Jedro

Voznikova vožnja ni bila proti predpisom in trčenja s pešcem ni mogel preprečiti. Vendar prihod pešca na vozišče v obravnavanem primeru ni bil nepričakovan dogodek, zato je voznik motornega vozila deloma (do 70 %) prost odgovornosti.

Izrek

Revizija proti odločitvi o podlagi odškodnine za premoženjsko škodo se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi neobstoja podlage zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločitvi o podlagi tožbenih zahtevkov z vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je podlaga v tožbi uveljavljanih tožbenih zahtevkov utemeljena v obsegu 30 odstotkov. Glede podlage tožbenih zahtevkov za preostalih 70 odstotkov je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Zaradi odločitve o znesku tožbenih zahtevkov in o stroških postopka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Proti pravnomočni sodbi je tožnik vložil revizijo. Izpodbija potrjeni zavrnilni del prvostopenjske sodbe in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče primerjati krivdne razloge obeh udeležencev in strožje upoštevati odgovornost zavarovanca tožene stranke kot voznika motornega vozila oziroma imetnika nevarne stvari. Tožnikovo prečkanje vozišča je pomenilo pričakovan dogodek in je tudi ravnanje zavarovanca tožene stranke protipredpisno in krivdno. Voznik ni prilagodil hitrosti vožnje stanju na cesti in drugim udeležencem v prometu. Ob takih okoliščinah imajo prednost pešci. Tožnikov prispevek ne bi smel biti odločilen za kar 70 odstotno soodgovornost. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Uradni list RS številka 73/2007) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o podlagi zahtevka za odškodnino za premoženjsko škodo ni dovoljena.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR). V obravnavanem primeru gre za pravnomočno vmesno sodbo o podlagi tožbenih zahtevkov, ki je utemeljena v obsegu 30 odstotkov. Za preostalih 70 odstotkov podlaga ni utemeljena in ta del odločitve izpodbija tožnikova revizija. Tožnik pa uveljavlja zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Gre za dva zahtevka, ki temeljita na različni dejanski in pravni podlagi, kar po 39. in 41. členu ZPP pomeni, da se dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 39.540 SIT (sedaj 165 EUR) ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija tožeče stranke proti odločitvi o podlagi zahtevka za odškodnino za premoženjsko škodo ni dovoljena. V tem delu je zato revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrglo (377. člen ZPP).

Revizija proti odločitvi o podlagi zahtevka za odškodnino za nepremoženjsko škodo ni utemeljena.

Tožnik uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Te kršitve tožnik ni konkretiziral niti obrazložil. Tako uveljavljanje postopkovnih kršitev ni upoštevno. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Po uradni dolžnosti na morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi (371. člen ZPP). Zato revizijsko sodišče zaključuje, da navedeni revizijski razlog ni podan.

V zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, ki ga uveljavlja tožnik, velja vezanost na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, potrjene z drugostopenjsko sodbo. Pravno odločilna dejstva so, da je dne 6.4.1999 prišlo do prometne nesreče v Z. Zavarovanec tožene stranke E. P. je vozil osebni avto skozi naselje od Š. proti Č. s hitrostjo med 35 in 43 km/h ob omejitvi hitrosti vožnje na 40 km/h. Na njegovi desni strani so bili pred S. barom parkirani avtomobili, ki so omejevali preglednost. Tožnik je kot pešec prečkal cesto z desne proti levi strani v smeri vožnje avtomobila. Ko je tožnik zakoračil na cesto, je bil voznik z avtomobilom 10 metrov daleč in kljub zaviranju ni mogel preprečiti nesreče. Na tem mestu ni prehoda za pešce, ki je oddaljen 50 metrov.

V izpodbijani sodbi je ugotovljena objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo Š(173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89)Ć. Za oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila bi morala tožena stranka po drugem odstavku 177. člena ZOR dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, da je bilo ravnanje oškodovanca nepričakovano in da se posledicam ravnanja oškodovanca imetnik motornega vozila ni mogel izogniti. Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno (primerjaj pravno mnenje v Poročilu I/87, stran 21). V obravnavanem primeru sta nižji sodišči presodili, da voznikova vožnja ni bila proti predpisom in da trčenja s pešcem zaradi njegovega nenadnega prihoda z desne strani ni mogel preprečiti. Razlogom nižjih sodišč o navedenem revizijsko sodišče v celoti pritrjuje in ugotavlja neutemeljenost revizijske trditve, da je bilo ravnanje zavarovanca tožene stranke protipredpisno in krivdno. Njegova hitrost je bila v skladu z omejitvijo na kraju nesreče in v skladu s splošnimi razmerami v kritičnem času. Neutemeljena pa je revizijska trditev, da imajo pešci v okoliščinah, kot je obravnavana, prednost. Po sedmem odstavku 84. člena v času nesreče veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Uradni list RS št. 30/98 do 67/2002) je obstajala obveznost pešcev prečkati cestišče na prehodu za pešce, če je ta oddaljen od njega manj kot 100 metrov. Ker je v obravnavanem primeru ugotovljeno, da je prehod za pešce oddaljen od kraja nesreče 50 metrov, bi moral tožnik prečkati vozišče po tem prehodu. Poleg tega je tožnik kršil tudi osmi odstavek 84. člena ZVCP, ki nalaga pešcu, da se mora, preden stopi na vozišče, prepričati, če lahko vozišče varno prečka.

Po drugi strani pa je v izpodbijani sodbi ocena pritožbenega sodišča, da tožnikovo prečkanje ceste, čeprav ne po prehodu za pešce, ni pomenilo za voznika motornega vozila nepričakovan dogodek, saj na takšnem kraju v bližini gostinskega lokala, parkirišča in avtobusnega obračališča sredi dneva peščevo prečkanje cestišča ni nekaj izrednega ali neobičajnega. Zaradi odsotnosti elementa nepričakovanosti je v izpodbijani sodbi pravilno zavzeto stališče, da objektivno odgovoren imetnik nevarne stvari v tem primeru ni popolnoma prost odgovornosti, temveč le deloma, v preostalem delu pa je zaradi napačnega ravnanja za škodo odgovoren oškodovanec sam. V skladu z vsemi relevantnimi okoliščinami tega primera je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno ocenjen tožnikov prispevek k nastanku škode v višini 70 odstotkov. Zato je revizijsko sodišče presodilo, da je odločitev o podlagi zahtevka za odškodnino za nepremoženjsko škodo materialnopravno pravilna in je tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).