Jedro

Tožničin zahtevek ne more biti utemeljen zgolj na podlagi določb Zakona o javnem naročanju in Uredbe mimo pogojev po 631. členu OZ. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji, ki toženki kot naročnici nalagajo, da plačilo opravi neposredno tožnici kot podizvajalki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in razsodilo, da ji mora toženka v 15 dneh plačati 120.716,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 14. 3. 2012 dalje do izpolnitve obveznosti. Toženka je v istem roku dolžna plačati tudi stroške pravdnega postopka v višini 7.477,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je sodba nezadostno in nejasno obrazložena. Sklicevanje sodišča na sodno prakso, ki ni splošno sprejeta, in odsotnost pravne podlage, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev, predstavljata zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poudarja, da asignacija za asignata ne predstavlja obveznosti, dokler upravičencu ne izjavi, da asignacijo sprejema, do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo. Pooblastila iz razpisnih pogojev tako ni mogoče razumeti kot generalni akcept vseh bodočih nakazil. Vnaprejšnje ter abstraktno bianco soglasje torej ni mogoče, saj bi bil investitor na njegovi podlagi onemogočen tudi glede ugovorov, ki se nanašajo na pravni posel (zamuda, napake gradnje, ipd.). Poudarja, da bi sodišče moralo upoštevati tudi tretji odstavek 1046. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da vsa nakazila prenehajo z uvedbo stečajnega postopka nad nakazovalcem, tj. družbo A. d. d. Sodišče se nadalje ni opredelilo do ugovora zastaranja asignacijske obveznosti (enoletni rok) in navedb, da toženka ni dolžna spoštovati določb Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2). Poudarja, da so bile trditve o poslovnem odnosu med družbo A., d. d. in tožnico prerekane, drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje pa zato predstavlja bistvena kršitev določb postopka. Meni, da tožnici ni uspelo v zadostni meri specificirati opravljenih del s cenami in količinami, ki bi omogočale primerjavo s specifikacijo del glavnega izvajalca. Tudi sicer toženka ni mogla prerekati ponudbenega predračuna, saj so ji podatki o sodelovanju med tožnico in glavno izvajalko neznani. Zmoten je zato zaključek sodišča, da toženka ni podala konkretiziranih ugovorov. Dodaja, da je v spis predložila posamezne situacije, ki jih je prejela od A., do česar se sodišče ni opredelilo. Dokazano naj ne bi bilo niti dejstvo, da so bila opravljena dela potrjena s strani družbe A., d. d. Poudarja, da je dokazno breme, da so bile situacije dejansko potrjene, na strani tožnice in ne toženke. Sodišče je zato dokazno breme neutemeljeno prevalilo na toženko, ki niti pojmovno ne more dokazovati negativnih dejstev. Zgolj tožnica tako lahko dokaže, da je potrjene situacije poslala toženki. Slednje so tudi sicer brez žiga in navedbe imena podpisnika in kot take niso verodostojen dokument. Iz sodbe nadalje tudi ni razvidno, kdaj naj bi bila toženka seznanjena z listinami, ki se v spisu nahajajo pod prilogami A6, A9 in A10. Vztraja pri stališču, da je glavnemu izvajalcu del že v celoti poravnala svoje obveznosti, svoje trditve o dinamiki plačevanja pa je tudi dokazala. Iz obrazložitve sodišča tako ni razvidno, katerih dokumentov, ki izkazujejo plačila računov, toženka ni predložila. Ker plačila po cesijah med toženko in glavnim izvajalcem tudi sicer nikoli niso bila sporna, tožnica pa trditev o plačevanju glavnemu izvajalcu nikoli ni prerekala, posebno dokazovanje s strani toženke ni bilo potrebno. Poudarja, da mora biti v skladu s 631. členom OZ terjatev tako zapadla kot tudi nesporna in se ob tem sklicuje na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani (II Cpg 408/2011). Ker je toženkina terjatev do glavnega izvajalca sporna, terjatev glavnega izvajalca do toženke pa je bila odstopljena novim upnikom, v konkretnem primeru ni moč uporabiti 631. člena OZ. Sklicuje se tudi na posamezne navedbe iz svojih vlog in sodišču očita, da se do njih ni opredelilo. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru je toženka kot naročnik v postopku javnega naročanja z izbranim ponudnikom, glavnim izvajalcem družbo A, d. d., v letu 2008 sklenila pogodbo za izgradnjo nadomestnega objekta … zdravilišča in letovišča …. Tožnica kot ena od podizvajalk glavnega izvajalca v tem postopku uveljavlja svojo terjatev do družbe A. d. d. neposredno od toženke kot naročnice javnega naročila (t. i. actio directa). Sodišče prve stopnje je ugoditev tožbenemu zahtevku utemeljilo na več pravnih podlagah, in sicer tako pravilih o javnem naročanju kot tudi določbi 631. člena OZ, po kateri se sodelavci (podizvajalci) pod določenimi pogoji za plačilo svojih terjatev do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika posla.

6. Pritožbeno sodišče tudi v ponovljenem postopku meni, da tožnica v konkretnem primeru nima neposrednega zahtevka za plačilo opravljenih storitev na podlagi 4. člena Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2) in na njegovi podlagi sprejetega podzakonskega akta, Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika z izvajalcem pri javnem naročanju (v nadaljevanju Uredba) in določb o asignaciji (1035. člen OZ in naslednji). Pritrditi je zato trditvam pritožnice, da ima prejemnik nakazila pravico zahtevati izpolnitev od nakazanca šele, ko mu ta izjavi, da nakazilo sprejema (1036. člen OZ). Ker po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da je toženka takšno nakazilo sprejela v naprej, že s samim podpisom gradbene pogodbe z družbo A. d. d., slednje ni mogoče razumeti drugače, kot da gre (le) za pooblastilo družbe A. d. d. v smislu določbe 1035. člena OZ, ki pa toženke v razmerju do tožnice ne zavezuje. Da tožničin zahtevek ne more biti utemeljen zgolj na podlagi ZJN-2 in Uredbe ter mimo pogojev po 631. členu OZ, je v eni svojih zadnjih odločb potrdilo tudi Vrhovno sodišč(1). Ker je tožničino terjatev treba presojati na podlagi navedene določbe OZ, so neutemeljene toženkine pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zastaranje terjatev asignacijskih obveznosti. Pravno pomemben ni niti stečaj glavnega izvajalca, saj slednji lahko vpliva le na terjatve upnikov do stečajnega dolžnika (družbe A. d. d.) in ne na njihovo razmerje s tretjimi osebami, saj imajo podizvajalci do naročnika samostojno terjatev(2).

7. Sodišče prve stopnje se je v skladu z navodili pritožbenega sodišča(3) opredelilo tudi do drugih pravnih podlag in ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen po 631. členu OZ. Gre za izjemo od pravila, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za stranki pogodb. Pogoji po 631. členu OZ, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno so: 1. pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca; 2. podizvajalčeva terjatev do izvajalca mora biti dospela; 3. izvajalčeva terjatev do naročnika mora obstajati in dospeti v plačilo; 4. obe terjatvi se morata nanašati na ista dela (koneksnost terjatev) in 5. podizvajalec mora zahtevati plačilo od naročnika. Po stališču pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo do vseh navedenih pogojev in tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Med pravdnima strankama ni sporno, da je obstajalo pogodbeno razmerje med toženko in družbo A. d. d. Da je glede izvedbe določenih del na objektu B. B. obstajalo tudi pogodbeno razmerje med tožnico in družbo A., d. d., je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi predložene Pogodbe št. 130o/260285/02 za objekt ... z dne 1. 4. 2009 (priloga A6, v nadaljevanju Pogodba) in Aneksa št. 1 (priloga A7) ter Aneksa št. 2, ki naj bi bil dogovorjen ustno in potrjen s končno situacijo, primopredajnim zapisnikom in končnim obračunom, kjer je priznani skupni znesek znašal 304.769,20 EUR brez DDV (priloga A10). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženka tako zatrjevanega pogodbenega razmerja ni argumentirano prerekala. Ob tem velja dodati, da je toženka celo dopustila možnost, da je takšno pogodbeno razmerje resnično obstajalo (primerjaj točko 2 odgovora na tožbo, list. št. 28 do 29). Katera dela je tožnica na objektu opravila, je sodišče ugotovilo na podlagi navedb tožnice (zlasti v pripravljalni vlogi z dne 3. 6. 2014), ponudbenega predračuna (priloga A57), iz katerega je razviden tako opis in količina posameznih del kot tudi njihova cena, ter na podlagi elektronskih sporočil med predstavnico glavnega izvajalca in tožnico (priloga A58). Navedeno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dokazuje trditve tožnice o opravljenih delih. Ker toženka posameznih trditev o izvedenih delih ni argumentirano prerekala, navedla pa ni niti, katerih del toženka ni opravila, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica na objektu dela tudi dejansko opravila(4).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je tožnica plačilo opravljenih del najprej zahtevala od glavne izvajalke del, družbe A. d. d., ki je delno plačilo v višini 254.257,00 EUR izvedla preko toženke, in sicer na podlagi dveh asignacijskih pogodb, kar je med strankama nesporno. Da je glavna izvajalka del pripoznala obstoj tožničine terjatve v celoti, izhaja iz potrjenih situacij, zlasti pa iz podpisanega Zapisnika o končnem obračunu, ki vključuje zneske vseh predloženih situacij (priloga A 10) in Zapisnika o primopredaji del (priloga A9), kar tudi po pravni teoriji zadošča za pripoznanost podizvajalčeve terjatve(5). Pravilen je tudi zaključek sodišča, da je toženka tista, ki bi morala dokazati, da podpis predstavnika izvajalca, C. C., na navedenih dokumentih ni pristen. V ta namen toženka ni predlagala izvedenca grafologa ali drugih dokazov, ki bi trditve tožnice lahko izpodbili, zato zadošča primerjava podpisov na posameznih dokumentih, ki jo je opravilo sodišče (primerjaj točko 25 izpodbijane sodbe).

10. Dospelost terjatve glavne izvajalke do toženke med pravdnima strankama v postopku ni bila sporna. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile terjatve s strani družbe A. d. d. pripoznane in so kot take zapadle preden je tožnica svoj zahtevek za plačilo del naslovila neposredno na toženko kot naročnico. Pritožbene trditve, ki trdijo nasprotno, so neutemeljene, saj je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnici uspelo dokazati, da je zahtevo za neposredno plačilo opravljenih del toženki s priporočeno pošto poslala dne 17. 3. 2010, česar toženki ni uspelo izpodbiti (v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev iz 19. točke izpodbijane sodbe).

11. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do ugovora toženke, da je njen dolg do glavne izvajalke del že v celoti poplačan. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do posameznih trditev in dokazov, s katerimi je toženka želela prikazati plačevanje posameznih terjatev (primerjaj točki 28 do 30 obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Ker je tožnica v postopku predložila natančno specifikacijo opravljenih del in ker ji je uspelo dokazati, da je takšna dela v celoti tudi opravila, zanje pa, kljub potrditvi terjatve s strani glavne izvajalke ni prejela plačila, je bilo na toženki breme, da dokaže, da je točno ta dela glavni izvajalki (oziroma prevzemniku odstopljene terjatve) že plačala. Ker slednja tega dokaznega bremena ni zmogla, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi v tem delu.

12. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnice pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 341/2015 z dne 5. 5. 2016. Op. št. (2): Primerjaj npr. odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 61/2015 in I Cpg 1468/2015 z dne 19. 1. 2016. Op. št. (3): Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2960/2014 z dne 4. 3. 2015 (list. št. 146 do 151).

Op. št. (4): Šlo je za kamnoseška dela in impregnacijo tlaka in stopnic na objektu.

Op. št. (5): Primerjaj Juhart, M. in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 821.