Jedro

Za melioracijske površine, za katere je treba plačevati oziroma prispevati sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje sistemov, štejejo vse tiste parcele, ki se nahajajo znotraj določenega melioracijskega območja.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje skupnih objektov in naprav na melioracijskih območjih za obdobje od aprila do decembra 2007 v skupnem znesku 350,90 €.

Drugostopni organ se v svoji odločbi, s katero je tožnikovo zahtevo zavrnil kot neutemeljeno, sklicuje na določbe 94., 95. in 91. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Ur. list RS št. 55/03 z dne 9. 6. 2003-UPB1), po katerih zagotavljajo sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje osuševalnih in velikih namakalnih sistemov do terciarnega omrežja lastniki melioriranih zemljišč v sorazmerju s površino teh zemljišč, program rednega delovanja in vzdrževanja melioracijskih sistemov iz prvega odstavka 91. člena ter finančni načrt pripravi upravljalec melioracijskega sistema, višino obveznosti na hektar pa določi za kmetijstvo pristojen minister. Odločbo o višini stroškov za redno delovanje in vzdrževanje melioracijskih sistemov za posameznega lastnika kmetijskih zemljišč pa potem izda pristojni Davčni urad Davčne uprave RS na podlagi Pravilnika o določitvi višine nadomestila za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih od aprila do decembra 2007 (Uradni list RS, št. 33/2007), kjer je določena višina nadomestila v absolutnih zneskih na en hektar zemljiške površine, nadalje podatkov o parcelah, ki so v posameznem melioracijskem območju, ki jih pristojna upravna enota posreduje pristojni geodetski upravi, ta pa v skupno bazo zemljiškega katastra. Na tej podlagi torej pristojni davčni urad izda odločbo o višini stroškov za redno delovanje in vzdrževanje melioracijskih sistemov. Glede postopka za odmero pobiranja in izterjavo sredstev po tem členu se uporabljajo predpisi, ki urejajo postopek odmere, pobiranja in izterjavo obveznosti iz kmetijstva, glede zamudnih obresti pa zakon, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti. Če dajo lastniki kmetijska zemljišča v zakup je zavezanec za plačilo stroškov zakupnik. Iz navedenih predpisov izhaja, da so vsi lastniki oziroma zakupniki melioriranih zemljišč zavezani za plačilo prispevka za redno delovanje in vzdrževanje melioracijskih sistemov. Glede na to, da ima pritožnik na melioracijskih območjih zemljišča, razvidna iz obrazložitve izpodbijane prvostopne odločbe, je glede na navedene predpise zavezanec za plačilo odmerjenega nadomestila. Ker je davčni organ v konkretnem primeru odločil v skladu z navedenimi materialnimi predpisi, je tožnikov ugovor neutemeljen. Pritožnikova pritožba je bila odstopljena tudi v strokovno reševanje Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (Sektorju za strukturno politiko in podeželje), ki je davčnemu organu posredovalo strokovno mnenje št. ... z dne 28. 5. 2008 v tabelaričnem izpisu, v katerem navajajo, da se pritožbi ne ugodi, ker so na podlagi naknadne preverbe na terenu z vsemi pristojnimi službami ugotovili njeno neutemeljenost. Na podlagi vsega navedenega drugostopni organ ugotavlja, da pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Tožnik v tožbi navaja, da se plačilu spornega nadomestila upira, ker navedena melioracijska dela na njegovem zemljišču sploh niso bila izvedena. Ministrstvo za finance ni hotelo slediti zahtevku kmetov, da bi na terenu skupaj ugotovili, da naprav, za katere zaračunavajo stroške, dejansko ni, in da potem tudi ne morejo nastati nobeni stroški vzdrževanja. Na tožnikovo prošnjo je sporno območje pregledal strokovnjak Kmetijsko gozdarske zbornice in ugotovil, da je za nekatera njegove parcele ..., sicer bil napravljen projekt izvedbe cevnih drenaž, ki pa potem niso bile zgrajene in ne obstajajo, na ostalih njegovih parcelah pa sploh ni bil predviden noben objekt, na njih se je izvedla zgolj komasacija, ne pa tudi melioracija. Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije je s tem pisno seznanila koncesionarja Komunalno podjetje A. d.o.o., ki pa na (dva) dopisa ni odgovorilo. Strokovno mnenje, ki ga je v postopku podalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ko je predlagalo, da naj se pritožbi tožnika ne ugodi, je brez ustrezne argumentacije. Parcela št. 185/1 k. o. ... ni bila predmet komasacijskega in melioracijskega postopka. Tožnik je dne 22. 6. 1998 sklenil dogovor z Občino Ormož, kjer je v drugem členu posebej določeno, da bo v času neuporabe namakalnega sistema Občina Ormož krila stroške vzdrževanja namakalnega sistema. Ker tožnik namakalnega sistema ne uporablja, je stroške njegovega vzdrževanja torej dolžna plačevati Občina Ormož in ne tožnik. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo tožena stranka pa mu je dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, ki so razvidni iz drugostopne odločbe.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je davčni organ, upoštevajoč določbe ZKZ glede melioracije, tožniku zakonito odmeril sporno nadomestilo, saj so, kot izhaja iz spisov zadeve, njegova zemljišča znotraj melioracijskega območja. Zatrjevana okoliščina, da na tožnikovih zemljiščih melioracijski posegi niso bili (konkretno) opravljeni, zato v tem postopku ni relevantna. Davčni organ mora v postopku odmere ugotoviti in upoštevati dejstva, ki so navedena v obeh upravnih odločbah, torej območje melioracije po sprejetem aktu, velikost parcel in strošek na določeno površino, in na tej podlagi izdati odločbo o odmeri nadomestila. V tem (davčnem) postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti veljavnih aktov, ki določajo območje melioracije, ceno, ipd., in so predmet drugih postopkov in aktov (predpisov). Kolikor območje melioracije v veljavnih aktih ni ustrezno urejeno, je treba doseči spremembo aktov, ki ga določajo.

V zvezi z melioracijami je v ZKZ določeno, da le-te po določbah ZKZ obsegajo osuševanje, namakanje in agromelioracije. Osuševanje obsega ukrepe, objekte in naprave za urejanje in vzdrževanje talnega vodnega režima (77. in 78. člen ZKZ). Sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje osuševalnih in velikih namakalnih sistemov do terciarnega omrežja zagotavljajo lastniki melioriranih zemljišč v sorazmerju s površino teh zemljišč (94. člen ZKZ). Program rednega delovanja in vzdrževanja melioracijskih sistemov iz prvega odstavka 91. člena tega zakona (torej osuševalnih in velikih namakalnih sistemov) ter finančni načrt pripravi upravljalec melioracijskega sistema, višino obveznosti na hektar pa določi minister za kmetijstvo. Na podlagi tega predpisa (obveznosti na hektar) in na podlagi podatkov o parcelah, ki se nahajajo v posameznem melioracijskem območju (in izhajajo iz skupne baze zemljiškega katastra pri pristojni geodetski upravi), izda pristojni davčni urad po predpisih, ki urejajo postopek odmere pobiranja in izterjave obveznosti iz kmetijstva. Če dajo lastniki kmetijska zemljišča v zakup je zavezanec za plačilo stroškov po tem členu zakupnik (95. člen ZKZ).

Iz citiranih in drugih določb ZKZ torej izhaja, da se kot meliorirane površine, za katere je treba plačevati oziroma prispevati sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje sistemov, štejejo vse tiste parcele, ki se nahajajo znotraj po posebnem postopku in v posebnih aktih določenega melioracijskega območja. Določitev melioracijskega območja je stvar drugih postopkov in ne more biti predmet presoje zakonitosti v postopku odmere stroškov za redno delovanje in vzdrževanje osuševalnih in namakalnih sistemov.

Upoštevaje navedeno, so neutemeljeni tožbeni ugovori, da tožnikove parcele, ki sicer ležijo znotraj melioracijskega območja, niso bile meliorirane oziroma konkretno na njih ni bil izvršen melioracijski poseg. Sicer pa zgolj dejstvo, da na konkretni parceli melioracijski poseg ni bil izveden, samo po sebi tudi sicer verjetno ne dokazuje, da učinki melioracije na to parcelo ne vplivajo.

V odnosu do izpodbijane odločbe je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da bi morala sporne stroške v tožnikovem primeru nositi Občina Ormož, ker se je k temu zavezala z dogovorom z dne 22. 6. 1998. Kdo so zavezanci za zagotavljanje sredstev za kritje predmetnih stroškov določa ZKZ, kolikor pa ima tožnik z Občino Ormož kakšne dogovore, ki od teh zakonskih določb odstopajo oz. plačilo stroškov drugače urejajo, potem je to stvar posebnega civilnopravnega odnosa med njim in Občino Ormož. V takem primeru bo moral svoje zahteve iz naslova navedenega dogovora uveljavljati nasproti Občini Ormož s posebnim zahtevkom oziroma v primeru neuspeha s civilno tožbo (če meni, da bi lahko z njo uspel).

Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, v smislu katerega parc. št. 185/1 k. o. ... ni bila predmet melioracijskega postopka, saj ta ugovor po eni strani predstavlja tožbeno novost, pa tudi sicer iz strokovnega mnenja Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (na katerega se sklicuje tudi tožena stranka) izhaja, da je ta parcela vključena v namakalni sistem Ormož, torej v območje melioracije. Iz navedenega strokovnega mnenja izrecno izhaja, da je bila neutemeljenost tega pritožbenega ugovora naknadno preverjena na terenu z vsemi pristojnimi službami (tipa ugovorov D in E iz navedenega strokovnega mnenja).

Tožnikovo sklicevanje na dopis Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije vzdrževalcu (koncesionarju) melioracijskih objektov in naprav je neutemeljeno, saj se ta dopis ne nanaša na ugotovitve in utemeljitve glede vključitve oz. lege parcel v melioracijskem območju, ampak strokovnjak kmetijsko gozdarske zbornice zgolj ugotavlja, da na nekaterih od tožnikovih parcel niso bili izvedeni konkretni melioracijski ukrepi. Ta (zatrjevana) okoliščina pa sama po sebi ne predstavlja utemeljenega razloga za očitek nezakonitosti izpodbijane odločbe.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06 s spremembami).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.