Jedro

Merila za dodelitev otroka so predvsem iskanje otrokove koristi.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi ter se izrek o stroških spremeni tako, da mora tožnica tožencu povrniti 58.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem toda izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank ter mladoletne otroke Ma. (roj. 15.6.1984), N. (roj. 8.2.1988) in Z. (roj. 22.8.1995) dodelilo v varstvo in vzgojo materi, mladoletnega M. (roj.7.2.1986) pa očetu. Glede preživninskih zahtevkov je sodišče odločilo tako, da je dolžan toženec tožnici plačevati od 1.7.2000 do 31.10.2000 za preživljanje mld. Ma. mesečno preživnino v višini 35.000,00 SIT, za preživljanje mld. N. in mld. Z. pa za vsako po 30.000,00 SIT. Od 1.11.2000 pa je toženec dolžan plačevati za Ma. 40.000,00 SIT, za N. in Z. pa po 35.000,00 SIT. Tožnici pa je sodišše naložilo naj tožencu za mladoletnega M. plačuje od 1.11.1999 do 31.10.2000 po 35.000,00 SIT, od 1.11.2000 pa po 40.000,00 SIT. Višji oziroma drugačen zahtevek je sodišče zavrnilo ter odločilo, naj vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi pritožnik vnovič pojasnjuje že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevane okoliščine družinskega življenja in razpada zakonske skupnosti, predvsem pa vpliv kasneje razveljavljene začasne odredbe na to, pri kom sedaj živijo skupni otroci. Po mnenju pritožnika je odločitev sodišča prve stopnje legalizirala prej protipravno stanje, ko je tožnica enostavno ignorirala odločitev Ustavnega sodišča. Obširne pritožbene navedbe pa je mogoče za namen te obrazložitve strniti v naslednjih 14 točk. Glede bistvenih kršitev postopka, ki jih pritožnik očita sodišču, uvodoma navaja (1) da tožencu še vedno ni bil vročen sklep o izločitvi sodnice, (2) da sodišče ni odločilo o tožnikovem zahtevku , da mu je tožeča stranka dolžna povrniti znesek 594.000,00 SIT, prav tako pa naj ne bi odločilo o stroških postavitve izvedenca (3), čeprav je moral celoten predujem založiti tožnik. Sodba naj bi imela tudi pomankljivosti zaradi katerih naj bi je ne bilo mogoče preizkusiti. Zatrjevana nasprotja naj bi bila podana tudi glede dejstva, kje tožnica živi (4), po njegovih navedbah naj bi živela v očetovem stanovanju, po navedbah tožnice na obravnavi 28.11.2000 naj bi živela v najemniškem stanovanju, na izrecno vprašanje toženčeve odvetnice, v čigavem stanovanju živi, pa tožnica ni želela odgovoriti. Sodišče naj bi po pritožnikovem mnenju navedlo v obrazložitvi napačne zneske že plačanih preživninskih obrokov (5); meseca oktobra 1999 naj bi seveda plačal 132.000,00 SIT in ne 123.000,00 SIT, napačen izračun pa naj bi bil napravljen tudi za november 1999. Neusklajeni pa naj bi bili tudi zneski o tožničini plači (6): v sodbi je navedeno da prejema okoli 175.000,00 SIT, v sklepu o začasni odredbi pa je bil ta znesek 182.000,00 SIT. Vse nadaljnje pritožbene navedbe pa so pritožnikova kritika ugotovljenega dejanskega stanja in dokaznega postopka samega. Nepravilna in kasneje razveljavljena začasna odredba naj bi legalizirala do toženca izsiljena ravnanja tožeče stranke (7). CSD naj bi vzel začasno odredbo za pravnomočno ugotovljeno odločitev o dodelitvi otrok ter se zato sploh ni postavil v svetovalno vlogo, ki jo po zakonu ima (8). Pritožnik vnovič izpostavlja po njegovem nepošteno ravnanje tožnice (9), kar vse naj bi bilo v nesoglasju s koristmi otrok. Navaja, da skuša tožnica toženca izriniti iz življenja otrok, razen seveda za plačevanje preživnine, otroke naj bi tožnica zlorabila, s preživnino pa naj bi se materialno okoristila, otrokom pa s svojimi ravnanji odvzela dotlej varen in udoben dom. Pritožnik sodišču očita da ni ugodilo njegovim dokaznim predlogom (10), ko je pred sodiščem prve stopnje dvakrat neuspešno predlagal dokaz z zaslišanjem prič, s čimer bi sodišče lahko dobilo realno sliko starševske vloge. Pritožnik nato na več straneh pritožbe kritizira izvedensko mnenje (11) dr. P.. Sodišču predvsem oponaša, da je mnenje ocenjevalo s strokovnega vidika, za kar gotovo ni kompetentno. Izvedenec naj bi povabil stranke na razgovor preden je sploh odprl sodni spis. Očita mu, da se udeležencem ni zadosti posvetil in je hčerke dodelil materi v skladu z enostavno šablono. Niti z besedo naj se ne bi dotaknil dejstva, da je tožnica z lažjo dosegla izdajo začasne odredbe ter hčere odvedla v slabše bivalne in siceršnje razmere. Nenavadno in nepravilno se mu zdi, da se izvedenec ukvarja s pravnimi vidiki odločbe Ustavnega sodišča, ne dotakne pa se vsebinske plati zadeve, kar naj bi bila njegova naloga. Izvedenca naj tudi ne bi zanimalo psihično stanje otrok, ki so bili naenkrat in brez opozorila oropani varnega doma in se znašli v neprijetnem in neustreznem bivališču. Nadalje navaja, da naj bi izvedenec ne upošteval tožničine agresivnosti, impulzivnosti in nepredvidljivosti. Izvedenec naj bi se zapletel v nasprotja, ko po eni strani ugotavlja, da bi hčerki Z. nastala nepopravljiva škoda, če bi bila odpeljana iz sedanjega okolja, spregleda pa, da je oče nekaj časa v celoti skrbel zanjo. Ob tem izvedencu tudi očita, da ne pove tega, kakšna škoda bo nastala hčerki zaradi tega, ker bo odraščala brez očeta. Otroci namreč potrebujejo oba starša. Nazadnje pa pritožnik izvedenca okara, da je bil v svojem odgovoru na grajo izvedenskega mnenja nedosojen in nesprejemljiv, saj je žaljivo diskvalificiral toženca, češ da ne more verjeti da g. K. ne premore toliko analitično sintetičnega mišljenja. Nadaljnje pritožbene navedbe pa napadajo dokazno oceno sodišča glede tega, kakšne naj bi bile želje otrok (12). Toženec se sprašuje, od kod sodišču sploh to vedenje, saj jih sodnica sploh ni vabila na razgovor in to zaradi nasprotovanja tožnice. Naposled pa se pritožba osredotoči še na vprašanja, ki se nanašajo na višino prisojene preživnine. Tožnica naj bi bila ob navajanju podatkov neresnicoljubna (13), saj ob vseh dejavnostih, ki jih ima, lahko domnevamo, da so njeni dohodki precej višji od prikazanih. Napačno pa je tudi ocenjenavnje osebnega prispevka roditeljev, saj ne drži (14), da bi moral biti ta večji, če vzgajaš tri otroke. Po mnenju toženca terja en sam otrok celo več pozornosti kot denimo dva ali celo trije. Ne glede na to, pa pritožnik tudi dvomi, da je tožnica ob vseh svojih številnih dejavnosti sploh sposobna posvetiti kaj časa otrokom. Pritožba je delno utemeljena. Pritožba je utemljena le v delu, ki izpodbija odločitev o stroških postopka, o čemer pa bo govora kasneje. Glede odločitve o glavni stvari pa pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in tudi sprejema razloge izpodbijane sodbe. Odločitve o razvezi tudi pritožnik vsebinsko ne napada, zato se v pravilno in edino mogočo odločitev sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče niti ne bo vnovič spuščalo. Glede dodelitve mladoletnih otrok pa je treba ob vseh pritožbenih navedbah, na katere bo odgovorjeno kasneje, izpostaviti predvsem sledeče: Glavno in obenem edino vodilo, komu naj se dodelijo mladoletni otroci, je njihova korist, njihovi pravno zaščiteni interesi. Popolnoma jasno seveda je, da je v največjem interesu otrok, če zanje skrbita oba starša v okviru enotne družine. Nadalje drži tudi to, da sta lahko oba starša primerna za vzgojo skupnih otrok, a vendar je ob razpadu družinske skupnosti potrebno odločiti o dodelitvi otrok (78. člen Zakona o zakonski zavezi in družinskih razmerjih - ZZZDR), kar seveda pomeni da enemu izmed staršev kljub temu, da je za varstvo in vzgojo primeren in ustrezen, otroci ne bodo dodeljeni. Razumljivo je, da takšna odločitev pri skrbnem staršu še toliko prej povzroči občutek čustvene prikrajšanosti in celo prizadetosti. A navljub vsemu povedanemu ostaja dejstvo, da je o dodelitvi skupnih mladoletnih otrok treba naposled odločiti, pri čemer ob razvezi idealnega razpleta žal ne more biti. Pri odločanju o tem pa je treba zasledovati edino otrokove koristi. Le-te pa so dejstvo, kar pomeni da sodišče niti ne sme presojati, kako je do posameznih okoliščin prišlo. Četudi je na primer (gre zgolj za ilustrativen primer, ki ne meri na zatrjevana dejstva v obravnavani zadevi) do odtujenosti med enim od staršev ter otrokom prišlo na podlagi nepoštenega in nepravičnega ravnanja drugega od staršev je vseeno novonastali položaj tisti, z vidika katerega je treba presojati, kaj je za otroka v danih razmerah najbolje. Iz teh razlogov so vsa razpravljanja o tem, kako tožnica ni spoštovala razveljavitve začasne odredbe ter o tem, kako je prišlo do razpada družinske skupnosti in o krivdi posmeznega starša za ta razpad, za odločitev o dodelitvi otroka, irelevantne. V nasprotnem primeru bi bila namreč pravda za dodelitev otroka borba med starši, kjer bi bili otrokovi interesi postavljeni v ozadje, v ospredju pa bi prišlo predvsem tehtanje zaslug, iskanje krivde in podobno, kar pa so z vidika pravnih pravil družinskega prava irelevanta vprašanja. Vsebino dodelitvenega postopka v obravnavni zadevi sta zamejevali dve okoliščini. Najprej ta, da med staršema ni bilo spora o tem, da sta starejši hčeri pri materi po svoji lastni volji ter sin pri očetu prav tako po svoji lastni izbiri, predvsem pa ta, da je bil med strankama spor glede najmlajše hčere Z. Ob dejstvu, da sta obe stranki starševsko primerni, je bila odločitev o dodelitvi starejših treh otrok ves čas na dlani, saj je volja otrok te starosti (med 13 in 17 let) eden izmed najpomembnejših dejavnikov za mirno, zdravo in nenazadnje tudi svobodno življenje. Osrednje torišče dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje je bilo tako iskanje najboljše možnosti glede Z.. Odločilnega pomena za končno odločitev o njeni dodelitvi enemu od staršev je bilo izvedenčevo mnenje. Pritožbeno sodišče lahko pritrdi sodišču prve stopnje, da je izvedenčev izdelek natančen, pregleden in strokovno utemeljen na tak način, da je razumljiv tudi za bralca, ki ustreznega strokovnega znanja nima. S tega vidika je bilo sodišče prve stopnje dovolj kompetentno odločati o strokovnosti izvedenskega mnenja, ni pa se pri tem postavilo v vlogo nadzornika ali analitika, kot bi bilo mogoče razumeti pritožbene navedbe. Iz izvedenskega mnenja je mogoče namreč tudi brez posebnih znanj izluščiti ne le njegove izsledke, marveč tudi to, s kakšno skrbnostjo in strokovno utemeljenostjo je izdelano. Ob nesporni izvedenčevi opredelitvi, kaj je za Z. najbolje in ob dejstvu, da je mati tudi sama po sebi starševsko ustrezna, se odločitev o njeni dodelitvi tožnici tudi pritožbenemu sodišču kaže kot najbolj ustrezna in zato tudi materialnopravno pravilna možnost. Seveda ne gre prezreti tudi dejstva, da so vse tri deklice tudi medsebojno navezane in bi zato ločitev Z. od svojih sester negativno vplivala nanjo. Ker je korist otroka vodilno načelo pri dodelitvi otroka enemu od staršev, je torej tudi ta element treba upoštevati. Glede preživninskega dela zahtevka se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, ki v dovoljšnji meri utemeljujejo zaključek, da je odločitev o posameznih preživninskih obveznosti določena na podlagi pravilno ugotovljenega sorazmerja med odločilnimi dejavniki (možnosti staršev in potrebe otrok - 79. člen ZZZDR). Kolikor na pritožbene navedbe ni bilo odgovorjeno že z gornjimi razlogi, pritožbeno sodišče po posameznih točkah strnjeno pojasnjuje: 1.) Pritožnik sklepa o izločitvi sodnice ni dobil, saj sodnica s sklepom niti ni bila izločena. Zadeva je bila nato zaradi sodničine odsotnosti dodeljena drugi sodnici. 2.) Dejstvo, da naj bi sodišče ne odločilo o toženčevem denarnem zahtevku, ne more biti predmet pritožbenega odločanja. Pritožbeno sodišče namreč lahko preizkuša le pravilnost izpodbijane odločbe, ne pa tudi nečesa, o čemer še niti ni bilo odločeno. Enako velja za neizdano začasno odredbo za katero pa je treba reči, da bi, tudi če bi bila izdana s pravnomočnostjo sodbe prenehala veljati. 3.) Pritožnikova graja stroškovnega dela izreka je utemeljena. Odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške je sicer vsebinsko pravilna, izrek pa bi se moral pravilno glasiti tako, da mora toženka povrniti tožniku polovico stroškov, ki jih je založil za izvedbo dokaza z izvedencem in mu iz preveč plačnega preduma kasneje niso bili vrnjeni. Izvedenina namreč predstavlja skupen strošek obeh strank, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ob uporabi materialnopravne določbe 413. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v tem delu ugodilo ter izrek o stroških ustrezno spremenilo (4. točka 358. člena ZPP). 4.) Vprašanje kje tožnica živi, za to zadevo ni odločilnega pomena. Tudi če bi glede tega dejstva morebiti obstajalo kakšno nasprotje med zapisniki o vsebini izjav, to ne bi predstavljalo bistvene kršitve postopka, saj bi to ne onemogočalo preizkusa izpodbijane odločbe. 5.) Vseeno je, če je bila pri izračunavanju višin že poravnanih zneskov za obdobje pred 1.7.2000 storjena kakšna pisna napaka v zapisu številk. Končni rezultat teh računskih operacij je bil namreč ta, da toženec za navedeno obdobje ne dolguje več ničesar, kar pomeni, da se v tem delu pritožuje zoper zavrnjeni del zahtevka, za kar pa nima pravnega interesa. 6.) Kot že rečeno je sodišče prve stopnje višino posameznih prispevkov za preživljanje utemeljilo na ugotovljenem sorazmerju med tremi odločilnimi dejavniki, to so preživninske možnosti vsakega izmed staršev in potrebe posameznega otroka. Po naravi stvari matematično natančno izračunavanje teh odločilnih dejavnikov ni mogoče, saj se razlikujejo od meseca do meseca, poleg tega pa so navedeni trije pravni standardi v denarju le ovrednoteni, ne predstavljajo pa denarja neposredno. Sodišče je zahtevam in pomenu določbe 79. člena ZZZDR zadostilo, saj so uresničene vse zaželene posledice tega pravnega pravila: v skladu s potrebami mladoletnih otrok bo zanje primerno poskrbljeno, nobenemu od staršev zadovoljevanje teh potreb ne bo predstavljalo bremena, zaradi katerega bi bilo ogroženo njegovo lastno preživljanje in nazadnje - obveznost je porazdeljena tako, da je v skladu z materialnimi možnostmi in nematerialnimi prispevki pravilno uravnotežena. 7. in 8.) Sklep o začasni odredbi, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ni predmet tega pritožbenega postopka. Vpliv te odločbe na delovanje Centra za socialno delo in nadaljnji vpliv le-tega na pravilnost odločitve v obravnavni zadevi ni ne zatrjevana, še manj pa izkazana. 9.) O teh okoliščinah in njihovi pravni relevantnosti je bilo pojasnjeno že zgoraj. Kolikor pa se te navedbe nanašajo na toženčevo bojazen, da mu bo onemogočen stik s hčerami, pa mu pritožbeno sodišče vnovič pojasnjuje, da ima toženec kot oče, ki mu hčere niso bile dodeljene, pravico do osebnih stikov (78. člen ZZZDR). Če mu bo ta pravica s strani matere kratena, o čemer pa v tem postopku še ni mogoče razpravljati, niti zagotavljanje stikov ni v pristojnosti sodišča, bo to pravico lahko udejanjal s pomočjo Centra za socialno delo kot pristojnega organa z javnimi pooblastili. 10.) O tem, katera dejstva v družinskih sporih, kot je obravnavana zadeva, predstavljajo dejansko stanje, je bilo prav tako že pojasnjeno v uvodnem delu te obrazložitve. Ta dejstva je sodišče z dovoljšnjo stopnjo zanesljivosti tudi popolno ugotovilo. Sleherno dodatno izvajanje dokazov in kopičenje dokaznega gradiva, bi tako nasprotovalo načelu ekonomičnosti in hitrosti postopka (11.člen ZPP) kot branikoma pravne varnosti. 11.) Pritožnikova graja izvedenskega mnenja le-tega ne uspe spodbiti. O njegovi utemeljenosti, strokovni ustreznosti ter posledično pozitivni dokazni oceni sodišča prve stopnje je bilo povedano že na drugem mestu. Pritožnik nesorazmerno razširja področja, ki naj bi jih po njegovem raziskoval izvedenec. Na odločilna strokovna vprašanja je bilo tudi po mnenju pritoženega sodišča odgovorjeno, povzetki spisa v uvodu tega mnenja (kar pritožnik posebej graja) pa niti ne predstavljajo izvedenskega mnenja v ožjem smislu. Zato je ta kritika neutemeljena, obenem pa to dejstvo tudi zanika pritožnikove očitke, da naj bi bil izvedenec ne seznanjen s procesnim gradivom. 12.) Nagnjenja starejših treh otrok za bivanje pri enem ali drugem staršu med strankama ves čas postopka niso bila sporna. 13. in 14.) Pritožnikove gole navedbe o tožničinih domnevno višjih dohodkih nasprotujejo z dokazi ugotovljenim dejstvom in kot take ne morejo omajati ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnikovo stališče, da en sam otrok terja več pozornosti kot pa položaj, kadar je skupaj več otrok, je verjetno celo resnično v tem smislu, da se z naraščanjem števila otrok ne povečuje obenem premosorazmerno tudi količina skrbi, nege, dela. Vendar pa to dejstvo ne pomeni, da z naraščanjem števila otrok količina nematerialnega prispevka upada kot celota. Tako ta pritožbena navedba tudi ne more ovreči bistvene ugotovitve, da je skrb, ki je naložena materi z dodelitvijo treh otrok nedvomno večja kot skrb, ki je naložena očetu z dodelitvijo enega otroka. Iz navedenih razlogov je pritožba (razen v stroškovnem delu) neutemljena ter je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede odločitve o glavni stvari potrdilo, saj niso podani niti tisti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).