Jedro

Zavezanci za plačilo odškodnine po 145.c členu ZIKS-1A so zavezanci za vrnitev nepremičnin upravičencem v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega dohodka zaradi neopravičeno odvzetega premoženja in povračilo pravdnih stroškov, ker ni podana pasivna legitimacija toženke. Posledično je tožeči stranki naložilo v plačilo 6.518,78 EUR pravdnih stroškov toženke s pripadki.

Tožeča stranka uveljavlja vse tri v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Poudarja, da je sodišče v tej zadevi odločilo že tretjič. V zadnjem razveljavitvenem sklepu je višje sodišče prvemu naložilo, da dopolni dokazni postopek z izvedencem, česar pa prvostopenjsko sodišče ni storilo. S tem je kršilo 362. člen ZPP. Takšen način odločanja ne prispeva k čim hitrejšemu zaključku postopkov, zlasti pa ne k pravilni uporabi materialnega prava in s tem v zvezi pravni varnosti ljudi. Ob vložitvi tožbe leta 1994 je bila pasivna legitimacija tožene stranke nedvomno podana, saj so bile pravna podlaga zahtevka določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Novela Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-G (Ur. list RS, št. 10/98) je pričela veljati 13.2.1998. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je sedaj 145.c člen ZIKS, ki je z novelo ZIKS-G le časovno opredelil utemeljenost zahtevkov iz naslova nezmožnosti uporabe in upravljanja premoženja oziroma iz naslova katerihkoli izgubljenih dobičkov po pravilih odškodninskega prava. Glede pasivne legitimacije zakonodajalec odgovornosti države s tem členom ni spremenil ali jo prenesel na kogarkoli drugega. Zakon določa le zavezance za vračilo zaplenjenega premoženja, ne določa pa zavezanca za plačilo odškodnine v smislu 145.c člena ZIKS. Stališče, da je potrebno uporabiti določbo 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), je napačno. ZIKS-G napotuje le na uporabo III. poglavja ZDen, določba 72. člena pa ne sodi v to poglavje. Tudi iz 145.c člena ZIKS izhaja pasivna legitimacija države, saj kot procesno predpostavko določa vložitev zahteve za odškodnino iz naslova izgubljenega dobička pri Državnem pravobranilstvu, ki je zakoniti zastopnik države. Zahtevki iz 145.c člena ZIKS in 2. odst. 72. člena ZDen so enaki po vsebini, ne pa po podlagi! Pri zahtevku po ZIKS gre za povrnitev škode v zvezi z vrnitvijo neupravičeno zaplenjenega premoženja v kazenskem postopku in izhaja iz ustavnih določb in določb ZKP. Zato ni moč enačiti zavezancev za zahtevke po ZIKS z zavezanci za zahtevke po ZDen. Glede na vse navedeno se ne more strinjati s stališčem Vrhovnega sodišča RS v odločbi II Ips 1180/2008, na kateri temelji odločitev prvega sodišča. Tudi Ustavno sodišče RS (US) je v interpretacijski odločbi U-I-43/96 zavzelo stališče, da je po ustanovitvi občin zavezanec po 2. odst. 145. člena ZIKS lahko le država. Da je za tovrstne odškodnine odgovorna država pa izhaja tudi iz odločbe US, opr. št. U-I-60/98, v kateri je zapisano, da bi lahko „prišla v poštev drugačna ureditev odškodninske odgovornosti države“. Pritožuje se tudi glede odločbe o stroških. Meni, da se odmere ne da preizkusiti, ker je za to v sodbi premalo podatkov. Nepravilna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru ni uporabiti ustavne odločbe U-I-160/98 ter določb ZIKS. Sodišče ni ugotavljalo, ali je bila na dan vložitve tožbe podana pasivna legitimacija tožene stranke, kar bi ob pravilni uporabi ustavne odločbe in določb ZIKS-H moralo. Zato je napačno ugotovljeno dejansko stanje. Zakonodajalec je s spremembo zakona posegel v postopke, ki so bili že v teku. Načelo pravne države zahteva, da država predvidi povrnitev tistih stroškov, ki jih je povzročila s spremembo predpisa. Nenazadnje je bil ugovor pasivne legitimacije podan šele v letu 2007. Pritožniki predlagajo višjemu sodišču, da njihovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje pred drugim senatom oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev prvostopenjske sodbe, kateri v celoti pritrjuje. Pri tem se sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega sodišča in Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. II Ips 1180/2008 ter ponavlja stališča, ki jih je že večkrat podala tekom postopka na prvi stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Res je sicer, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom, ki mu jih je dalo pritožbeno sodišče v sklepu, s katerim je razveljavilo sodbo, ki jo je prvostopenjsko sodišče v tej zadevi izdalo 18.2.2008. Vendar pa s tem ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka, saj neupoštevanje navodil višjega sodišča ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (1. odst. 339. člena ZPP). Ta je materialnopravno pravilna. Tudi v sodbi z dne 18.2.2008 je prvo sodišče zavzelo enako stališče kot tokrat: tožbeni zahtevek je zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Glede pasivne legitimacije pri tožbenih zahtevkih za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja na podlagi 145.c člena ZIKS je Vrhovno sodišče RS (VS) prvič zavzelo stališče v odločbi II Ips 1180/2008, z dne 28.1.2009, in sicer enako kot v tej zadevi prvostopenjsko sodišče. Zato se je to odločilo pravilno, ko ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča. Ravno načelo ekonomičnosti in smotrnosti postopka (11. člen ZPP) ter pravna varnost, katerih kršitev očita prvostopenjskemu sodišču pritožba, terjata tako vodenje postopka. Tožeči stranki bi bili povzročeni dodatni stroški in postopek bi se podaljšal, če bi sodišče dopolnjevalo postopek, katerega rezultat bi bil glede na sodno prakso tak, kot je sedaj. Upoštevanje argumentiranih stališč najvišjega rednega sodišča v državi pa vodi k enakemu obravnavanju istovrstnih zadev, in s tem udejanjanju ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS-URS), ki je element pravne varnosti državljanov.

Ugovor pasivne legitimacije tožeča stranka zavrača z argumentacijo, da je temelj tožbenega zahtevka v neupravičeni obsodbi pravnega prednika tožnikov; zavezanec za plačilo odškodnine, ki je posledica neupravičene obsodbe, pa je država. Hkrati pa se strinja, da gre za zahtevek sui generis. Vendar pa je to izključujoče. Čeprav je predmetni zahtevek posledica razveljavitve kazni zaplembe premoženja, gre za posebno, v 145.c členu ZIKS uzakonjeno vrsto odškodnine, torej za zahtevek sui generis. Ne gre za pravico do rehabilitacije in odškodnine zaradi neupravičene obsodbe (30. člen URS), ki je osebnostna pravica, temveč udejanjanje pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. in 67. člen URS) dedičev oseb, katerim je bilo neupravičeno odvzelo premoženje. Dejstvo, da je bilo premoženje odvzeto na podlagi kazenske sodbe, ni odločilno. Pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov dedičev ni pomembno, ali je bilo pravnemu predniku premoženje odvzeto na podlagi (neupravičene) kazenske sodbe ali na podlagi kakšnega drugega akta države in njenih organov. Po vsebini so ti zahtevki enaki. Prav zato je bila skladno z napotili US sprejeta novela ZIKS v letu 1978 – ZIKS-G. Potrebna je bila izenačitev pravic oziroma zahtevkov dedičev neupravičeno obsojenih na kazen zaplembe premoženja z denacionalizacijskimi upravičenci. Zato so tudi zahtevki po 145.c členu ZIKS in 2. odst. 72. člena ZDen istovrstni. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je zavezanec za plačilo odmene po 2. odst. 72. člena ZDen zavezanec za vrnitev nacionaliziranega premoženja upravičencem v naravi. Zavezanec za vrnitev v naravi je namreč imel od nepremičnin materialno korist do vrnitve v last in posest upravičencem in to korist jim mora povrniti. Glede na istovrstnost zahtevkov po 145.c členu ZIKS in 2. odst. 72. člena ZDen ni utemeljenega razloga za različno obravnavanje upravičencev do odškodnine niti zavezancev za njeno plačilo.

V zvezi s pritožbenimi izvajanji sodišče še pojasnjuje, da vložitev zahtevka na državno pravobranilstvo ni procesna predpostavka, pač pa možnost izvensodnega reševanja poprave povojnih krivic. Ko se pritožba sklicuje na ustavne odločbe, pa iz njih iztrga le posamezne stavke oziroma dele odločb, ki pa se niti niso ukvarjale direktno z vprašanjem pasivne legitimacije za plačilo tovrstnih odškodnin.

Pri odločitvi o stroških postopka se je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na določila 1. odst. 154. člena ZPP. Pravico do povrnitve vseh pravdnih stroškov, ki jih je imela do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIKS - ZIKS-H za del zahtevka, s katerim glede na spremembo zakonodaje (časovna omejitev zahtevkov za pretekla obdobja) ne bi uspela, bi tožeča stranka imela, če bi bil zahtevek utemeljen po temelju. Ker pa temu ni tako, sprememba zakonodaje na višino vtoževanega zneska in s tem povezane stroške postopka, ni vplivala.

Stroškovno odločitev je sodišče prve stopnje tudi v zadostni meri obrazložilo, da je preverljiva. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Stroškovnik, po katerem je sodišče skladno z ZPP in Odvetniško tarifo odmerilo pravdne stroške, se nahaja v spisu, zato lahko pravdne stranke odmero stroškov po specificiranih stroškovnikih preverijo.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Ob preizkusu izpodbijane sodbe  v okviru pooblastil iz 2. odst. 350. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da postopek na prvi stopnji ali izpodbijana sodba tudi nista obremenjena s tistimi kršitvami, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pravdnih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: tožeča zato, ker s pritožbo ni uspela; tožena pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni upoštevno prispevala k razsoji na pritožbeni stopnji.