Jedro

Ker so mnenja članov invalidskih komisij, da pri tožnici ni podana popolna nezmožnost za delo, skladna z ostalimi medicinskimi izvidi, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice, da se postavi izvedenec medicinske stroke in zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženke z dne 8. 10. 2008 in 21. 1. 2009, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter se ji prizna pravica do invalidske pokojnine od 23. 3. 2007 dalje in ji je toženka dolžna izdati odločbo o višini in izplačevanju invalidske pokojnine ter ji izplačati zapadle zneske pokojnin in povrniti pravdne stroške.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrne v nov postopek. Meni, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da ima tožnica hude zdravstvene težave v posledici tega so ji bile postavljene diagnoze: strah, pomešan z depresivnimi motnjami; težki napadi panike z znaki konverzije; kronične bolečine zaradi obolenja hrbtenice, ki so odporne na zdravljenje; stanje po operaciji desnega ramenskega sklepa in bronhialna astma. Tožnica se zdravi vrsto let, iz predložene medicinske dokumentacije izhaja, da je zdravljenje v celoti neuspešno. Meni, da je sodišče s postopanjem, ko je v celoti sledilo mnenju izvedeniške komisije toženke ravnalo pristransko, saj bi za ugotovitev dejanskega zdravstvenega stanja tožnice moralo postaviti sodnega izvedenca medicinske stroke, kar je tožnica predlagala. Sodišče tudi ni sledilo predlogu, da se zaslišanje tožnice izvede po nemškem sodišču niti da se postavi neodvisni izvedenec medicinske stroke prav tako po nemškem sodišču, ki bi lahko ugotovil zdravstveno stanje tožnice. Sodišče je tako ravnalo pristransko, saj je v celoti poverilo pravilnost ugotovitve toženki in se samo ni prepričalo v resničnost teh ugotovitev s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodba se tudi neutemeljeno sklicuje na ugotovitve nemškega nosilca zavarovanja glede zdravstvenega stanja tožnice pri tem pa se pozablja, da je tudi nemški nosilec zavarovanja nepristranski organ, ki zasleduje svoje interese. Sodišče tudi nima potrebnega znanja, da bi presojalo medicinsko dokumentacijo in ugotavljajo ali je pri tožnici podano takšno zdravstveno stanje, da je nastopilo stanje, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev statusa invalida I. kategorije in tako tudi ne more zaključevati, da zdravljenje pri tožnici ni zaključeno. Sodba prihaja sama s seboj v nasprotje, saj se prvi del obrazložitve sklicuje na ugotovitve nemškega nosilca zavarovanja sočasno pa sodišče navaja, da lahko, ob enako ugotovljenem zdravstvenem stanju tožnice, pride do razhajanj v kategorizaciji invalidnosti po predpisih obeh držav. Sodišče ob navedbah, da ima Nemčija drugačen sistem zavarovanja ne poda pravne podlage tega zavarovanja niti ne navede predpisov, ki določajo kakšen je sistem zavarovanja v Nemčiji tako, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Iz medicinske dokumentacije – diagnoze z dne 11. 4. 2008 izhaja, da je pridobitna sposobnost pri tožnici bistveno okrnjena in je ni mogoče izboljšati z rehabilitacijo in bi bila njena zmogljivost zaposlitve mogoča manj kot 2 uri. Tudi iz kratke informacije iz zasebnega izvedenskega mnenja z dne 29. 4. 2008 izhaja, da je iz medicinskega vidika tožnica do nadaljnjega za delo nezmožna. Iz izvida z dne 15. 3. 2010 izhaja, da v času zdravljenja od februarja 2008 do dneva izvida kljub seansam, zdravljenju z reboxetinom in opipramolom ni prišlo do izboljšanja stanja. Navedeno bi sodišču moralo zadoščati, da bi postavilo neodvisnega izvedenca medicinske stroke, ki bi podal mnenje o zdravstvenem stanju tožnice in ugotovil kategorijo invalidnosti. Ne drži, navedba sodišča, da se tožnica kljub vabilu na zaslišanje ni odzvala in ni predložila dokaza, da se obravnave ne more udeležiti, saj sodišče neutemeljeno ni hotelo sprejeti izvida z dne 15. 4. 2010 oz. tožnici dopustiti rok za njegov prevod. Zdravstveno stanje tožnice je takrat bilo tako hudo, da poti iz Nemčije v Slovenijo ne bi zmogla. Če sodišče tožnici ne verjame bi lahko od nje zahtevalo predložitev zdravniškega potrdila o njeni nezmožnosti, da se udeleži obravnave. Tožnica ima hude psihične zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno celotno sposobnost urejanja stvari zase in skrbi za svoje pravice. Sodišče je tožnici odvzelo pravice do izjave v postopku saj ni sledilo predlogu, da se jo zaradi zdravstvenih težav in nezmožnosti potovanja zasliši preko pristojnega sodišča v Nemčiji, saj ima tožnica to pravico na podlagi Uredbe Sveta Evrope št. 1206/2001 ter je tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8., 14. in 15. točki 1. odst. 339. čl. ZPP. Iz sodbe tudi ne izhajajo materialni predpisi na katere se sodba opira posledično je tako materialnopravno napačna. Priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ne tistih, ki jih navaja pritožba in ne tistih, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje samo zaradi zavrnitve predlagane dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ni kršilo določb postopka in v posledici tega nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni bistvene kršitev določb postopka, če sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, ker sodišče samo odloči o tem, katero dejstva se štejejo za dokazana (8. čl. ZPP) in zato drugih dokazov ni več potrebno izvajati.

Le v primeru, da bi sodišče ocenilo, da iz medicinske dokumentacije in iz izvedenskih mnenj toženke izhaja, da so izvidi in mnenja nejasna, nepopolna, sama s seboj v nasprotju ali je v nasprotju eno mnenje ali z več drugim mnenjem ali izvidom in bi nastal utemeljen dvom v pravilnost takšnih izvidov in mnenj in bi navedene listine ne dale zanesljive dejanske podlage za pravilno uporabo materialnega prava iz 60. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99), bi moralo sodišče dvom o resničnosti tožničinih zdravstvenih težav in njenem zdravstvenem stanju odstraniti.

Invalidski komisiji prve in druge stopnje sta v sladu z določbo 266. čl. ZPIZ-1 izvedenska organa toženke, njuna sestava, delo ter postopek pred izdajo izvedenskega mnenja in pri podaji le tega pa so določeni v Pravilniku o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov ZPIZ Slovenije (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 113/2002). Res je, da v sodnem postopku mnenje invalidske komisije prve in druge stopnje, ki sta izvedenskega organa zavoda, torej ene od strank v postopku, ne predstavlja izvedenskega mnenja v skladu z določbami 243. do 256. čl. ZPP, saj ima tak značaj le izvedensko mnenje izvedenca, ki ga v postopku določi razpravljajoče sodišče, vendar ta mnenja brez dokazne vrednosti, saj predstavljajo listinske dokaze. Gre za listine, ki so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, torej za javne listine po 1. odst. 224. čl. ZPP. Za dejstva ugotovljena z javno listino se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali, da je sama listina nepravilno sestavljena (3. odst. 224. čl. ZPP).

Ker se v obravnavani zadevi podatki oz. mnenja članov invalidskih komisij niso razhajali z ostalimi medicinskimi izvidi, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice, da se postavi izvedenec medicinske stroke in se lahko oprlo tudi na izvide in mnenja invalidskih komisij. Pri tem je odločilnega pomena odgovor na vprašanje ali je pri tožnici podana popolna nezmožnost za delo (I. kategorija invalidnosti). Iz medicinske dokumentacije (tudi tiste, ki jo navaja pritožnica) ni podano takšno stanje, da bi se porajal dvom o tem. Odločilna dejstva so v zvezi s tem skladna, tožnica je kljub zdravstvenim težavam sposobna opravljati svoje delo medicinske sestre, morebiti z omejitvami (srednje težko delo, pri katerem ne bo delala v vlagi, vročini, prahu, pod časovnim pritiskom, kjer bo menjavala položaj telesa), z ambulantno terapijo lahko pride do izboljšanja, od marca 2007 je nezmožna za delo (zaradi psihičnih težav s strahovi in depresijami), po izvedenskem mnenju Zvezne agencije za delo ... z dne 29. 7. 2008 lahko dnevno dela manj kot 3 ure, takšna zmanjšana zmogljivost bo trajala predvidoma več kot 6 mesecev, vendar ne trajno oziroma delo z ustvarjanjem gospodarske vrednosti trenutno in v doglednem času (1 leto) ni mogoče in je šele po stabilizaciji zdravstvenega stanja mogoč poskus ponovne vključitve v delovni proces (izvedensko mnenje socialne medicine z dne 17. 4. 2008 podano s strani remologa in psihiatra A..A. in A.C.). Takšnega mnenja je bila tudi IK I. oz. IK II. tožene stranke. S tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka ali kršilo ustavne pravice tožnice.

Pritožba očita sodišču, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, ker ni omogočilo tožnici, da bi se udeležila glavne obravnave, saj je sodišče neutemeljeno zavrnilo izvid z dne 15. 4. 2010 iz katerega izhaja, da je bilo njeno zdravstveno stanje tako hudo, da poti iz Nemčije v Slovenijo ne bi zmogla. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej ugotavlja, da je bila glavna obravnava dne 9. 6. 2010. Izvid na katerega se sklicuje tožnica v pritožbi pa je datiran z dne 15. 4. 2010 in gre za nevrološko potrdilo iz katerega je razvidno, da je trenutno tožnica nezmožna za delo in da je potrebno dodatno ambulantno zdravljenje pri nevrologu ter navaja diagnoze kakor jih povzema tudi pritožba. Ne izhaja pa iz tega nevrološkega potrdila, da bi bila tožnica na dan izdaje potrdila nezmožna za pot v Slovenijo in prisostvovanju na obravnavi, kaj šele, da bi bila takšna nezmožnost tožnice podana na dan glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Niti ni bilo potrdilo izdano v namen opravičila za odsotnost z glavne obravnave. V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo na podlagi Uredbe Sveta (ES) številka 1206/2001 z dne 28. 5. 2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah (Ur. l. EU, R 174, 27. 6. 2001) izvesti dokaz z zaslišanjem tožnice po sodišču v Nemčiji. Takšno materialnopravno naziranje pritožbe glede uporabe Uredbe ni pravilno. Uredba o pridobivanju dokazov določa le poenoten sistem pridobivanja dokazov v tujini za vse države članice in uveljavlja neposredno komunikacijo sodišč brez posredovanja ministrstev, pristojnih za pravosodje. V konkretnem primeru je tako treba izhajati iz določila 217. čl. ZPP. Sodišče bo izvedlo dokaz preko zaprošenega sodišča v drugi državi članici EU le, ko bo mnenja, da so za to tehtni razlogi. In ne gre za to, da bi bilo sodišče zavezano, da izvede dokaz v tujini, če stranka to zahteva.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivost, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da prihaja sodba sama s seboj v nasprotje, ko se prvi del obrazložitve sodbe sklicuje na ugotovitve nemškega nosilca zavarovanja, hkrati pa sodišče istočasno navaja, da lahko ob enako ugotovljenem zdravstvenem stanju tožeče stranke pride do razhajanj v kategorizaciji invalidnosti po predpisih obeh držav. V obrazložitvi sodbe na strani 4 je v 2. odst. sodišče prve stopnje tožnici pojasnilo, da se kriteriji za razvrstitev invalidnosti in pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji, presojajo po slovenski in ne po nemški zakonodaji. Tako bi lahko, upoštevajoč spredaj navedeno, ob enako ugotovljenem zdravstvenem stanju tožnice prišlo do različnih kategorij invalidnosti po predpisih ene ali druge države in v posledici tega tudi do različno priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je še v nadaljevanju tožnici pojasnilo, da tudi če bi ji bila v Nemčiji priznana trajna pravica do invalidske pokojnine, to avtomatično še ne pomeni, da je pri njej podana takšna izguba delovne zmožnosti (I. kategorija invalidnosti), ki bi tudi po določbah slovenske zakonodaje – ZPIZ-1 narekovala njeno razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Kršitev iz 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o vsebini dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Gre za tako imenovano protispisnost. Ta je podana takrat, če bi sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici. V čem naj bi v predmetni zadevi ta kršitev obstajala pritožba ne konkretizira. Sodišče ne diagnozi z dne 11. 4. 2008 ne kratki informaciji iz zasebnega izvedenskega mnenja z dne 29. 4. 2008 ni pripisalo drugačne vsebine kot je v teh dokumentih podana. Sodišče je tako izvid z dne 29. 4. 2008 kot z dne 11. 4. 2008 ocenilo, upoštevajoč tudi izvid z dne 17. 4. 2008, vsebinsko v smislu, da tožnica trenutno ni upokojena temveč začasno, zaradi zdravstvenih težav, svojega dela ni sposobna opravljati, torej je iz medicinskega vidika do nadaljnjega nezmožna za delo. Ta nezmožnost pa je podana predvidoma več kot 6 mesecev, vendar ne trajno. Zato dobiva rento, ki pa je časovno omejena do 31. 3. 2010. Po prepričanju pritožbenega sodišča navedena absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da sodbe ni mogoče preizkusiti zaradi tega, ker sodišče ne navede predpisov, ki določajo kakšen je sistem zavarovanja v Nemčiji, ob tem, ko sodišče navede, da ima Nemčija drugačen sistem zavarovanja. Sodišče prve stopnje je na strani 3 obrazložitve sodbe tožnici le pojasnilo, da trditev tožnice, da je upokojena v celoti ne drži, to pa izhaja tudi iz dokumentacije, ki jo je tožnica sama vložila v spis in iz katere izhaja, da gre za začasno nesposobnost za delo zaradi katere je tožnica upravičena do rente, do marca 2011. Navedeno v predmetni zadevi ni odločilnega pomena za rešitev zadeve. Odločilno je ali je pri tožnici podano stanje invalidnosti I. kategorije kakor to določa ZPIZ-1. Ne držijo navedbe tožnice, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka saj iz zapisnika z glavne obravnave z dne 9. 6. 2010 izhaja katere dokaze je sodišče izvedlo, kar izhaja iz sprejetega dokaznega sklepa. Sodišče prve stopnje pri tem ni samo presojalo medicinsko dokumentacijo temveč je le povzelo izvide in mnenja zdravnikov, ki so takšna mnenja podali v opisni oceni in iz katere je razvidno zdravstveno stanje tožnice in to subsumiralo na materialni predpis.

Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kateremu pritrjuje pritožbeno sodišče, to pa izhaja tudi iz upravnega spisa tožene stranke, ima 51 – letna medicinska sestra, zaposlena v Nemčiji, kjer opravlja prav tako delo medicinske sestre, anksiozne in depresivne težave, težave s hrbtenico in rameni, zaradi miogelozne spremembe, vendar je njen nevrološki status brez posebnosti. Zdravstvene težave pa jo začasno onesposabljajo za delo. Navedene težave tožnice niso takšne narave, da bi bila ob dokončnosti odločbe tožene stranke z dne 21. 1. 2009 pri tožnici podane takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, da tožnica ne bi bila več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, da bi bila pri njej podana poklicna invalidnost, in bi bila brez preostale delovne zmožnosti, kar v skladu z 60. čl. ZPIZ-1 pomeni I. kategorijo invalidnosti. Tožnica torej zaradi svojih zdravstvenih težav, v času presoje organa druge stopnje toženke, ni bila popolnoma nezmožna za delo zaradi teh težav. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno uporabilo pravno podlago (60. čl. ZPIZ-1) in prav tak pravilno opredelilo, da gre pri tožnici za začasno nezmožnost za delo ne pa za nezmožnost za opravljanje svojega poklica oz. drugega ustreznega dela, saj tudi iz predložene medicinske dokumentacije s strani tožnice izhaja, da tožnica lahko konkurira na trgu delovne sile s polnim delovnim časom, potrebuje pa še nadaljnje zdravljenje. Takšna je bila tudi skladna presoja tako invalidske komisije prve stopnje z dne 26. 9. 2008, kakor invalidske komisije druge stopnje z dne 18. 12. 2008, ki je upoštevala tudi nemško medicinsko dokumentacijo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 154. čl. v zvezi z 1. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnica krije stroške pritožbe sama.