Jedro

Tožnik je vložil zahtevo za obnovo postopka v roku iz 263. člena ZUP. Toženec je ugodil zahtevi iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, obnovil postopek in izdal odločbo v obnovljenem postopku po določbah ZUP. V izpodbijani odločbi je drugostopno odločbo z dne 12. 9. 2014 razveljavil, prvostopno odločbo z dne 12. 10. 2013 pa odpravil. S tem, ko je prvostopno odločbo odpravil (prvi odstavek 270. člena ZUP), je omogočil popravo pravnih posledic napake za nazaj. Vzpostavil je stanje, kot da o zahtevku tožnika še ni bilo odločeno. Zato revizijsko sklicevanje na posledice razveljavitve drugostopne odločbe in s tem na učinke za naprej ni utemeljeno.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo tretji odstavek odločbe toženca št. 9527391 z dne 8. 1. 2015 in dodalo nov tretji odstavek, ki se glasi: „Zavarovanec se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 9. 1. 2013 dalje“. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za odpravo odločbe št. 9527391 z dne 5. 1. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 9. 9. 2014, za priznanje prištete dobe, za odpravo odločbe št. 9527391 z dne 6. 1. 2015 v zvezi s sklepom o popravi pomote z dne 6. 3. 2015 in prvostopenjske odločbe z dne 11. 9. 2014, in za ugotovitev 50 % telesne okvare zaradi poškodbe pri delu od 3. 8. 2009 dalje, za priznanje invalidnine ter zahtevek za izplačilo odškodnine v višini 1.205,00 EUR za materialno in nematerialno škodo.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbi tožnika in toženca ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik in toženec vlagata revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik navaja, da jo vlaga zoper II. in III. točko sodbe sodišča prve stopnje. V sodbi sodišča prve stopnje manjka del obrazložitve, in sicer da je zdravstveno stanje tožnika posledica delovne nesreče z dne 3. 8. 2009. S sodbo je kršena njegova pravica do prištete dobe, zato se mu mora priznati. Toženec v reviziji navaja, da je v zadevi sporno, od kdaj učinkuje odločba toženca, izdana v postopku obnove. Sklep o ugoditvi predlogu za obnovo postopka z dne 7. 10. 2014 je postal pravnomočen in zoper ta sklep tožnik ni uveljavljal sodnega varstva. S tem, ko je sodišče presojalo ta sklep, je kršilo določbo drugega odstavka 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Ker se sodišče druge stopnje do navedenega pritožbenega razloga ni opredelilo, je bistveno kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Sodišči bi morali presoditi, ali je toženec z odločbo z dne 8. 1. 2015 odločal v skladu s sklepom z dne 7. 10. 2014 in pravilno in zakonito obnovil postopek. Zato pravno podlago predstavljata določbi tretjega in četrtega odstavka 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji), ki urejata učinek odločb, izdanih v obnovi postopka. Toženec je pravilno priznal tožniku pravico do invalidske pokojnine od 1. 10. 2014 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po predlogu tožnika za obnovo postopka z dne 22. 9. 2014. S priznanjem pravice do invalidske pokojnine od 9. 1. 2013 dalje sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo.

4. Reviziji sta bili v skladu s 375. členom ZPP vročeni nasprotnima strankama, pri čemer je na revizijo toženke odgovoril tožnik, toženka pa na tožnikovo revizijo ni odgovorila.

5. Reviziji nista utemeljeni.

K reviziji tožnika

6. Tožnik v uvodu revizije navaja, da jo vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje, vendar se razlogi nanašajo na sodbo sodišča prve stopnje. Z njimi dejansko nasprotuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje in tej sodbi očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), o tej pa revizija nima razlogov, revizijski preizkus ni mogoč. Zato je revizijsko sodišče to revizijo zavrnilo.

K reviziji toženca

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Toženec je z odločbo z dne 12. 10. 2013 med drugim zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, z odločbo z dne 12. 9. 2014 pa tožnikovo pritožbo. Tožnik je nato predlagal obnovo postopka. Toženec je s sklepom z dne 7. 10. 2014 ugodil predlogu za obnovo postopkov, ki so bili končani z odločbami z dne 9. 9. 2014, 11. 9. 2014 in 12. 9. 2014 v obsegu, da se z dodatno medicinsko dokumentacijo in osebnim pregledom zavarovanec pregleda pred senatom Invalidske komisije (v nadaljevanju: IK) II. stopnje iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji). V obnovljenem postopku1 je toženec z odločbo z dne 8. 1. 2015 drugostopenjsko odločbo z dne 12. 9. 2014 razveljavil in odpravil prvostopenjsko odločbo ter odločil, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 1. 10. 2014 dalje, torej od prvega dne naslednjega meseca po tožnikovem predlogu za obnovo postopka, ki ga je podal 22. 9. 2014. 9. Sodišče prve stopnje je odpravilo izpodbijano odločbo v delu glede datuma priznanja pravice do invalidske pokojnine in jo tožniku priznalo od 9. 1. 2013 dalje. Sklicevalo se je predvsem na pravice strank v postopku, ki jih imajo po določbah ZUP. Ugotovilo je kršitev tožnikove pravice do udeležbe v postopku in kršitev 7. člena ZUP. Sodišče druge stopnje je potrdilo presojo sodišča prve stopnje, da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine od 9. 1. 2013 dalje, vendar na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena in 1. alineje 41. člena ZPIZ-2. Štelo je, da določba četrtega odstavka 183. člena ZPIZ-2 v zvezi s tretjim odstavkom 183. člena ZPIZ-2 na odločitev o razvrstitvi v ustrezno kategorijo invalidnosti in na priznanje same pravice do invalidske pokojnine v obravnavanem primeru nima nobenega vpliva.

10. Predmet presoje v tem socialnem sporu je dokončna odločba toženca z dne 8. 1. 2015, ne pa tudi sklep o dovolitvi obnove postopka z dne 7. 10. 2014. V zvezi s tem toženec pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje preseglo okvir odločanja iz prvega odstavka 63. člena ZDSS-1, ko je presojalo postopek odločanja o zahtevi za obnovo postopka in v tem postopku ugotavljalo kršitev tožnikove pravice do sodelovanja. Ker je sodišče druge stopnje presojo o pravilnosti datuma priznanja pravice do invalidske pokojnine oprlo na drugačno pravno podlago, se do pritožbenih navedb glede kršitve 63. člena ZDSS-1 ni bilo dolžno posebej opredeljevati, saj te niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zato tudi ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Toženec v reviziji izpodbija presojo sodišča o priznanju pravice do invalidske pokojnine od 9. 1. 2013 dalje. Navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku obnove2, zato ni mogoče izključiti določbe četrtega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ki ureja učinek obnove postopka. To pomeni, da odločba lahko učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po vloženi zahtevi, kar v obravnavanem primeru pomeni priznanje pravice do invalidske pokojnine od 1. 10. 2014 dalje.

12. Revizijsko sklicevanje na določbo četrtega odstavka 183. člena ZPIZ-2 ni utemeljeno. Četrti odstavek 183. člena ZPIZ-2 določa, da na način, ki je določen v prejšnjem (tretjem) odstavku, učinkuje tudi odločba, izdana v obnovi postopka. Tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2 pa določa, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Po določbi prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Določba predstavlja posebno izredno pravno sredstvo t.i. „nepravo obnovo postopka“, s katerim lahko organ dokončno odločbo razveljavi ali spremeni, kar velja tudi v primeru, ko izvede postopek obnove po ZUP. Navedeni člen pa ne ureja odprave odločbe ne po ZPIZ-2 in ne po ZUP. Zato v tem primeru tudi ne velja posledica, določena v četrtem odstavku 183. člena ZPIZ-2. 13. V obravnavanem primeru je tožnik vložil zahtevo za obnovo postopka v roku iz 263. člena ZUP, toženec je ugodil zahtevi iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, obnovil postopek in izdal odločbo v obnovljenem postopku po določbah ZUP. V izpodbijani odločbi je drugostopno odločbo z dne 12. 9. 2014 razveljavil (I. točka izreka) in odpravil prvostopno odločbo z dne 12. 10. 2013 (II. točka izreka). S tem, ko je prvostopno odločbo odpravil (prvi odstavek 270. člena ZUP3), je omogočil popravo pravnih posledic napake za nazaj. Vzpostavil je stanje, kot da o zahtevku tožnika še ni bilo odločeno. Zato revizijsko sklicevanje na posledice razveljavitve drugostopne odločbe in s tem na učinke za naprej ni utemeljeno.

14. Ker je toženec v izpodbijani odločbi prvostopno odločbo odpravil, sodišče druge stopnje presoje o učinkovanju izpodbijane odločbe oziroma datumu priznanja pravice pravilno ni vezalo na določbo 183. člena ZPIZ-2. Kot že poudarjeno, lahko organ na podlagi navedene določbe dokončno odločbo razveljavi ali spremeni, ne pa tudi odpravi. To tudi pomeni, da je sodišče utemeljeno priznalo tožniku pravico do invalidske pokojnine od 9. 1. 2013 dalje v skladu s prvim odstavkom 63. člena in 1. alinejo 41. člena ZPIZ-2, kar bi moral pred tem storiti že toženec v odločbi, izdani v obnovljenem postopku po določbah ZUP.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče reviziji zavrnilo kot neutemeljeni.

1 Z odločbo z dne 5. 1. 2015 je toženec odločil, da ostane v veljavi odločba z dne 9. 9. 2014 o zavrnitvi zahteve, da se zavarovalni dobi, prebiti v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega je bil tožnik obvezno zavarovan, prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja (prišteta doba). Z odločbo z dne 6. 1. 2017 (pravilno 6. 1. 2015) je odločil, da ostane v veljavi odločba z dne 11. 9. 2014 o zavrnitvi tožnikove zahteve za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. 2 Ker predmet presoje v tem socialnem sporu ni sklep o obnovi postopka z dne 7. 10. 2014, se revizijsko sodišče ne more opredeljevati do razlogov in pravilnosti ter zakonitosti sklepa o dovolitvi obnove postopka. 3 Po prvem odstavku 270. člena ZUP upravni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka; z njo lahko prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, pusti v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo.