Jedro

Razveljavitev 2. odst. 282. čl. ZPP ne vpliva na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe, izdajo katere je sodišče prve stopnje oprlo na to določbo, ker kljub pozivu k odpravi nesklepčnosti na naroku tožnik nesklepčnosti ni odpravil. Z gradnjo na tujem brez pravice uporabe lastninske pravice na družbeni lasti ni bilo možno pridobiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da pripada tožeči stranki lastninska pravica na parc. št. 811/7 – stavba 208 m2, k.o. K. in da je tožena stranka Občina L. dolžna izdati tožeči stranki listino, na podlagi katere se bo parc. št. 811/7 – stavba 208 m2, k.o. K, odpisala od dosedanje vl. št. in pri odpisani parc. št. 811/7, k.o. K. vknjižila lastninska pravica na tožečo stranko, sicer bo sodba nadomestila zahtevano listino. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti pravdne stroške.

(2) Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami - ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da razpiše obravnavo, sodbo prve stopnje spremeni tako, da pritožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da je zaradi nesklepčnosti tožbenega zahtevka zavrnilo izdajo zamudne sodbe, saj je napačno uporabilo 2. odst. 318. čl. ZPP, ki se uporabi v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo, sodišče pa se sklicuje tudi na 2. odst. 282. čl. ZPP, po katerem iz navedb tožeče stranke ne izhaja utemeljenost zahtevka. Navaja, da je odločba OBLO L. št. 08-11/1/1960 z dne 13. 6. 1960, ki jo je tožeča stranka sodišču predložila ob vložitvi tožbe, po svoji vsebini uporabno dovoljenje, ki je dokaz, da je stavba zgrajena in končana. Gre za upravno odločbo, ki ima dokazno vrednost javne listine, kar je v njej navedeno, pa velja kot resnično. Zaključek prvega sodišča, da tožeča stranka ni navedla, kdaj je njena pravna prednica KZ S zgradila zadružni dom, je posledično popolnoma netočen in neresen. Napada tudi zaključek sodišča, da je v času okoli leta 1960 to področje urejal ODZ, po katerem je veljalo načelo »superficies solo cedit«. ODZ v tem času zaradi Odloka o razveljavitvi predvojnih predpisov iz leta 1946 ni veljal, urejal pa je lastninsko pravico. V konkretnem primeru je šlo za družbeno lastnino. Pravni prednik tožeče stranke je gradil na zemljišču, ki je bilo družbena lastnina. Tudi ZTLR ni bil upošteven. Ta namreč ureja gradnjo na zemljišču v zasebni lasti. Gradbeno dovoljenje podeljuje kvalificirani osebi – investitorju – dovoljenje, da lahko gradi, pri čemer investitor ni kdorkoli, temveč oseba, ki izpolnjuje konkretne pogoje in ki s svojimi sredstvi ustvari nov objekt, kot tak pa postane tudi lastnik tega objekta. Zgradba je imela svoj pravni status in se ni podrejala pravnemu režimu zemljišča. Glede pravnega statusa pravne prednice v času gradnje je jasno navedeno, da je bila pravna prednica tožeče stranka KZ S, status kmetijskih zadrug pa bi moral biti sodišču znan. KZ S je bila družbena pravna oseba, ki je pridobila pravico do uporabe na svojem premoženju, kar izkazuje tudi sodišču prve stopnje predloženi sklep Zadr II 133/14 z dne 17. 6. 1976. (3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Prvo sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev postopka, ki je bila storjena, pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V času izdaje sodbe sodišča prve stopnje je v veljavo že stopila novela ZPP-D (UL RS, št. 45/08), po kateri izdaja zamudne sodbe ni bila omejena le na primer nepodanega odgovora na tožbo, temveč je bila predvidena v skladu z določbo 2. odst. 282. čl. ZPP tudi v primeru, ko na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, ni prišla tožena stranka. Določbo 2. odst. 282. čl. ZPP je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-164/2009 (UL RS, št. 12/2010) z dne 4. 2. 2010 razveljavilo.

(6) Vendar razveljavitev navedene določbe Ustavnega sodišča RS v obravnavanem primeru ne narekuje razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje. Določba 2. odst. 282. čl. ZPP je bila razveljavljena zaradi varstva pravic tožene stranke (iz obrazložitve odločbe US RS izhaja, da navedena določba zahteva neupoštevanje pravočasne in pravilno izražene procesne aktivnosti tožene stranke (odgovora na tožbo), s čimer pa posega v pravico do enakega varstva pravic tožene stranke iz 22. čl. Ustave RS). Toženka pa je v obravnavanem postopku zaradi zavrnitve zahtevka iz razloga nesklepčnosti uspela.

(7) Vsaka tožba mora biti sklepčna, kar pomeni, da mora iz trditev, ki jih vsebuje, izhajati utemeljenost zahtevanega pravnega varstva. Tožeča stranka je bila k odpravi nesklepčnosti ustrezno pozvana (na naroku, v skladu z določbo 286. čl. ZPP). Ker nesklepčnosti ni odpravila, je bila zavrnitev zahtevka pravilna, kljub podanemu odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje le ne bi smelo ocenjevati dokazov. S tem ko je v razlogih sodbe delno upoštevalo tudi dokaze, ki jih je tožeča stranka priložila, je sicer kršilo postopek, a v prid tožeče stranke, kar pa na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo. Prav tako na pravilnost in zakonitost ni vplivala napačna navedba, da se sodba izdaja na podlagi 3. odst. 318. čl. ZPP in 2. odst. 282. čl. ZPP. Pritožbeni očitek kršitve določb pravdnega postopka je zato neutemeljen.

(7) Materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo in je ustrezno pojasnilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen po nobeni pravni podlagi in da iz navedb njegova utemeljenost niti ne izhaja.

(8) Tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek z gradnjo na tujem svetu, pri čemer navaja, da je pravna prednica tožeče stranke KZ S. v celoti investirala izgradnjo zadružnega doma na parceli št. 811/1, ki pa sedaj stoji na parceli št. 811/7. Obe parceli sta imeli v času gradnje status družbene lastnine. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da je odločilna ugotovitev, ali je pravna prednica tožeče stranke KZ S. na sporni nepremičnini z vlaganji sredstev v izgradnjo zadružnega doma pridobila lastninsko pravico na parceli št. 811/7. Pravilno opozarja, da tožeča stranka niti ni navedla leta gradnje zadružnega doma, s čimer bi omogočila natančno opredelitev pravne podlage za odločanje o zahtevku, zato je neumesten pritožbeni očitek, da je ob predloženem gradbenem in uporabnem dovoljenju OBLO Litija, takšen zaključek sodišča "neresen". Pravdne stranke so tiste, ki v skladu s 7. čl. ZPP navajajo dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagajo dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo, pri čemer dokazi dejstev ne morejo nadomestiti. V primeru nesklepčnosti se dokazov vsled načela ekonomičnosti niti ne izvaja niti ne presoja. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje uporabnega dovoljenja ni pregledalo, je zato brezpredmeten.

(9) Prvo sodišče pa je kljub temu tudi pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi tega, da je njena pravna prednica na družbeni lastnini, s katero ni upravljala, z lastnimi sredstvi zgradila zadružni dom, saj za kaj takega ni videti nobene pravne podlage. Z gradnjo na tujem svetu (ki je družbena lastnina) se lastninska pravica na nepremičnini ni mogla pridobiti.

(10) Zakaj za obravnavano razmerje ne pridejo v poštev določila Občega državljanskega zakonika (ODZ) in Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (UL SFRJ, št. 6/1980 s kasnejšimi spremembami – ZTLR), je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Za družbeno lastnino kot posebno kategorijo lastnine so namreč veljala drugačna pravila. Zgolj z gradnjo na zemljišču družbene lastnine ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice, pa tudi ne pravice uporabe (1). Če je na zemljišču v družbeni lastnini gradila družbeno pravna oseba, je stavba, potem ko je bila zgrajena, postala družbena lastnina (2). Kot pravilno ugotavlja že prvo sodišče, je imela KZ S. pravni status zadruge ter bila tako v skladu z 250. čl. Zakona o združenem delu (UL SFRJ, št. 53/1976, s kasnejšimi spremembami – ZZD) družbenopravna oseba, posledično pa je stavba po tem, ko je bila zgrajena, postala družbena lastnina. Tožeča stranka ni upravljala s sporno nepremičnino, glede na zatrjevana dejstva pa tudi ni imela pravice uporabe, na podlagi katere bi v skladu z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (UL RS, št. 44-2418/1997 – ZLNLD) pridobila lastninsko pravico. Omenjeni zakon je namreč pridobitev lastninske pravice na nepremičnini vezal na obstoj pravice uporabe nepremičnine, pravico uporabe nepremičnine, parc. št. 811/7, k.o. K pa je imela po zatrjevanju tožeče stranke tožena stranka. Ta se je tako na podlagi ZLNLD v zemljiško knjigo pravilno vpisala kot lastnica sporne nepremičnine. Navedeno potrjuje tudi pravno mnenje občne seje VS RS 21. in 22. 12. 1987, po katerem graditelj v času obstoja družbene lastnine ni mogel pridobiti lastninske pravice, če je bilo zemljišče do konca graditve v družbeni lastnini.

(11) Ker tožeča stranka zatrjuje, da je njena pravna prednica KZ S. lastninsko pravico na parceli št. 811/7, k.o. K. pridobila že na podlagi gradnje stavbe na zemljišču v družbeni lasti v upravljanju tožene stranke, ne zatrjuje pa pravice uporabe navedene nepremičnine, tožbeni zahtevek ni sklepčen, zato je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita. Enako velja za dajatveni del zahtevka (za izročitev listine), saj ima ta lahko le pogodbeni temelj, ki ga tožeča stranka prav tako ne zatrjuje.

(12) Tako se izkaže, da pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopek (1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Prim. odločbo VSL II Cp 3724/2008. (2) Glej M. Krisper-Kramberger, Gradnja brez pravice uporabe za graditev na zemljišču v družbeni lastnini in pravni status tako zgrajene zgradbe, Pravnik, l. 42, 1987, 1-2.