Jedro

Po ustaljeni sodni praksi sodbi sodišč prve in druge stopnje tvorita logično celoto. Sodišču druge stopnje zato ni treba ponovno podrobno argumentirati tistih zaključkov, ki jih je obrazložilo že sodišče prve stopnje in s katerimi se strinja. Prav tako se mu ni treba izreči o vsaki posamični trditvi stranke iz pritožbe. Obseg obrazložitve drugostopenjske sodbe določa 360. člen ZPP, ki višjemu sodišču nalaga, da presodi (le) tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.318,00 EUR stroškov odgovora na revizijo, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je bila podizvajalka družbe A. d. d., glavne izvajalke projekta M. Tožena stranka je bila naročnica tega projekta. Ker glavni izvajalec tožeči stranki (vseh) opravljenih del ni plačal, njihovo plačilo zahteva od tožene stranke. V reviziji je sporno še, ali je do plačila upravičena na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

2. Sodišče prve stopnje je odločilo pritrdilno, in je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo tožničinih pravdnih stroškov.

3. Višje sodišče je takšno sodbo potrdilo in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

4. Zoper sodbo višjega sodišča (v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje) dovoljeno revizijo pravočasno vlaga tožena stranka. Višjemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču pa predlaga, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

**Revizijske navedbe**

6. Tožena stranka kot ključno napako obeh nižjih sodišč poudarja njuno zavzemanje za stališče, da je na njej breme prerekanja storitev, ki naj bi jih opravila tožeča stranka. Navaja, da ta opravljenih storitev ni (konkretno) opisala ne v tožbi ne v kakšni drugi vlogi. Ob pomanjkanju takšnih trditev pa naj bi bila tožena stranka povsem onemogočena v konkretizaciji svojih ugovorov. Dejstev, ki ji niso znana, naj namreč sploh ne bi mogla prerekati. Ker sta ji nižji sodišči to vseeno naložili, naj bi kršili določbo 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ob tem naj bi napačno razlagali tudi, da je bila tožena stranka (kot investitor projekta) dolžna (in upravičena) slediti in nadzorovati vse podizvajalce ter opravljati ves nadzor, ki se sicer pričakuje od glavnega izvajalca.

7. Opozarja tudi na neobrazloženost ugotovitve, da so situacije potrjene s strani glavnega izvajalca. Navaja, da je v zvezi s tem predlagala zaslišanje B. B., kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neprimeren dokaz. Opisuje tudi dinamiko plačevanja situacij in navaja, da bi se očitek o zamudi s predložitvijo listin v zvezi s tem lahko nanašal le na tisti del plačil, ki z listinami v prilogah B30 do B45 ni bil izkazan. Meni, da višje sodišče o tem ni podalo zadostne obrazložitve.

8. Višjemu sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do številnih drugih pritožbenih navedb, predvsem: − da računi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, niso nesporni, saj jih tožena stranka ni nikoli priznala; − da se sodišče ne more sklicevati na ponudbeni predračun kot na dokaz o izvršenih podizvajalskih delih; − da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do specifikacij situacij, ki jih je tožena stranka prejela s strani glavnega izvajalca.

Zaradi pomanjkljive obrazložitve naj bi bila toženi stranki kršena pravica do pravnega sredstva, saj naj se do drugostopenjske sodbe sploh ne bi mogla argumentirano opredeliti.

9. Navaja še, da lahko naročnik ugovore, ki jih ima zoper glavnega izvajalca, uveljavi tudi zoper podizvajalca, četudi z njegovim delom niso povezani. Zato meni, da bi tožena stranka v konkretnem primeru morala odgovarjati za neizročitev ustrezne bančne garancije glavnega izvajalca, za zamude pri izvedbi del glavnega izvajalca in za njegove stvarne napake.

**O utemeljenosti revizije**

10. Revizija ni utemeljena.

11. Sodišči prve in druge stopnje sta tožbenemu zahtevku ugodili na podlagi določbe 631. člena OZ. Ta določa, da se lahko podizvajalci za plačilo svojih pripoznanih terjatev do podjemnika (glavnega izvajalca) obrnejo neposredno na naročnika (investitorja), ki jim je dolžan te terjatve izplačati iz vsote, ki jo v trenutku, ko takšno zahtevo prejme, dolguje podjemniku. Pogoji za to, da podizvajalec lahko uspešno uveljavi pravico do plačila svoje terjatve neposredno od naročnika, torej so: − pripoznanje obstoja podizvajalčeve terjatve s strani izvajalca, − dospelost podizvajalčeve terjatve do izvajalca, − dospelost izvajalčeve terjatve do naročnika, − koneksnost obeh terjatev, − zahteva podizvajalca za plačilo direktno od naročnika in − obstoj dolga naročnika do izvajalca v trenutku prejema zahteve.

12. Bistven revizijski očitek je, da tožeča stranka ni v zadostni meri specificirala svoje terjatve, saj naj sploh ne bi navedla del, ki naj bi jih opravila in katerih plačilo zahteva. Takšen očitek sta pravilno zavrnili že sodišči prve in druge stopnje. Tožeča stranka je namreč, po ugovoru tožene stranke, da ni navedla za katera dela zahteva plačilo, ta dela naštela v pripravljalni vlogi z dne 3. 6. 2014 (na l. št. 103 in 104 v spisu). Poleg „splošne“ navedbe, da je opravila kamnoseška dela, je povedala tudi, da njihova konkretizacija izhaja iz popisa del s predizmerami b.0901 do b.0918, na kar se je tudi sklicevala (gre za popis del v prilogi A57). V nadaljevanju je „kamnoseška dela“ še okvirno naštela. Prav tako je specificirala navedbe o impregnaciji tlaka in stopnic, s tem da je navedla, da je impregnacijo tlaka opravila v avli objekta M. (497 m2) in na stopnicah (155 m2). Za vse navedeno je predlagala in predložila tudi dokaze (popis del, naročilnico ter elektronska sporočila C. C.). Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožena stranka na takšne navedbe, tekom postopka na prvi stopnji, ni odgovorila.

13. Trditveno in dokazno breme prehaja iz ene na drugo pravdno stranko. Na začetku postopka sta praviloma obe bremeni na tožeči stranki. Ko ta relevantne trditve poda, pa breme nasprotnih trditev (in dokazov zanje) preide na toženo stranko. Nanjo torej preide breme, da trditve tožeče stranke ovrže, kar sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali. Tako je povsem na mestu njun zaključek, da bi tožena stranka, po tem ko je tožeča stranka navedla, katere storitve je opravila, morala konkretno navesti, za katere od njih to ne drži. Gola navedba, da ni bila stranka pogodbe, ki jo je tožeča stranka sklenila z glavnim izvajalcem in ji zato to, katera dela so bila opravljena, ni znano, ne zadošča. Gre za povsem pavšalen ugovor, ki tudi po presoji revizijskega sodišča ne onemogoča zaključka, da je tožeča stranka opravila vse zatrjevane storitve.

14. Vrhovno sodišče torej soglaša z zaključkoma sodišč prve in druge stopnje (1) da je tožeča stranka podala dovolj natančne trditve o tem, katere storitve je na objektu M. opravila, a zanje ni prejela plačila in (2) da je storitve tudi dejansko opravila. S ponavljanjem nasprotnih ugovorov zato tožena stranka tudi v revizijskem postopku ne more uspeti.

15. Sodišče prve stopnje je nadalje jasno in argumentirano obrazložilo, da: − je bila tožena stranka (naročnica) v pogodbenem razmerju z družbo A. d. d. (glavnim izvajalcem), − je bila tožeča stranka podizvajalka družbe A. d. d., − sta dospeli in pripoznani tako terjatev tožeče stranke do družbe A. d. d. kot terjatev te družbe (za iste storitve) do tožene stranke, − je tožeča stranka na toženo stranko naslovila zahtevek za direktno plačilo in − tožena stranka ni dokazala, da bi storitve, plačilo katerih zahteva tožeča stranka (v trenutku, ko je bil zahtevek podan), že plačala.

16. S tem je utemeljilo izpolnitev vseh pogojev, ki jih za t. i. direkten zahtevek podizvajalca, predvideva 631. člen OZ. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se je z njegovimi razlogi strinjalo. Po ustaljeni sodni praksi1 sodbi sodišč prve in druge stopnje tvorita logično celoto. Sodišču druge stopnje zato ni treba ponovno podrobno argumentirati tistih zaključkov, ki jih je obrazložilo že sodišče prve stopnje in s katerimi se strinja. Prav tako se mu ni treba izreči o vsaki posamični trditvi stranke iz pritožbe. Obseg obrazložitve drugostopenjske sodbe določa 360. člen ZPP, ki višjemu sodišču nalaga, da presodi (le) tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

V obravnavani zadevi je revident vložil obsežno pritožbo s številnimi (drobnjakarskimi) pritožbenimi očitki. Čeprav je višje sodišče nanjo odgovorilo na kratko, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je zahtevanemu standardu obrazloženosti zadostilo. Z na več mestih podanimi očitki o tem, do katerih navedb naj se ne višje sodišče ne bi opredelilo, zato revident ne more uspeti.

17. Prav tako ne more uspeti z očitki, ki predpostavljajo, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage v zvezi z opravljenimi storitvami. Iz ugotovitve, da je te ustrezno specificirala, tako npr. izhaja, da bi tožena stranka ugovore o tem, katerih del naj ne bi opravila, lahko podala povsem neodvisno od tega, ali je njeno delo spremljala že med izvajanjem gradbene pogodbe. Revizijski ugovori, da naj tožena stranka kot investitorka projekta, ne bi bila upravičena niti dolžna ves čas nadzorovati dela podizvajalcev, zato za odločitev niso relevantni. Neupošteven pa je v zvezi s tem ugovor, da naj ponudbeni predračun ne bi mogel biti dokaz o izvršenih podizvajalskih delih. Tega tožena stranka med postopkom na prvi stopnji ni trdila. Poleg tega skuša s tem očitkom izpodbiti dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje kar, glede na določbo 370. člena ZPP, v reviziji ni mogoče. 18. Neutemeljeni so tudi ugovori, da naj sodišči ne bi obrazložili ugotovitve, da so bile tožnikove situacije potrjene s strani A. Sodišče prve stopnje je obširno argumentacijo o tem podalo v 23. do 26. točki obrazložitve sodbe. Navedlo je, da jih je podpisal B. B., ki je bil predstavnik A., kar izhaja tudi iz situacij samih. Tožena stranka zato tega, zgolj z navedbo, da te niso podpisane in predlogom zaslišanja lastnega zakonitega zastopnika, ni mogla izpodbiti. Pojasnilo je tudi, da bi to dejstvo lahko izpodbijala s predlogom zaslišanja B. B. ali s predlogom za postavitev izvedenca grafologa. Ker ni podala ne enega ne drugega dokaznega predloga, je trditve tožeče stranke štelo za dokazane. Takšno odločitev je pravilno (in dovolj obrazloženo) potrdilo tudi višje sodišče v 9. točki svoje obrazložitve. Revizijske navedbe, da naj bi tožena stranka zaslišanje B. B. predlagala, pa so neresnične. Njegovo zaslišanje je predlagala le tožeča stranka, v zvezi z drugimi okoliščinami obravnavanega primera. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje izvedbo takšnega dokaza zavrnilo, zato na utemeljenost revizije tožene stranke ne more vplivati.

19. Revidentka ne more uspeti niti z očitki, da naj bi sodišče napačno štelo, da je prepozno predložila dokazila o poplačilu A.-jevih situacij. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bi za to, da bi lahko uspela z ugovorom, da je storitve, katerih plačilo zahteva tožena stranka, že plačala glavnemu izvajalcu, morala najprej navesti in obrazložiti, da (in na kakšen način oziroma s katerim konkretnim plačilom) je plačala prav te storitve. Zgolj navedba, da je A. plačala vse, kar mu je dolgovala (ali celo več) je preveč pavšalna. Glede na to, da je (kot je že bilo pojasnjeno) tožeča stranka navedla, za katera opravljena dela plačila še ni prejela, bi tudi tožena stranka morala navesti, s katerim konkretnim plačilom in kdaj (pred ali po prejemu direktnega zahtevka tožeče stranke) naj bi ta dela plačala. Ker tega ni storila, plačil pa (kot ugotavljata obe nižji sodišči) niti ni dokazala, je revizija tudi v tem delu neutemeljena.

20. Tožena stranka nadalje očita, da naj se višje sodišče ne bi opredelilo do pritožbene navedbe, da računi (pravilno situacije), na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, niso nesporni, saj jih sama ni nikoli priznala. Da bi te situacije tožena stranka priznala, sodišče prve stopnje ni zapisalo. Očitki, ki takšni „ugotovitvi“ nasprotujejo, so tako nesmiselni. Čeprav se višje sodišče do njih ni opredeljevalo zato njegova obrazložitev ni pomanjkljiva, toženi stranki pa ni kršena pravica do pravnega sredstva. Višjemu sodišču se namreč, kot že rečeno, ni treba opredeliti prav do vsake trditve pritožnika, še posebej pa se mu ni treba opredeljevati do trditev, ki so za odločitev nepomembne, nepovezane s konkretnim primerom ali (kot v obravnavani zadevi) namenjene izpodbijanju zaključkov, ki jih sodišče prve stopnje sploh ni podalo.

21. Nenazadnje tožena stranka ne more uspeti niti z ugovori o neobstoju terjatve glavnega izvajalca. Tekom postopka na prvi stopnji je sicer določene trditve o zamudi z deli, pogodbeni kazni in jamčevalnih zahtevkih, ki naj bi jih imela do družbe A. d. d. res podala, a se sodišče prve stopnje z njimi ni ukvarjalo. Tožena stranka v pritožbi tega ni izpodbijala, zato presoja višjega sodišča o tem vprašanju, ni bila potrebna (niti mogoča).2 Ker se z revizijo izpodbija drugostopenjska sodba, pa v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa. Ponovno vračanje na vprašanje, ali je ob presoji direktnih zahtevkov podizvajalcev mogoče upoštevati ugovore, ki jih ima naročnik do glavnega izvajalca, tako pomeni preskakovanje pravnih sredstev, ki zaradi narave revizije, kot izrednega pravnega sredstva, ni dovoljeno.

22. Iz povedanega izhaja, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

23. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena, v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožniku povrniti stroške odgovora nanjo. Te je Vrhovno sodišče odmerilo skladno s priloženim stroškovnikom in ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi. Tožeči stranki je priznalo 1.880,00 EUR nagrade za odgovor na revizijo (tar. št. 3300) ter 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), oboje z 22 % DDV, kar skupaj znese 2.318,00 EUR.

1 Glej npr. odločbe VSRS II Ips 424/2008, II Ips 482/2008 in II Ips 86/2016 . 2 Po drugem odstavku 350. člena ZPP slednje preizkuša izpodbijano sodbo (le) v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava.