Jedro

Tako kot ni ZDen določil, kdo so zavezanci za plačilo odškodnine iz drugega odstavka 72. člena, zavezancev za plačilo odškodnine iz 145.c člena ni določil niti ZIKS. Do odgovora na prvo vprašanje se je sodna praksa opredelila na podlagi presoje posebne narave odškodninskega zahtevka iz drugega odstavka 72. člena ZDen in dejstva, kdo ima materialne koristi od premoženja, ki pripada drugemu. Odgovor je jasen: pasivno legitimiran za plačilo odškodnine je tisti, ki mora premoženje vrniti, torej denacionalizacijski zavezanec. Ob enaki vsebini odškodnine in enakem položaju upravičencev, ki jim je bilo vrnjeno zaplenjeno premoženje, je odgovor na vprašanje o zavezancu za plačilo tovrstne odškodnine lahko le enak: to je tisti, ki je zavezan vrniti neupravičeno zaplenjeno premoženje. Prav nič narobe ni, da sta sodišči v tej zadevi primerjali položaje obeh vrst upravičencev, kot zmotno uveljavlja revizija. Nasprotno, prav na tako ravnanje napotuje tudi drugi odstavek 3. člena ZS v primeru, če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na podlagi konkretnega veljavnega predpisa.

Izrek

Revizija proti odločitvi o glavni stvari se zavrne.

Revizija proti odločitvi o pravdnih stroških se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 160.709 EUR odškodnine štirim dedičem pokojnega M. N.. Gre za odškodnino zaradi neuporabe zaplenjene nepremičnine, mlina V., za čas od razveljavitve zaplembe do vrnitve nepremičnine v last. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Tokrat sta obe sodišči presodili, da toženka v tej pravdni zadevi ni pasivno legitimirana, pač pa tisti, ki je bil zavezanec za vrnitev mlina v naravi.

2. Tožniki v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji. Predlagajo razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa spremembo obeh sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku. Prikazujejo dosedanji potek tega postopka, nato pa dobesedno prepišejo svoje pritožbene razloge za utemeljitev toženkine pasivne legitimacije. Pri graji izpodbijane sodbe očitajo pritožbenemu sodišču, da je diametralno spremenilo svoje stališče iz prejšnjega pritožbenega odločanja ter se pri tem sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1180/2008. Tožniki se z navedeno odločbo ne strinjajo. Zaradi opisanega ravnanja obeh sodišč je tožnikom onemogočena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS), saj po štirinajstih letih pravdanja ne bodo dosegli koristi, ki so jo glede na obstoječo sodno prakso do navedene sodbe utemeljeno pričakovali. Dolgotrajnost tega postopka in spremenjena sodna praksa sta povzročila, da so tožniki ob pričakovano pravico. Sodišči sta nepravično obsojene pred 31. 12. 1958 izenačili z razlaščenci v upravnih postopkih, postavili pa sta jih v neenakopraven položaj z neupravičeno obsojenimi po navedenem datumu. Odgovoru pritožbenega sodišča v zvezi s pritožbenim citiranjem ustavnih odločb, da so zatrjevana stališča vzeta iz konteksta, tožniki očitajo neobrazloženost in zato procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Odgovor na vprašanje, kdo je pasivno legitimiran pri zahtevkih iz 145.c člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), je treba iskati v tem zakonu in ne v Zakonu o denacionalizaciji (ZDen). V nadaljevanju tožniki pripisujejo tudi svoje pritožbene razloge proti stroškovni odločitvi.

3. Revizija je bila dostavljena nasprotni stranki, ki ni vložila revizijskega odgovora.

4. Revizija proti stroškovni odločitvi ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

5. Revizija je po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP dovoljena proti tistemu sklepu, s katerim je postopek pravnomočno končan. Odločitev o pravdnih stroških, vsebovana v sodbi, je po svoji naravi sicer sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), vendar ni tak, s katerim bi bil postopek končan v smislu navedene zakonske določbe. Zato po ustaljeni praksi tega sodišča revizija proti sklepu o pravdnih stroških ni dovoljena (pravno mnenje Občne seje VS RS 15. 12. 1998).

6. M. N. je bil v letu 1948 s kazensko sodbo obsojen na denarno kazen, izrečena pa mu je bila tudi zaplemba mlina Vrbno in pripadajočih naprav. Kazen zaplembe je bila razveljavljena s sodbo Vrhovnega sodišča RS že 5. 6. 1991, sam obnovljeni kazenski postopek pa je bil ustavljen v letu 1997. V nepravdnem postopku je bil mlin vrnjen v last z odločbo z 28. 12. 2005. Zavezanki za vrnitev sta bili podjetje L. d. d., in O. Š. V pravdnem postopku pa je M. N. (po njegovi smrti pa njegovi dediči – sedanji tožniki) zahteval plačilo odškodnine zaradi izgube zaslužka v obliki najemnine, najprej za čas vse od zaplembe dalje, glede na spremenjeno zakonodajo pa je svoj zahtevek večkrat spremenil, nazadnje tako, da je zajel časovno obdobje od dneva razveljavitve zaplembe do dneva vrnitve mlina v last. 7. Obe sodišči sta se v sedanjem sojenju z vprašanjem pasivne legitimacije tožene države obširno ukvarjali in se pri odločitvi o utemeljenosti tega toženkinega ugovora med drugim sklicevali na odločbo tega sodišča II Ips 1180/2008. Pri tem sta upoštevali tudi razloge Ustavnega sodišča RS iz več njegovih odločb o presoji ustavnosti novel ZIKS. Revidenti razloge obeh sodišč napadajo le s prepisom svojih trditev v pritožbi (oziroma prej v postopku na prvi stopnji), čeprav so nanje že dobili pravilen in ustrezen odgovor pritožbenega sodišča. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč o pomanjkanju toženkine pasivne legitimacije. Zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja, ki je bilo zaplenjeno v kazenskem postopku, ki je bil pravnomočno končan do 31. 12. 1958, nato pa je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena na podlagi izrednega pravnega sredstva, je zahtevek sui generis, torej zahtevek posebne narave, saj ne gre za klasično odškodnino. Po svoji vsebini in naravi je zelo podoben odškodninskemu zahtevku denacionalizacijskega upravičenca iz drugega odstavka 72. člena ZDen. Prav podobnost položajev obeh skupin je bila razlog za odločitev zakonodajalca, da bo upravičenja prvih uredil enako, kot so že urejena upravičenja drugih. Na enakost oziroma veliko podobnost položajev je opozorilo tudi ustavno sodišče v eni izmed svojih odločb. Pri presoji ustavne skladnosti nove ureditve, ki jo je uvedla novela ZIKS-G, je v odločbi U-I-60/98 med drugim pojasnilo, da so bili kazenski postopki iz obdobja pred letom 1958 sredstvo za podržavljanje proizvajalnih sredstev in da je na podlagi zaplemb prešla v državno lastnino skoraj polovica vsega podržavljenega premoženja. Te ugotovitve utemeljujejo odločitev zakonodajalca, naj se tudi krivice, ki so bile storjene z nepravičnimi zaplembami, popravljajo po enakih merilih, kot veljajo za na drug način s strani države odvzeto premoženje. Istočasno je pojasnilo, da in zakaj množičnih krivic, povzročenih s kazenskimi zaplembami premoženja v povojnem obdobju, ni mogoče popravljati z ukrepi, ki veljajo za primer, ko v kasnejšem obdobju izjemoma pride do krivične kazenske sodbe. Pravkar povzeti razlogi vsebujejo tudi odgovor na neutemeljeno primerjavo položaja pravnega prednika revidentov s položajem krivično obsojenih v kasnejšem obdobju.

8. Tako kot ni ZDen določil, kdo so zavezanci za plačilo odškodnine iz drugega odstavka 72. člena, zavezancev za plačilo odškodnine iz 145.c člena ni določil niti ZIKS. Do odgovora na prvo vprašanje se je sodna praksa opredelila na podlagi presoje posebne narave odškodninskega zahtevka iz drugega odstavka 72. člena ZDen in dejstva, kdo ima materialne koristi od premoženja, ki pripada drugemu. Odgovor je jasen: pasivno legitimiran za plačilo odškodnine je tisti, ki mora premoženje vrniti, torej denacionalizacijski zavezanec (več v odločbi II Ips 412/2001 in mnogih drugih). Ob enaki vsebini odškodnine in enakem položaju upravičencev, ki jim je bilo vrnjeno zaplenjeno premoženje, je odgovor na vprašanje o zavezancu za plačilo tovrstne odškodnine lahko le enak: to je tisti, ki je zavezan vrniti neupravičeno zaplenjeno premoženje (primerjaj II Ips 1180/2008). Prav nič narobe ni, da sta sodišči v tej zadevi primerjali položaje obeh vrst upravičencev, kot zmotno uveljavlja revizija. Nasprotno, prav na tako ravnanje napotuje tudi drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (ZS) v primeru, če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na podlagi konkretnega veljavnega predpisa.

9. Z razlogi o dolgotrajnosti postopka, med katerim da je prišlo do spremembe sodne prakse, tožniki ne morejo utemeljiti svojega zahtevka za plačilo odškodnine za neuporabo premoženja in tudi ne kršitve ustavne pravice iz 22. člena URS do enakega varstva pravic. Predvsem se je med postopkom spreminjala sama zakonodaja, ki je uvedla novo vrsto odškodnine v zvezi z zaplenjenim premoženjem in pri tem tudi ni bila povsem dorečena. Zato je potrebovala razlago sodne prakse, ki pa se niti ni spreminjala, kot skuša prikazati revizija, pač pa šele oblikovala in dograjevala. Pri tem so ji bili v pomoč sorodni instituti v primerljivih situacijah.

10. Tožniki pritožbenemu sodišču neutemeljeno očitajo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi, da so posamezni stavki iz odločb ustavnega sodišča, ki so jih citirali v pritožbi, vzeti iz konteksta, so zadostni za preizkus pravilnosti razlogov pritožbenega sodišča. Poleg tega niso edini, saj je pritožbeno sodišče še dodalo, da se navedene odločbe ustavnega sodišča niso direktno ukvarjale z vprašanjem pasivne legitimacije za plačilo tovrstne odškodnine.

11. Materialnopravno pravilna je presoja obeh sodišč o neutemeljenosti tožbenega zahtevka proti toženki. V postopku ni bilo sporno, da sta bili zavezanki za vrnitev mlina in pripadajočih naprav drugi pravni osebi. Odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka in zavrnitvi pritožbe proti zavrnilni sodbi prvostopenjskega sodišča sta torej pravilni.

12. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).