Jedro

ZPIZ-2 več ne določa, da bi lahko zavarovanci pridobili pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Le v primeru, če bi šlo za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, bi lahko pridobili omenjeno pravico, vendar pa mora v tem primeru znašati telesna okvara najmanj 30 % (1. alineja prvega odstavka 144. člena ZPIZ-1). Ker pri tožniku ni podana telesna okvara v višini najmanj 30 % po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, tožnik ni upravičen do invalidnine.

Pri invalidnosti je bistvena ugotovitev sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom in zaradi katerih se zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Ti pogoji so bili pri tožniku izpolnjeni že od 9. 1. 2013 dalje. V takem primeru ni mogoče tožnika v ustrezno kategorijo invalidnosti razvrstiti šele s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi. Posledično enako velja tudi za samo pravico do invalidske pokojnine. Tudi v tem primeru se pravica prizna z dnem, ko so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Tako je v 1. alineji 41. člena ZPIZ-2 določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Ker ostali pogoji niso sporni, je tožnik pravico do invalidske pokojnine pridobil z 9. 1. 2013, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo tretji odstavek v odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 1. 2015 in dodalo nov tretji odstavek, ki se glasi: „Zavarovanec se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 9. 1. 2013 dalje“. V ostalem je odločbo pustilo nespremenjeno (I. točka izreka). Sodišče je nadalje zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. … z dne 5. 1. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 9. 9. 2014 ter priznanje prištete dobe in na odpravo odločbe št. ... z dne 6. 1. 2015 v zvezi s sklepom o popravi pomote z dne 6. 3. 2015 ter prvostopenjske odločbe z dne 11. 9. 2014 in da se pri tožniku ugotovi 50 % telesna okvara zaradi poškodbe pri delu od 3. 8. 2009 dalje in se mu prizna invalidnina ter izplača odškodnina v višini 1.205,00 EUR za materialno in nematerialno škodo (II. točka izreka). Nadalje je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 30,12 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožnik je vložil pritožbo zoper II. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da v sodbi manjka del obrazložitve in sicer, da iz dokazil (strokovne medicinske dokumentacije) izhaja, da je tožnikovo zdravstveno stanje (sodišče navaja bolezen) posledica delovne nesreče z dne 3. 8. 2009. Izpodbijani del sodbe ima tudi pomanjkljivosti, zaradi česar se ga ne da preizkusiti. Deli sodbe, zoper katere se pritožuje tožnik, nasprotujejo razlogom sodbe oziroma v sodbi niso navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih. Tožnik nadalje meni, da mu je s sodbo kršena tudi pravica do prištete dobe. Meni, da je kot invalid I. kategorije invalidnosti upravičen do prištete dobe. Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo postopkovno nelegitimen dokument - listino tožene stranke z dne 6. 3. 2015. O tem dokumentu ga sodišče ni obvestilo. Tako ravnanje pa naj bi bilo procesno nepravilno in so bile s tem v zvezi kršene tožnikove pravice. Gre namreč za nek sklep tožene stranke o popravi pomote, v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 11. 9. 2014. Na to listino pa je vezana odločitev sodišča, razvidna v II. točki izreka. Izpodbijane odločbe tožene stranke so nezakonite, napačne in neligitimne ter tudi nične, to pa zato, ker temeljijo izključno na neobstoječi in neizvedeni obravnavi tožnika na invalidski komisiji druge stopnje 24. 6. 2014, ki je bila preklicana, ter prestavljena na 25. 11. 2014. Izpodbijane odločbe temeljijo na določenih neresnicah o zdravstvenem stanju tožnika ter ob neupoštevanju nove vmesne in nadaljnje zdravniške dokumentacije, nastale po koncu septembra 2013 oziroma tudi po 30. 10. 2013 dalje. Vsa ta dokumentacija pa je v prid tožnika. Te odločbe so bile s strani tožene stranke „preklicane“ na podlagi ustreznega zahtevka tožnika z dne 22. 9. 2014, ki je bil podan skladno z navodili in usmeritvami ZPIZ-a. Na takšne nične odločbe pa se sodišče ne bi smelo opreti. Tožnik opozarja, da je pri toženi stranki večkrat uveljavljal molk organa ter na njegove dosedanje vloge in predlagane dokaze v zvezi z nesrečo pri delu, za katero je bil 8. 11. 2009 izpolnjen predpisani uradni obrazec ER-8 ter izdano zdravniško potrdilo dne 23. 12. 2011, iz katerega izhaja, da se je tedaj tožnik še vedno zdravil zaradi posledic nesreče pri delu, ki jo je doživel 3. 8. 2009 in da je nesposoben za pridobitno delo. Teh dokazil pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu zahtevku. V zvezi z III. točko izreka pa tožnik predlaga, da se mu povrnejo tudi drugi nematerialni in materialni stroški v pavšalni višini 500,00 EUR.

3. Zoper I. in III. točko izreka je pritožbo vložila tudi tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sklep tožene stranke št. ... z dne 7. 10. 2014, da se predlogu za obnovo postopka z dne 22. 9. 2014 ugodi, postal pravnomočen 11. 11. 2014, saj tožnik zoper ta sklep ni vložil sodnega varstva. Glede ne navedeno domnevnih kršitev v zvezi s predlogom za obnovo postopka v tem sporu ni več mogoče presojati. S tem, ko se je sodišče spustilo v presojo pravilnosti sklepa z dne 7. 10. 2014 je kršilo drugi odstavek 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)(1). Predmet presoje je bila odločba št. ... z dne 8. 1. 2015, s katero je bilo v obnovljenem postopku odločeno, da se odločba centrale na sedežu v A. z dne 12. 9. 2014 razveljavi ter da se pritožbi glede pravic iz invalidskega zavarovanja ugodi in se izpodbijano odločbo odpravi. Tožnik je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 10. 2014 dalje. Sodišče bi tako moralo zgolj presojati, ali je tožena stranka z odločbo z dne 8. 1. 2015 odločala v skladu s sklepom z dne 7. 10. 2014 in obnovila postopek v takšnem obsegu, kot je bilo določeno v sklepu, to je, da je z dodatno medicinsko dokumentacijo in osebnim pregledom zavarovanca opravila pregled pred senatom invalidske komisije druge stopnje in ali je pravilno upoštevala določbo tretjega in četrtega odstavka 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(2) v zvezi s pravico do invalidske pokojnine. V obnovljenem postopku je namreč tožena stranka na podlagi dodatne medicinske dokumentacije in osebnega pregleda tožnika ugotovila, da je pri tožniku od 9. 1. 2013 dalje zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti, kar med strankama ni sporno. S tem je tožena stranka dala tožniku možnost, da sodeluje v postopku in je tako sanirala kršitev načela zaslišanja stranke, ki je bila storjena v postopku, končanem z odločbo z dne 12. 9. 2014 in ugotovljena v pravnomočnem sklepu z dne 7. 10. 2014. Tako je protisloven zaključek sodišča, da je tožena stranka nepravilno razvrstila tožnika v I. kategorijo invalidnosti šele od 1. 10. 2014 dalje. Tožena stranka se s tem v zvezi sklicuje na tretji in četrti odstavek 183. člena ZPIZ-2, ki urejata učinek razveljavitve oziroma spremembe dokončne odločbe in učinek obnove. Odločba, izdana v obnovi postopka namreč učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Ker je tožnik podal predlog za obnovo 22. 9. 2014, je tožena stranka pravilno tožniku priznala pravico do invalidske pokojnine šele od 1. 10. 2014 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po vlogi tožnika. Sodišče je s tem, ko je tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 9. 1. 2013 dalje, kršilo materialno pravo. Tožena stranka še navaja, da po njenem mnenju ni kršila postopkovnih določb oziroma načel postopka, kot to navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Glede na to, da tožniku ni bila odvzeta poslovna sposobnost, je imela tožena stranka vso pravno podlago, da je z njim osebno komunicirala. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne ter odloči, da mora tožnik sam trpeti svoje stroške postopka.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(3) pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, ki jih uveljavljata pritožnika.

K pritožbi tožnika

6. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 1. 2015, s katero je tožena stranka razveljavila odločbo Centrale na sedežu v A. z dne 12. 9. 2014. Odločbo z dne 12. 10. 2013 (s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja) pa je odpravila. Tožnika je razvrstila v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in mu priznala pravico do invalidske pokojnine od 1. 10. 2014 dalje. Sodišče je presojalo tudi odločbo št. ... z dne 5. 1. 2015, s katero je bilo odločeno, da odločba Centrale na sedežu v A. z dne 9. 9. 2014 ostane v veljavi. Gre za odločbo, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva, da se zavarovalni dobi, prebiti v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega je bil tožnik obvezno zavarovan, prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja (prišteta doba). V presoji pa je bila tudi odločba št. ... z dne 6. 1. 2017, s katero je tožena stranka prav tako odločila, da odločba Centrale na sedežu v A. z dne 11. 9. 2014 ostane v veljavi. Gre za odločbo, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro.

7. Tožnik v pritožbi izrecno navaja, da se zoper I. točko izreka sodbe ne pritožuje, temveč se pritožuje zgolj zoper II. in III. točko izreka. Glede na omenjeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da za tožnika ni sporna odločitev, razvidna iz I. točke izreka izpodbijane sodbe.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bila obrazložitev sodišča prve stopnje pomanjkljiva in da se sodbe ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo bistvene razloge za odločitev v zadevi tako, da je sodbo mogoče v celoti preizkusiti. Pri tem ugotovitve sodišča ne nasprotujejo razlogom sodbe. V tem primeru torej ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z obstojem dokumenta z dne 6. 3. 2015 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem primeru za sklep o popravi pomote, s katerim je bil v odločbi št. ... z dne 6. 1. 2017 popravljen le datum omenjene odločbe tako, da datum namesto 6. 1. 2017 pravilno glasi 6. 1. 2015. Omenjeni sklep tako na rešitev v zadevi nima nobenega vpliva, saj gre zgolj za popravo pomote.

9. V II. točki izreka je sodišče prve stopnje razsodilo, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro in taka odločitev je po stališču pritožbenega sodišča pravilna. ZPIZ-2 v tretjem odstavku 403. člena določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (v nadaljevanju: Seznam TO)(4) pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145. in 147. ter 149. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)(5) , vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. ZPIZ-2 torej več ne določa, da bi lahko zavarovanci pridobili pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Le v primeru, če bi šlo za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, bi lahko pridobili omenjeno pravico, vendar pa mora v tem primeru znašati telesna okvara najmanj 30 % (1. alineja prvega odstavka 144. člena ZPIZ-1). Za razsojo v sporni zadevi pa je odločilna že prepričljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, pred njim pa tudi že tožene stranke in sicer, da pri tožniku ni podana telesna okvara v višini najmanj 30 %. Omenjeno izhaja tudi iz izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 25. 11. 2014, ki pri tožniku ugotavlja blodnjavo motnjo, levostransko gluhost, zaznavno naglušnost lažje stopnje desno in pa stanje po udarnini glave. Komisija v senatu, v katerem sta sodelovala specialistka medicine dela in specialist nevropsihiater ugotavlja, da iz izvidov ne izhaja, kolikšna naj bi bila pri tožniku podana izguba sluha po Fowlerju, kar je ključno za oceno telesne okvare. Je pa iz izvida ORL z dne 10. 2. 2015 (priloga A/18) razviden podatek, da je sluh audiometrično podoben kot pred tremi leti in da je izguba sluha po Fowlerju 19,9 %. Ker Seznam TO v II. poglavju C določa telesno okvaro le v primeru, če je skupna izguba sluha najmanj 60 do 70 % po Fowlerju, pritožbeno sodišče ugotavlja, da za 19,9 % izgubo sluha po Fowlerju niso izpolnjeni pogoji, določeni v Seznamu TO, da bi se pri tožniku ugotovila vsaj 30 % telesna okvara. Tožnik v pritožbi tudi ne navaja, da bi bila sporna ugotovitev omenjene višine izgube sluha, temveč izpostavlja, da naj bi bila izguba sluha posledica poškodbe pri delu. S tem v zvezi pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno za odločitev v sporni zadevi ni odločilno. Ugotavljanje vzroka nastanka telesne okvare bi bilo namreč odločilno le v primeru, če bi bila pri tožniku ugotovljena najmanj 30 % telesna okvara po določbah Seznama TO.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožnik upravičen do prištete dobe po določbi 138. člena ZPIZ-2. V navedenem členu je določeno, da zavarovalni dobi zavarovancev, ki so jo prebili v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega so bili obvezno zavarovani kot zavarovanci s telesno okvaro najmanj 70 %, vojaški invalidi od I. - VI. skupine, civilni invalidi vojne od I. - VI. skupine, slepi, gluhi, oboleli za distrofijo in sorodnimi mišičnimi in nevromišičnimi boleznimi in za paraplegijo, cerebralno in otroško paralizo, multiplo sklerozo, oboleli za rakom do 15. leta starosti ter ekstra piramidnimi obolenji, se za pridobitev in odmero pravic prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja. V sporni zadevi tožnik nima ugotovljene najmanj 70 % telesne okvare, niti ni popolnoma gluh. Pri tožniku tudi niso podana druga stanja oziroma bolezni kot so razvidni iz že citiranega prvega odstavka 138. člena ZPIZ-2. Tega tožnik niti ne zatrjuje. Meni zgolj, da je na podlagi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti upravičen tudi do prištete dobe. Razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti pa za priznanje prištete dobe po 138. členu (torej na podlagi osebnih okoliščin) ni odločilna. Je pa omenjeno pomembno v primeru odmere pravic na podlagi invalidnosti po določbi 137. člena ZPIZ-2. Gre za prišteto dobo kot fiktivno pokojninsko dobo, ki se upošteva zavarovancu pri odmeri pravic, če na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 65 starosti. Prišteta doba se bo ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev upoštevala pri odmeri pravic iz invalidskega zavarovanja.

11. Tožnik je s tožbo uveljavljal tudi plačilo odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožnik v pritožbi s tem v zvezi ne podaja nobenih pritožbenih navedb. Pritožbeno sodišče je zato omenjeno odločitev preizkusilo le glede uporabe materialnega prava in pa kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Teh kršitev pa pritožbeno sodišče ne ugotavlja. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, s tem pa ni izpolnjen en od potrebnih elementov za obstoj civilnega delikta, kar posledično pomeni, da tudi ni podane odškodninske obveznosti tožene stranke.

12. Glede pritožbe zoper III. točko izreka (stroškovni izrek) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnikovemu pooblaščencu priznalo 30,12 EUR stroškov postopka. Odločitev je ustrezno obrazložilo tako glede uporabe Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)(6) kot tudi glede uspeha v socialnem sporu. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik uspel le v višini 25 % in glede na to, da je bila tožniku za postopek priznana Bpp, je sodišče tožnikovemu pooblaščencu priznalo polovico odmerjenega zneska. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je taka odločitev pravilna. Nenazadnje tožnik v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da naj bi se mu povrnili nematerialni in materialni stroški v višini 500,00 EUR. Stroškov na tak način nikakor ni mogoče priznavati, temveč je potrebno stroške odmeriti glede na veljavno odvetniško tarifo, kar pomeni, da so tudi s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

K pritožbi tožene stranke

13. Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka. V zadevi je glede na pritožbo odprto vprašanje, od kdaj naprej ima tožnik pravico do invalidske pokojnine.

14. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je tožena stranka s sklepom opr. št. ... z dne 7. 10. 2014 tožnikovemu predlogu za obnovo postopkov, ki so bili končani z odločbami št. ... z dne 9. 9. 2014, št. ... z dne 11. 9. 2014 in št. ... z dne 12. 9. 2014 ugodila. Iz obrazložitve izhaja, da je v zadevi podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)(7). Gre za razlog, da tožniku, ki bi moral biti udeležen v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. V zvezi z obnovo postopka pa ZPIZ-2 v četrtem odstavku 183. člena določa, da na način, ki je določen v prejšnjem (tretjem) odstavku učinkuje tudi odločba, izdana v obnovi postopka. V tretjem odstavku je določeno, da odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

15. Tožena stranka je odločbo glede pravic iz invalidskega zavarovanja odpravila. Tožnika je razvrstila v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in mu priznala pravico do invalidske pokojnine od 1. 10. 2014 dalje. Gre za prvi dan naslednjega meseca po dani tožnikovi zahtevi (ki naj bi jo podal 22. 9. 2014). Sodišče prve stopnje je omenjeni datum spremenilo tako, da gre tožniku pravica do invalidske pokojnine od 9. 1. 2013 dalje. V zvezi z odločitvijo se je predvsem sklicevalo na pravice strank v postopku, ki jih imajo po določbah ZUP.

16. Pritožbeno sodišče poudarja, da določba četrtega odstavka 183. člena ZPIZ-2 v zvezi s tretjim odstavkom 183. člena ZPIZ-2 na odločitev o razvrstitvi v ustrezno kategorijo invalidnosti in na priznanje same pravice do invalidske pokojnine nima nobenega vpliva. Glede invalidnosti je namreč potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ki določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je pri zavarovancu podana invalidnost. Bistvena je torej ugotovitev sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom in zaradi katerih se zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Iz mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 25. 11. 2014 izhaja, da so bili ti pogoji izpolnjeni že od 9. 1. 2013 dalje. V takem primeru nikakor ni mogoče tožnika v ustrezno kategorijo invalidnosti razvrstiti šele s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi. Posledično enako velja tudi za samo pravico do invalidske pokojnine. Tudi v tem primeru se pravica prizna z dnem, ko so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Tako je v 1. alineji 41. člena določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Ker ostali pogoji niso sporni, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik pravico do invalidske pokojnine pridobil z 9. 1. 2013, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje. Pogoji za priznanje pravice so bili namreč izpolnjeni že tedaj, ne pa šele 1. 10. 2014 kot je to odločila tožena stranka. Posledično pa je pravilna tudi odločitev o povrniti stroškov postopka.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. (2) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(4) Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89. (5) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(6) Ur. l. RS, št. 2/2015. (7) ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.