Jedro

Razloga za dvom v mnenje invalidskih komisij sodišče ni imelo, ker tožnica drugega kot to, da je upravičena do invalidnosti I. kategorije zato, ker ji je bila priznana tudi v Nemčiji, ni navajala. Zgolj na podlagi pavšalnega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke, sodišče ni bilo dolžno preizkušati mnenj invalidskih komisij. Gre za strokovna mnenja, ki se z ustreznim izvedencem v sodnem postopku preizkušajo le, če so med medicinsko dokumentacijo in mnenji razhajanja, ki jih je treba še razčistiti.

Iz dejstva, da se tožnici kljub intenzivni rehabilitaciji zdravstveno stanje ni izboljšalo in da je bila po nemških predpisih upravičena do rente zaradi polnega zmanjšanja pridobitne sposobnosti (od 1. 1. 2007 do 31. 3. 2010) še ne izhaja, da so spremembe v tožničinem zdravstvenem stanju takšne, da jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 22 2029877 z dne 8. 10. 2008 in št. 2029877 z dne 21. 1. 2009, za priznanje pravice do I. kategorije invalidnosti, pravice do invalidske pokojnine od 23. 3. 2007 dalje, za izdajo odločbe o višini in izplačevanju invalidske pokojnine ter izplačilo zapadlih zneskov pokojnin z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska do plačila. Ugotovilo je, da pri tožnici ni ugotovljena zmanjšana delovna zmožnost in invalidnost I. kategorije, zato po slovenskih predpisih ni upravičena do invalidske pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da se mnenja članov invalidskih komisij niso razhajala z ostalimi medicinskimi izvidi in je bil zato utemeljeno zavrnjen dokazni predlog za postavitev novega izvedenca medicinske stroke, prav tako pa je ugotovilo tudi, da niso podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. RS, št. 26/99 in naslednji).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo in hkrati tudi podala predlog za obnovo postopka. Sodišče prve stopnje je zato s sklepom z dne 30. 3. 2011 odločilo, da se revizijski postopek prekine do pravnomočne odločitve o predlogu za obnovo postopka. Predlog za obnovo postopka je bil s sklepom z dne 31. 3. 2011 zavržen. Pritožbo zoper sklep o zavrženju je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 2. 6. 2011 zavrnilo. Po pravnomočnosti sklepa o predlogu za obnovo postopka se postopek z revizijo nadaljuje. Tožnica v pravočasni reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče tolmačilo medicinske izvide, čeprav za to nima strokovnega znanja. Skladnost izvidov z zdravstveno dokumentacijo bi lahko preverilo le, če bi zaslišalo tožnico, ki bi predstavila svoje zdravstveno stanje in postavilo izvedenca medicinske stroke, ki bi sodišču podal objektivizirano strokovno medicinsko podlago. Samo mnenji izvedenskih organov tožene stranke ne moreta biti edini dokaz, na katerem temelji odločitev. Ker tožnici ni bila omogočena lastna izjava, torej obravnavanje pred sodiščem, je zagrešena bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči se neutemeljeno sklicujeta na to, da tožnica svojega izostanka na naroku 9. 6. 2010 ni opravičila, saj je očitno, da je sodišče na tem naroku ni nameravalo zaslišati. Naroku namreč ni prisostvoval sodni tolmač. Na prvem naroku za glavno obravnavo je tožnica predlagala, da se jo zasliši po zaprošenem sodišču v Nemčiji, ker ni bila zmožna potovanja. Tudi temu predlogu ni bilo ugodeno. Vsi izvidi govorijo, da se tožničino stanje kljub intenzivni rehabilitaciji ni izboljšalo. Iz mnenja socialne medicine z dne 17. 4. 2008 izhaja, da ni prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja kljub rehabilitacijskemu zdravljenju in da vrnitev na delovno mesto ni izvedljiva, ter sta pridobitna in opravilna sposobnost bistveno okrnjeni. Iz izvida nevrologa in psihiatra z dne 15. 3. 2010 izhaja, da ni prišlo do izboljšanja. Zato ni mogoče trditi, da se mnenji invalidskih komisij nista razhajali z medicinsko dokumentacijo. Invalidska komisija prve stopnje je podala mnenje, ne da bi imela dokumentacijo o tožničini rehabilitaciji, mnenje pa temelji na dokumentaciji, ki sestoji zgolj iz enega lista, to je obrazca E 213. Iz obeh mnenj tudi izhaja, da nikoli ni bil opravljen osebni pregled, kar bi glede na diagnozo bilo nujno potrebno. Obsežna medicinska dokumentacija, ki jo je predložila tožnica, bi nedvomno morala vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih dejstev s strani invalidske komisije prve in druge stopnje. Sodišče druge stopnje je navedlo, da priznana pravica v tujini še ne pomeni obstoja iste pravice po slovenski zakonodaji. Tožnica s tem ne soglaša. Zaradi polnega zmanjšanja pridobitne sposobnosti je imela v Nemčiji pravico do rente od 1. 1. 2007 do 31. 3. 2010, ki je bila nato zaradi nespremenjenega zdravstvenega stanja od 1. 4. 2010 pretvorjena v pokojnino zaradi trajne popolne pridobitne nezmožnosti. Odločbo o tem je tožnica prejela v januarju 2011. Glede na to, da je tožnica vložila zahtevo za priznanje pravice do pokojnine na podlagi slovenske zavarovalne dobe dne 22. 5. 2008 in da se stanje od takrat ni izboljšalo, temveč le poslabšalo, kakor tudi glede na odločitev o trajni nesposobnosti za delo nemške pokojninske zavarovalnice tožnica meni, da je bila ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji do nje upravičena. Vztraja, da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki prvega (pravilno: drugega) odstavka 339. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana je, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ena od najpomembnejših pravic pravdnih strank je pravica do sodelovanja v postopku (pravica do izjavljanja o pravnih in dejanskih vidikih spora, pravica do seznanitve z navedbami in dokazi nasprotne stranke). Sodna praksa je s široko razlago 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot bistveno kršitev opredelila tudi primere, ko sodišče ne upošteva strankinih navedb o dejstvih, ali ko neupravičeno ne izvede dokaza, ki ga je v podkrepitev svojih trditev predlagala. Stranka ima torej pravico, da se v postopku izjavi, sodišče pa dolžnost, da se z navedbami stranke seznani, ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli.

7. Navedena bistvena kršitev se sodiščema druge in prve stopnje neutemeljeno očita v zvezi z dejstvom, da nista bila izvedena dokaza z zaslišanjem tožnice in postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Že sodišče prve stopnje je obrazložilo, da zaslišanje tožnice ob razpoložljivih listinah in mnenjih invalidske komisije prve in druge stopnje ni bilo potrebno. Razloga za dvom v mnenje invalidskih komisij pa ni imelo, ker tožnica drugega kot to, da je upravičena do invalidnosti I. kategorije zato, ker ji je bila priznana tudi v Nemčiji, ni navajala. Zgolj na podlagi pavšalnega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke, sodišče ni bilo dolžno preizkušati mnenj invalidskih komisij. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da gre za strokovna mnenja, glede katerih je sodna praksa tudi že zavzela stališče, da se z ustreznim izvedencem v sodnem postopku preizkušajo le, če so med medicinsko dokumentacijo in mnenji razhajanja, ki jih je potrebno še razčistiti. V spornem primeru sodišče takega razhajanja ni ugotovilo, saj tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje nanj ni opozorila.

8. V zvezi z očitkom bistvenih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa je na pritožbene navedbe, ki so enake revizijskim, izčrpno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče z njimi v celoti soglaša in jih zato ne ponavlja.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Po prvem odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Iz dejstva, da se tožnici kljub intenzivni rehabilitaciji zdravstveno stanje ni izboljšalo in da je bila upravičena do rente zaradi polnega zmanjšanja pridobitne sposobnosti (od 1. 1. 2007 do 31. 3. 2010) še ne izhaja, da so spremembe v tožničinem zdravstvenem stanju takšne, da jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Iz nobenega od dokumentov, ki jih v reviziji navaja tožnica, ne izhaja, da je njeno stanje dokončno. Pri tem je treba upoštevati, da so relevantni le dokumenti, ki so bili na razpolago v času odločanja tožene stranke, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Kasneje pridobljena dokumentacija za odločitev v tem sporu ni pomembna.

11. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.