Jedro

Ravnanje, ki je bilo v KPVIZ opredeljeno kot hujša kršitev delovne dolžnosti, ki je lahko razlog za uvedbo disciplinskega postopka, prav gotovo pomeni tudi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe tretje alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Razlika med obema ureditvama ni v vsebini kršitve, temveč v načinu njenega sankcioniranja.

Tožnica (učiteljica) je poklicala bivšo učenko, da naj se zglasi pri njej v glasbeni šoli, kjer je skupaj še z eno učenko odigrala vajo za nastop, ne da bi zato imela dovoljenje ravnatelja tožene stranke. Opravljanje privatnega dela v delovnem času pomeni kršenje pogodbene obveznosti oziroma obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe tretje alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2012, ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še vedno traja ter za poziv tožnice nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, tudi neprekinjeno delovno dobo, vpis zavarovalne dobe v matično evidenco ZPIZ, obračuna nadomestila plače v bruto znesku 1.917,75 EUR mesečno, obračun in vplačilo davkov in prispevkov v tožničino korist ter plačilo mesečne neto plače z zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) navaja, da je izpodbijana sodba neobrazložena oziroma ima pomanjkljivosti, zaradi katerih jih sploh ni možno preizkusiti, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, glede teh dejstev pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe v vsebini listin in med samimi listinami. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v pisnem opozorilu z dne 2. 2. 2011 tožnici utemeljeno očitala, da je 31. 1. 2011 v prostorih tožene stranke brez vednosti in dovoljenja ravnatelja izvajala zasebno dejavnost. Tožena stranka je tožnici dejansko očitala kršitev konkurenčne prepovedi, vendar pa tožnica niti zase, niti za kogarkoli drugega, ni pridobila nikakršne koristi s tem, da je A.A. na klavirju predstavila kakšna mora biti izvedba koncerta, ki naj bi se odvijal 4 dni po spornem dogodku. V kolikor bi držalo naziranje tožene stranke, noben učitelj izven rednih ur pouka ne bi smel nikomur od učencev ali znancev brezplačno pojasniti snovi, ki je ta ne bi razumel. Nedopustno je, da se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 19. alineje 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/1994 s spremembami), saj se ta nanaša na disciplinsko odgovornost delavcev ter na hujše kršitve delovne obveznosti v okviru ugotavljanja disciplinske odgovornosti. Neodplačnega svetovanja oziroma pomoči bivšem učencem ni mogoče šteti za „privatno delo“, prav tako pa tudi ne za kršitev iz 20. točke 66. člena KPVIZ, saj tožnica ni prejela nobenega plačila in toženi stranki ni nastala nobena škoda. V pisnem opozorilu z dne 12. 12. 2011 je bil tožnici neutemeljeno očitan izostanek z A. koncerta dne 9. 12. 2011. Tožnica prvotno na ta koncert ni nameravala prijaviti nobenega od svojih učencev, saj je vedela, da ima za takrat že dogovorjene obveznosti, vendar pa je to kasneje storila na vztrajanje vodje aktiva B.B.. Tožnica je odsotnost z A. koncerta predhodno opravičila pri ravnatelju šole, hkrati pa je tudi ustrezno poskrbela za svoje učence, ki so nastopili na koncertu. Tožničinega izostanka z A. koncerta dne 9. 12. 2011 zato ni mogoče šteti za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je svoj izostanek s koncerta opravičila ravnatelju, ustrezno poskrbela za nastopajoča učenca, njun nastop je uspel, tožena stranka pa ni dokazala, da bi bila udeležba na koncertu obvezna za vse učitelje ter da so izostali le tisti učitelji, ki so imeli dovoljenja ravnatelja. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker naj bi 20. 12. 2011 neresnično evidentirala delovni čas in ker naj bi 14. 1. 2012 neopravičeno izostala s seminarja. Glede izostanka seminarja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka te kršitve ni dokazala, zmotno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnica za dne 20. 12. 2011 namerno vpisala napačno uro odhoda. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbi tožnice, da je 21. 12. 2011 dejansko po pomoti, nenamerno in v trenutku nezbranosti zabeležila napačno uro odhoda za prejšnji dan. Tožnica je pojasnila, da je bil razlog za njeno nezbranost neprestano šikaniranje s strani ravnatelja tožene stranke ter s tem povezan stres in motnje zbranosti. Zaradi nepravilne navedbe ure odhoda toženi stranki ni nastala nikakršna škoda, saj je tožnica izostalo uro pouka nadomestila 22. 12. 2011, sicer pa je očitana kršitev v 65. členu KPVIZ opredeljena zgolj kot lažja kršitev delovne obveznosti, ki ne more predstavljati podlage za prenehanje delovnega razmerja. Evidenca prisotnosti je namenjena obračunu plač in ker je tožnica preloženo uro pouka z učenko C.C. nadoknadila dva dni kasneje, ter si takrat ni pisala dodatne prisotnosti na delu, je bil skupni seštevek ur ob koncu meseca povsem pravilno prikazan. Odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni povračilni ukrep ravnatelja tožene stranke zaradi utemeljenih prijav, ki jih je tožnica naslovila na različne naslove. Dokaz diskriminacije je tudi to, da je tožnica edina zaposlena pri toženi stranki, ki je kljub izpolnjevanju pogojev še vedno brez naziva. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožničine navedbe, da je bil postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zlorabljen za šikanozne namene, temveč se je celo postavil na stališče, da tožbene navedbe o šikaniranju in mobingu za odločitev v tem sporu niso relevantne. Da je tožnica izjemen učitelj, da jo imajo učenci radi ter da so starši zadovoljni z njenim delom dokazuje tudi dejstvo, da je tožnica na tekmovanjih s svojimi učenci dosegla kar 108 nagrad, kar verjetno ni uspelo še nobenemu učitelju tožene stranke. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnica ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer povzema abstraktni opis bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar teh očitkov ne konkretizira. Ni mogoče slediti pritožbenemu zatrjevanju, da je izpodbijana sodba neobrazložena oziroma, da ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni možno preizkusiti. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Prav tako pritožbeno sodišče ne ugotavlja, da bi bilo glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja v vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožba pa tudi v ničemer ne konkretizira v čem naj bi bilo to nasprotje.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnica je bivšo učenko A.A. poklicala, da naj se 31. 1. 2011 zglasi pri njej v glasbeni šoli, kjer je skupaj še z eno učenko odigrala vajo za nastop, ki je bil izveden na Osnovni šoli A., ne da bi zato imela dovoljenje ravnatelja tožene stranke; - zaradi zgoraj navedene kršitve delovne obveznosti je tožena stranka tožnici 2. 2. 2011 izdala pisno opozorilo iz prvega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002); - tožnica je bila brez soglasja ravnatelja tožene stranke odsotna z A. koncerta dne 9. 12. 2011, na katerem sta nastopila dva njena učenca, čeprav je takšna odsotnost možna le s soglasjem direktorja; - tožnica je o svoji odsotnosti z SMS sporočilom sicer obvestila B.B., z elektronskim sporočilom pa tudi ravnatelja tožene stranke, vendar ji slednji na sporočilo ni odgovoril; - zaradi navedene kršitve je tožena stranka tožnico 12. 12. 2011 pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

- tožnica je 20. 12. 2011 v soglasju z materjo učenca prestavila predvideni pouk na drug, kasnejši datum in predčasno odšla z dela, vendar je naslednjega dne (to je 21. 12. 2011) v evidenco delovnega časa vpisala uro odhoda z dela, kot da bi bila na delu do predvidenega zaključka pouka.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prvi pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je, da je bil delavec pred tem pisno opozorjena na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo v enem letu od prejema pisnega opozorila ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec takšno pisno opozorilo podati najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve (ki je predmet takšnega pisnega opozorila) in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve. Tožena stranka je tej zahtevi zadostila s pisnima opozoriloma z dne 2. 2. 2011 in 12. 12. 2011. Pisni opozorili sta bili podani znotraj navedenih rokov, tožnica pa je ponovno kršila obveznosti iz delovnega razmerja pred iztekom enega leta od prejema pisnega opozorila.

Zoper pisno opozorilo iz prvega odstavka 83. člena ZDR delavec nima samostojnega pravnega varstva, temveč se utemeljenost pisnega opozorila presoja v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica v obeh primerih, zaradi katerih ji je bilo dano pisno opozorilo, storila očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožničino ravnanje 31. 1. 2011 je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot kršitev delovne obveznosti iz 19. alineje 66. člena KPVIZ. Ta kot hujšo kršitev delovne dolžnosti določa opravljanje privatnega dela v delovnem času. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da odplačnost takšnega dela ni element te kršitve, zato ni bistveno, da tožnica za vajo, ki jo je med službenim časom izvedla z A.A., ni zahtevala in tudi ni dobila nobenega plačila. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi nikakor ne izhaja, da naj bi šlo le za nekajminutni pogovor, kot zatrjuje pritožba. Priča A.A. je namreč izpovedala, da je vaja trajala približno 15 do 20 minut, v pisni izjavi pa je tudi zapisala, da je vaja potekala v učilnici glasbene šole, da sta (z deklico, za katero je razumela, da je učenka tožnice) skladbo nekajkrat preigrali ob pomoči tožnice. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi ne izhaja pritožbeno zatrjevanje, da naj bi A.A. tožnico obiskala nenapovedano, saj je ta zaslišana kot priča izpovedala, da jo je poklicala tožnica in da je na dogovorjeni datum prišla k toženi stranki. Takšna izpovedba je prepričljiva, tudi glede na to, da je priča v pisni izjavi tudi pojasnila, da je šlo za vajo pred nastopom, ki ga je tožnica organizirala v B.. Tožnica se povsem neutemeljeno sklicuje na določbo 20. alineje 66. člena KPVIZ, saj ta kršitev tožnici v pisnem opozorilu ni bila očitana, na to določbo pa se ni sklicevalo niti sodišče prve stopnje. V skladu z navedeno določbo se za hujšo kršitev delovnih obveznosti šteje opravljanje del in sklepanje poslov na svoj ali tuj račun, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost zavoda in je bila zaradi takšnega ravnanja povzročena škoda oziroma so bili prizadeti interesi zavoda.

Za oceno, ali je tožnica s svojim ravnanjem dne 31. 1. 2011 kršila pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ni bistveno, da je ta kršitev v KPVIZ opredeljena v poglavju o disciplinski odgovornosti delavca v smislu določb ob sklenitvi te kolektivne pogodbe veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 s spremembami) oziroma Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 s spremembami). Ravnanje, ki je bilo v KPVIZ opredeljeno kot hujša kršitev delovne dolžnosti, ki je lahko razlog za uvedbo disciplinskega postopka, prav gotovo pomeni tudi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe tretje alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Razlika med obema ureditvama ni v vsebini kršitve, temveč v načinu njenega sankcioniranja. V sistemu, ki je veljal v času veljavnosti ZTPDR in ZDR/90 so se kršitve delovne obveznosti sankcionirale z disciplinskim ukrepom prenehanja delovnega razmerja, v sistemu sedaj veljavnega ZDR pa z institutom odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga oziroma izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Opravljanje privatnega dela v delovnem času tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni kršenje pogodbene obveznosti oziroma obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe tretje alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici utemeljeno izdala pisno opozorilo z dne 12. 12. 2011 zaradi izostanka z A. koncerta. Ni bistveno, da tožnica za ta koncert najprej ni nameravala prijaviti nobenega učenca in da si kasneje premislila na vztrajanje vodje kolektiva B.B.. Za upravičeno odsotnost prav tako ne zadostuje, da je tožnica ravnatelja tožene stranke o izostanku zgolj obvestila z elektronsko pošto, temveč bi morala pridobiti njegovo soglasje. Okoliščina, da ravnatelj na njen dopis ni odgovoril, ne pomeni soglasja. Sicer pa je iz elektronskega sporočila razvidno, da se je obveznosti udeležbe na koncertu zavedala tudi tožnica.

Za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zadošča ugotovitev, da je delavec kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ni potrebno, da bi šlo za hujše kršitve, kot to velja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da je za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadoščala že kršitev, ki jo je tožnica storila s tem, da je v evidenci izrabe delovnega časa neresnično navedla čas odhoda z dela dne 20. 12. 2011. Prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da ne verjame tožnici, da se je pri zapisu ure zgolj zmotila, saj tožnica ni mogla spregledati, da je prejšnjega dne predčasno odšla z dela, zaradi udeležbe na obveznem srečanju v C.. Navedeno pomeni, da pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni pojasnilo, zakaj ni sledilo njeni izpovedbi o pomotnem vpisu. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničine navedbe o diskriminaciji, češ, da nekateri drugi učitelji v evidenco delovnega časa sploh niso vpisovali ure prihoda in odhoda z dela. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da tožnici ni bila očitana opustitev vpisa ure odhoda z dela, temveč nameren vpis napačnega časa odhoda z dela. Res je sicer, da je tožena stranka očitno prežala na tožničine napake, kar je razvidno iz izpovedbe priče B.B. o dogajanju 20. 12. 2011, vendar to ne spremeni dejstva, da je tožnica kršila svoje obveznosti s tem, da je v evidenco delovnega časa vpisala neresničen podatek o tem, kdaj je 20. 12. 2011 končala delo. Takšna kršitev obveznosti z delovnega razmerja prav gotovo onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu odpoved pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka (med temi razlogi je tudi kršenje pogodbene obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja), ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Osnovni pogoj za nadaljevanje pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem je tudi medsebojno zaupanje, ki pa je v primeru takšnih kršitev utemeljeno porušeno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče opredeliti kot strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.