Jedro

Ker tožnik pravice do delne invalidske pokojnine ni pridobil, še manj izplačila delne invalidske pokojnine, bi bilo nesprejemljivo, da mu do takrat ne bi pripadalo nadomestilo v polnem obsegu. Pri tem ni pomembna (sicer nekoliko nejasna) formulacija odločb imenovanega zdravnika v spornem obdobju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 368,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločbe toženke z dne 18. 4. 2014 in odpravo odločbe z dne 6. 2. 2014 v delu glede skupnega števila ur in skupnega bruto zneska nadomestila ter glede števila ur in zneskov nadomestil za posamezna obdobja, za ugotovitev, da je tožnik upravičen do nadomestil plače za čas zadržanosti od dela po prenehanju delovnega razmerja za obdobje od 1. 1. 2012 do 9. 5. 2013 za skupno 2.832 ur v višini 22.656,00 EUR bruto oziroma 17.567,28 EUR neto (v zneskih po posameznih obdobjih) in da mu je toženka dolžna priznati in izplačati razliko med že izplačanim nadomestilom in pripadajočim nadomestilom v skupnem znesku 11.328,00 EUR bruto oziroma 8.783,64 EUR neto.

2. Med drugim je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri delu leta 2009 in je bil začasno nezmožen za delo in upravičen do nadomestila plače za čas zadržanosti od dela. S 1. 10. 2010 mu je prenehalo delovno razmerje pri tedanjem delodajalcu. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 14. 7. 2011, ki je bila potrjena z odločbo z dne 27. 10. 2011, je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, priznana pa mu je bila pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 30. 5. 2011 dalje. Hkrati je bilo odločeno, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo ter da se je tožnik dolžan najkasneje v roku 30 dni po končanem bolniškem staležu po prekinitvi delovnega razmerja prijaviti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Tožnik je bil od nesreče pri delu neprekinjeno začasno nezmožen za delo za polni delovni čas. Nezmožen je bil tudi v spornem obdobju od 1. 1. 2012 do 9. 5. 2013. V tem času mu je toženka priznala nadomestilo plače v višini 11.328,00 EUR bruto in pri tem upoštevala, da je bil že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure od 30. 5. 2011 dalje. Glede na to mu je priznala nadomestilo le za 4 ure. Pri tem se je sklicevala na 29. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in na odločbe imenovanega zdravnika, ki naj bi ocenil, da tožnik ni zmožen za delo v okviru njegove delovne obveznosti (4 ure).

3. Tudi sodišče prve stopnje je štelo, da bi tožnik v spornem obdobju lahko delal le 4 ure, zaradi česar je toženka začasno nezmožnost ugotavljala za te ure in pravilno odločila, da mu tudi nadomestilo pripada le za 4 ure dnevno. Obrazložilo je, da naj bi bil tožnik za čas trajanja nezmožnosti za delo upravičen do uveljavljanja pravic iz naslova invalidnosti oziroma v konkretnem primeru pravice do delne invalidske pokojnine. Sodišče je zavrnilo tožnikovo sklicevanje na odločitev v sodbi Ps 815/2012 z dne 8. 4. 2013, s katero je sodišče odločalo o nadomestilu plače v breme toženke za 8 ur dnevno v obdobju od 16. 12. 2011 do 31. 12. 2011 in tožniku priznalo takšno nadomestilo. Obrazložilo je, da je bila takrat tožnikova začasna nezmožnost za delo ugotovljena brez omejitev ur delovne obveznosti.

4. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločbo toženke z dne 18. 4. 2014 odpravilo, odločbo z dne 6. 2. 2014 pa delno spremenilo tako, da je tožniku za obdobje od 1. 1. 2012 do 9. 5. 2013 priznalo nadomestilo med začasno zadržanostjo z dela zaradi poškodbe pri delu še za dodatnih 1.416 ur, v znesku 11.328,00 EUR bruto, toženki pa naložilo, da po odvodu davkov in prispevkov od navedenega bruto zneska tožniku v 15 dneh izplača pripadajoči neto znesek nadomestila ter mu povrne stroške postopka pred sodiščema prve in druge stopnje.

5. V razlogih sodbe je navedlo, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo odločbe imenovanega zdravnika in nepravilno presodilo, da je bila v teh odločbah začasna nezmožnost zaradi poškodbe pri delu ugotovljena le za 4 ure dnevno. Iz odločb namreč ne izhaja, da bi bila začasna nezmožnost za delo ugotovljena s časovno omejitvijo 4 ure dnevno; na takšno ugotovitev ne vpliva zapis imenovanega zdravnika, da „znaša delovna obveznost zavarovanca 4 ure dnevno glede na preostalo delovno zmožnost po izvršljivi odločbi ZPIZ-a, št. 9279936“. Imenovani zdravnik namreč ni pristojen odločati o delovni obveznosti, temveč izključno o začasni nezmožnosti oziroma zmožnosti za delo, bodisi za polni ali krajši delovni čas. Sodišče je pojasnilo, da dokončnost in izvršljivost odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o priznanih pravicah na podlagi preostale delovne zmožnosti sama po sebi ne vpliva na upravičenost zavarovancev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Čeprav je bila tožniku zaradi trajnih sprememb o zdravstvenem stanju priznana pravica do dela v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, glede na 159. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) ne more pridobiti pravice do invalidske pokojnine, dokler ne prične z delom na podlagi preostale delovne zmožnosti. V skladu z ustaljeno sodno prakso se mu v primeru začasne nezmožnosti za delo do trenutka dejanske realizacije pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti iz invalidskega zavarovanja izplača nadomestilo za polni delovni čas v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sklicevalo se je tudi na sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 444/2007, VIII Ips 551/2007, VIII Ips 251/2006, itd. 6. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v vsaki od pravnomočnih odločb imenovanega zdravnika v izreku izrecno navedeno, da je zavarovanec začasno nezmožen za delo glede na preostalo zmožnost po izvršljivi odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, po kateri delovna obveznost tožnika znaša 4 ure dnevno. Pritrjuje temu, da je delodajalec tožniku s 1. 1. 2010 odpovedal pogodbo o zaposlitvi in da nove pogodbe s 4 urno delovno obveznostjo ni sklenil. Imenovani zdravnik naj bi upošteval izvršljivo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, posledično pa naj bi bil tožnik upravičen do plačila nadomestila le za ure njegove delovne obveznosti po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Nato se sklicuje na 29. člen ZZVZZ in navaja, da je toženka odločala o njegovi delovni zmožnosti v skladu z omejitvami iz izvršljive odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na to, da tožnik po prenehanju delovnega razmerja z delodajalcem niti ni mogel skleniti nove pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je pravno nedopustno, da imenovani zdravnik pri ugotavljanju tožnikove začasne nezmožnosti ne bi bil zavezan spoštovati delovnih omejitev glede delovnih obveznosti po izvršljivih odločbah Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Za čas trajne nezmožnosti za delo toženka vztraja pri temu, da je tožnik upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine.

7. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Meni, da gre zavarovancu nadomestilo za polni delovni čas, če je v času od dokončnega priznanja pravice do dela s krajšim delovnim časom iz naslova invalidskega zavarovanja, do trenutka, ko lahko te pravice udejanji, v bolniškem staležu. 8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

10. ZZVZZ in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja med drugim urejata tudi vprašanje nadomestil med začasno zadržanostjo od dela. Iz 29. člena ZZVZZ izhaja, da gre nadomestilo zavarovancu na podlagi mnenja osebnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije in da zavarovancu pripada nadomestilo za delovne dni oziroma delovne ure, ko je zadržan od dela, kot tudi za praznične in druge dela proste dni, določene z zakonom. ZZVZZ v drugem in tretjem odstavku 34. člena določa, da zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, pripada nadomestilo še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja, razen če je zadržanost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V takšnem primeru pripada zavarovancu nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja, in sicer dokler ni spet zmožen za delo.

11. Ker se te določbe nanašajo na vprašanje začasne in ne trajne nezmožnosti za delo, bi navedeno v primeru ugotovljene trajne delne nezmožnosti za delo lahko pomenilo, da od ugotovitve takšne nezmožnosti, o kateri sicer odločajo pristojni organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, zavarovancu nadomestilo ne pripada več, oziroma mu eventualno pripada v manjšem obsegu. Vendar glede na ostale določbe zakonodaje s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja takšno tolmačenje ni sprejemljivo. V okoliščinah konkretnih primerov je treba določbe ZZVZZ in (na drugi strani) določbe pokojninske ter delovne zakonodaje tolmačiti usklajeno in tako, da zavarovanec ne ostane brez pravic na eni ali drugi podlagi. Pri tem je treba upoštevati tudi primerljive položaje in zagotoviti enako obravnavanje zavarovancev.

12. V dosedanji praksi v zvezi z navedeno problematiko je revizijsko sodišče v nekaterih primerih upoštevalo odločbe imenovanega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo (1), predvsem in prvenstveno pa položaj zavarovancev (delavcev), ki jim je toženka izplačevala nadomestilo (za čas, ko so bili po odločitvi pristojnih organov toženke začasno nezmožni za delo), v istem obdobju pa so bili razvrščeni tudi v III. ali II. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela s krajšim delovnim časom, morebiti tudi pravico do delne invalidske pokojnine, itd. V zvezi s tem je štelo za pomembno, ali je delavec, pri katerem je bila ugotovljena invalidnost s pravico do dela s krajšim delovnim časom, itd. dejansko tudi nastopil delo v skladu z invalidsko odločbo, saj se po določbi prvega odstavka 159. člena ZPIZ-1 delna invalidska pokojnina izplačuje šele od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti (2). Glede na to je sodišče pri delavcih v delovnem razmerju, ki so postali invalidi s pravico do dela s krajšim delovnim časom, obenem pa so bili začasno nezmožni za delo, upoštevalo zlasti, ali je delodajalec realiziral odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in delavcem zagotovil delo s krajšim delovnim časom v skladu z invalidsko odločbo, saj so takrat pridobili tudi pravico do izplačila delne invalidske pokojnine (3).

13. V obravnavanem primeru gre za tožnika, ki je bil do nesreče pri delu v letu 2009 oziroma do kasnejšega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v letu 2010 zaposlen pri delodajalcu za polni delovni čas in ki je s kasnejšo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 14. 7. 2011 po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu pridobil le pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Nobene ugotovitve ni, da bi bila tožniku priznana pravica do delne invalidske pokojnine s posebno odločbo, še manj pa, da bi se mu delna invalidska pokojnina pred ali v spornem obdobju tudi izplačevala (4). Revizijske navedbe o tem, da tožniku pripada pravica do delne invalidske pokojnine, so splošne; toženka ne navede, na kateri dejanski in pravni podlagi ter kdaj bi tožniku sploh pripadala pravica do delne invalidske pokojnine in od kdaj bi se ta izplačevala (5).

14. Ob takšnih ugotovitvah (ki jih revizija ne izpodbija) se revizijsko sodišče pridružuje dosedanjim stališčem, da obveznost toženke zagotavljati zavarovancu nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela za polni delovni čas (v katerem je pred začasno zadržanostjo opravljal delo) obstaja v celoti tudi v primeru tožnika. Ker tožnik glede na dejanske ugotovitve pravice do delne invalidske pokojnine sploh ni pridobil, še manj izplačila delne invalidske pokojnine, bi bilo nesprejemljivo, da mu do takrat ne bi pripadalo nadomestilo v polnem obsegu. Pri tem tudi ni pomembna (sicer nekoliko nejasna) formulacija odločb imenovanega zdravnika v spornem obdobju. Iz teh odločb (6) ne izhaja, da je imenovani zdravnik ocenjeval zdravstveno začasno nezmožnost tožnika za delo le za polovico delovnega časa, saj tožnik dela na delovnem mestu s polovičnim delovnim časom sploh ni nastopil. 15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

16. Tožnik je upravičen tudi do povrnitve stroškov odgovora na revizijo. Stroški so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Če je že iz teh odločb izhajala ugotovitev o začasni nezmožnosti brez vsakih omejitev.

Op. št. (2): Glej na primer odločbe VS RS VIII Ips 444/2007, VIII Ips 551/2007, VIII Ips 351/2009, VIII Ips 352/2009, VIII Ips 182/2009, VIII Ips 349/2009, VIII Ips 59/2010, itd. Op. št. (3): Revizijsko sodišče je upoštevalo tudi zgodovinsko razlago in s tem v zvezi spremenjeno določbo 34. člena ZZVZZ, ki je v prvotnem besedilu v drugem odstavku tega člena določal, da ima v primerih ugotovljene invalidnosti zavarovanca, ki je zadržan od dela zaradi začasne nezmožnosti za delo, le-ta pravico do nadomestila do dneva, ko postane odločba o ugotovitvi invalidnosti I. kategorije pravnomočna, ali do dneva, ko postane odločba o ugotovitvi invalidnosti II. ali III. kategorije dokončna. Določba drugega odstavka tega člena je bila kasneje črtana (glej 2. člen ZZVZZ-E) z namenom, da bi takšne osebe glede pravic izenačili z drugimi zavarovanci in jim omogočili uveljavljanje pravic do nadomestila le v primeru, ko niso sposobne za delo iz bolezenskih in ne iz administrativnih razlogov, itd. Op. št. (4): Tožnik se je bil dolžan prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje šele po koncu bolniškega staleža, ki pa je še trajal. Op. št. (5): Sodišči in toženka sicer uporabljajo pojem delne invalidske pokojnine le v povezavi s pričetkom dela s krajšim delovnim časom od polnega (pri čemer je za tožnika evidentno, da takšnega dela sploh ni nastopil), čeprav gre lahko tudi za drugačne primere zavarovancev in upravičenosti do priznanja in izplačevanja delne invalidske pokojnine (zlasti, ker tožnik ni bil več zaposlen – glej 93. člena ZPIZ-1, 97. člen ZPIZ-1, ter 159., 160. in 162. člen ZPIZ-1). Nobenega podatka ni, kako je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi (glej 104. člen ZPIZ-1).

Op. št. (6): „Zavarovanec je (v določenem obdobju) začasno nezmožen za delo (poškodba pri delu). Glede na preostalo dela zmožnost po izvršljivi odločbi ZPIZ-a, št. 9279936; delovna obveznost zavarovanca znaša 4 ure dnevno,“ ipd.