Jedro

Solidarna odgovornost je podana tudi v primeru, če se ne da ugotoviti, katera ob obeh oseb, ki sta delovali skupaj, je povzročila škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče ugotovilo solidarno odgovornost obeh toženih strank in ju obsodilo na plačilo odškodnine v znesku 2,715.863,62 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje.

Proti takšni sodbi se je pritožila drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Drugotožena stranka ni odgovorna za škodo. Uporabljeni predpisi so načelne narave. Ni šlo za reševanje, ampak za vajo, kar pomeni, da so se udeleženci vnaprej dogovorili, kako bodo delovali. Država je samo financirala del dejavnosti gorskega reševanja, ni pa organizirala vaje. Gorsko reševanje je res nevarna dejavnost, vendar bi moralo sodišče ugotoviti konkretne vzroke nesreče in konkretno odgovornost drugotožene stranke. G. r. s. je delovala pri vaji samostojno, saj sta M. B. in dr. J. K. v zadnjem trenutku spremenila delovišče, nakar drugotožena stranka ni mogla vplivati. Drugotožena stranka s helikopterjem ni povzročila nevarne situacije, saj je helikopter začelo zanašati zaradi vpetosti jeklene vrvi na sidrišče. Posadka helikopterja je rešila ostale pred še več žrtvami. Helikopter je bil brezhiben. Helikopter ni bil last vojske, ampak M. z. n. z.. Tudi pokojni je prispeval k nastanku škode. Ugotovljeno je bilo, da na sidrišču niso odpeli vrvi, K. pa je dal M. znak, da je vse pripravljeno za dvig. Pokojni se je prostovoljno javil za vajo in je zato vsaj delno pristal na posledice. Višina odškodnine odstopa od podobnih primerov. Vsa škoda je bila že poravnana, saj so bile odškodnine že plačane na osnovi zakona in iz sklada. Odškodnina je bila plačana iz zavarovalnic polic. Nerazdelna odgovornost bi bila smiselna, če bi bila izkazana zakrivljena odgovornost drugotožene stranke in njen konkreten prispevek. Glede umika tožbe bi moralo sodišče stroške priznati toženi stranki. Predlaga ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da sta obe toženi stranki solidarno odgovorni za nastalo škodo.

Sodišče je pravilno poudarilo, da po Zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami država odgovarja državljanu za škodo, ki jo utrpi pri delu v zvezi z dejavnostjo, ki jo ureja zakon. Po čl. 21 cit. zakona imajo pripadniki G. r. s. enake pravice kot pripadniki Civilne zaščite. Že po samem zakonu sistem varstva pred nesrečami ureja država (čl. 36 ZVNDN).

Ni izpodbijana ugotovitev, da je država sodelovala pri vaji z njenim helikopterjem in s posadko helikopterja. Delovanje države in prvotožene stranke je bilo neločljivo povezano, saj je bil smisel vaje ravno v helikopterskem reševanju, ob sodelovanju gorskih reševalcev. Za škodo iz v tem postopku nesporne nevarne dejavnosti (višina 1800 do 1900 m) odgovarjata po čl. 174 Zakona o obligacijskih razmerjih obe toženi stranki, ki sta pri nevarni dejavnosti sodelovali.

Tožena stranka ni predložila dokazov za svojo ekskulpacijo, ravno tako pa ni dokazov, da bi bil pokojni oče tožnika kakorkoli kriv za škodo.

Sodišče je v celoti sprejelo poročilo komisije za raziskavo letalske nesreče (enako kot v zadevi P 856/99, Cp 1639/2003). Iz poročila komisije izhaja, da je vzrokov za nesrečo več in sicer gre za splet neugodnih nesrečnih okoliščin ter za organizacijske in sistemske pomanjkljivosti.

Toženi stranki nista poskrbeli za skupne priprave posadke helikopterja in reševalcev letalcev, nadalje za določitev odgovornih oseb, za osnovne in pomožne komunikacije. Sistemska pomanjkljivost pa je bila v tem, da niso bili predpisani enotni postopki pri delu posadke helikopterja, glede odgovornih oseb in opreme.

Sodišče pravilno ugotavlja, da toženi stranki nista poskrbeli, da ne bi prišlo do organizacijskih in sistemskih napak. Toženki sta storili hudo napako, ko nista poskrbeli za skupno pripravo posadke in reševalcev, saj bi morali biti vsi postopki temeljito analizirani in predelani že na zemlji.

Tožena stranka ni predlagala nobenega dokaza, s katerim bi izpodbila ugotovitev o vzročni zvezi med nepravilnim delovanjem obeh toženih strank in med nastalo škodo. Ob nesreči sta delovali samo obe toženi stranki s svojim osebjem in iz tega skupnega delovanja je prišlo do škode.

Način delovanja na sidrišču majhne skalne police ni bilo mogoče ugotavljati podrobno, ker so vsi udeleženci s police mrtvi. Toda v identični zadevi iz istega škodnega dogodka (P 856/99, Cp 1639/2003) je bila sprejeta ocena komisije za raziskavo vzrokov nesreče, da bi bilo možno nesrečo preprečiti tudi s postopnim dviganjem, tako da bi helikopter na minimalni višini prekinil dviganje, da bi se preverilo, ali so vse vrvi na sidrišču sproščene, nato pa bi se dviganje nadaljevalo. Tudi v izpodbijani sodbi je sodišče v celoti sprejelo mnenje komisije, tožena stranka pa ni dokazala, da način postopnega dviganja s prekinitvijo ne bi bil možen. Končno je tak postopek tudi z laičnega stališča edino varen in sprejemljiv.

Zaradi očitne povezanosti delovanja obeh strank je sodišče pravilno uporabilo določbo čl. 206/IV ZOR, kar pa je pritožnica prezrla. Že iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da bi lahko nesrečo preprečili obe stranki z drugačnim ravnanjem z vrvmi na sidrišču in s postopnim dviganjem. Poudarjeno pa je že bilo, da ni dokazov, da je ravno pokojni oče tožnika zakrivil kakršnokoli nepravilnost. Konkreten vzrok za nesrečo je razviden iz ugotovljenega dejanskega stanja. Najprej je prišlo do pomešanja vrvi na sidrišču, zaradi česar je bila s helikopterjem povezana vrv z reševalno vrečo skupaj z vrvjo, ki je povezovala sidrišče in reševalce. Helikopter je zato dvignil reševalno vrečo in sidro z reševalci, ki so padli v prepad. Toda tudi ob nesproščeni vrvi med sidriščem in helikopterjem, bi se nesreča lahko preprečila, če bi helikopter za nekaj časa prekinil dviganje, takrat pa bi lahko prekinili vez s sidriščem. Tako dejansko stanje izhaja iz identične zadeve P 856/99 v zvezi s Cp 1639/2003, na katero pa se izpodbijana sodba v celoti opira.

Lastništvo helikopterja ni pomembna okoliščina, saj je helikopter državna last, ne glede na to, ali je policijski ali pa vojaški. Tudi v posadki helikopterja so v obeh primerih državni uslužbenci.

Na obstoj solidarne odgovornosti obeh strank ne vpliva trditev, da je G. r. s. delovala samostojno in da je spremenila prvotno delovišče, na kar drugotožena stranka ni imela vpliva. Tudi če se je delovišče spremenilo, drugotožena stranka ni odstopila od skupnega delovanja pri vaji, kar bi lahko storila.

Pokojni oče tožnika je sodeloval na vaji v skladu s pravili G. r. s., ki je organizirana v skladu z veljavnimi predpisi in je imel status pripadnika Civilne zaščite. Prostovoljno članstvo v G. r. s. pa ne pomeni, da je pokojni pristal na škodo, saj je bilo normalno pričakovanje, da se bodo na vaji spoštovala vsa varnostna in strokovna pravila.

Za duševne bolečine zaradi izgube očeta je bilo dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 3,000.000,00 SIT (čl. 200 in 203 ZOR). Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik kot otrok navezan na očeta, oče ga je podpiral pri športnem udejstvovanju. Zaradi izgube očeta je tožnik občutil strašno praznino. Imel je težave z želodcem in z nespečnostjo, zato je jemal zdravila. Očeta je izgubil na začetku študija v Ljubljani. Trpel je tudi zato, ker je imel pogosto občutek, da se bo oče še vrnil. Tožnika so motile tudi objave na televiziji in v časopisih glede nesreče in razglabljanje o vzrokih nesreče. Ko je diplomiral, ni imel s kom deliti veselja, saj mu je po nesreči umrla tudi mati. Ob ugotovljenem obsegu in intenzivnosti duševnih bolečin, odškodnino ni bilo mogoče znižati, saj je vsako odškodnino treba individualizirati glede na konkretnega oškodovanca.

Sodišče je od odškodnine odštelo valorizirano odškodnino v znesku 284.136,38 SIT, ki jo je izplačala zavarovalnica iz pogodbe o zavarovanju odgovornosti tožene stranke.

Sodišče pa je ravnalo prav, ko ni odštelo enkratno denarno pomoč vlade v znesku 1,663.116,00 SIT, saj ta pomoč ni bila dana na račun odgovornosti tožene stranke za duševne bolečine, ampak kot materialna pomoč ob nesreči. Sodišče pravilno ni odštelo štipendijo sklada "O.", ki je dobrodelna ustanova, saj tudi štipendija predstavlja pomoč na materialnem področju in ni bila podeljena za kritje škode zaradi duševnih bolečin.

Sodišče je torej pravilno odštelo od dosojene odškodnine le znesek, ki je bil tožniku izplačan za negmotno škodo s strani zavarovalnice, namesto zavarovane tožene stranke.

V izpodbijani sodbi sodišče ni odločilo o stroških v zvezi z umikom tožbe pod II, zato pritožbeno sodišče o tem delu pritožbe ni moglo odločiti. Ne glede na to pa je treba ugotoviti, da pritožnica niti ne izpodbija ugotovitve sodišča v razlogih, da stroški niso bili priglašeni v roku.