Jedro

Ker ima tožnica kljub postavljeni sedežni garnituri dostop do žične ograje, ji zaradi postavljene garniture ni bil v znatni meri otežkočen dotedanji način izvrševanja soposesti. Gre za minimalni poseg v soposest, poseg, ki zajema le majhen del vrta kot stvari, ki je v soposesti, zato ravnanje tožencev dejansko ne pomeni takšne spremembe posestnega stanja, ki bi opravičevalo tožnico do posestnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve sotpnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala posestno varstvo soposesti parcele št. 232/2 k.o. B. z restitucijskim in prepovednim zahtekvom, ki sta podrobno opredeljena v izreku izpodbijanega sklepa. Tožeči stranki, ki je v pravdi propadla, je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 87.825,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2001 dalje do plačila. Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo sklepa tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi. Navaja, da je postavitev sedežne garniture motilno dejanje, ker sta z njim toženca tožnici onemogočila prosto gibanje in prehod preko vrta na dotedanji način. Napačno je stališče sodišča, da tožnica ni izkazala ekonomskega razmerja do stvari. V konkretnem primeru o tem ne moremo govoriti, saj je ravnanje tožencev kot soposestnikov usmerjeno k temu, da se spremeni dotedanji način izvajanja dejanske oblasti nad vrtom, ki je v soposesti in se tožnica na tak način postopoma izključi iz soposesti. Toženec je na obravnavi izrecno izjavil, da se toženka giblje po vrtu in da ima vso pravico za to, da pa mora na vrt priti okoli po stopnicah, medtem ko imajo oni neposredni izhod. Iz navedene izjave je moč razumeti, da so postavili garnituro za svoje udobje in usmerili svoje ravnanje k temu, da se spremeni oziroma razširi njihov dotedanji način izvajanja dejanske oblasti, s tem pa motili tožnico v soposesti. Sklicevanje tožencev na kupoprodajno in delilno pogodbo je brezpredmetno, ker je bila le-ta razveljavljena, in pomeni sklicevanje na pravico do posesti, ki se v motenjskih sporih ne upošteva. Pritožba ni utemeljena. Pritožnica pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne obrazloži. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v okviru, ki ga določa 2. odst. 350. čl. ZPP, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijani sklep in postopek pred njim s kakšno po uradni dolžnosti upoštevno absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka ni obremenjen. Materialnopravna izhodišča prvega sodišča v tej posestni pravdi, oprto na določbe V. poglavja Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), so pravilna. Aktivna in pasivna legitimacija pravdnih strank kot soposestnikov parcele št. 232/12 k.o. ..., ki v naravi predstavlja tudi vrt, ni sporna. Po določbi 80. čl. ZTRL pa uživa soposestnik posestno varstvo tudi v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri od njih onemogoča drugemu dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo v soposesti. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema kot popolne in pravilne dejanske ugotovitve prvega sodišča in na podlagi njih sprejetega sklepa, da tožnica ni dokazala motilnosti ravnanja tožencev. Nesporno je namreč, da tožnica kljub postavljeni sedežni garnituri ni ovirana pri svojem dostopu do žične ograje, s takšnim dostopom pa je izvajanje soposesti vrta tudi zatrjevala. Čim pa dejanje ni motilno, tožeči stranki ni mogoče nuditi posestnega varstva. Sprejemljivim razlogom prvega sodišča o pomanjkanju ekonomskega in tedaj tudi pravnega interesa tožnice za posestno varstvo, je potrebno dodati še naslednje: Pravdni stranki imata v soposesti parcelo, ki je vrt ob hiši. Postavitev sedežne garniture predstavlja povsem običajen način izvajanja posesti vrta. Ker je vrt v nesporni soposesti več oseb, predstavlja vsako izvajanje posesti enega soposestnika neko omejitev za istočasno izvajanje posesti drugih soposestnikov (v konkretnem primeru gibanje po tistem delu vrta, na katerem je nameščena sedežna garnitura). Ker pa ima tožnica kljub postavljeni sedežni garnituri dostop do žične ograje, ji zaradi postavljene garniture ni (bil) v znatni meri otežkočen dotedanji način izvrševanja soposesti. Gre za minimalni poseg v soposest, poseg, ki zajema le majhen del vrta kot stvari, ki je v soposesti, zato ravnanje tožencev dejansko ne pomeni takšne spremembe posestnega stanja, ki bi opravičevala tožnico do posestnega varstva. Na drugačno odločitev prvega sodišča ne morejo vplivati pritožbene navedbe o motivih, ki naj bi vodili tožence pri postavitvi sedežne garniture na vrtu, medtem ko je sklicevanje pritožbe na neupoštevanje pravice do posesti v posestnem sporu pravilno (126. čl. ZPP, 1. odst. 78. čl. ZTLR). Ker je odločitev sodišča prve stopnje iz povedanih razlogov tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje po določbi 2. tč. 365. čl. ZPP. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa (1. odst. 154., 1. odst. 165. čl. ZPP).