Jedro

Iz odločb imenovanega zdravnika izhaja, da je bil tožnik (invalid III. kategorije) v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, ne da bi bila pri tem določena 4 urna časovna omejitev. Zato ni dejanske podlage za obračun in izplačilo nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo le za 4 ure dnevno, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Odločba št. ... z dne 18. 4. 2014 se odpravi, odločba št. ... z dne 6. 2. 2014 pa delno spremeni tako, da se tožniku za obdobje od 1. 1. 2012 do 9. 5. 2013 prizna nadomestilo med začasno zadržanostjo z dela zaradi poškodbe pri delu še za dodatnih 1416 ur v znesku 11.328,00 EUR bruto.

Tožena stranka je po odvodu davkov in prispevkov od dosojenega bruto zneska, dolžna tožniku v 15-ih dneh izplačati pripadajoči neto znesek nadomestila.

Tožena stranka je dolžna tožniku v 15-ih dneh povrniti 477,00 EUR stroškov postopka.“ Tožena stranka je dolžna tožniku v 15-ih dneh povrniti 299,60 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 18. 4. 2014 ter prvostopenjske št. ... z dne 6. 2. 2014, ker je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita. Posledično je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek na ugotovitev, da je upravičen do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja od 1. 1. 2012 do 9. 5. 2013 za skupno 2832 ur v višini 22.656,00 EUR bruto oziroma 17.567,28 EUR neto, ter da mu je tožena stranka dolžna plačati razliko med že izplačanim in pripadajočim nadomestilom v skupnem znesku 11.328,00 EUR bruto oziroma 8.783,64 EUR neto (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Poudarja, da je od poškodbe pri delu dne 15. 9. 2009 kontinuirano v bolniškem staležu, da mu je 1. 10. 2010 prenehalo delovno razmerje, in da je razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s pravico do dela na drugem delovnem mestu s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno. Sodišče bi moralo upoštevati, da po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom, dela nikoli ni nastopil. Sicer pa je sodišče zmotno presodilo odločbe imenovanega zdravnika, češ da je bil v obravnavanem obdobju začasno nezmožen za delo le 4 ure dnevno. Če tudi ima priznano pravico iz invalidskega zavarovanja do dela v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, je bil popolnoma nezmožen za delo, hkrati pa dela po dokončni odločbi ZPIZ-a nikoli ni nastopil. Sklicuje se na ugoditveno sodbo VI Ps 815/2012, s katero je drugače kot v predmetni zadevi, bila priznana pravica do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za 8 ur dnevno. Gre za dve nasprotujoči si sodbi, kar pomeni neenakost varstva njegovih pravic.

Prvostopenjskemu sodišču nadalje očita, da se neutemeljeno sklicuje na nekatere judikate pritožbenega in Vrhovnega sodišča RS. Ker dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo ni pričel opravljati, glede na 159. člen ZPIZ-1 tudi ne more pridobiti pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine, kar prav tako izhaja iz sodbe Psp 337/2012, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožnika in vztraja pri dejanskih ter pravnih razlogih iz izpodbijanih upravnih aktov. Meni, da je zavrnilna sodba zakonita, zato predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor o nadomestilu zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu od 1. 1. 2012 do 9. 5. 2013 za preostale 4 ure dnevno do polnega delovnega časa, glede na to, da je bila tožniku denarna dajatev v polovičnem znesku za 4 ure dnevno, priznana v predsodnem upravnem postopku in že tudi izplačana. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve zaradi priznanja še preostalega dela nadomestila do polnega delovnega časa, je tako dejansko podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZVZZ). Po 29. členu ZZVZZ namreč zavarovancu, ki je zadržan od dela zaradi posledic poškodbe pri delu, pripada nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja, vse dokler ni spet zmožen za delo. Prav takšen dejanski stan in to za poln delovni čas, je podan tudi v predmetni zadevi, kot pravilno poudarja pritožba.

Iz bistveno pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki tudi sicer med strankama niso sporna, namreč prepričljivo izhaja, da je bil tožnik (z odločbo ZPIZ-a z dne 14. 7. 2011) razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, vključno s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno od 30. 5. 2011 dalje, in da se je bil najkasneje v 30 dneh po končanem bolniškem staležu dolžan prijaviti pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Nadaljnje pravno odločilno dejstvo je, da je tožniku 1. 10. 2010 prenehalo delovno razmerje, in da je od tedaj dalje brez zaposlitve. Vse od poškodbe pri delu leta 2009 je tudi kontinuirano v t.i. bolniškem staležu, in sicer na podlagi odločb imenovanega zdravnika.

Vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo odločbe imenovanega zdravnika z dne 11. 1. 2012, 6. 3. 2012, 21. 5. 2012, 24. 7. 2012, 4. 9. 2012, 1. 10. 2012, 24. 10. 2012, 21. 11. 2012, 10. 1. 2013, 11. 2. 2013, 7. 3. 2013, 18. 4. 2013 in 6. 5. 2013 ter posledično nepravilno zaključilo, da je bila z njimi začasna nezmožnost zaradi poškodbe pri delu ugotovljena le za 4 ure dnevno. Iz nobene od pravnomočnih odločb imenovanega zdravnika namreč ne izhaja, da bi bila začasna nezmožnost za delo ugotovljena s časovno omejitvijo na 4 ure dnevno.

Ravno nasprotno. Prav v vseh odločbah je ugotovljena začasna nezmožnost brez kakršnekoli časovne omejitve. Na takšne ugotovitve ne vplivajo, niti jih ne morejo spremeniti deli zapisov imenovanega zdravnika, da „znaša delovna obveznost zavarovanca 4 ure dnevno glede na preostalo delovno zmožnost po izvršljivi odločbi ZPIZ-a št. ...“. Imenovani zdravnik namreč ni pristojen odločati o delovni obveznosti, temveč izključno o začasni nezmožnosti/zmožnosti za delo, indicirani iz zdravstvenih razlogov, bodisi za poln ali krajši delovni čas.

Iz razpoložljivih odločb imenovanega zdravnika torej nedvomno izhaja, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, ne da bi bila pri tem določena 4. urna časovna omejitev. Posledično ni dejanske podlage za obračun in izplačilo nadomestila le za 4 ure dnevno, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Pri utemeljevanju zavrnilne sodbe se sodišče celo nepravilno sklicuje na nekatere judikate pritožbenega in revizijskega sodišča, ki v dejanskem pogledu nimajo nič skupnega s predmetno zadevo. Pritožnik tudi zato utemeljeno opozarja na ugoditveno sodbo VI Ps 815/2012 z dne 8. 4. 2013 in pravilno izpostavlja, da gre v identičnih zadevah za povsem nasprotujoči si razsodbi.

Sicer je v relevantni sodni praksi bilo že večkrat zavzeto stališče, da dokončnost in izvršljivost odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o priznanih pravicah na temelju preostale delovne zmožnosti, sama po sebi ne vpliva na upravičenost zavarovancev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Četudi je tožniku zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, priznana pravica do dela v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, namreč pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine glede na 159. člen ZPIZ-1, ne more pridobiti vse dotlej, dokler dejansko ne prične z delom na podlagi preostale delovne zmožnosti. Pomeni, da se mu v skladu z ustaljeno sodno prakso, v primeru začasne nezmožnosti za delo (vse dokler bolniški stalež ni zaključen), do trenutka dejanske realizacije pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti iz invalidskega zavarovanja, izplačuje nadomestilo za poln delovni čas v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja.(1) Zaradi obrazloženega je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava, v skladu z drugo alinejo 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP, sodbo sodišča prve stopnje na temelju 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZDSS-1) spremeniti tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodne odločbe. Torej zaradi nezakonitosti izpodbijanih posamičnih upravnih aktov, tožbenemu zahtevku iz spora o glavni stvari v celoti ugoditi.

Ker je ob spremenjeni prvostopenjski sodbi tožnik s tožbenim zahtevkom uspel, je bilo potrebno hkrati odločiti, da mu je tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZOdvT), dolžna povrniti 477,00 EUR stroškov postopka. V celoti je bilo potrebno priznati pravilno priglašenih 183,30 EUR iz naslova nagrade za postopek, 169,20 EUR iz naslova nagrade za narok, 18,50 EUR potnih stroškov na relaciji Ljubljana - Vrhnika - Ljubljana in 20,00 EUR poštnih ter telekomunikacijskih stroškov, vse povečano za 22 % DDV.

Glede na takšen izid pritožbenega postopka je tožena stranka dolžna tožniku v skladu s 1. odstavkom 145. člena ZPP povrniti tudi priglašene stroške pritožbe v skupnem znesku 299,60 EUR.

(1) Sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 444/2007, VIII Ips 551/2007, VIII Ips 251/2006 in druge.