Jedro

Financiranje nevarne dejavnosti, neposredna udeležba v njej in konkreten interes zanjo so dejavniki, na podlagi katerih je v subjektu, na katerega se nanašajo, prepoznati obratovalca nevarne dejavnosti.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo, da morata tožniku nerazdelno plačati 11.333 € (prej 2,715.863,62 SIT) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženki je zavezalo tudi k nerazdelni povrnitvi tožnikovih pravdnih stroškov v višini 1.920 € (prej 460.100,16 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo druge toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču prvostopenjskega sodišča, da je dejavnost helikopterskega reševanja v gorah na višini 1800 m oziroma 1900 m nad morjem nevarna dejavnost, izvajali pa sta jo obe toženki, saj je bilo delovanje ene in druge v konkretni reševalni vaji neločljivo povezano. Zato, je dodalo, je druga toženka, ki dokazov za oprostitev odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti ni predložila, skupaj s prvo toženko tožniku solidarno odgovorna za nastalo škodo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je druga toženka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da v tem sporu ni pasivno stvarno legitimirana in da je sodišče to vprašanje v razmerju do nje rešilo preveč formalistično, to je tako, da je iz dejstva, da je tožniku zaradi smrti očeta v skladu z določili Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljevanju ZVNDN) izplačala enkratno denarno pomoč, sklepalo, da je s tem priznala tudi svojo civilnopravno odgovornost za nastalo škodo. Poudarja, da izplačilo enkratne denarne pomoči družinskemu članu državljana, ki je izgubil življenje pri opravljanju nalog zaščite, reševanja in pomoči kot pripadnik prostovoljne reševalne službe, odškodninske odgovornosti države ne prejudicira. Meni tudi, da je to, komu je pripadal v vaji udeleženi helikopter, vojski ali policiji, še kako pomembno, saj pripadniki Ministrstva za obrambo RS v vaji niso sodelovali. Druga toženka, ki izvajanje nalog Gorske reševalne službe (v nadaljevanju GRS) tudi sicer financira, je resda financirala konkretno vajo, a to obenem pomeni, da bi se iz podeljenih sredstev morale poravnati tudi morebitne odškodnine za škode, nastale zaradi pomanjkljive organizacije. Planinska zveza sLovenije, v okviru katere deluje GRS, bi prejeta finančna sredstva morala na tak način razporejati. Plačilo odškodnine za škodo, nastalo pri vaji GRS, bi za drugo toženko predstavljalo neupravičeno prikrajšanje, saj bi odškodnino s tem financirala dvakrat. Verjetno je, trdi, podan tudi prispevek tožeče stranke k nastali škodi, ker je bila član ekipe gorskih reševalcev, ki je v kritičnem trenutku iz neznanih razlogov spremenila plan delovanja, čeravno se sama do vloge tožeče stranke pri tem težko opredeli. Ni pa mogoče zanikati dejstva, da do škode ne bi prišlo, če gorski reševalci lokacije za delo ne bi zadnji trenutek spremenili in izbrali tiste, na kateri je nato prišlo do tragičnega dogodka. Nesreča, ki se je zgodila, je bila po obsegu tako enormna, da ni mogla nastati po naključju ali zaradi neusklajenega sodelovanja preminulih gorskih reševalcev s posadko helikopterja, kar vse kaže na to, da so gorski reševalci ravnali v nasprotju s pravili doktrine gorskega reševanja.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revidentka zmotno očita sodišču, da je sklep o obstoju njene stvarne pasivne legitimacije napravilo na podlagi dejstva, da je tožniku izplačala enkratno denarno pomoč v skladu z določilom 29. člena ZVNDN. Odškodninsko odgovornost druge toženke sta namreč sodišči prve in druge stopnje utemeljili na povsem drugi dejanski in pravni podlagi. Pravilno sta presodili, da je vadba helikopterskega reševanja ponesrečencev iz prepadnega gorskega ostenja nevarna dejavnost, ki ima za posledico objektivno odškodninsko odgovornost tistega, ki se z njo ukvarja (prvi odstavek 174. člena ZOR). Ker za to vrsto odgovornosti zadošča, da škoda izvira iz nevarne dejavnosti (česar oškodovancu niti ni treba dokazati – dovolj je, da dokaže, da je škoda nastala v zvezi s to dejavnostjo – 173. člen ZOR) in da se je z njo ukvarjala tudi druga toženka, uporabo pravil o objektivni odgovornosti za drugo toženko omogočajo že za revizijsko sodišče zavezujoče (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da: se je B. M., tožnikov oče, smrtno ponesrečil med vajo helikopterskega reševanja ponesrečencev v ostenju severnega dela ..., kjer je bilo na višini med 1800 m in 1900 m nad morjem na 50 do 60 cm široki in 2 m do 2,5 m dolgi polici urejeno sidrišče, na katerem so bili poleg B. M. privezani še štirje reševalci, je v tej vaji poleg GRS s helikopterjem, lebdečim zelo blizu stene in ustvarjajočim velik hrup, in posadko sodelovala druga toženka, je B. M. na vaji sodeloval kot pripadnik GRS.

7. Odgovornosti za nastalo škodo se skuša revidentka ogniti z zatrjevanjem, da sama pri konkretni vaji helikopterskega reševanja razen finančno – in še to le posredno – ni sodelovala. Prav tako jo dejstvo, da za dejavnost GRS redno zagotavlja finančna sredstva, po njenem razbremenjuje vsakršne odgovornosti za škodo, ki nastane v zvezi s to dejavnostjo, saj naj bi bila ta sredstva dana tudi z namenom poravnavanja morebitnih odškodninskih zahtevkov. Obe stališči sta napačni. Slednje zato, ker so proračunska nakazila druge toženke prvi toženki, najsi bo njihov namen takšen ali drugačen, za presojo odškodninske odgovornosti za škodo, nastalo v zvezi nevarno dejavnostjo, le obrobnega pomena, prvo pa zato, ker je bila vloga druge toženke v obravnavani gorski reševalni vaji pripadnikov GRS s tragičnim razpletom v resnici bistveno večja, kot je sama pripravljena priznati. Druga toženka v tej vaji namreč ni sodelovala le z oddaljenim finančnim vložkom, kot navaja še v reviziji, temveč tudi fizično – s helikopterjem ter letalsko enoto policije(1) – in interesno (dejavnost zagotavljanja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami oziroma izvajanja nalog zaščite, reševanja in pomoči, kamor je uvrstiti tudi dejavnost GRS, je tipičen primer dejavnosti, katerih izvajanje je v javnem interesu dolžna zagotavljati druga toženka(2)). Financiranje nevarne dejavnosti, neposredna udeležba v njej in konkreten interes zanjo pa so dejavniki, na podlagi katerih je v subjektu, na katerega se nanašajo, prepoznati obratovalca nevarne dejavnosti. Ker je bila poleg GRS torej tudi druga toženka vršilec sporne vaje gorskega helikopterskega reševanja, v zvezi s katero je nastala vtoževana škoda, tožniku za slednjo odgovarja v celoti skupaj s prvo toženko. Solidarnost njune odškodninske obveznosti temelji na skupnem opravljanju nevarne dejavnosti, iz katere izvira škoda, odgovornost za škodo v polnem obsegu pa na pritožbeno preizkušeni dokazni oceni sodišča prve stopnje, da toženkama ni uspelo dokazati nobenega od oprostitvenih razlogov iz 177. člena ZOR.

8. Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Revidentki se zdi sicer pomembno, pod okrilje katerega ministrstva, Ministrstva za notranje zadeve ali Ministrstva za obrambo, je spadal helikopter s posadko. A, ker je pravna oseba le druga toženka, ministrstva pa ne, ta ne morejo biti ne lastnik ne subjekt, ki odgovarja za škodo. Pripadnost helikopterja s posadko temu ali onemu ministrstvu je zato za zadevo nerelevantna (primerjaj sodbo VS RS II Ips 206/2005 z dne 18. 1. 2007).

Op. št. (2): Primerjaj npr. tretji odstavek 1. člena ZVNDN.