Jedro

Kar zadeva pritožbene navedbe o tem, da ni enotne definicije mobinga in na njih temelječa pritožbena izvajanja, ki psihično nasilje enačijo z mobingom, je potrebno opozoriti, da je kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu (po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1) mogoče storiti z enim ali več izvršitvenih načinov, torej s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem. Ni torej pritrditi pritožbi, ki mobing enači s psihičnim nasiljem, ker mobing predstavlja izvršitveno ravnanje trpinčenja, ki se obdolženki niti ne očita (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 7226/2009 z dne 15.9.2011).

Pritrditi pa je pritožbi v delu, ko navaja, da v opisu inkriminiranih ravnanj obdolženke ni konkretiziran zakonski znak neenakopravne obravnave oškodovanke.

Kaj takega pa ne izhaja niti iz razlogov napadene sodbe, kjer sicer sodišče prve stopnje navaja, da je bila oškodovanka neenako obravnavana na večernih sestankih v P. in v dejstvu, da je morala v P. kljub komaj trimesečni zaposlitvi v zavodu, edina skrbeti za kar tri varovanke (sodba str. 86), vendar vse navedeno po oceni pritožbenega sodišča ne dosega praga kaznivosti v smislu prepovedane diskriminacije iz 6. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolžene J.D.V. se delo ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v krivdnem izreku, tako da se v drugem odstavku za besedo nasiljem izpusti besedilo "in neenakopravnim obravnavanjem".

II. V ostalem se pritožba zagovornice obdolžene zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 1466/2013 z dne 29.11.2016 obdolženo J.D.V. pod točko I izrek spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer 1.385,49 EUR za stroške izvedenke dr. A.V., 581,14 EUR za stroške izvedenca dr. M.V., za stroške prič v skupnem znesku 108,60 EUR, sodno takso v znesku 140,00 EUR ter potrebne stroške oškodovanke in stroške ter nagrado njene pooblaščenke, odvetnice V.Z.. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 14.000,00 EUR v celoti napotilo na pravdo. Pod točko II izreka je obdolženo po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenih zagovornikov, odvetnikov T.K., A.P. in V.Ž.G. bremenijo proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 14.000,00 EUR v celoti napotilo na pravdo. Pod točko III izreka je zoper obdolženega N.Š. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 2. točki prvega odstavka 252. člena v zvezi s prvim odstavkom 251. člena KZ-1 ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obdolženega, odvetnika A.K.K., proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 14.000,00 EUR v celoti napotilo na pravdo.

2. Zoper obsodilni del sodbe (pod točko I izreka) se je pritožila zagovornica obdolžene J.D.V. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo v obsodilnem delu spremeni, tako da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Zagovornica je v pritožbi zahtevala, da se jo obvesti in vabi na sejo pritožbenega senata. Seja pritožbenega senata se v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo, in ker tudi zagovornica v pritožbi ni pojasnila, kateri razlogi bi narekovali njeno navzočnost, strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba zagovornice obdolžene delno utemeljena.

5. Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da je izrek sodbe nesklepčen, nelogičen, nerazumljiv in v nasprotju s podatki spisa, prav tako, da sodba nima ustrezne obrazložitve o vseh odločilnih dejstvih, ki so pravno relevantna ter je v nasprotju s samim seboj ter s podatki spisa. Po mnenju zagovornice so tudi zaključki v sodbi nepravilni in nimajo podlage v ugotovljenih dejstvih in izvedenih dokazih oziroma so celo v nasprotju z izpovedbami prič kot tudi listinskimi dokazi v spisu.

6. Obstoj zatrjevane kršitve pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Pritožba namreč navedene kršitve ne konkretizira, saj z ničemer ne pojasni zakaj meni, da je izrek napadene sodbe nerazumljiv, niti zakaj izrek nasprotuje podatkom spisa niti katerim podatkom. Neobrazložena so tudi pritožbena izvajanja, da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj zagovornica določno ne pove, katera odločilna dejstva pogreša v obrazložitvi napadene sodbe oziroma v čem vidi nasprotje med razlogi sodbe oziroma razlogi sodbe in podatki spisa ter kateri zaključki sodišča prve stopnje nimajo podlage v podatkih spisa oziroma bi naj bili v nasprotju z izpovedbami prič in listinskimi dokazi v spisu. Zato v pritožbi zatrjevane kršitve niso z ničemer izkazane in napadene sodbe v smislu zatrjevanih procesnih kršitev, ni mogoče preizkusiti. Z izvajanjem, da so zaključki sodišča prve stopnje nepravilni, kar pritožba obširno obrazlaga v nadaljevanju, pa pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu napadene sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, četudi jih pritožba ne uveljavlja.

8. Zagovornica v pritožbi uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z jamstvi obdolženke v kazenskem postopku iz 3. alineje 29. člena Ustave RS, pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. To kršitev zagovornica utemeljuje z navedbo, da sodišče prve stopnje ni uporabilo 17. člena ZKP, ker ni izvedlo dokazov, ki so obdolženki v korist, niti ni obrazložilo, zakaj ti dokazi ne bi prispevali k razjasnitvi stvari. V zvezi s tem pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni pribavilo zdravstvene dokumentacije oškodovanke iz obdobja preden se je zaposlila v zavodu, da bi se ugotovilo njeno zdravstveno stanje pred prihodom v zavod, glede na to, da je že ob prihodu v zavod sodelavkam povedala, da jemlje Apaurin. Po mnenju zagovornice bi sodišče prve stopnje moralo postaviti tudi drugega izvedenca psihiatrične stroke, ker se obramba z mnenjem izvedenke dr. A. V. ni strinjala. Po stališču zagovornice je mnenje pristransko in nepopolno, prav tako izvedenka ni odgovorila na vsa vprašanja obdolženke, pri podaji mnenja je štela kot resnično vse, kar ji je povedala oškodovanka, izvedenka je kot pomembno upoštevala le zdravstveno dokumentacijo v spisu, torej šele od 8.10.2011 dalje, ko je bila oškodovanka pri osebnem zdravniku oziroma od 18.12.2011 dalje, ko je bila prvič pri psihiatru. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog po pridobitvi izjave ali zaslišanja predstavnice pevskega zbora glede datuma koncerta ali pevskih vaj v zavodu, čeprav je obdolženka hotela s tem dokazati neverodostojnost oškodovankine izpovedbe, zato izjavo sedaj prilagajo k pritožbi. Sodišče prve stopnje bi po mnenju pritožbe moralo kot pričo zaslišati tudi N.Š., ki je bil zaslišan kot soobdolženec, ko obtožba zoper njega še ni bila umaknjena, saj je obramba tudi z njegovim zaslišanjem hotela dokazati neverodostojnost izpovedbe oškodovanke. Zagovornica v tej zvezi navaja še, da je sodišče prve stopnje dokaze zgolj pavšalno zavrnilo kot nepotrebne, ne da bi se konkretno opredelilo do navedb obrambe, ki je obrazložila, zakaj meni, da je posamični dokaz potreben. Po mnenju pritožbe so obdolženki na opisan način v postopku bile kršene pravica do obrambe ter zgoraj izpostavljene ustavne pravice, kar vse je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

9. Opisana kršitev ni podana. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je večkrat v svojih odločbah presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti (tako med drugimi sodbi I Ips 32/2011, I Ips 42257/2011). Sodišče prve stopnje je v točki 3 napadene sodbe zavrnilo dokazni predlog po pribavi ambulantnega kartona za oškodovanko in po postavitvi drugega izvedenca psihiatrične stroke kot nepotrebnega z obrazložitvijo, da je izvedenka v pisnem izvedenskem mnenju ter neposredno zaslišana na glavni obravnavi, podala celovito izvedensko mnenje ter prepričljivo in argumentirano odgovorila na vsa vprašanja obrambe. Izvedenka je pisno mnenje potem, ko je ponovno proučila vso dokumentacijo in celoviti kazenski spis, kar pomeni, da je upoštevala tudi izpovedbe vseh zaslišanih prič, vpogledala v celotni osebni karton oškodovanke ter opravila njen osebni pregled 11.7.2016, še dopolnila, tako da je odgovorila na vsa pisno zastavljena vprašanja strank. Izvedenka je nato bila na glavni obravnavi 25.10.2016 še zaslišana, kjer so ji lahko stranke postavljale vprašanja, na katere je popolno, logično in prepričljivo odgovorila. Ker je obramba po zaslišanju izvedenke vztrajala pri postavitvi novega izvedenca, je sodišče prve stopnje tak dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo, upoštevaje popolno in prepričljivo izvedensko mnenje, v katerega ne gre dvomiti ter pri tem pravilno dodalo, da nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, ni razlog za postavitev novega izvedenca. Tem razlogom pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki poudarja, da je izvedenka psihiatrične stroke odgovorila na vse pomisleke obrambe, ki jih pritožba zgolj ponavlja, pri čemer pristranskosti izvedenke pri podaji mnenja, ne obrazloži. V nasprotju s pisno izdelanim izvedenskim mnenjem in njegovo dopolnitvijo je izvajanje pritožbe, da je izvedenka kot resnično verjela le to, kar je povedala oškodovanka, prav tako, da je pri podaji mnenja upoštevala le zdravstveno dokumentacijo v spisu, saj je v pisno dopolnjenem izvedenskem mnenju povzela vso obstoječo zdravstveno dokumentacijo oškodovanke od leta 1981 dalje in v zvezi s tem proučila celotni kazenski spis, kar vse je pri podaji mnenja upoštevala in pri tem izpostavila, da iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi se oškodovanka zaradi psihičnih težav zdravila pred oktobrom 2011. Iz navedenih razlogov se tako ni mogoče strinjati s pritožbo, da je sodišče prve stopnje kršilo (drugi odstavek) 17. člena ZKP, ker neutemeljeno ni izvedlo dokaza, ki je v korist obdolženki in ni obrazložilo, zakaj ne bi prispeval k razjasnitvi zadeve, ampak je to utemeljeno storilo in razloge za takšno svojo odločitev prepričljivo pojasnilo.

10. Navedeno velja tudi za zavrnjena dokaza po pridobitvi izjave oziroma zaslišanju predstavnice pevskega zbora in N.Š. kot priče. Kar zadeva prvi dokazni predlog ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega, ker je o tem prepričljivo izpovedala oškodovanka, njeno izpovedbo o pevskih vajah oziroma nastopu pa je potrdila tudi priča S.Z. Pritožba v zvezi s tem dodatno prilaga izjavo predsednice pevskega zbora G.m. M., J.P., z dne 10.3.2017 ter se sklicuje, da oškodovanka ni govorila resnice, kar pa upoštevaje vsebino izjave ne drži, temveč nasprotno potrjuje, da so pevci konec novembra oziroma pred nastopom 6.12.2011, očitno v prostorih Centra imeli "upevanje pred nastopom". Kar zadeva drugi predlagan dokaz je poudariti, da N. Š. o nobenem očitku obdolženki iz točke I izreka napadene sodbe ni vedel povedati ničesar, zato se je strinjati s sodiščem prve stopnje, da obramba ni uspela dokazati, da bi ta dokaz kakorkoli vplival na izpovedbo oškodovanke oziroma bi bil v korist obrambi, kot to navaja pritožba. Zgolj dejstvo, da je zoper N.Š. (opis dejanja v izreku pod točko III napadene sodbe) bila izdana zavrnilna sodba oziroma zoper obdolženko oprostilna sodba (opis dejanja v izreku pod točko II napadene sodbe), ne pomeni, da oškodovanka ni govorila resnice, kot to pavšalno zatrjuje pritožba. Predlagani dokaz je tako po presoji pritožbenega sodišča neprimeren za dokazovanje neverodostojnosti oškodovanke oziroma izvedba tega dokaza ne bi privedla do drugačne ugotovitve odločilnih dejstev.

11. Zato z zavrnitvijo zgoraj izpostavljenih dokazov sodišče prve stopnje obdolženkine pravice do obrambe ni kršilo, prav tako ne pravnih jamstev iz 3. alineje 29. člena Ustave RS, pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS, katerih pritožba niti podrobneje ne obrazloži. Iz navedenih razlogov in ker pritožba tudi sicer ne pojasni, kako naj bi domnevne kršitve vplivale na zakonitost oziroma pravilnost napadene sodbe, bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

12. Zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z navedbo, da mobing nima enotne definicije ter da obdolženkinega ravnanja, ki je opisano v šestih alinejah obtožbe oziroma izreka napadene sodbe, ni mogoče subsumirati pod določbo prvega odstavka 197. člena KZ-1. Po mnenju pritožbe namreč očitki iz obtožbe ne ustrezajo definiciji in pravnemu standardu psihičnega nasilja ali neenakopravnega obravnavanja in jih ni mogoče opredeliti kot sistematično psihično maltretiranje, ki bi lahko objektivno povzročil posledico, ki se zatrjuje. V zvezi s tem zagovornica še navaja, da občasnih zahtev delodajalca, ki se nanašajo na zagotavljanje vestnega, odgovornega, pravilnega in dobrega dela delavca v okviru njegovega opisa del in nalog po pogodbi o zaposlitvi, ni mogoče šteti kot kaznivo dejanje šikaniranja, prav tako ne sprejetih odločitev, ukrepov, organizacije poslovanja ter dela zaposlenih, ki jih delodajalec določi za uresničevanje ciljev dejavnosti. Po mnenju pritožbe tako izrek napadene sodbe ne vsebuje nobenega od obligatornih, opisanih zakonskih elementov ponavljajočega se psihičnega nasilja ali neenakopravnega obravnavanja ter izkazane vzročne zveze z zatrjevano posledico.

13. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji je mogoče le delno soglašati. Kar zadeva pritožbene navedbe o tem, da ni enotne definicije mobinga in na njih temelječa pritožbena izvajanja, ki psihično nasilje enačijo z mobingom, je potrebno opozoriti, da je kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu (po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1) mogoče storiti z enim ali več izvršitvenih načinov, torej s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem. Ni torej pritrditi pritožbi, ki mobing enači s psihičnim nasiljem, ker mobing predstavlja izvršitveno ravnanje trpinčenja, ki se obdolženki niti ne očita (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 7226/2009 z dne 15.9.2011). Definicija psihičnega nasilja je določena v 3. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND)1 in pomeni ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči eno izmed alternativno naštetih posledic, to je strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Vse navedene posledice žrtve zaradi ravnanj storilca pa so že do sedaj bile upoštevane v sodni praksi, ko se je storilcu očitalo kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu s psihičnim nasiljem (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 72260/2009 z dne 15.9.2011).

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v opisu ravnanja obdolženke podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1, in sicer da je obdolženka kot direktorica Zavoda N., v obdobju od 1.6.2011 do 1.2.2012 prepovedane posledice ponižanost in prestrašenost ter psihične posledice, ki so se od oktobra 2011 kazale v obliki akutnih stresnih reakcij, nato pa v decembru 2011 prešle v prilagoditveno motnjo, kar vse je imelo za posledico zmanjšanje delovne storilnosti oškodovanke, povzročila z izvršitvenim ravnanjem psihičnega nasilja. S tem so v opisu ravnanja podani vsi obligatorni zakonski znaki obdolženki očitanega kaznivega dejanja, ki so nato v nadaljevanju konkretizirani v okviru posamičnih očitkov, in sicer, da je oškodovanka (prva alineja) v času od 13.6.2011 do 18.11.2011 v P. ob letovanju varovancev ves dan brez počitka skrbela za tri varovanke, obdolženka je od oškodovanke zahtevala, da se je vsak večer okrog 23.30 ure udeležila sestanka, na katerem je grajala delo zaposlenih ter jim očitala, kaj vse so naredili narobe, s tem je pri oškodovanki povzročila občutek, da ničesar ne naredi prav; (druga alineja) v avgustu 2011 oškodovanki očitala, da ne zapira oken in da ne zna zalivati rož in se ob tem nanjo drla, pri tem ji je očitala, da se kaj takega ni dogajalo, ko je bila za zalivanje rož zadolžena druga zaposlena; (tretja alineja) 4.10.2011 kričala na oškodovanko kaj vse prejšnji dan ni pospravila, čeprav je vedela, da del oškodovanka ni mogla opraviti, ker je po njenem navodilu morala od 7.00 do 15.00 ure pomagati seliti stvari v nove prostore in se nato še skupaj z drugimi udeležiti sestanka, ko ji je oškodovanka to poskušala pojasniti, ji je odvrnila, da lahko gre na inšpekcijo, če ji kaj ne paše, kar vse je oškodovanko razburilo, tako da je vzela Apaurin, obdolženka pa ji je nato še isti dan samovoljno spremenila delovnik od 9.00 do 17.00 ure in ji s tem onemogočila seznanjenost z jutranjimi informacijami povezanimi v zvezi z delovanjem zavoda; (četrta alineja) dne 15.11.2011 očitala oškodovanki in ob tem nanjo kričala, da zaradi njenega naročila 50 rolic toaletnega papirja na zavodu ne bodo imeli denarja za malice za njihove uporabnike, zatem jo je nagnala iz svoje pisarne, oškodovanka je v posledici tega postala živčna in se je pričela tresti; (peta alineja) konec novembra 2011 oškodovanki po vajah pevskega zbora očitala, da ni počistila tal ter ni izpraznila košev, čeprav so pevske vaje trajale po 17.00 uri, ko se je delovni čas oškodovanki končal, medtem ko je na sestanku 3.10.2011 povedala, da nadur več ne bo; (šesta alineja) večkrat zagrozila oškodovanki in se ob tem drla, da bo o njenih napakah pri delu napisala uradni zaznamek in ji ga vložila v personalno mapo. Gre torej za ponavljajoče in sistematično ravnanje obdolženke, ki je pri oškodovanki povzročilo prepovedane posledice. Zato je sodišče prve stopnje v ravnanju obdolženke pravilno prepoznalo zakonski znak psihičnega nasilja in so drugačna izvajanja pritožbe neutemeljena.

15. Pritrditi pa je pritožbi v delu, ko navaja, da v opisu inkriminiranih ravnanj obdolženke ni konkretiziran zakonski znak neenakopravne obravnave oškodovanke. Definicijo pojma neenakopravne obravnave namreč določa 6. člen Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) kot prepoved diskriminatornega ravnanja z delavcem oziroma dolžnost delodajalca, da delavcu v času trajanja delovnega razmerja zagotoviti enako obravnavo.2 S katerim izmed šestih očitanih ravnanj je obdolženka oškodovanko neenakopravno obravnavala, torej na kakšen način in v primerjavi, s katerimi drugimi zaposlenimi, ki so torej bili v ugodnejšem položaju, pa iz opisa inkriminiranih ravnanj obdolženke ne izhaja. Kaj takega pa ne izhaja niti iz razlogov napadene sodbe, kjer sicer sodišče prve stopnje navaja, da je bila oškodovanka neenako obravnavana na večernih sestankih v P. in v dejstvu, da je morala v P. kljub komaj trimesečni zaposlitvi v zavodu, edina skrbeti za kar tri varovanke (sodba str. 86), vendar vse navedeno po oceni pritožbenega sodišča ne dosega praga kaznivosti v smislu prepovedane diskriminacije iz 6. člena ZDR-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice obdolženke delno ugodilo in napadeno sodbo delno spremenilo v krivdnem izreku, tako da je abstraktni zakonski znak "in neenakopravnim obravnavanjem", iz izreka napadene sodbe izpustilo.

16. Z nadaljnjimi izvajanji pritožbe, da obdolženka ni šikanirala oškodovanke, ampak je na delovnem mestu zahtevala disciplino ter vestno in strokovno opravljanje dela, pri čemer pritožba pavšalno povzame vsa izvršitvena ravnanja obdolženke in zaključi, da je vse navedeno bilo vsebovano v opisu del in nalog oškodovanke ter da očitki objektivno niso zmožni povzročiti prepovedane posledice prestrašenosti, ponižanja in psihičnega obolenja, oziroma da ni podane vzročne zveze med ravnanjem obdolženke in nastalo posledico ter da ne gre za neenakopravno oziroma diskriminatorno ravnanje delodajalca, če ima različne zahteve do delavcev zaradi različnih delovnih mest, pa pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je namreč kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Kršitve kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

17. Tudi dejansko stanje prvostopno sodišče ni ugotovilo zmotno in nepopolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze je pravilno ocenilo in zanesljivo zaključilo, da je obdolženka storila v izreku napadene sodbe opisano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče povzema ustrezne razloge prvostopne sodbe kot pravilne ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornice dodaja:

18. Zagovornica v pritožbi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker ni verjelo obdolženki in pričam obrambe (D.M.C., D.K., N.S.V., V.V., M.S., M.Č., S.Š., N.K., R.J., B.F., B.Ž., N.G., N.M., T.H. in F.A.), katere je po mnenju pritožbe tudi diskriminatorno dokazno ocenilo, saj jim kljub temu, da so skladno izpovedale, ni verjelo zgolj zato, ker so še zaposlene v zavodu, kar pa ne velja za pričo K.U.B., ki je prav tako potrdila izpovedbe ostalih zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je verjelo le pričam obtožbe (S.Z., S.K. in J.T.), ki niso povedale nič konkretnega iz tega časa, nobena tudi ni bila neposredno navzoča, da bi slišala kričanje obdolženke, te priče pa so po mnenju pritožbe tudi izkoristile priložnost in podprle oškodovanko, da se maščujejo obdolženki. Kar zadeva letovanje v P. pritožba poudarja, da je bila oškodovanka vnaprej seznanjena kaj se bo delalo, če je bila utrujena, bi to morala javiti, z oškodovanko se je obdolženka pogovarjala enako kot z ostalimi zaposlenimi, opozorila jo je le, če je kaj bilo narobe, oškodovanka pa je bila z letovanjem zadovoljna. Po mnenju pritožbe tudi ostale zahteve obdolženke iz očitanih ravnanj, ne pomenijo šikaniranja (zahteva po zalivanju rož, zapiranju oken, če je naročila oškodovanka preveč materiala in se ji to pove, sprememba delovnega časa oškodovanki glede na potrebe delovnega procesa). Dokazana ni niti vzročna zveza med zatrjevanimi očitki obdolženki in zdravstvenim stanjem oškodovanke, saj lahko takšne psihične posledice nastanejo tudi z drugimi, podobnimi dejanji, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Pritožba graja tudi mnenje izvedenke dr. A.V., ki je mnenje podala le na podlagi zdravstvene dokumentacije, pri čemer pri psihiatru oškodovanka ni navajala, da bi trpela zaradi šikaniranja obdolženke, temveč da jo sodelavka nadzira in zasleduje, predpostavljena pa ji daje nedvoumna navodila in jo naknadno neupravičeno sankcionira, česar pa obdolženka ni počela.

19. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženke, v katerem je zanikala storitev očitanega ji kaznivega dejanja in poskušala prikazati, da njene občasne zahteve, ki so se nanašale na vestno, odgovorno, pravilno in dobro delo oškodovanke, ni mogoče označiti kot kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu. Oporo za tak zaključek je imelo v izpovedbi oškodovanke A.P., ki je prepričljivo in podrobno opisala obdolženkina ravnanja in obnašanja do nje na delovnem mestu ter potrdila vse očitke iz obtožbe. Pojasnila je tudi, da si je ob prijavi dogodka na policiji, sestavila kronologijo šikaniranja z dne 16.4.2012, v kateri je vse natančno napisala. Pritožba sicer navaja, da kronologiji ni mogoče slediti, ker je pisana za več mesecev za nazaj (torej šele 16.4.2012) ter da so datumi v njej izmišljeni in se med seboj ne skladajo, vendar je oškodovanka o vseh ravnanjih obdolženke, ki se ji očitajo v izreku napadene sodbe in izhajajo tudi iz kronologije, skladno izpovedala, ko je bila zaslišana v preiskovalnih dejanjih in na glavnih obravnavah 24.11.2015 ter 29.11.2016. 20. Izpovedbo oškodovanke so glede posamičnih očitanih ravnanj obdolženki potrdile tudi priče S.K., J.T. in S.Z., katere so bile ob nekaterih dogodkih prisotne ter slišale vpitje obdolženke oziroma njeno kritiko in grajanje dela oškodovanke, vsebina njihovih izpovedb pa je obširno povzeta v obrazložitvi napadene sodbe (sodba str. 31-45). Vse tri priče so bile na letovanju v P. in so potrdile, da je oškodovanka res imela veliko fizično obremenitev, saj je skrbela za varovance, ki so bili vozičkarji in so bili popolnoma odvisni od njih. Oškodovanka je v zvezi s tem povedala, da je bila v hišico nameščena skupaj še s tremi varovankami, za katere je morala skrbeti (A., M. in J.), čeprav je za uporabnico J. bila zadolžena S.Š. Ponavljanje pritožbe, da je oškodovanka skrbela le za dve uporabnici ter sklicevanje na izpovedbe zaslišanih prič K.U.B., D.K., N.S.V., V.V., M.S., M.Č., S.Š., N.K., R.J., B.F., B.Ž., N.G., N.M., T.H. in F.A., je s tehtnimi in prepričljivimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje (35. točka sodbe, str. 85). S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Priče K., T. in Z. so potrdile tudi izpovedbo oškodovanke, da so vsak večer po napornem delu z varovanci, okrog 23.30 ure oziroma polnoči imeli še sestanek, kjer je obdolženka nastopila do njih kot do treh različnih skupin, ki različno dobro opravljajo delo. Oškodovanka je bila v skupini manj priljubljenih in je vsako večer poslušala kritike, vpitja obdolženke, da so nesposobni in ne znajo delat. Šlo je za psihični pritisk in ponižanje zaposlenih, čeprav kot je povedal priča S.K., ki je bil v skupini z oškodovanko, je oškodovanka delo opravljala dobro, uporabniki se niso pritoževali, to pa je nenazadnje potrdila tudi priča K.U.B., ki je bila vodja skupine. Oškodovanka je bila presenečena nad kritiko in grajanjem obdolženke, ker so se njihove napake prav iskale. Glede na izpovedbe zaslišanih prič tako ni mogoče slediti pritožbi, ki poskuša prikazati, da obdolženka ni izvajala psihičnega nasilja do oškodovanke, ampak je zahtevala dobro delo oziroma da je opozorila, če kaj ni bilo vredu. Z opisanim ravnanjem, ki ga je obdolženka do oškodovanke ponavljala vsak večer, ko je imela sestanek z zaposlenimi, pa je tudi upoštevaje izpovedbo oškodovanke, pri njej zagotovo povzročila občutek, da ničesar ne naredi prav. Pritožba je neuspešna tudi v izvajanju, da oškodovanka na letovanju ni nikomur povedala, da je preobremenjena in utrujena ter da ne spi niti ponoči, ker so drugače povedale priče K., Z., T. in tudi U.B., na katero se na več mestih sklicuje pritožba.

21. Oškodovanka je prepričljivo izpovedala tudi, da se je obdolženka v avgustu 2011 nanjo večkrat drla, da ne zna zalivati rož in jih preveč zaliva ter da ne zapira oken, da se kaj takega ni dogajalo, ko je to delala še N. Izpovedbo oškodovanke so potrdile priče S.K., J.T. in tudi S.Z., ki je bila oškodovanki nadrejena do novembra 2011 in je delo oškodovanke ocenila kot dobro. Pritožba se v zvezi s tem sklicuje na zagovor obdolženke, ki je očitke v tej smeri zanikala in poskušala prikazati, da se obdolženka z rožami in zapiranju oken glede na okoliščine (bila je v bolniški in je morala zagotoviti nemoteno delo zavoda), ni imela časa ukvarjati, ker je vse to počela namesto nje vodja D.M.C. Takšnemu zagovoru obdolženke sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno ni sledilo (sodba str. 86, drugi odstavek), pri čemer je dodati, da je obdolženka šla v bolniški stalež šele 19.8.2011, do takrat je vso delo v zavodu nadzirala (poleg vodij, takrat vodja oškodovanke S.Z.) sama.

22. Kar zadeva dogodek 4.10.2011 pritožba zatrjuje, da oškodovanki ne gre verjeti, po mnenju pritožbe naj bi bili izmišljeni tudi datumi, ki se upoštevaje kronologijo šikaniranja, med seboj ne skladajo. Takšnim izvajanjem pritožbe ne gre slediti. Ni jasno, zakaj pritožba meni, da se ne skladajo datumi 6.10.2011 (pravilno 5.10.2011), ko je šla oškodovanka k zdravniku in povedala kaj se ji je zgodilo na delovnem mestu 4.10.2011, ker naj bi 5.10.2011 normalno prišla v službo. Obisk oškodovanke pri zdravniku 5.10.2011 je namreč podprt tudi z zdravstveno dokumentacijo, oškodovanka pa je zaslišana na glavni obravnavi prepričljivo povedala, da je bilo dogajanje na delovnem mestu 4.10.2011 "prenašpanano", da ji je obdolženka očitala česa vse prejšnji dan ni pospravila in naredila, čeprav je 3.10.2011 ves dan pomagala seliti zavod na novo lokacijo, nato pa se je mogla udeležiti še sestanka. Oškodovanka je povedala, da se je ob tem počutila grozno, ponižano in je odreagirala tako, da je šla sesat, dokler ne bo čisto, kar pa obdolženki spet ni ustrezalo. Tudi po izpovedbi priče S.K. se je nato obdolženka verbalno spravila na oškodovanko, pri tem je kričala in bila jezna ter zahtevala, da oškodovanka preneha. Oškodovanka se je po tej reakciji obdolženke tresla, bila je v šoku in ni mogla nadaljevati z delom, vzela je pomirjevalo Apaurin, nato so jo odpeljali domov, ker tisti dan več ni mogla delati. Iz podatkov spisa pa je razvidno, da je nato bila v bolniškem staležu 6.10.2011 in 7.10.2011 zaradi stresa na delovnem mestu.

23. Ne drži niti izvajanje pritožbe, da se je oškodovanka v službi pričela pritoževati, ko ji v začetku oktobra ni bil odobren dopust, ker ni pravočasno zaprosila zanj in da jo je to tako prizadelo, da je šla 5.10.2011 k zdravniku ter navajala stres na delovnem mestu, niti nadaljnje obširno izvajanje pritožbe, da je oškodovanka s tem dosegla, da je v času, ko ji ni bil odobren dopust, koristila bolniški stalež. Sodišče prve stopnje je namreč izpovedbi oškodovanke o dogajanju 4.10.2011 utemeljeno sledilo, saj je podprta z izpovedbami prič S.K. in S.Z. ter listinsko dokumentacijo v spisu, oškodovanka pa je o dogodku zaupala tudi priči J.T., ki je pri oškodovanki opazila, da je njeno psihično stanje čedalje slabše, da na delovnem mestu trpi, je živčna, se strese in je vedno bolj oprezna v smislu kaj bo naredila narobe. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, se je kot neutemeljeno izkazalo tudi izvajanje pritožbe, da je obdolženka oškodovanki delovni čas spremenila zaradi potreb delovnega procesa in prikazovanje, da so jutranji sestanki bili namenjeni vodjem in ne delu čistilke - strežnice, ki ga je opravljala oškodovanka. Drugače je o tem povedala priča J.T., ki je potrdila, da je obdolženka na tak način pogosto sankcionirala posameznika, ki je naredil kaj narobe, čeprav mogoče preostali tega niso videli kot napako zaposlenega. Tako je tudi po mnenju priče obdolženka oškodovanki spremenila delovni čas zato, da bi jo izločila od jutranjih koordinacij, sestankov, kjer je obdolženka delo zaposlenega kritizirala ter vse zaposlene zbrala proti tej osebi, jim govorila, da je oseba slaba in nesposobna. Na teh sestankih je bila komunikacija enosmerna, saj so se je vsi zaposleni bali in bili prestrašeni. J.T. je prepričljivo povedala, da je bila navzoča na sestankih, kjer je obdolženka delo oškodovanke kritizirala in se čez njo pritoževala, oškodovanke pa na teh sestankih ni bilo, ker je z delom začela pozneje. V nasprotju z izpovedbo priče D.K. je izvajanje pritožbe, da je o spremembi delovnega časa oškodovanko obvestila D.M.C., ker je priča K. povedala, da je to storila obdolženka v njeni pisarni, kar vse naj bi oškodovanka mirno prenesla.

24. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno sledilo oškodovanki tudi glede kričanja obdolženke ob naročilu 50 rolic WC papirja, očitkov, da po vajah pevskega zbora, ki so trajale po 17.00 uri, ni počistila tal ter izpraznila košev ter grožnje z uradnimi zaznamki v primeru morebitnih napak. Glede na naročila 50 rolic papirja pritožba poskuša prikazati, da je obdolženka kontaktirala le z vodjo M., ki je naredila razgovor z oškodovanko, kar je sicer slednja potrdila, vendar takšnim izvajanjem kljub temu ne gre verjeti. Ni namreč prezreti izpovedbe priče S.Z., da je obdolženka o naročanju WC papirja govorila na jutranjem sestanku, oškodovanka pa ji je sama povedala, da jo je obdolženka zaradi tega vrgla iz pisarne. Da naročanje blaga ne predstavlja tako nepomembnega opravila, s katerim se obdolženka glede na izvajanje pritožbe naj ne bi ukvarjala, pa nenazadnje izhaja tudi iz pisnega zagovora obdolženke, v katerem je pojasnila, da denarja za zaloge ni bilo, ker so bili financirani po dvanajstinah ter da je oškodovanka ves čas imela težave z naročanjem blaga, kar tudi upoštevaje izpovedbo oškodovanke in priče Z., v celoti ovrže njen zagovor.

25. Neutemeljena so tudi obširna izvajanja pritožbe, ki ponavljajo, da pevskega nastopa oziroma vaj v novembru 2011 ni bilo ter da si je oškodovanka ta dogodek izmislila oziroma se jo je tu "dobilo na laži". Sodišče prve stopnje je namreč izpovedbi oškodovanke utemeljeno sledilo (sodba str. 88), saj jo je potrdila tudi priča Z. Da je pevski zbor imel "upevanje pred nastopom" v mesecu novembru 2011, izhaja tudi iz potrdila, ki je bilo priložen k pritožbi, kar je že bilo obrazloženo pri obravnavi pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka (10. točka sodbe).

26. Kot utemeljeni pa se izkažejo tudi očitki in grožnje obdolženke v zvezi s pisanjem uradnih zaznamkov, kjer ne gre le za pisanje uradnih zaznamkov ob posebnih dogodkih (najbolj ob delu z varovanci ali če se je kaj pokvarilo) in za vse zaposlene enako, kot to poskuša prikazati pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je obdolženka tudi na ta način izvajala psihično nasilje nad oškodovanko, v smislu, da se bo takoj napisal uradni zaznamek, če bo nekaj po oceni obdolženke naredila narobe in se bo to vložilo v njen personalni spis. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju prič pravilno ugotovilo tudi, da so morali zaposleni po navodilu obdolženke pisati uradne zaznamke, pri čemer sta priči T. in Z. izpostavili, da ne vesta kaj bi bilo, če jih ne bi napisali, priča Z. pa se je spomnila tudi, da je morala N.S.V. napisati uradni zaznamek, da je oškodovanki predala delo in da sedaj dela ne izvršuje v skladu z navodili, čeprav je po njeni oceni delo dobro opravljala.

27. Iz zgoraj navedenih razlogov in posebej upoštevaje izpovedbe prič T., K. in Z., ne drži izvajanje pritožbe, da navedene priče niso izpovedale ničesar konkretnega iz časa, ko je bila tam zaposlena oškodovanka, prav tako ne, da iz lastnega niso vedele povedati ničesar. Brez podlage v podatkih spisa je tudi izvajanje pritožbe, da so se te priče združile, da bi se maščevale obdolženki, ker so vse povedale, da z obdolženko niso v nobenem sporu, do nje ne gojijo zamer in z njo niso v nobenem stiku. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neenakopravno in diskriminatorno ocenilo izpovedbe prič obrambe in jim ni verjelo le zaradi tega, ker so v zavodu še vedno zaposlene. Podrobna analiza številnih zaslišanih prič obrambe namreč pokaže, da so v tem času bile v zavodu zaposlene priče N.S.V., M.S., N.K., B.Ž. (zaposlena do 31.12.2012 in nato od 4.3.2013 dalje), D.K., V.V., N.G. (zaposlena najprej preko javnih del pol leta od julija 2011, nato ponovno februarja 2012 do decembra 2012, od leta 2013 dalje zaposlena za nedoločen čas), K.U.B. (zaposlena od leta 2010 do novembra 2011, ko je šla na bolniški stalež in nato na porodniški dopust), D.M.C. (zaposlena od 1.9.2011 dalje), medtem ko so priče M.Č., N.M., B.F., F.F. A., S.Š., R.J. in T.H. zaposlene v enoti v M.S. Priče, ki so zaposlene v M.S., so vedele povedati le o letovanju v P., pri čemer so enako kot priče zaposlene v M., bile v svojih izpovedbah nezanesljive in neprepričljive (glede števila uporabnikov, za katere je morala skrbeti oškodovanka, števila sestankov in kdo se jih je udeleževal). Kar zadeva priče, ki so zaposlene v M., vse ob dogodkih niso bile prisotne (npr. D.M.C. o P. in dogodku z dne 4.10.2011 ni vedela povedati ničesar, K.U.B. je povedala le o dogajanju v P., pri čemer pritožba prezre, da v zgoraj izpostavljenih delih priča ni potrdila zagovora obdolženke, priče N.K., V.V., N.S.V. ob dogodku 4.10.2011 niso bile prisotne, vse so vedele povedati le o tem, da je oškodovanka vzela pomirjevalo, ostala ravnanja obdolženke pa zanikajo). Pritožbeno sodišče tudi ni prezrlo, da so vse priče obrambe pisale uradne zaznamke za nazaj, v letu 2012 in 2013 (o tem kako bi se naj oškodovanka obnašala v P. junija 2011), ko oškodovanka več ni bila zaposlena v zavodu in se je začel kazenski postopek zoper obdolženko, čeprav je tudi priča V.V. povedal, da so se sicer uradni zaznamki sproti pisali, tistega iz leta 2013 so zapisali zato, ker jih je to prosila obdolženka. Vse navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da imajo navedene priče interes za izid postopka, v smislu da podprejo obdolženko, ki je njihova nadrejena (razen priče K.U.B., ki v zavodu več ni zaposlena). Zato takšnim izpovedbam zaslišanih prič sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo (sodba str. 84, 85).

28. Ne drži zatrjevanje pritožbe zagovornice, da ni bila ugotovljena vzročna zveza med ravnanji obdolženke ter posledicami pri oškodovanki niti da bi lahko prepovedane posledice pri oškodovanki povzročila tudi druga dejanja oziroma da ni mogoče razmejiti vplivov iz osebnega življenja oškodovanke in izven osebnega življenja (težave v družini, težave z zdravjem - križem, rokami) od vplivov nanjo na delovnem mestu, česar sodišče prve stopnje naj ne bi ugotavljalo. Sodišče prve stopnje je namreč v tej smeri na podlagi izpovedbe oškodovanke, ki je potrjena z izpovedbami prič in z zdravstveno dokumentacijo, kot že navedeno, postavilo izvedenko dr. A.V., ki je potrdila, da je oškodovanka zaradi psihičnega nasilja, že v oktobru 2011 doživljala pogoste akutne stresne reakcije, ki so od decembra 2011 naprej prešle v prilagoditveno motnjo, delovna storilnost oškodovanke pa je bila zaradi takšnega psihičnega stanja v tem obdobju zmanjšana, v obdobju bolniškega staleža od 8.12.2011 dalje pa je bila oškodovanka za delo nesposobna (sodba str. 88, 89). Kot neutemeljeno se izkaže tudi ponavljanje pritožbe, da bi psihično stanje pri oškodovanki lahko povzročili drugi stresni dogodki. Na povsem enaka izvajanja obrambe je namreč v celoti in prepričljivo odgovorila že izvedenka, ki je poudarila, da okoliščina, da je oškodovanka vzela dva Apaurina ni povzročilo stresa, temveč pomiritev strahu, vznemirjenja in raztresenosti zaradi stresa, kateremu je takrat že bila izpostavljena. V dopolnitvi mnenja je izvedenka pojasnila, da v tem obdobju v družinskem življenju oškodovanke ni bilo rušilnih stresnih dogodkov, ki bi vplivali na psihično stanje oškodovanke (torej to ni bila ne bolezen moža niti fizično zdravstveno stanje oškodovanke), prav tako da ni podatkov v zdravstveni dokumentaciji niti v spisu, da bi oškodovanka s prejšnjimi delodajalci imela kakršnekoli težave. Izvedenka zaslišana na glavni obravnavi je povedala še, da lahko stres povzročajo različne situacije, tudi če dela ne zmoremo, ampak da takšno stresno situacijo, ki jo je ugotovila pri oškodovanki, povzroči stres, ki napade samopodobo, psihično integriteto, spoštovanje človeka. Po obrazloženem je izvedenka vse v pritožbi izpostavljene osebne in druge okoliščine pri izdelavi mnenja upoštevala, vendar je pri tem drugače kot navaja pritožba ugotovila, da je prilagoditvena motnja oškodovanke posledica psihičnega nasilja na delovnem mestu. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje obdolženko utemeljeno spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo tudi njeno krivdo, to je direktni naklep, saj se je kot psihologinja dobro zavedala, da kričanje, drenje in nadiranje oškodovanke pomeni psihično nasilje nad zaposlenim, kar vse je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje (sodba str. 92-94). Ker pritožba tudi v nadaljevanju podaja lastno oceno izvedenih dokazov, pri čemer se pritožba zagovornice podrobno opredeljuje do posameznih datumov izvršitvenih ravnanj in poskuša prikazati, da se to ni zgodilo, ker je oškodovanka bila od avgusta 2011 dalje na bolniškem staležu in kontakta z oškodovanko sploh ni imela, ne more biti uspešna. Obdolženka je bolniški dopust nastopila 19.8.2011 in je bila določeno obdobje res odsotna, vendar je po izpovedbah prič, kljub bolniškemu staležu, že bila prisotna na novi lokaciji zavoda (od 3.10.2011 dalje), saj je prihajala z invalidskim vozičkom in tudi berglami. Pritožba ne more biti uspešna niti, ko zatrjuje, da oškodovanki ne gre verjeti, ker na pregledu pri psihiatru 18.12.2011 ni navajala, da bi trpela zaradi šikaniranja obdolženke. Iz ambulantnega kartona z dne 18.12.2011 namreč izhaja, da je oškodovanka s svojimi besedami povedala enako ter opisala svoje psihično počutje oziroma kako se zaradi takih ravnanj obdolženke (predpostavljene) počuti.

29. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba vložena zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

30. Zagovornica se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP, ker obsega pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženke, tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pri tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ne oziraje se na to, da je iz obtožbe izpustilo abstraktni zakonski znak neenakopravne obravnave, ni prav nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženki. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženke in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter obdolženki izreklo sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo. V njej ji je določilo ustrezno zaporno kazen in primerno dolgo preizkusno dobo. Zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženki.

31. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice obdolženke odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP), ko tudi pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

32. Izrek o stroških postopka je odpadel, ker je bila sodba sodišča prve stopnje delno spremenjena v korist obdolženki (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Uradni list RS št. 16/08, 68/16). 2 Prvi odstavek 6. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških.