Jedro

V pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da je obsojenka oškodovanko šikanirala tako, da je nad njo izvajala psihično nasilje. Med izrazi, katerih pomen je določen v 99. členu KZ-1, psihično nasilje ni navedeno. Psihično nasilje je opredeljeno v četrtem odstavku 3. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki določa, da gre za ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Navedeni zakon sicer obravnava nasilje v družini, ne pa na delovnem mestu, vendar pa je pomen pojma psihično nasilje v obeh primerih enak ali vsaj bistveno podoben, zaradi česar je mogoče navedeno definicijo uporabiti tudi pri razlagi kaznivega dejanja po 97. členu KZ-1. Katera ravnanja predstavljajo psihično nasilje, je treba presojati glede na okoliščine vsakega posameznega primera. To pogosto vključuje verbalno nasilje (kričanje, vpitje, poniževanje, zmerjanje, sarkazem, posmehovanje), s katerim se posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Ravnanje je treba zlasti strogo presojati, kadar je kršitelj nadrejeni, prizadeti pa podrejeni. Dejanja nadrejenega imajo večji učinek, saj nastopa s pozicije moči in obvladuje zaposlitev prizadetega, temu pa je zaradi podrejenega položaja onemogočena enakovredna in učinkovita obramba. Pomembno je tudi dejstvo, da vodilni delavec, zlasti najvišji v hierarhiji, predstavlja delodajalca tako navzven kot navznoter in s svojimi dejanji postavlja standarde obnašanja in ravnanja za vse ostale. Kot psihično nasilje je treba razumeti širok nabor dejanj, besed, telesne drže, obrazne mimike in podobnega vedenja, iz katerih veje nespoštovanje in prezir do sočloveka. Med taka dejanja spadajo vse oblike neželenega verbalnega, neverbalnega in fizičnega ravnanja in vedenja, z namenom pri zaposlenem povzročiti ponižanje in prestrašenost.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 500,00 eurov.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 1466/2013 z dne 29. 11. 2016 pod točko I obsojeno J. D. spoznalo za krivo kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. člena KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora, ki ji ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, oškodovanko A. A. pa na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 14.000,00 EUR napotilo na pravdo. Pod točko II je obsojenko po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ter o stroških odločilo v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP. Tudi v oprostilnem delu je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom v enaki višini kot v prejšnji točki po tretjem odstavku 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Pod točko III sodbe pa je po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženega N. Š. za kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin po 2. točki prvega odstavka 252. člena v zvezi s prvim odstavkom 251. člena KZ-1. O stroških postopka v zavrnilnem delu je odločilo v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP, oškodovanko pa po tretjem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 1466/2013 z dne 25. 5. 2017 deloma ugodilo pritožbi zagovornice obsojene J. D. in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je v abstraktnem delu krivdnega izreka izpustilo očitek, da je obsojenka storila kaznivo dejanje tudi z neenakopravnim obravnavanjem, v preostalem pa je pritožbo obsojenkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo obsojenkina zagovornica vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja iz razlogov po 1. točki 420. v zvezi s 1., 3. in 5. točko 372. člena ZKP, po 2. točki 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, po 3. točki 420. člena ZKP zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe (kršitev pravice do obrambe in predlaganja dokazov v svojo korist po 17. in 320. členu ZKP). Sodišču očita, da je kršilo z ustavo zajamčene obsojenkine pravice iz 2. člena, drugega odstavka 14. člena, 22. člena, 23. člena, 25. člena, 28. člena in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Ocenjuje tudi, da sta sodišči kršili obsojenkino pravico iz točke d tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne (prvostopenjskemu) sodišču v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevane kršitve niso podane. V obsojenkinem ravnanju so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1, sodišče je tudi utemeljilo, zakaj ocenjuje, da je obsojenka kaznivo dejanje storila naklepno. Nobenih nerazumljivosti in nasprotij v sodbi ni, tako da so tudi ti očitki zahteve neutemeljeni. Sodba vsebuje podrobne razloge glede vzročne zveze med obsojenkinim ravnanjem in posledicami na psihičnem zdravju oškodovane A. A., pa tudi o tem, zakaj je sodišče pričam, ki so potrdile oškodovankine navedbe, verjelo, drugim pa ne. Ocenjuje, da ni podana kršitev pravic obrambe, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, saj je takšno odločitev utemeljilo na podlagi kriterijev, ustaljenih v sodni praksi. Glede zatrjevanih kršitev obsojenkinih ustavnih pravic pa ugotavlja, da jih vložnica, razen tiste iz tretje alineje 29. člena Ustave, ni z ničemer vsebinsko utemeljila in jih zato ni mogoče preizkusiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5. Obsojenkina zagovornica v izjavi na odgovor državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve. Že po preteku roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva je obsojenkina zagovornica vložila dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki ji je priložila izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki se nanaša na vprašanja, povezana z morebitnimi predhodnimi psihičnimi težavami oškodovanke, oziroma morebitnimi vplivi stresnih situacij iz oškodovankine preteklosti in s tem povezanega večjega tveganja za nastanek psihičnih motenj.

B.

6. Obsojenkina zagovornica kršitev kazenskega zakona zatrjuje z navedbami, da iz opisa dejanja sploh ni razvidno, katera so tista obsojenkina ravnanja, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu. Očitek psihičnega nasilja je namreč v izreku sodbe razviden le iz abstraktnega dela spisa, pri konkretizaciji posameznih dejanj, ki naj bi predstavljali šikaniranje, izvedeno s psihičnim nasiljem, pa je vsebinski opis umanjkal, tako da obsojenka še danes ne ve, kaj naj bi v posameznih obravnavnih primerih storila narobe in zakaj. V zahtevi povzema oškodovankine obveznosti po pogodbi o zaposlitvi in navaja, da je bila obsojenka kot direktorica delodajalca dolžna nadzirati delo zaposlenih v zavodu, jim dajati navodila in pripombe in ustrezno odreagirati, ko je šlo za malomarno opravljanje dela v škodo varnosti uporabnikov storitev zavoda. Obsojenki očitana dejanja v izreku ne presegajo obsojenkinih upravičenih zahtev po izpolnjevanju oškodovankinih delovnih obveznosti. Pri psihičnem nasilju gre za sovražno in neetično komunikacijo, katere cilj je praviloma odstranitev delavca z delovnega mesta. Največkrat gre za verbalno, psihično ali čustveno nasilje nad delavcem, škodovanje v kariernem razvoju, grožnje s fizičnim obračunavanjem ali povzročanjem materialne škode. Po navedbah vložnice iz opisa obsojenkinega ravnanja v izreku kaj takega ne izhaja.

7. Kaznivo dejanje šikaniranja po prvem odstavku 197. člena KZ-1 stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom, s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost, če pa ima tako ravnanje za posledico psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega, pa je podana kvalificirana oblika kaznivega dejanja po drugem odstavku iste zakonske določbe.

8. Pri tem kaznivem dejanju je varovano dostojanstvo pri delu kot kazensko pravna dobrina, ki spada med nedisponibilne dobrine socialne varnosti in zagotavlja zaščito delavca pred vsemi oblikami nadlegovanja. Določba 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) nalaga delodajalcu, da zagotavlja takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev. Prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu je urejena v 7. členu ZDR-1 in velja za vse zaposlene. Zakon o javnih uslužbencih pa v 15.a členu zaposlenim v javnem sektorju (javnim uslužbencem, mednje spada tudi obsojenka) v skladu z načelom prepovedi nadlegovanja prepoveduje vsako fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje ali vedenje, ki temelji na katerikoli osebni okoliščini in ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo delovno okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo.

9. V pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da je obsojenka oškodovanko šikanirala tako, da je nad njo izvajala psihično nasilje. Med izrazi, katerih pomen je določen v 99. členu KZ-1, psihično nasilje ni navedeno. Psihično nasilje je opredeljeno v četrtem odstavku 3. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki določa, da gre za ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Navedeni zakon sicer obravnava nasilje v družini, ne pa na delovnem mestu, vendar pa je pomen pojma psihično nasilje v obeh primerih enak ali vsaj bistveno podoben, zaradi česar je mogoče navedeno definicijo uporabiti tudi pri razlagi kaznivega dejanja po 97. členu KZ-1.1 Katera ravnanja predstavljajo psihično nasilje, je treba presojati glede na okoliščine vsakega posameznega primera. To pogosto vključuje verbalno nasilje (kričanje, vpitje, poniževanje, zmerjanje, sarkazem, posmehovanje), s katerim se posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Ravnanje je treba zlasti strogo presojati, kadar je kršitelj nadrejeni, prizadeti pa podrejeni. Dejanja nadrejenega imajo večji učinek, saj nastopa s pozicije moči in obvladuje zaposlitev prizadetega, temu pa je zaradi podrejenega položaja onemogočena enakovredna in učinkovita obramba. Pomembno je tudi dejstvo, da vodilni delavec, zlasti najvišji v hierarhiji, predstavlja delodajalca tako navzven kot navznoter in s svojimi dejanji postavlja standarde obnašanja in ravnanja za vse ostale.2 Kot psihično nasilje je treba razumeti širok nabor dejanj, besed, telesne drže, obrazne mimike in podobnega vedenja, iz katerih veje nespoštovanje in prezir do sočloveka. Med taka dejanja spadajo vse oblike neželenega verbalnega, neverbalnega in fizičnega ravnanja in vedenja, z namenom pri zaposlenem povzročiti ponižanje in prestrašenost.3

10. Obsojena J. D. je bila v času storitve kaznivega dejanja direktorica zavoda N., Centra za osebe s pridobljeno možgansko poškodbo v Mariboru, oškodovana A. A. pa je bila v zavodu strežnica. Bili sta v bistveno različnem položaju, saj je bila obsojenka oškodovanki nadrejena in imela odločujoč vpliv na njen položaj. Na tem mestu je treba poudariti, da je pri dejanjih, ki si sledijo v nizu, tako je bilo v tej zadevi, vsa dejstva presojati celovito, v medsebojni povezavi, saj bi lahko izolirana presoja vsakega dejanja zase privedla do napačnih dejanskih in nato tudi pravnih sklepov. Vrhovno sodišče sprejema presojo v izpodbijani pravnomočni sodbi, da v izreku obsodilnega dela sodbe opisana obsojenkina ravnanja in vedenje kažejo na njen izrazito omalovažujoč odnos do oškodovanke (očitki po napornem dnevu, da ničesar ne naredi prav, da ne zna zalivati rož, ne pa, da jih ni zalila, kar se njeni predhodnici ni dogajalo, spreminjanje delovnega časa in izključevanje iz vsakodnevne komunikacije in s tem povezano pomanjkanje informacij, pomembnih pri delu, očitki opustitev oškodovanki, ko ta objektivno ni mogla opraviti določenih nalog, problematiziranje malenkosti, ki zadevajo naročilo toaletnega papirja, obremenjujoče pisanje uradnih zaznamkov in njihovo vlaganje v oškodovankino personalno mapo), pri čemer je pomenljiv tudi nesprejemljiv način komunikacije (povišani toni, tudi kričanje, naganjanje oškodovanke iz pisarne in podobno). Takšno obsojenkino ravnanje ima vse prvine psihičnega nasilja, ki so v opisu dejanja določno opredeljene, zato je treba zavrniti nasprotne vložničine trditve, s katerimi uveljavlja kršitev kazenskega zakona.

11. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi, je razvidno, da je šlo za dalj časa trajajoča in sistematična ravnanja obsojenke, ki so zagotovo pomenila psihično nasilje nad oškodovanko, kar je pri slednji povzročilo občutek ponižanosti in prestrašenosti z nadaljnjimi psihičnimi posledicami v obliki pogostih akutnih, stresnih reakcij, ki so prešla v prilagoditveno motnjo, kar je imelo za posledico zmanjšanje oškodovankine delovne storilnosti. Zato obsojenkinih ravnanj ni mogoče razlagati zgolj v luči zahtev po izpolnjevanju delovnih obveznosti, saj je nadiranje in kričanje ter podcenjevalen in omalovažujoč odnos do podrejene doseglo takšno stopnja ogrožanja oškodovankinega dostojanstva kot pravno varovane dobrine, da to zahteva kazenskopravno in ne le delovnopravno varstvo.

12. Obsojenkini zagovornici tudi ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj v opisu kaznivega dejanja ni nobenih nasprotij, prav tako pa tudi ne med opisom dejanja in razlogi sodbe. S tem, ko vložnica v zelo obsežni zahtevi navaja, da obsojenkinega ravnanja in vedenja do oškodovanke, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, ni mogoče razumeti kot psihičnega nasilja, ki bi bilo zmožno povzročiti prepovedano posledico prestrašenosti, ponižanja in psihičnega obolenja oškodovanke, podaja svoj pogled na dejansko stanje, ki se razlikuje od tistega, sprejetega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na tak način s sklicevanjem na navedeno postopkovno kršitev po vsebini izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno.

13. V primeru psihičnega nasilja so posledice pri oškodovancih praviloma večplastne in prepletene. V prvi fazi posamezniki praviloma občutijo vrsto različnih simptomov, od fizičnih oziroma psihosomatskih težav, različnih duševnih stisk, kot tudi sprememb vedenja (npr. glavobol, nespečnost, želodčne težave, razdražljivost, tesnoba, izčrpanost, upad samozavesti, strah pred nadrejenimi, motnje zbranosti, zmanjšanje socialnih stikov, itd.)4. Posledice psihičnega nasilja se v času izpostavljenosti delavca praviloma ne pojavljajo ločeno, ampak hkrati, kar vpliva na intenziteto posameznikove duševne stiske in pogosto povzroči porušenje njegovega telesnega in/ali duševnega ravnovesja. Iz razlogov pravnomočne sodbe je razvidno, da so bile škodljive posledice na oškodovankinem psihičnem zdravju v vzročni zvezi z obsojenki očitanim ravnanjem, pri čemer se je sodišče oprlo tudi na mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke dr. Ane Verovnik. Vložnica, ki tudi nakazuje, da je poslabšanje oškodovankinega zdravja morebiti posledica njene preobčutljivosti, in z zatrjevanjem, da ni podana vzročna zveza med obsojenkinim ravnanjem in psihičnim obolenjem oškodovanke, ki se je v končni fazi razvilo v prilagoditveno motno, ne uveljavlja nobene od kršitev zakona, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

14. Sodišče druge stopnje je skrčilo (reduciralo) opis kaznivega dejanja tako, da je z abstraktnega opisa izpustilo očitek obsojenki o neenakopravnem obravnavanju oškodovanke, ne da bi poseglo v konkretni opis kaznivega dejanja. S tem ni storilo nobene kršitve zakona, saj zakonski znaki, kot so konkretizirani v opisu kaznivega dejanja, v celoti ustrezajo uvodnemu abstraktnemu stavku. Vložnica, ki takšne presoje v izpodbijani pravnomočni sodbi ne sprejema, tudi s temi očitki ne more omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe.

15. Vložnica bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi z navedbami, da je ocenjevanje verodostojnosti prič samo na podlagi kriterija zaposlenosti ali nezaposlenosti v zavodu, kar sta storili nižji sodišči, ne samo napačno, ampak tudi žaljivo in diskriminatorno ter predstavlja grobo kršitev pravic obsojenke do pravičnega, nepristranskega in poštenega sojenja. Prvostopenjski sodbi očita, da vsebuje le povzemanje izpovedb številnih v postopku zaslišanih prič, pri čemer pa v sodbi manjka celovita kontradiktorna presoja njihovih pričanj. Takšno nezakonito ravnanje pa ni v skladu s pravico do proste presoje dokazov, ampak kaže na nepravično in pristransko sojenje v obsojenkino škodo.

16. Sodišči prve in druge stopnje sta dejanske ugotovitve oprli predvsem na izpovedbe oškodovanke, prič S. K., J. T. in S. Z., delno pa tudi na izpovedbi K. B. ter na mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke dr. Ane Verovnik. Tako sta navedli razloge, zakaj ostalim pričam, ki obremenilnih očitkov obsojenki niso potrdile, ni verjelo. Pri tem ne gre za to, kot pravi pritožnica, da je sodišče diskriminatorno odklonilo vero pričam, ki so potrdile obsojenkin zagovor, samo zato, ker so še vedno zaposlene v navedenem centru, ampak je natančno pojasnilo tudi ostale okoliščine, na podlagi katerih je sprejelo svoje dejanske sklepe. Argumentaciji prvostopenjskega sodišča (točka 35 sodbe) je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 27 sodbe). Pri tem je pojasnilo, da so bile priče, ki so bile sicer zaposlene v Murski Soboti in so vedele povedati le o letovanju v Pakoštanih, v izpovedbah nezanesljive in neprepričljive (glede števila uporabnikov, za katere je morala skrbeti oškodovanka, števila sestankov in kdo se jih je udeleževal), tiste zaposlene v Mariboru pa so bile prisotne le pri posameznih dogodkih, pri čemer so vse priče obrambe pisale uradne zaznamke v letu 2012 in 2013, torej za nazaj, ko oškodovanka ni bila več zaposlena v zavodu in se je kazenski postopek zoper obsojenko že začel (pravilna bi bila navedba, da je bila v tem času obsojenka seznanjena, da policija v predkazenskem postopku zoper njo zbira obvestila na podlagi kazenske ovadbe z dne 12. 12. 2011, saj se je kazenski postopek začel z izdajo sodničine odredbe 2. 4. 2014, s katero je razpisala predobravnavni narok; pripomba Vrhovnega sodišča). Sodišče druge stopnje je v razlogih tudi navedlo, da je priča V. V. povedal, da so se vsi uradni zaznamki sicer pisali sproti, tistega iz leta 2013 pa so zapisali zato, ker jih je prosila obsojenka. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da so imele navedene priče interes za izid postopka in podpreti obsojenko, kot svojo nadrejeno, z izjemo priče K. B., ki v zavodu ni zaposlena. Pri ugotavljanju obstoja ali neobstoja pravno relevantnega dejstva sodišče z načelom proste presoje dokazov ni vezano na nobena formalna dokazna pravila. Mora pa vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je tej zahtevi zadostilo, nasprotno videnje obsojenkine zagovornice pa je argumentirano zavrnilo drugostopenjsko sodišče. Zato ne drži navedba v zahtevi, da v napadenih sodbah ni razlogov, ki so vodili sodišči k presoji, katerim pričam je treba verjeti in katerim odkloniti vero, ter da sta sodišči v tem pogledu ravnali diskriminatorno in nepošteno. S tem, ko vložnica dokazne ocene sodišča ne sprejema in si jo prizadeva prikazati kot zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, v resnici po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

17. Obsojenkina zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu mogoče storiti le z naklepom, sodišči prve in druge stopnje pa naklepa nista obrazložili, zato tudi v tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi ta navedba ne drži. Sodišče prve stopnje je v 41. točki sodbe zapisalo, da se je obsojenka kot psihologinja po izobrazbi in vešča dela z ljudmi dobro zavedala, da nadiranje, kričanje in sploh opisani odnos v inkriminiranem obdobju pomeni psihično nasilje in da se do zaposlenega tako ne ravna, da je oškodovanko na delovnem mestu šikanirala in to tudi hotela. V razlogih je tudi zapisalo, da se je dobro zavedala, da takšno psihično nasilje lahko povzroči pri oškodovanki prestrašenost, ponižanje ter da ima lahko za posledico psihično obolenje ter da se je glede na svojo usposobljenost za delo z ljudmi, tudi tistimi prizadetimi zaradi hudih možganskih poškodb, zavedala protipravnosti svojega ravnanja in dejanje hotela storiti, ter tako ravnala z direktnim naklepom. Takemu stališču je pritrdilo tudi višje sodišče v 28. točki sodbe. Tako se tudi v tem delu zahteve izkaže, da vložnica s sklicevanjem na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča, kar pa ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

18. Vložnica tudi navaja, da je sodišče prekršilo obsojenkino pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazni predlog za pridobitev oškodovankine zdravstvene dokumentacije za čas pred in ob nastopu službe, pa tudi ker ni pridobilo mnenja drugega izvedenca psihiatrične stroke ter zaslišalo N. Š. kot pričo, potem ko je bila obtožba zoper njega umaknjena. Prav tako je bila obsojenkina pravica do obrambe kršena, ker je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem predstavnice pevskega zbora zaradi pevskih vaj konec novembra oziroma pred nastopom v začetku decembra 2011, pa tudi ker ni ugotavljalo obsojenkinih družinskih razmer zaradi izključitev vplivov iz bližnjega okolja na zdravstveno stanje oškodovanke. Ocenjuje, da so bile obsojenki s tem kršene pravice iz točke d tretjega odstavka 6. člena EKČP in tretje alineje 29. člena Ustave.

19. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo v 3. točki sodbe, temu pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče v točki 9 sodbe. Po ustaljeni ustavnosodni praksi sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno relevanten, pri čemer mora obramba obstoj pravne relevantnosti predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Po ustaljeni sodni praksi sodišče ni dolžno v nedogled izvajati dokazov, ki jih predlaga obdolženec, ampak je te dokaze dolžno izvesti le, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno relevantnost predlaganih dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Če sodišče ugotovi, da predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom moč ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takega dokaza zavrne, ne da bi s tem kršilo obdolženčeve pravice. Sodišče druge stopnje je na enake pritožbene očitke, kot jih vložnica ponavlja v zahtevi, zavrnilo na podlagi ugotovitve, da se je sodna izvedenka psihiatrične stroke seznanila z dokumentacijo iz oškodovankinega ambulantnega kartona, jo povzela od leta 1981 dalje (torej ne samo tisti del dokumentacije, ki zadeva drugo polovico leta 2011), pravilno pa poudarilo tudi, da zgolj zavračanje izvedenskega mnenja še ni zadostna podlaga za odreditev drugega izvedenca. Glede predloga za zaslišanje N. Š. pa je v točki 10 zapisalo, da o nobenem očitku obsojenki iz točke 1 prvostopenjske sodbe ni vedel povedati ničesar, da samo dejstvo, da je zoper N. Š. bila izdana zavrnilna sodba, ne pomeni, da oškodovanka ni govorila resnice, kot to pavšalno zatrjuje pritožba. Nenazadnje tudi v zahtevi vložnica navaja le, da bi priča N. Š. lahko povedal o odnosu obsojenke do oškodovanke, pri čemer pa te trditve ne substancira, ampak tudi v izrednem pravnem sredstvu ostaja na ravni splošnosti. Višje sodišče je tudi pojasnilo, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo obsojenkine pravice do obrambe, ko je zavrnilo zaslišanje predstavnice pevskega zbora G. Pri tem je ocenilo, da izjava J. P., ki je bila priložena k pritožbi, ne potrjuje obsojenkinih navedb, ampak nasprotno, da so pevci konec novembra oziroma pred nastopom 6. 12. 2011 v prostorih zavoda imeli „upevanje pred nastopom“. Vložnica v zahtevi omenja tudi, da bi sodišče moralo ugotoviti oškodovankine družinske razmere zaradi izključitve vplivov iz bližnjega okolja na zdravstveno stanje oškodovanke, vendar tudi v tem delu okoliščin, ki bi utegnile na to kazati, ne konkretizira. Glede na navedeno ni mogoče pritrdi vložnici, da je bila obsojenki kršena pravica do obrambe in s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pa tudi kršitev obsojenkine ustavne pravice do izvajanja dokazov v svojo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave oziroma zatrjevana konvencijska pravica.

20. V zvezi z navedbami, da so bile obsojenki kršene njene ustavne pravice, in sicer načelo enakosti pred zakonom, ki ga zagotavlja 14. člen Ustave, enako varstvo pravic po 22. členu Ustave, pravica do nepristranskega sojenja po 23. členu Ustave in pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, vrhovni državni tožilec utemeljeno izpostavlja, da zatrjevane kršitve niso z ničemer vsebinsko izkazane, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

21. Prav tako Vrhovno sodišče ni presojalo navedb v dopolnitvi zahteve obsojenkine zagovornice, saj je bila ta podana po preteku roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

C.

22. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenkina zagovornica, niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

23. Vložnica z zahtevo ni uspela, zato je obsojenka po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso, ki ji je bila v skladu s tarifnimi številkami 7112 v zvezi z 71113 in 7192, ob upoštevanju njenih gmotnih razmer, odmerjena na 500,00 EUR.

1 Primerjaj sklep VS RS VIII Ips 48/2015 z dne 17. 5. 2016. 2 Prav tam. 3 Primerjaj Mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik 2017, posebni del, s komentarjem sodno prakso in literaturo, stran 378, Poslovna založba MB, založništvo, d. o. o. 4 Povzeto po prim. prof. dr. Marjan Bilban, dr. medicine: Nasilje na delovnem mestu (mobing), delo in varnost 53/2008/1 in dr. Daniela Brečko: Recite mobingu NE, stran 62, Planet GV, 2010.