Jedro

Trditveno in dokazno breme glede dovoljenosti revizije je na revidentu.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka – revident po odvetniku vložil revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Ptuj, z dne 20. 11. 2007 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 8. 12. 2008. Prvostopenjski davčni organ je z odločbo z dne 20. 11. 2007 revidentu odmeril nadomestilo za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje skupnih objektov in naprav na melioracijskih območjih za obdobje od aprila do decembra 2007 v skupnem znesku 350,90 EUR.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklep X Ips 206/2010) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati, da Vrhovno sodišče lahko presodi, ali gre za zelo hude posledice.

6. V obravnavanem primeru revident obstoj zelo hudih posledic utemeljuje s slabim premoženjskim stanjem, ki pa ga z ničemer ne izkaže. S pavšalno navedbo, da mu plačilo nadomestila za vzdrževanje melioracijskih naprav (ki ga mora plačevati letno) predstavlja veliko obremenitev, revident po presoji Vrhovnega sodišča ni zadostil niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu. Zato po presoji Vrhovnega sodišča tudi niso izkazani pogoji za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 8. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).