Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnik ves čas opozarjal na velika odstopanja v kakovosti izdelkov in jih nato ustrezno odlagal v različne škatle, je neutemeljen očitek v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršil pogodbene in obveznosti iz delovnega razmerja, ker ni upošteval kontrolnega postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v zadnjem stavku 2. odst. izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ od 21. 4. 2009 dalje, kar tožeča stranka iz tega naslova zahteva več ali drugače pa se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 49/08 z dne 19. 2. 2008, ki jo je tožena stranka izdala 16. 4. 2009 nezakonita in se razveljavi (1. odst. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu od 21. 4. 2009 dalje vzpostavi delovno razmerje, ki ne bo prekinjeno zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imel tožnik pri toženi stranki pred dnem 21. 4. 2009 in do vzpostavitve delovnega razmerja, obračuna plačo za vsak mesec posebej, od nje odvede pripadajoče prispevke in akontacijo davka ter izplača neto plačo za vsak mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posamezne plače do plačila; nadalje, da mu v delovno knjižico vpiše delovno dobo od 21. 4. 2009 dalje in mu prizna vse ostale pravice iz naslova delovnega razmerja, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (2. odst. izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (3. odst. izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno zoper ugodilni del sodbe se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožena stranka poudarja, da je prav neupoštevanje kontrolnega postopka in posledično neizločanje slabih kosov vodilo do tega, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala. Sodišče prve stopnje je napravilo napačno dokazno oceno, ko je zaključilo, da iz izpovedi prič ne izhaja, da bi tožnik zavestno odlagal slabe kose, ki jih je izdelal na stroju, v škatlo, ki je bila namenjena za dobre izdelke. Tako priče U.D., A.M. in V., kot tudi sam tožnik so skladno izpovedale, da je bilo tožniku s strani nadrejenih rečeno, da dobre kose, ki jih izdela na stroju, odlaga v eno škatlo, slabe kose pa naj da posebej v rdečo škatlo. Iz vseh izpovedb torej izhaja, da je tožnik poznal navodilo tožene stranke in ga je bil zato dolžan upoštevati. Priče U.D., A.M. in V. so tudi skladno izpovedale, da tožnik ni upošteval kontrolnega postopka, in da so šli naprej slabi kosi. Tožnik bi moral izdelani izdelek premeriti, in če bi bil slab, če bi torej odkril odstopanja nad dopuščeno mejo, ki je do 0,05, bi moral kos dati na stran. Priča U.D. je pojasnil, da mu je tožnik povedal, da je skoraj pol kosov z napako, vendar je tožniku U.D. naročil, da bodo počakali, da vidijo, koliko je slabih kosov. Pojasnil je tudi, da slabih kosov potem ni bilo, ko pa so zaustavili proizvodnjo, pa so ugotovili, da imajo v skladišču 10.500 kosov mešane kakovosti. Priča V. je izpovedal tudi, na kakšen način so po tem, ko so iz Metlike dobili obvestilo, da so proizvodi, izdelani pri toženi stranki, slabo izdelani, opravili kontrolo s strani tožnika izdelanih rotorjev. Priča A.M. je izpovedal, da bi moral tožnik vsak kos kontrolirati in če bi ugotovil večje odstopanje izdelek popraviti ali pa ga dati v izmet in ga nadoknaditi z drugim. Izpovedal je tudi, da se delovna naloga zaključi tako, da se popiše izmet in naloga zaključi z želenim številom izdelanih kosov, to je planiranih dobrih kosov. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj sodišče navedenim pričam ni sledilo, kljub temu, da je bila njihova izpovedba skladna in se je ujemala s predloženimi listinskimi dokazi. Tožnik bi moral biti glede na svojo izpovedbo, da je vedel, da je po zamenjavi linije z avtomatizirano linijo večja možnost slabih kosov, in da je na to celo opozoril nadrejene, pri ločevanju slabih kosov od dobrih izdelkov, toliko bolj previden. S tem ko je tožnik mešal slabe in dobre izdelke je prekršil osnovno skrbnost in odgovornost do dela, prekršil pa je tudi osnovno načelo tožene stranke, da se napake ne delajo in da se izdelki z napako ne oddajajo naprej. Iz izpovedi tožnika izhaja, da list za kontrolni postopek pozna, ker pa je bil zaposlen pri toženi stranki od leta 2002, pa mu osnovno načelo tožene stranke tudi ni moglo ostati neznano. Tako je potrebno zaključiti, da je tožnik zavestno odlagal slabe kose k dobrim izdelkom, da je to počel iz hude malomarnosti ali celo naklepno. Da gre pri ravnanju tožnika za naklep pa je sklepati iz izpovedi priče U.D., ki je pojasnil, da bi tožnik moral delati popravila, če bi bil kos slab, ker pa je bilo slabih kosov preveč, je popravila enostavno prenehal delati. Če izdelki ne bi bili pravočasno pregledani, bi bil oškodovan ugled tožene stranke. Priča M.K. ni verodostojna priča, zato se je sodišče na njeno izpoved neutemeljeno oprlo. M.K. v obratu tožene stranke ni več zaposlen, ni govoril iz lastnega zaznavanja, pač pa tisto, kar mu je povedal tožnik. Sodišče ni pojasnilo, zakaj verjame prav navedeni priči. Prvostopno sodišče je tudi napačno ocenilo listinski dokaz - poročilo z dne 15. 4. 2009. Tožnik je huje kršil svoje obveznosti tudi iz razloga, ker ni izpolnjeval kontrolnega lista za vsak stoti kos. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je glede navedene kršitve verjelo tožniku. Ker tožnik kontrolnih listov ni izpolnjeval, jih tožena stranka tudi ni mogla predložiti, saj ni šlo za to, da bi listi ostali neizpolnjeni, temveč kontrolni listi v posledici tožnikove opustitve sploh niso nastali. Edino kar bi lahko predložila tožena stranka, bi bil prazen obrazec, ki ne bi dokazoval ničesar. Sodišče napačno ocenjuje, da bi morala tožena stranka tožnika posebej opozoriti na predložitev kontrolnih listov. Ni namreč dolžnost tožene stranke, da delavce posebej opozarja na izpolnjevanje vsake od njihovih pogodbenih obveznosti. A.M. je povedal, da je bil tožnik samostojen delavec, samostojnemu delavcu pa gre pripisati visoko stopnjo delovne odgovornosti in samoiniciativnosti. Tožnik je ravnal hudo malomarno ker ga ni zanimalo, ali kdo prejme njegove kontrolne liste ali ne. Tožnik tožene stranke ni opozoril na to, da ne izloča slabih izdelkov, temveč na to, da je slabih izdelkov veliko, zato je napačen zaključek sodišča, da je tožnik že s tem, ko je toženo stranko opozoril, dokazal, da je izvajal kontrolni postopek. Iz izpovedi prič izhaja, da je tožena stranka želela oceniti spremembo proizvodnega postopka in najprej ugotoviti, koliko slabih kosov bo proizvedenih zaradi novega načina izdelave, zato je tožniku dala navodilo, da naj dela naprej. Prav tako ne vzdrži obrazložitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da so bili v poročilu o meritvi z dne 18. 3. 2009 in 23. 3. 2009 upoštevani samo tisti kosi, ki jih je tožnik odlagal v škatlo, ki je bila namenjena za dobre izdelke. V zvezi s tem tožena stranka poudarja, da tožnik ni nikoli ugovarjal, da naj bi tožena stranka pri meritvah upoštevala tako dobre izdelke kot slabe kose, tako da so tovrstni zaključki ob odsotnosti ustreznih navedb v nasprotju z razpravnim načelom. Iz izpovedb zaslišanih prič jasno izhaja, da so bili pregledani zgolj izdelki, ki so veljali za dobre, torej zaloga, ki je bila embalirana v skladišču in namenjena za prodajo. Navedeno izhaja tudi iz opomb poročila o meritvi z dne 18. 3. 2009. Tudi ni jasno, zakaj je sodišče štelo za dokazano, da naj bi tožnik nekatere izdelke v spornem obdobju odlagal v rdečo škatlo, ko pa je priča U.D. povedal, da temu ni tako. Prvostopno sodišče je odločitev oprlo na napačno dokazno oceno in posledično napravilo napačen zaključek o dejanskem stanju. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere se sklicuje tožena stranka in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje (razen v delu, ki se nanaša na vpis delovne dobe v delovno knjižico) tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) tudi iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR).

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 16. 4. 2009 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (priloga A11). Tožniku je očitala, da pri delu ni upošteval kontrolnega postopka KO 87383002 z datumom veljavnosti 16. 4. 1007 za izdelek rotor, sestav imp. Kontrolni postopek zahteva, da delavec meritev ali kontrolo opravi pri stroju in za vsak kos. Dovoljeno je odstopanje le maksimalno 0,05. Tožnik ni ločeval slabih kosov od dobrih oz. ni izločal rotorjev, ki so slabe kakovosti, saj je bilo pri pregledu zaloge ugotovljeno, da je 19,9 % rotorjev nad dovoljeno mejo. Tožnik tudi ni opravil predpisanega zapisa meritev na vsak 100 kos. Tožnikova kršitev je trajala daljše obdobje in sicer od 19. 2. 2009 – 18. 3. 2009. Tožnik bi moral takoj, ko je zaznal odstopanja, ustaviti delovno operacijo in o tem obvestiti nadrejenega, da se zaustavi delovni proces in poišče vzrok in rešitve. Tožnik pa tega ni storil in je zavestno, brez mere skrbnosti, odgovornosti in prizadevnosti, skozi daljše časovno obdobje nadaljeval z neupoštevanjem kontrolnega postopka. Tožnik naj bi tako naklepno oz. iz hude malomarnosti kršil svoje pogodbene obveznosti. Delodajalec je odločil, da takšno delavčevo ravnanje predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je izgubil zaupanje v delavca, to pa predstavlja tako okoliščino, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Tožnik je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da očitanih kršitev ni storil, da je slabe izdelke dajal na stran, v posebno škatlo. Pojasnil je, da je kontrolni postopek izvajal za vsak kos sproti in sicer tako, da ga je dal na prizmo na dve merilni urici, ki sta pokazali odstopanje do pet stotink. Tisti izdelek, ki je preveč odstopal, je izločil v posebno škatlo. Izvajal je tudi zapis meritev na vsak 100 kos in ga zapisal v kontrolni obrazec. Po vsakem delovnem nalogu je šel ta list z nalogom v pisarno. Ves čas je delodajalca tudi opozarjal, da je po uvedbi avtomatske linije prihajalo do večjega odstopanja v kvaliteti izdelkov. Večkrat je prosil, naj pridejo do njega k stroju, da bi ustavili proces, ker je bilo toliko kosov za popravilo, pa niso prišli. Ko pa je pojasnil, da surovi rotorji opletajo, so v pregled prišli ter mu prepovedali nadaljevati z delom, dokler ne bo opravljen pregled.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti pri opravljanju dela, zato odpovedni razlog za izredno odpoved ni podan. Sodišče je namreč ugotovilo, da ne drži očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožnik delodajalca ni obvestil o velikih odstopanjih v kvaliteti izdelkov. Na podlagi izpovedi tožnika in prič A.M. ter U.D. je zaključilo, da je tožnik delodajalca dejansko opozarjal na velika odstopanja, vendar mu je bilo rečeno, naj dela naprej. Ker je A.M. izpovedal, da je tožnik škart izdelke dajal v rdečo škatlo (kar je trdil tudi tožnik), slabi izdelki pa so bili tudi v tisti škatli za dobre izdelke (list. št. 39/1), je nadalje sodišče štelo za dokazano, da je tožnik vsaj nekaj slabih izdelkov dejansko odlagal v posebno škatlo, ki je bila namenjena za slabe izdelke. Ker je A.M izrecno navedel tudi, da je tožnik navodila upošteval, in da ni opazil, da bi namenoma ali iz hude malomarnosti napačno delal, opazoval ga pa tudi ni, ker to ni bilo potrebno, saj je bil tožnik samostojen delavec, je sodišče zaključilo, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati, da je tožnik namenoma ali iz hude malomarnosti kršil svoje delovne obveznosti.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje tudi skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in življenjski, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. V nadaljevanju zato odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe, podane v tej smeri.

Sodišče svoje odločitve ni oprlo neposredno na izpovedbo priče M.K., kot to nepravilno tolmači tožena stranka, temveč je njegovo izpovedbo v delu le povzelo, tako, kot je to storilo z izpovedbami prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Iz nadaljnje obrazložitve sodbe pa je jasno razvidno, na katere dokaze je sodišče oprlo svojo odločitev in kaj je sodišče prepričalo v to, da je verjelo tožnikovi izpovedi o tem, da je svoje naloge opravljal skrbno in vestno, ter v skladu s pravili stroke in mu torej ni mogoče očitati niti zavestnega kršenja pogodbenih obveznosti niti malomarnega opravljanja dela.

Zakon o delovnih razmerjih ne opredeljuje pojmov namena in hude malomarnosti. Vsebino teh nedoločnih pojmov določajo pravni standardi. Po teh standardih gre za direktni naklep, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti, za eventualni naklep, če se je storilec zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, pa je privolil, da posledica nastane, za lahko malomarnost (navadno nepazljivost), kadar storilec (oziroma npr. povzročitelj škode) zanemarja tisto pazljivost, ki se pričakuje od običajno skrbnega človeka, za hudo malomarnost pa gre, kadar povzročiteljevo ravnanje odstopa od ravnanj povprečnega (normalno skrbnega) človeka, torej presega navadno malomarnost in je vrsta skrajne nepazljivosti. Pri ugotavljanju oblike krivde v delovnih sporih je treba izhajati iz ravnanj povprečnega delavca. Delavec, ki ravna skrajno nepazljivo, torej tako, da njegovo ravnanje pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega delavca, ravna hudo malomarno. Delavec mora delo opravljati s skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tako tožnikov naklep kot hudo malomarnost bi bilo namreč mogoče utemeljiti le z navajanjem neke konkretne obstoječe okoliščine (motiva), ki je lahko povzročila, da je tožnik ravnal tako, kot to zatrjuje tožena stranka. Pri tem je breme zatrjevanja in dokazovanja takšne okoliščine na strani tožene stranke. Takšna okoliščina pa ne izhaja niti iz izredne odpovedi niti iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka namreč ni navajala, iz katerega razloga bi bil tožnik sploh motiviran, da neustreznih izdelkov ne daje posebej v rdečo škatlo, še posebej ob dejstvu, da je tožnik dokazano toženo stranko sam opozarjal na velika odstopanja v kvaliteti izdelkov in je to zadevno nedvomno pokazal ustrezno mero skrbnosti, nadalje pa tudi ob dejstvu, da je tožnik dokazano nekatere izdelke tudi dajal v rdečo škatlo. Tudi pritožbeno sodišče ne najde razumne razlage, ki bi pojasnila, zakaj bi tožnik nekatere neustrezne izdelke dajal v škatlo za izmet, drugih pa ne.

Tožena stranka tako npr. ni navajala, da bi tožnik moral vsak slab izdelek popraviti, da je imel tožnik normo, da na dan zagotovi 500 kvalitetnih izdelkov in ker je bilo zaradi nove avtomatizirane linije preveč slabih izdelkov, zaradi popravil ni mogel doseči norme, kar bi bil npr. vzrok oz. motiv za to, da tožnik kontrole ne bi opravil natančno in bi v škatlo za dobre izdelke namenoma ali iz malomarnosti dajal tudi slabe. Kot pojasnjeno, ustrezne trditvene podlage tožene stranke v zvezi z navedenim ni, medtem ko izpovedba prič trditvene podlage tožene stranke ne more nadomestiti. Pri tem ima pritožbeno sodišče v mislih predvsem izpovedbo priče U.D., ki je pojasnil, da bi tožnik moral delati popravila, in če delaš popravila je potrebno stroj ustaviti, nastaviti drug program in te stvari popraviti, tožnik pa je imel očitno preveč popravil. Po oceni pritožbenega sodišča pa iz navedene izpovedbe tudi sicer ni mogoče jasno izluščiti, zakaj tožnik namenoma ali iz hude malomarnosti ne bi izvajal kontrolnih pregledov oz. bi nalašč izdelke, ki so slabi, dajal v škatlo, namenjeno za dobre izdelke.

Ob pomanjkanju tovrstne trditvene podlage tožene stranke, ki bi lahko logično in življenjsko pojasnila, čemu bi tožnik počel to, kar mu je očitala tožena stranka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da slednja ni uspela dokazati, da bi tožnik zavestno opuščal izvajanje kontrolnega postopka, medtem ko zaradi njegove dokazane skrbnosti pri opozorilih delodajalcu na slabe izdelke tudi ni mogoče zaključiti, da bi bilo tožniku za izdelke vseeno in bi iz tega razloga hudo malomarno opravljal svoje delo. Iz istega razloga je zato sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku tudi v zvezi z dejstvi, ki so se nanašala na očitke glede neizpolnjevanja kontrolnih listov za vsak 100 izdelek.

Po oceni pritožbenega sodišča je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno razvidno, da je sodišče pri ugotavljanju oblike krivde upoštevalo pravne standarde, ki veljajo pri ugotavljanju oblike krivde v civilnem (delovnem) pravu. Glede na izpovedbo tožnika in vseh zaslišanih prič je utemeljeno zaključilo, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati zahtevane oblike krivde (naklep ali huda malomarnost), zato že iz tega razloga ni pogojev za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je v pritožbi v celoti izpodbijala del sodbe, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, kar velja tudi za odločitev v zvezi z reintegracijo in reparacijo. Glede tega dela zahtevka je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, glede na trditveno podlago obeh pravdnih strank, tako procesno kot materialnopravno pravilna, razen v delu, ki se nanaša na vpis delovne dobe v delovno knjižico. V tem delu sodišče prve stopnje ni upoštevalo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 103/2007), po katerem delodajalec od 1. 1. 2009 dalje delavcu ni več dolžan delovne dobe vpisovati v delovno knjižico, je pa še naprej v skladu z Zakonom o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS št. 81/2000), dolžan Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) posredovati podatke za vpis v matično evidenco. Bistvo tožbenega zahtevka v tem delu je v tem, da so podatki o delovni dobi vpisani v ustrezno evidenco, zato je pritožbeno sodišče, glede na zgoraj navedeno materialno podlago, v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz sodbenega izreka (5. alinea 358. čl. ZPP).

Ker ostale (sicer obširne) pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu in ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa sodišče ni ugotovilo.