmotno.

Revizija ob nespornem dejstvu, da gre v tem delu za zazidana stavbna zemljišča, neutemeljeno zahteva, da naj bi se za vsak posamezen objekt ugotavljalo, za kakšno vrsto objekta gre. Za odločitev v tej zadevi zadostuje ugotovitev, da gre za zazidano stavbno zemljišče. Zmotno je nadaljnje stališče revizije, da naj bi moralo pritožbeno sodišče zaradi pritožbenih trditev o manjkajočih gradbenih dovoljenjih samo presojati okoliščine iz tretjega odstavka 32. člena ZDen. Predlagatelji v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku niso uveljavljali okoliščin, ki bi nakazovale na uporabo te zakonske določbe, saj niso zatrjevali, da gre za zemljišča, ki so bila več kot dve leti pred uveljavitvijo ZDen oddana v gradnjo, pa investitor na njih do uveljavitve zakona še ni pričel z gradnjo.

Revizijsko sodišče pa pritrjuje tistim revizijskim razlogom, ki uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava pri odločitvi o nezazidanih stavbnih zemljiščih, torej tistih, ki se nahajajo pod rdečo črto v izvedenčevi mapni kopiji oziroma južno od te črte. Obe sodišči sta se pri tem sklicevali na določbo 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnine. Sodišče prve stopnje je pri uporabi te določbe pojasnilo, da se na delu prejšnje parcele 1469 k.o... gradi parkirišče, ki bo služilo potrebam bližnje poslovne zgradbe. Glede preostalega dela te parcele in glede še spornega dela prejšnje parcelne številke 1472 iste k.o. pa je ugotovilo, da se nahajata sredi tovarniškega kompleksa, da v primeru vrnitve ta del ne bi imel samostojnega dostopa do javne ceste, da zemljišče južno od tega dela ni predmet denacionalizacije in bi v primeru vrnitve za prvega nasprotnega udeleženca postalo neuporabno, ker bi bilo povsem ločeno od ostalih zemljišč prvega nasprotnega udeleženca. Sodišče druge stopnje je tem razlogom pritrdilo, glede na pritožbene trditve pa še dodalo, da zatrjevani promet s poslovnimi prostori ni pravno pomemben, ker je treba izhajati le iz funkcionalne namembnosti nepremičnine (sosednje poslovne stavbe v povezavi s parkiriščem v izgradnji) kot objektivno dane kategorije, ki je neodvisna od vsakokratnega nosilca in vrste njegovih upravičenj na nepremičnini.

Po oceni revizijskega sodišča so pravkar povzeti razlogi obeh sodišč vsaj nezadostni in zato pravno zmotni. Izhajati je treba iz splošnega načela ZDen, po katerem je vračanje v naravi pravilo, od katerega se odstopa le v izjemnih primerih, ki jih določa zakon. Med take izjeme spadajo tudi primeri iz prvega odstavka 19. člena ZDen. Ker gre za izjeme, jih je treba restriktivno razlagati. Poleg tega je zakonsko besedilo o "bistveni okrnitvi prostorske kompleksnosti oziroma bistveni okrnitvi namena izrabe prostora in nepremičnine" pravni standard. To pomeni, da gre za nedoločen pravni pojem, ki ga zakonodajalec uporabi takrat, ko želi urediti sicer podobne situacije, ki pa so vseeno toliko različne, da za njih ni mogoče predpisati ene same zakonske določbe s čvrsto določenimi pojmi. Zato je sodna praksa tista, ki določi kriterije za napolnitev vsebine pravnega standarda in ki v vsakem posameznem primeru posebej ugotavlja, ali določene dejanske ugotovitve ustrezajo pravnemu standardu.

Ob takih izhodiščih so prej povzeti razlogi obeh sodišč nezadostni. V sodni praksi je bila pri razlagi ovir iz prvega odstavka 19. člena ZDen že poudarjena uporaba sedanjika v zakonskem besedilu in v zvezi s tem tudi odločilnost tistih razmer, ki so obstajale v času uveljavitve ZDen (sklep VS RS II Ips 195/97). Tako stališče je logično, saj ne ena ne druga stran ne more biti v boljšem ali slabšem položaju zaradi ravnanja po uveljavitvi ZDen. To za konkretno zadevo pomeni, da sta sodišči na podlagi ugotovitev ogleda z dne 20.1.1999, da se na delu prejšnje parcelne številke 1469 k.o... nahaja parkirišče v izgradnji, ki bo služilo potrebam sosednje poslovne zgradbe, zmotno opredelili to dejansko ugotovitev kot oviro iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Gradnja parkirišča v letu 1999 je okoliščina, ki glede na prej pojasnjene razloge ne more biti pravno odločilna za uporabo navedene zakonske določbe.

Nezadostni so nadaljnji razlogi obeh sodišč za zavrnitev zahteve za vrnitev v last in posest glede ostalega dela prejšnjih parcelnih številk 1469 in 1472 k.o... Čeprav bi vrnitev tega dela povzročila, da bi vrnjeni del predstavljal nekakšno enklavo tujega zemljišča v kompleksu zemljišča prvega nasprotnega udeleženca, to samo po sebi ne zadostuje za zavrnitev denacionalizacijske zahteve, saj sprememba lastninske pravice ne pomeni bistvenega posega v prostorsko kompleksnost v smislu ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Da bi se zahtevana zemljišča nahajala prav sredi samega tovarniškega kompleksa prvega nasprotnega udeleženca, pa iz podatkov spisa in tudi izvedenčeve povečane mapne kopije ne izhaja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje zemljišče južno od zahtevanega zemljišča ni pozidano in ga prvi nasprotni udeleženec tako kot zahtevano zemljišče uporablja ali je uporabljal le za skladiščenje lesa. Nepovezanost zahtevanih zemljišč z javno cesto prav tako ni razlog za zavrnitev zahteve, saj se to vprašanje lahko uredi z zasilno potjo, dogovorom o služnosti ali dogovorom o nadomestnih zemljiščih. Prav o slednjem so se predlagatelji in prvi nasprotni udeleženec že dogovarjali, pa se niso uspeli dogovoriti.

Po vsem obrazloženem sta obe sodišče z zavrnitvijo zahteve za vrnitev v last in posest nepozidanega dela stavbnih zemljišč preširoko razlagali oviro iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Pri pravilni razlagi tega pravnega standarda bi morali izhajati iz stališča, da gre za izjemo od siceršnjega pravila ZDen o vračanju v naravi, da je treba zato oviro iz te zakonske določbe strogo razlagati in tudi natančno ugotoviti vse dejanske okoliščine, ki so v konkretnem primeru pomembne za uporabo tega pravnega standarda.

Doslej ugotovljene okoliščine so ali pravno nepomembne ali nepopolno ugotovljene in zato ne zadostujejo za zavrnitev tega dela denacionalizacijske zahteve. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku upoštevati pojasnjena izhodišča pri razlagi pravnega standarda, popolneje ugotoviti vsa odločilna dejstva (med njimi poleg ostalega na primer tudi velikost zahtevanega zemljišča in po potrebi primerjavo z zemljiščem prvega nasprotnega udeleženca južno od njega) in nato ponovno odločiti.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi določb 378. člena ZPP in drugega odstavka 380. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe.