Jedro

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.7.2003, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote N.m. z dne 11.3.2003. Prvostopni upravni organ ni ugodil predlogu V. in N.V. za odlog izvršbe odločbe gradbenega inšpektorja, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote N.m. z dne 21.2.2003 (1. točka izreka). S to odločbo je gradbeni inšpektor zavezancema odredil, da morata takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo objekta - delno vkopanega prizidka v kletni etaži na vzhodni, zahodni in južni strani stanovanjskega objekta v gradnji na zemljišču parc. št. 1020/95, k.o..., nepravilnih tlorisnih dimenzij, skupne tlorisne površine cca. 200 m2, višine cca. 2,6 m, zaključenega z ravno AB ploščo, ter odredil, da morata ta objekt na svoje stroške v roku 2 mesecev po vročitvi te odločbe odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v zadevi sporno vprašanje, ali so glede na okoliščine primera v tej zadevi izpolnjeni pogoji za odlog upravne izvršbe. Pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom izpodbijane odločbe. Pravilno so bile uporabljene določbe 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Strinja se s presojo obeh upravnih organov, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za odložitev upravne izvršbe, saj dejansko ni izkazano, pa tudi tožnika tega ne zatrjujeta, da bi jima z izvršbo nastala nepopravljiva škoda (3. odstavek 293. člena ZUS). Kot neupoštevne zavrača tožbene ugovore in pojasnjuje, da v obravnavanem primeru ni predmet presoje odločba inšpektorja, s katero je bila odrejena odstranitev nedovoljene gradnje, temveč sklep, s katerim je bila zavrnjena odložitev upravne izvršbe po določbah ZUP. Tožnika pa niti v pritožbi niti v tožbi ne zatrjujeta, da sta v času izdaje spornega sklepa do sprožitve tega upravnega spora že pridobila upravno dovoljenje za prizidek, zato tudi ne drži njuna trditev, da je bila gradnja v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi, pri čemer ne more biti sporno, da je dolžan investitor imeti upravno dovoljenje že ob začetku gradnje.

Tožnika v pritožbi zoper izpodbijano sodbo opisujeta dogodke in opozarjata na krivice, ki se jima dogajajo v zvezi z gradnjo na navedenem zemljišču in smiselno predlagata, da se zadeva reši v njuno korist. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijo je po 85. členu ZUS-1 dopustno vložiti zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revidenta ne navajata razlogov, zaradi katerih je možno vložiti revizijo. Njuna navajanja v pritožbi (sedaj reviziji) se tudi ne nanašajo na morebitne napake, ki bi jih z izpodbijano sodbo storilo sodišče prve stopnje, bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu pa revizijsko sodišče ne presoja po uradni dolžnosti.

Revizijsko sodišče mora, kot že navedeno, po uradni dolžnosti paziti le na pravilno uporabo materialnega prava, vendar pa v obravnavanem primeru, ko tožnika s tožbo izpodbijata procesno odločitev upravnega organa, do uporabe materialnega prava pri odločanju ni prišlo, prav tako materialno pravo ni bilo uporabljeno v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, ki je zgolj presojalo zakonitost in pravilnost odločbe tožene stranke.

Revizijsko sodišče se ni opredeljevalo do navedb revidentov, ker se ne nanašajo na zadevo, ki je predmet tega upravnega spora, to je sklep o zavrnitvi predloga za odlog upravne izvršbe, ugovorov zoper izvršilni naslov pa v tem upravnem sporu ni mogoče z uspehom uveljavljati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.