Jedro

Da v naselju, v neposredni bližini gostinskega lokala s parkiriščem in parkiranimi avtomobili, avtobusnega postajališča, stavbe krajevne skupnosti, sredi dneva, pešec prečka cestišče, ni nekaj neobičajnega, izrednega in kot takšnega nepričakovanega. Zavarovancu tožene stranke sicer ni mogoče očitati krivde za nesrečo in tudi ne tega, da bi se posledicam tožnikovega dejanja moral izogniti, vendar pa oškodovančevo dejanje ni bilo nepričakovano, zato tudi ni oprostitve odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o podlagi tožbenih zahtevkov z vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi, da je podlaga v tej zadevi uveljavljanih tožbenih zahtevkov utemeljena v obsegu 30 %.

V preostalem delu (glede podlage tožbenih zahtevkov za preostalih 70 %) se tožnikova pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka in o stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 4,139.540,00 SIT za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 6.4.1999. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 518.888,00 SIT z zakonskim zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, v 15 dneh.

Zoper sodbo se tožeča stranka pravočasno pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče v postopku, kljub številnim predlaganim dokazom, odločilna dejstva ugotovilo napačno in v posledici ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi ga moralo, v sodbi je nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Tožnik je že v postopku ugovarjal izvedenskemu mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, vendar je sodišče vse ugovore zavrnilo kot neutemeljene. Izvedenec ni mogel natančno in popolno odgovoriti na vsa vprašanja, saj si kraja dogodka ni ogledal, moral bi opraviti ogled in to v prisotnosti pravdnih strank. Le tako bi lahko ugotovil, da skica prometne nesreče ni pravilna in da policijski zapisnik in predlog, na podlagi katerih izhajajo zaključki izvedenca in sodbe, nista pravilna. Zaključki izvedenca in sodišča temeljijo na policijskem zapisniku, ki je bil napravljen 18.11.1999, torej več kot šest mesecev po nesreči. Izvedenec je strokovnjak in ne more zamenjavati predloga z zapisnikom. Zakaj je uporabljen policijski zapisnik z dne 8.11.1999, sodišče kljub ugovorom ne obrazloži. Kar edino ustreza dejanskemu stanju na policijski skici, ki je sestavni del zapisnika, je to, da ni vrisan prehod za pešce. Vrisan pa ni zato, ker ga v času prometne nesreče ni bilo. Sodišče sprejema zaključek izvedenca, da je zavarovanec toženke v trenutku trčenja vozil med 35 in 43 km/h, čeprav je zavarovanec sam izjavil, da je vozil 50 km/h, zaslišana priča pa je povedala, da celo 50 do 60 km/h. Izvedenec je izdelal potno analizo, ne da bi ugotovil kraj trčenja, niti lege ustavljenega vozila, ki jo samo predvideva, ni ugotovil lege pešca po trčenju. V vsem gre le za ugibanje izvedenca. Sodišče v zvezi z ugovorom tožnika, da je bil prehod za pešce narisan šele po konkretni nesreči, ni ocenilo izpovedbe prič in ne tožnika, ki ves čas trdi, da je bil prehod označen šele po nesreči. Priča D. je izrecno povedala, da na dan nesreče, prehoda ni bilo. Sodišče bi se moralo samo prepričati z ogledom ali z zaslišanjem izvedenca, kdaj natančno je bil prehod zarisan. Sodišče tudi ne obrazloži izpovedi priče, da je zavarovanec toženke vozil 50 do 60 km/h, niti ne obrazloži zakaj. Običajno parkiranje avtomobilov ne more izključevati odgovornosti toženke. Zavarovanec toženke je domačin in kljub parkiranim avtomobilom, upoštevaje, da je to naselje, bližina gostilne, trgovine, stavbe krajevne skupnosti, prečkanje tožnika ni nepričakovan dogodek, česar sodišče ne raziskuje in ne upošteva. Gre za območje, kjer se dnevno prečka cestišče, avtomobili so bili parkirani običajno, kjer se pač parkira, zavarovanec toženke je bil dolžan paziti na pešce. Tožnik se je prepričal o stanju prometa, tako da je pogledal levo in desno, sodišče ni upoštevalo njegove izpovedi, da je videl zavarovanca toženke, ki je ob vožnji gledal naokoli, kar je poleg hitrosti vsekakor bilo tisto, kar je pripomoglo, da je šele deset metrov pred prečkanjem tožnika, tega videl in reagiral. Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v tej zadevi dovolj popolno in pravilno ugotovilo. Ni ga ugotavljalo le na podlagi izvedenskega mnenja, kot trdi pritožba, temveč je dokazno oceno napravilo na podlagi vseh izvedenih dokazov, tako tudi izpovedi prič in tožnika, kot tudi listinskih dokazov. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi skico z dne 10.5.1999 in predlog (ki ga izvedenec sicer imenuje zapisnik) z dne 19.5.1999, ki se oba nahajata v spisu Sodnika za prekrške v Ljubljani, opr. št. P 21866/99 (priloga C1). S tema listinama, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, bi se tudi tožeča stranka lahko seznanila, najkasneje vsaj na naroku dne

8.4.2003. Res je izvedenec predlog za uvedbo postopka o prekršku zoper tožnika, imenoval zapisnik, kar pa na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne more vplivati. Tožnik je ugovarjal izvedenskemu mnenju, vendar je stališče sodišča prve stopnje, da ni šlo za ugovore, na katere bi moral odgovarjati izvedenec, temveč sodišče, pravilno. Tako ni podana morebitna kršitev določb 253. ali 254. člena ZPP. Na ugovore je sodišče tudi pravilno odgovorilo. Pojasnilo je, da izvedensko mnenje temelji na skici z dne 10.5.1999 ter predlogu za uvedbo prekrška z dne 19.5.1999 in ne na podlagi zapisnika z dne

18.11.1999. Na podlagi izvedenih dokazov je povsem utemeljeno zaključilo in s tem potrdilo tudi zaključek izvedenca, da so bili pred Simon barom parkirani avtomobili (glej obrazložitev 1. odst. stran 9 sodbe), ki so omejevali preglednost voznikov. Zaključek o tem, ali je tožnik predno je stopil na cesto, pogledal levo in desno, je stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje in ne izvedenca. Izrecno se sodišče do te tožnikove trditve sicer ni opredelilo, vendar to na zaključek, glede na ostale dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se tožnik ni dovolj prepričal o stanju na cestišču, predno je stopil na cesto, ne more vplivati. Tudi če je pogledal levo in desno, tega očitno ni storil dovolj pozorno. Ogled izvedenca pri izdelavi izvedenskega mnenja ni obvezen. Lahko je potreben oziroma nujen, ker se brez ogleda npr. določene lastnosti predmeta ne morejo ugotoviti, ali da se npr. šele na podlagi ogleda lahko razčisti določena situacija, npr. tudi poteka prometne nesreče. Kaj relevantnega bi lahko prinesel ogled v konkretnem primeru, štiri leta po nesreči, tožnik tekom postopka in ne v pritožbi ne pojasni. Edini podatki, na podlagi katerih je izvedenec lahko odgovoril na vprašanja sodišča, so bili izvedencu dostopni na podlagi dokumentacije policije, ki jih je izvedenec tudi uporabil. Tudi glede ugotavljanja hitrosti, s katero je zavarovanec tožene stranke pred trčenjem vozil, je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo izvajanjem izvedenca, temelječim na listinskih dokazih. Tam ugotovljenim podatkom tožnik ni uspešno ugovarjal (da ne gre za zapisnik napravljen šest mesecev po nesreči, je bilo že pojasnjeno), nevrisan prehod za pešce na uporabljene podatke ne more vplivati. Res je tožnik sam izpovedal, da ni vozil hitreje kot 50 km/h, priča D. pa je izpovedala, da je po njenem zavarovanec tožene stranke vozil od 50 do 60 km/h, vendar je sodišče prve stopnje kot povedano, utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju, ki izhaja iz uradnih objektivnih podatkov policije, ocena priče in tudi samega voznika o hitrosti vožnje, pa je povsem subjektivna in kot takšna nezanesljiva. Obe pravdni stranki sta se strinjali, da poizvedbe o tem, kdaj je bil na cestišču nedaleč od kraja prometne nesreče, označen prehod za pešce, napravi izvedenec (list. št. 44).

Izvedenec je na podlagi uradnih informacij ugotovil, da je najbližji prehod oddaljen okoli 50 m (pri stavbi krajevne skupnosti) in da obstaja najmanj 15 let. Izjave prič in tožnika o tem dejstvu, so bile nasprotujoče. Glede na to, da je izvedenec v svojem mnenju uporabil uradne informacije, je sodišče upravičeno upoštevalo podatek, kot ga je dobil izvedenec. Z ogledom s strani sodišča ali z dodatnim zaslišanjem izvedenca, se kaj drugega v zvezi z zarisom prehoda za pešce, ne bi moglo ugotoviti. Dokaz z vpogledom v kataster prometnih znakov, ki ga tožnik ponuja šele v pritožbi, pa je prepozen (1. odst. 337. člena ZPP). V zvezi s tem pa je pomembno predvsem to, da na mestu, kjer je tožnik prečkal cestišče, prehoda za pešce nesporno ni bilo. Glede na gornje ugotovitve je povsem utemeljen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v vožnji zavarovanca tožene stranke ni bilo nepravilnosti in da v danih okoliščinah ter v časovnem razmaku med zaznanjem kritične situacije in trčenjem, le tega ni mogel preprečiti (1. odst. stran 8 sodbe), kakor tudi, da je bilo prečkanje cestišča s strani tožnika nepravilno, ker se ta pred prečkanjem ni dovolj prepričal, ali to lahko varno stori oziroma, da je cestišče prazno.

Poleg že opisanih dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče še ugotavlja, da iz neprerekanih ugotovitev sodišča izhaja tudi, da je tožnik cesto prečkal izpred lokala Simon bar proti obračališču avtobusa LPP (1. odst. stran 4 in 7 sodbe), da je pred barom parkirišče, da je v bližini kraja nesreče oziroma prehoda za pešce, ki je 50 m oddaljen od kraja nesreče, stavba krajevne skupnosti (stran 6 sodbe).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo. V konkretnem primeru gre namreč za objektivno odgovornost lastnika motornega vozila, za škodo od nevarne stvari (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), saj je voznik (zavarovanec tožene stranke) povzročil škodo pešcu in torej pri drugem (tožniku) ni šlo za uporabo motornega vozila. Zato ni mogoče uporabiti določb 178. člena ZOR, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje in ki govorijo o (krivdni) odgovornosti udeleženih voznikov motornih vozil. Objektivno odgovorni voznik (oziroma tožena stranka, ki odgovarja namesto njega) se v celoti oprosti odgovornosti le, če (razen višje sile) dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odst. 177. člena ZOR). Za oprostitev odgovornosti torej ni dovolj, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca in da se voznik posledicam ni mogel izogniti, kar je sicer ugotovilo sodišče prve stopnje. Imetnik nevarne stvari mora dokazati tudi, da je bilo dejanje oškodovanca nepričakovano. V sodni praksi in teoriji velja enotno stališče, da je izhodišče za presojo nepričakovanosti objektivno in abstraktno (primerjaj D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 868). V rizično sfero objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo namreč tudi nepremišljena, neprevidna in celo nerazumna ravnanja oškodovancev. Dovolj je, da so taka ravnanja objektivno predvidljiva (primerjaj vmesno sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 515/2003, z dne 16.9.2004). Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pritožbeno sodišče zaključuje, da ta pogoj za oprostitev objektivne odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru ni podan. Upoštevati je potrebno, da je do nezgode prišlo v naselju (Zgornje Gameljne), v neposredni bližini gostinskega lokala (bara) s parkiriščem in parkiranimi avtomobili, avtobusnega postajališča, stavbe krajevne skupnosti. Da na takšnem kraju, sredi dneva, pešec prečka cesto, po mnenju pritožbenega sodišča, glede na že opisano izhodišče presoje nepričakovanosti, ni nekaj neobičajnega, izrednega in kot takšnega nepričakovanega. Po povedanem zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati krivde za nesrečo (vozil je v mejah dovoljene hitrosti, tožnik je prišel na njegov vozni pas izza parkiranih vozil, zaradi česar ga ni mogel pravočasno opaziti) in tudi ne tega, da bi se posledicam tožnikovega dejanja moral izogniti (tožnika je zaznal šele tik pred trčenjem, tako, da nesreče ni mogel preprečiti), vendar pa oškodovančevo dejanje ni bilo nepričakovano, zato tudi ni oprostitve odgovornosti. Objektivno odgovornemu zavarovancu tožene stranke konkurira tožnikova "krivda". Imetnik nevarne stvari je zato deloma prost odgovornosti, če oškodovanec sam ravna nepazljivo in zato pretrpi škodo (3. odst. 177. člena ZOR). Tožnikov prispevek k nesreči je v tem, da se pred zakoračenjem na vozišče, ni prepričal o stanju prometa izza parkiranih avtomobilov na njegovi levi strani, na cestišče je stopil, ko je bilo vozilo zavarovanca tožene stranke od njega oddaljeno okoli 10 m, tako da zavarovanec tožene stranke ni mogel preprečiti trčenja (čas, ki je bil na razpolago za preprečitev trčenja, je bil okoli ene sekunde, kar vsakemu vozniku onemogoči uspešno reagiranje). Pomena tega tožnikovega prispevka k nesreči ne zmanjšuje kaka krivda objektivno odgovornega zavarovanca, tako kot je bilo že povedano. Upoštevaje vse navedeno, je moralo nato pritožbeno sodišče tehtati težo tožnikovega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo predstavlja avtomobil kot nevarna stvar. Pritožbeno sodišče je odločilo, da 70 % soodgovornost tožnika ustreza opisanemu prispevku k njemu nastali škodi. Odškodninsko odgovornost med tožečo stranko in zavarovancem tožene stranke je tako porazdelilo v razmerju 70 % : 30 % v škodo tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje z vmesno sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da je podlaga v tej zadevi uveljavljanih tožbenih zahtevkov utemeljena v obsegu 30 % (4. točka 358. člena ZPP), v preostalem delu (glede podlage v tej zadevi uveljavljanih tožbenih zahtevkov za preostalih 70 %) pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).