Jedro

Kaznivo dejanje davčne zatajitve pomeni posebno obliko kaznivega dejanja goljufije. Stori ga tisti, kdor da z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu dohodnine, davkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, krive podatke o dohodkih, stroški, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev takšnih obveznosti ali na kakšen drug način preslepi davčni organ in po 3. odst. 254. čl. stori dejanje z namenom, da se doseže velika premoženjska korist. Gre torej za preslepitev davčnega organa, ki mora ugotoviti dejansko stanje za odmero davka, kamor sodijo tudi carine. Carina je namreč plačilo posebnega (carinskega) davka za blago, ki gre prek carinske črte in se torej uvršča med davščine. Tudi carinski organi imajo kot državni organi na področju ugotavljanja stanja, pomembnega za plačilo carine in drugih carinskih dajatev pristojnosti. Kot davčni organ, je potrebno tako razumeti vsak organ, ki ima pristojnosti na fiskalnem področju.

Izrek

Ob reševanje pritožbe zagovornika obtoženega A. J. B. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obt. J. A. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odst. 217. čl. KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo v trajanju dveh let. Po določbi 1. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženec po svojem zagovorniku iz razlogov po točkah 1-4 370. čl. ZKP ter predlagal, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri presoji izpodbijane sodbe v okviru uradnega preizkusa pa je sodišče druge stopnje ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. čl. ZKP (1. točka 1. odst. 383. čl. ZKP), zaradi česar je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljavi po uradni dolžnosti. Pritožnik v svoji pritožbi sicer v razlogih citira določbo 11. točke 1. odst. 371. čl. ZKP, vendar pa tega, v čem naj bi bila podana navedena kršitev ne obrazlaga, ampak v razlogih pritožbe obrazlaga pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije, s katerim naj bi obtoženec drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist. V opisu dejanja (po obtožbi okrožnega državnega tožilca), ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo v sodbeni izrek, je navedeno, da je obdolženec deloval kot solastnik in direktor špedicijskega podjetja T... d.o.o. ter za podjetje T.T.P. kot uvoznika in carinskega zavezanca izvajal carinsko posredovanje. Opis kaznivega dejanja pa ni jasen, saj opis po eni strani zatrjuje, da je obtoženec deloval za carinskega zavezanca podjetja T.T.P., torej subjekt, ki je dolžan plačati carino, po drugi strani pa se v opisu dejanja zatrjuje, ko je opisano obtoženčevo ravnanje, ki je privedlo do tega, da carinski organi carine niso obračunali, da je obtoženec zaradi neupravičeno oproščenega plačila carinskih dajatev pridobil protipravno premoženjsko korist J. T.. Povezava med J. T. in podjetjem T.T.P. iz opisa dejanja ni razvidna in v njem ni opisana. Tako opis kaznivega dejanja ni jasen o eni izmed odločilnih okoliščin, o znaku kaznivega dejanja, torej komu naj bi obtoženec s svojim ravnanjem pridobil protipravno premoženjsko korist. Čeprav je v opisu dejanja navedeno, da je obtoženec v dogovoru z J. T. pri uvozu sladkorja na ime podjetje T.T.P. kot uvoznika in carinskega zavezanca izvajal preko svojega podjetja T... d.o.o. carinsko posredovanje in da mu je Tomičeva posredovala lažno dokumentacijo, ki je bila podlaga za premotitev carinskih organov, da gre za uvoz sladkorja, ki je carinskih dajatev oproščen, ta dejstva ne pojasnjujejo nejasnosti v izreku, ko se na eni strani zatrjuje, da je carinski zavezanec, torej plačnik carinskih dajatev T.T.P. - pravna oseba, premoženjska korist pa naj bi bila pridobljena fizični osebi - J. T.. Zaradi navedene nejasnosti je izrek sodbe tako nerazumljiv.

V posledici tega pa tudi v razlogih sodbe niso navedena odločilna dejstva, iz katerih sodišče sklepa, da je obtoženec J. T. pridobil protipravno premoženjsko korist, ampak je na strani 11 sodbe potem, ko sodišče v celoti obrazloži, kakšno je bilo obtoženčevo ravnanje in kakšna je bila njegova vloga pri obravnavanem dejanju navedena le gola trditev, ki ni podprta z dejstvi, na podlagi katerih sodišče ugotavlja, da je bila ta korist pridobljena prav J. T. kot fizični osebi. V izpodbijani sodbi pa se nato na isti strani pojavi še protislovje, ki se nanaša na odločilno dejstvo, to je dejansko vprašanje, namreč v izreku sodbe se zatrjuje, kot je bilo že povedano, da je obtoženec izvajal carinsko posredovanje za podjetje, medtem ko sodišče obrazlaga pri razlogih, s katerimi ugotavlja, da je obtoženec storil dejanje z direktnim naklepom, kot obliko krivde, da je obtoženec izvajal carinsko posredovanje za J. T.. Res je, da je bila J. T. ena izmed ustanoviteljev podjetja T.T.P. d.o.o. (skupaj z podjetjem G.T.A.L. iz Londona in S.F. iz Avstrije, vendar pa niti ni bila večinski lastnik tega podjetja - izpis iz registra Temeljnega sodišča v Mariboru - priloga A 21 spisa), kar pa tudi v razlogih sodbe ne daje odgovora o pridobitvi protipravne premoženjske koristi J. T.. Tako se tudi v razlogih sodbe, ko sodišče prve stopnje ugotavlja sicer vlogo J. T., ki naj bi pridobila lažni certifikat, na podlagi katerega je bil uvoz sladkorja oproščen plačila dajatev, in ko zaključuje, da naj bi J. T. ustanovaljeno družbo T.T.P. uporabljala le kot navideznega uvoznika za Slovenijo, na drugi strani pa pri obrazlaganju posamičnih uvozov, tudi ugotavlja, da je bil carinski zavezanec prav omenjeno podjetje, seveda pojavi enako neskladje, kot se je pojavilo v opisu dejanja. Vse navedene pomanjkljivosti sodbe pa tako predstavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. čl. ZKP.

V ponovljenem postopku bo tako sodišče prve stopnje moralo ponovno izvesti vse dokaze. Pri opisu dejanja pa bo potrebno nejasnost v opisu odpraviti tako, da bo navedena ista oseba kot carinski zavezanec in tisti, kateremu je pridobljena protipravna premoženjska korist. Carinski zavezanec po carinskem zakonu veljavnem v času storitve kaznivega dejanja (Ur.l. SFRJ št. 10/76 s spremembami) je po 24. čl. zakona oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na carinsko območje ali ga od tod odnaša ali kot tudi vsak drug, ki je v primerih določenih v zakonu dolžan plačati carino (sedaj carinski dolžnik, Carinski zakon, Ur. l. RS, št. 1/95). Neskladje med navedbo pri carinskem zavezancu, podjetju kot pravno osebo in J. T. kot fizično osebo, ki naj bi dobila protipravno premoženjsko korist, ker carinske dajatve niso bile plačane, bo tako v novem sojenju potrebno odpraviti. To bo lahko storil državni tožilec, lahko pa bo v kolikor državni tožilec ne bo reagiral, to storilo tudi sodišče samo, v kolikor bo v ponovnem sojenju ponovno prišlo do zaključka, da je obtoženec dokazano očitano dejanje storil. V tem primeru pa bo moralo presoditi ali so v ravnanju obtoženca podani znaki kaznivega dejanja davčne zatajitve po 3. odst. 254. čl. KZ in ne kaznivega dejanja goljufije. Kaznivo dejanje davčne zatajitve namreč pomeni posebno obliko kaznivega dejanja goljufije. Kaznivo dejanje davčne zatajitve stori tisti, kdor da z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu dohodnine, davkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, krive podatke o dohodkih, stroški, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev takšnih obveznosti ali na kakšen drug način preslepi davčni organ in po 3. odst. 254. čl. stori dejanje z namenom, da se doseže velika premoženjska korist. Gre torej za preslepitev davčnega organa, ki mora ugotoviti dejansko stanje za odmero davka, kamor sodijo tudi carine. Carina je namreč plačilo posebnega (carinskega) davka za blago, ki gre prek carinske črte in se torej uvršča med davščine. Tudi carinski organi imajo kot državni organi na področju ugotavljanja stanja, pomembnega za plačilo carine in drugih carinskih dajatev pristojnosti. Kot davčni organ, je potrebno tako razumeti vsak organ, ki ima pristojnosti na fiskalnem področju. Pri kaznivem dejanju davčne zatajitve so tako podani temeljni elementi kaznivega dejanja goljufije. Gre pa pri tem kaznivem dejanju za posebno obliko goljufije, ki kot specialnejši predpis izključuje uporabo splošnega kaznivega dejanja goljufije. Že sam opis dejanja in sicer izvršitvene oblike ravnanje za obtoženca vsebujejo dajanje krivih podatkov carinskim organom o okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev obveznosti - plačilo carine, kot element kaznivega dejanja zatajitev davščin, torej tudi preslepitev davčnega organa kot obliko goljufije, predmet tega kaznivega dejanja, to je plačilo carinskih dajatev in pa seveda bistveni element izognitev davčni obveznosti. V opisu dejanja pa so tudi podane okoliščine iz katerih je razvidno, da je bila dosežena velika premoženjska korist. Tako kaznivo dejanje zatajitve davščin kot kaznivo dejanje goljufije vsebuje obarvan naklep pridobitev protipravne premoženjske koristi, torej zasledovanje pridobitve premoženjske koristi za storilca ali za drugega z goljufivim ravnanjem. Pravna kvalifikacija za kaznivo dejanje davčne zatajitve po 3. odst. 254. čl. KZ v odnosu na kaznivo dejanje goljufije po 2. odst. 217. čl. KZ, za katerega je bil obtoženec z izpodbijano sodbo spoznan za krivega, predstavlja pravno opredelitev za dejanje, ki je za obtoženca milejše. Tako tudi konkretizacija obtoženčevega ravnanja v opisu dejaja, v okviru milejše pravne kvalifikacije, ne bo pomenila poslabšanja njegovega položaja.