Jedro

Odločitev o stroških postopka je mogoče preizkusiti, saj iz spisa izhaja, kateri stroški so toženi stranki priznani. Sodišče prve stopnje je namreč na stroškovniku tožene stranke v pripravljalni vlogi zaznamovalo, katere stroške je toženi stranki priznalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka III izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožnik umaknil tožbo in ustavilo postopek (točki I in II izreka). Tožniku je naložilo, da toženki v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 280,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka III izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik. Navaja, da je stroškovna odločitev glede na dejanske okoliščine primera v nasprotju z načelom sojenja v civilnem pravu. Odločitev toženke, da od tožnika zahteva povračilo stroškov, je razumeti kot kazen. Iz obrazložitve sklepa ne izhaja, da je toženka priglasila stroške, v kakšnem obsegu, ali so bili ti utemeljeni in v kakšnem obsegu jih je sodišče priznalo ali zavrnilo. Zgolj sklicevanje na 158. člen Zakona o pravdnem postopku ne zadošča. Tudi navedba zneska 280,90 EUR tega dolžnega ravnanja ne izraža. Tožnik meni, da ima sklep v stroškovnem delu takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljeno pritožba navaja, da sklep nima razlogov o tem, kaj predstavljajo stroški postopka v višini 280,90 EUR. Sklep je sicer res zelo skopo obrazložen, vendar pa ga je mogoče preizkusiti, saj iz spisa izhaja, kateri stroški so toženi stranki priznani. Sodišče prve stopnje je na stroškovniku tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 10. 1. 2013 zaznamovalo, da so priznani stroški odgovora na tožbo v višini 600 odvetniških točk ter materialni stroški v višini 2 %. Takšna odmera stroškov pa temelji na določilu 158. člena ZPP, zato ne gre za kazen tožnika niti ni stroškovna odločitev v nasprotju z načelom sojenja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano stroškovno odločitev.