Jedro

Odločitev sodišča o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo v ničemer ne vpliva na pravico tistega od staršev, ki mu niso zaupani, do osebnih stikov z njimi (tretji odstavek 78. člena ZZZDR). Tudi ta pravica je z zakonom urejena zaradi varovanja koristi otrok in je lahko omejena samo tedaj, če bi bile te koristi ogrožene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 29.4.1983. Hčerke M. M., N. in Z. K. je dodelilo v vzgojo in varstvo materi, sina M. pa očetu. Preživnino, ki jo mora toženec plačevati za hčerke, je določilo za čas od 1.7.2000 do 31.10.2000 za M. v znesku 35.000 SIT, za N. in Z. K. pa po 30.000 SIT mesečno, od tedaj dalje pa za M. 40.000 SIT ter za N. in Z. K. po 35.000 SIT mesečno, medtem ko je tožnici naložilo preživnino za sina M. za čas od 1.11.1999 do 31.10.2000 po 35.000 SIT, nato pa po 40.000 SIT mesečno. Sporna med strankama je bila dodelitev hčerke Z. K. in preživnina. Odločitev o dodelitvi hčerke Z. K. v vzgojo in varstvo materi je sodišče oprlo na mnenje izvedenca dr. T. P.. Pri določitvi preživnine pa je upoštevalo stroške preživljanja otrok in premoženjske razmere obeh staršev.

Toženec se je pritožil proti tej sodbi. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi samo glede pravdnih stroškov, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Enako kot sodišče prve stopnje je poudarilo, da je pri odločitvi o dodelitvi hčerke Z. K. pomembna samo korist otroka.

Zoper sodbo druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V celoti se sklicuje na svojo pritožbo. Navaja, da "v obravnavanem primeru sodišče pri spletu življenjskih okoliščin ob razvezi ni ugotavljalo odločilnih dejstev, zaradi česar je bilo materialno pravo napačno uporabljeno". Nadalje navaja, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je toženec predlagal glede oskrbovanja otrok, glede njihove privrženosti in navezanosti nanj, pa tudi glede neresničnosti tožničinih navedb. Zato so ostala odločilna dejstva neugotovljena in dodelitev ni v skladu z interesi otrok. Pri tem se sklicuje na svoje navedbe v pritožbi. Nasprotuje obrazložitvi, ki pojasnjuje, da sodišče vzrokov za nastalo dejansko stanje ne ugotavlja. Tožnici očita, da je z neresničnimi navedbami dosegla začasno odredbo, sicer pa, da je otroke naselila v neprimerno okolje in mu jih odtujuje. Pri dodelitvi otrok bi bilo treba upoštevati tudi, ali kateri od staršev onemogoča stike otrok z drugim. Sodišče ni upoštevalo plačevanja preživnine v času veljavnosti začasne odredbe, zato je odločitev o tem napačna. Ni upoštevalo tudi tega, da tožnica nima stroškov s stanovanjem.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti v določenih sporih (367. člen ZPP) in zaradi razlogov, ki so deloma različni od pritožbenih razlogov (338. in 370. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Zato lahko revizijsko sodišče upošteva samo tiste razloge, ki jih vsebuje revizija. Sklicevanje na druge vloge, za katere veljajo drugačne vsebinske in procesne predpostavke, ni mogoče. To velja tudi za obravnavano revizijo, ko navaja, da se v izogib ponavljanju sklicuje na pritožbo.

Tretji odstavek 370. člena ZPP določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta omejitev se nanaša tudi na primer, ko zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Prav s tem pa utemeljuje svoje revizijske navedbe tožena stranka v tem postopku. Drugačen položaj ureja drugi odstavek 380. člena ZPP, kjer je vzročnost obrnjena: če je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, revizijsko sodišče ugodi reviziji in razveljavi izpodbijano sodbo. Toda tožena stranka revizije ne utemeljuje na tak način. Poudarja namreč korist otrok kot materialno pravno izhodišče, ki ga je treba uporabiti pri odločanju o dodelitvi otrok. V tem ima prav, vendar obe sodbi s poudarkom in z izčrpno obrazložitvijo opirata svojo odločitev na prav tako materialnopravno presojo, ki ima podlago v drugem odstavku 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Z dokazi, ki jih je predlagala tožena stranka in niso bili izvedeni, bi se ugotavljale okoliščine, ki niso v zvezi z bistvenim vprašanjem, to je, ali so koristi hčerke Z. K. bolj varovane z dodelitvijo materi ali očetu. V zvezi s tem je na podlagi izvedenih dokazov, zlasti mnenja izvedenca dr. T. P., ugotovljeno, da je dodelitev materi v korist otroka. S tem niso razvrednotene toženčeve sposobnosti za varstvo in vzgojo hčerke, niti ni nobenega dvoma o dobrih namenih in iskrenih čustvih, ki jih goji do svojih otrok.

Razlogi za odločitev o njeni dodelitvi so ob siceršnji ugotovitvi, da za tožnico o tem veljajo enake ugotovitve, drugi. Izvedenec ugotavlja ob veliki naklonjenosti Z. K. do obeh staršev večjo emocionalno vezanost na mater in močno potrebo deklice po bližini obeh sester, kar je povezano tudi z razvojem identifikacijskih mehanizmov, ki jo bodo izoblikovali v dekle. Ugotovitve kliničnega psihološkega pregleda po mnenju izvedenca nedvoumno kažejo, da ima Z. K. večji občutek varnosti pri materi. Izvedenec navaja še druge razloge, ki so strankama znani in jih zato ni treba povzemati.

Odločitev sodišča o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo v ničemer ne vpliva na pravico tistega od staršev, ki mu niso zaupani, do osebnih stikov z njimi (tretji odstavek 78. člena ZZZDR). Tudi ta pravica je z zakonom urejena zaradi varovanja koristi otrok in je lahko omejena samo tedaj, če bi bile te koristi ogrožene.

Revizijske navedbe o tem, da bi tožnica neutemeljeno omejevala stike otrok s tožencem, nimajo podlage v ugotovitvah v tem postopku.

Izvedenec je glede Z. K., na katero se nanaša izvedensko mnenje, ugotovil naraven in naklonjen odnos do obeh staršev in zlasti tudi njeno čustveno negovanost. To ne kaže na negativen vpliv matere na otrokov odnos do očeta. Vsekakor pa bo potrebno urediti stike v skladu z možnostmi in željami obeh staršev ter predvsem v skladu s koristmi otrok. Ugotovljeno stanje pa ne daje podlage za dvom v pravilnost odločitve o dodelitvi Z. K. materi.

Revizijske navedbe o tem, da je tožnica navajala neresnična dejstva v predlogu za izdajo začasne odredbe, se ne nanašajo na odločilne okoliščine. To ni v ničemer vplivalo na odločitev sodišča o dodelitvi otrok.

Preživnina je določena na podlagi konkretnih podatkov, ki jih z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). V tej zadevi revizija le na splošno navaja, da odločitev o preživnini ni pravilna. V zvezi s tem revizijsko sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa ugotavlja, da je pravni pristop obeh sodb pravilen: preživnina je določena na podlagi ugotovitev o preživninskih potrebah otrok in v skladu s premoženjskimi možnostmi staršev (79. člen ZZZDR). Ugotovitev o konkretnih podatkih, ki spadajo v dejansko podlago odločanja, pa revizijsko sodišče ne preverja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog ni podan. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).