Jedro

Ker je tožnik v Sloveniji že vse od leta 1992, pa čeprav je tu prebival do leta 2002 le na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje, je enoletni rok za zamenjavo tujega dovoljenja za slovenskega potekel eno leto po uveljavitvi ZVCP to je 1.5.1999, saj ZVCP ne razlikuje prebivanja tujca v Sloveniji glede na obliko dovoljenja za prebivanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.9.2002, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 15.7.2002, s katerim je bila zavržena vloga tožnika za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje, ker je tožnik zamudil zakonski rok za njegovo zamenjavo.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sledi odločitvi tožene stranke in meni, da enoletni rok za vložitev vloge za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja, ki ga določa 135. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Uradni list RS, št. 30/98 in 33/2000), prične teči s pričetkom prebivanja tujca v Republiki Sloveniji. V 135. členu ZVCP pa ni razlikovanja med tujci s stalnim in začasnim prebivanjem v Republiki Sloveniji. Ker v obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik dejansko prebiva v Sloveniji od 23.12.1992, sprva le na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, od 23.12.2001 pa z dovoljenjem za stalno prebivanje, je enoletni rok za zamenjavo vozniškega dovoljenja potekel za tožnika eno leto po uveljavitvi ZVCP, to je 1.5.1999. Zato je odločitev upravnih organov, da je tožnikova vloga za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja z dne 14.6.2002 prepozna, pravilna Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Tožnik meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik stalno prebival v Republiki Sloveniji od 23.12.1992, saj je od tedaj dalje v Sloveniji prebival le začasno in je šele 23.12.2001 dobil dovoljenje za stalno prebivanje, kar je šteti za začetek njegovega prebivanja v Sloveniji. Ker je podal vlogo za zamenjavo vozniškega dovoljenja dne 14.6.2002, jo je podal znotraj enoletnega predpisanega roka.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

V tem upravnem sporu je sporno med strankama upravnega spora vprašanje, ali se kot tujec po določbi 135. člena ZVCP šteje vsak tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi katerega koli dovoljenja najmanj šest mesecev, ali pa le tak tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji najmanj šest mesecev na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ZVCP v 1. odstavku 135. člena ne razlikuje tujcev glede na dovoljenja za začasno oziroma stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Določba 1. odstavka 135. člena ZVCP daje možnost tujcu, ki prebiva v Republiki Sloveniji več kot šest mesecev, in državljanu Republike Slovenije, ki se vrne iz tujine z namenom stalnega prebivanja v Sloveniji, da ob izpolnjevanju drugih v ZVCP določenih pogojev za vožnjo motornih vozil, lahko v enem letu od pričetka prebivanja v Republiki Sloveniji zahtevajo zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje. Slovensko vozniško dovoljenje se izda brez opravljanja vozniškega izpita. Ker torej ZVCP ne določa, da lahko zamenja tuje vozniško dovoljenje le tisti tujec, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (namen stalnega prebivanja mora izkazati le državljan Republike Slovenije, ki se vrača iz tujine), je v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča za tožnika potekel enoletni rok za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje s potekom enoletnega roka od uveljavitve ZVCP dne 1.5.1999, saj tožnik nesporno prebiva v Republiki Sloveniji že vse od leta 1992, pa čeprav do 23.12.2001 le na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje. ZVCP je določil primeren enoletni rok za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja, ta rok pa je usklajen tudi z določbami Zakona o tujcih (ZTuj-1). Zato je bila odločitev prvostopnega organa o zavrženju tožnikove vloge z dne 14.6.2002 kot prepozne tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi določbe 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.