Jedro

Ob navedenih pisnih opozorilih v manj kot letu dni pred zadnjo ugotovljeno kršitvijo, to je lažnim oziroma neverodostojnim evidentiranjem prisotnosti na delu dne 20. 12. 2011, so bili tudi po presoji revizijskega sodišča zaradi te kršitve izpolnjeni pogoji za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu tretje alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR. Pri tem se tožnica neutemeljeno sklicuje na določbe KPVIZ o opredelitvi disciplinskih kršitev in disciplinske odgovornosti delavcev, ki so bile sprejete na podlagi zakonodaje pred uveljavitvijo ZDR v letu 2003.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 6. 2. 2012. Hkrati je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in za priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih neto zneskov ter zahtevek za vrnitev tožnice na delo. Ob ugotovitvi, da je bila tožnica v zadnjem letu dvakrat pisno opozorjena na kršitev delovnih obveznosti z opozorilom na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, je presodilo, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi zakonito odpovedana, ker se je kot učiteljica klavirja z učenko in njeno materjo dogovorila za prestavitev po urniku dne 20. 12. 2011 predvidene učne ure, nato pa kljub predčasnemu odhodu z dela svojo prisotnost na delu lažno evidentirala, kot da bi bila v tem času na delu. Pri tem je štelo, da ugotovitev, da drugoočitane kršitve, to je, da si je dne 14. 1. 2012 samovoljno skrajšala udeležbo na tridnevnem seminarju, ni storila, ni vplivala na zakonitost sporne odpovedi.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da tako sodba sodišča prve stopnje kot sodišča druge stopnje nimata vseh razlogov o odločilnih dejstvih niti v zvezi s predhodnima opozoriloma tožnice na kršitve delovnih obveznosti in niti glede kršitve, ki je bila razlog za podajo odpovedi ter se zato izpodbijana sodba ne more preizkusiti. V tej zvezi uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Hkrati uveljavlja zmotno materialno pravno presojo utemeljenosti tako pisnih opozoril, kot same odpovedi pogodbe o zaposlitvi, češ da razlogi za opozorila in utemeljen razlog za podajo odpovedi niso bili podani. Pri tem se sklicuje tudi na določbe Kolektivne pogodbe za področje vzgoje in izobraževanja v RS (KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/94 s spremembami), ki ravnanj, ki se očitajo tožnici, ne navaja med hujšimi kršitvami delovnih obveznosti.

4. V odgovoru je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tako sodba sodišča prve stopnje kot sodba sodišča druge stopnje imata jasne razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti, tako da v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V čem naj bi bila podana nasprotja glede dejanskih ugotovitev, na katerih sodišče temelji svojo presojo, tožnica v reviziji niti ni vsebinsko obrazložila.

8. Sodišče je pri svoji presoji izhajalo iz ugotovitev, da je bilo pri toženi stranki učiteljem glasbe prepovedano v prostorih tožene stranke brez izrecnega soglasja ravnatelja poučevati osebe, ki niso bile aktualni učenci tožene stranke, da so bili vsi učitelji na to opozorjeni na konferenci ob vsakoletnem začetku šolskega leta, da so se bili učitelji dolžni udeleževati s strani šole organiziranih javnih nastopov svojih učencev oziroma je bila njihova odsotnost dovoljena le ob odobritvi ravnatelja in da so bili učitelji v zvezi z učnimi obveznostmi dolžni sproti evidentirati svojo prisotnost na šoli.

9. V zvezi s tožnici očitanimi kršitvami je sodišče ugotovilo, da je tožnica dne 31. 1. 2011 v prostorih tožene stranke brez vednosti oziroma odobritve ravnatelja poučevala oziroma pripravljala za nastop v C., ki ga je sama organizirala, bivšo učenko tožene stranke L. L. in še eno tožničino učenko. Za nastop na koncertu dne 9. 12. 2011, ki ga je organizirala tožena stranka, je tožnica prijavila dva svoja učenca, nato pa se koncerta brez odobritve ravnatelja ni udeležila, s tem da je na dan koncerta ravnatelja le po elektronski pošti obvestila, da je na koncertu ne bo, sodelavko pa po SMS sporočilu zaprosila, da poskrbi za njena učenca, čeprav sta se z ravnateljem pred tem tega dne na šoli tudi osebno videvala. Dne 20. 12. 2011 pa se je tožnica z učenko in njeno materjo dogovorila za prestavitev učne ure, ki je bila po urniku predvidena ob zaključku tožničine delovne obveznosti tega dne, nato pa (naslednji dan) svojo prisotnost na delu zavestno evidentirala, kot da bi bila učna ura z navedeno učenko opravljena.

10. Na navedene dejanske ugotovitve, do katerih je sodišče prišlo po prepričljivi in obrazloženi oceni izvedenih dokazov, je revizijsko sodišče vezano.

11. Sodišče šteje, da zahteve ravnatelja šole, kot odgovornega za delovanje javnega zavoda, da učitelji brez njegovega soglasja v prostorih šole, razen aktualnih učencev, ne smejo poučevati drugih oseb, da brez njegove odobritve ne morejo biti odsotni iz organiziranih javnih nastopov njihovih učencev in da so dolžni v skladu z navodili verodostojno evidentirati svojo prisotnost na šoli v zvezi s svojimi delovnimi obveznostmi, ne presegajo okvira potrebne skrbnosti vodstva za skrbno vodenje glasbene šole. Pri tem sodišče ni ugotovilo, da bi bila tožnica pri toženi stranki glede izpolnjevanja oziroma kršitve teh zahtev obravnavana drugače, kot drugi zaposleni učitelji.

12. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče ni zmotno uporabilo določb prvega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ko je štelo, da je tožena stranka dne 2. 2. 2011 tožnico utemeljeno pisno opozorila na kršitev delovnih obveznosti, ker je dne 31. 1. 2011 v prostorih tožene stranke brez vednosti in odobritve ravnatelja pripravljala na koncert, ki ni bil organiziran s strani tožene stranke, dve osebi, ki nista bili učenki tožene stranke, ter dne 12. 12. 2011 podobno pisno opozorila tožnico na kršitev delovnih obveznosti z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovitve kršitev, ker se tožnica brez odobritve ravnatelja ni udeležila koncerta šole, na katerem so nastopali njeni učenci, čeprav bi za tako odobritev lahko pravočasno zaprosila.

13. Ob navedenih pisnih opozorilih v manj kot letu dni pred zadnjo ugotovljeno kršitvijo, to je lažnim oziroma neverodostojnim evidentiranjem prisotnosti na delu dne 20. 12. 2011, so bili tudi po presoji revizijskega sodišča zaradi te kršitve izpolnjeni pogoji za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu tretje alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR. Pri tem se tožnica neutemeljeno sklicuje na določbe KPVIZ o opredelitvi disciplinskih kršitev in disciplinske odgovornosti delavcev, ki so bile sprejete na podlagi zakonodaje pred uveljavitvijo ZDR v letu 2003. Že sodišče druge stopnje je pravilno opozorilo na drugačno ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v ZDR in zato predhodnih ureditev disciplinske odgovornosti in disciplinskih kršitev v zvezi z disciplinskim ukrepom prenehanja delovnega razmerja, ki ga sedanja zakonska ureditev ne pozna, ni mogoče upoštevati.

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka.