Jedro

Tožniki ne izpolnjujejo pogojev za podelitev statusa begunca, saj gre v obravnavani zadevi izključno za zasebno zadevo med njimi in sosedi, ki si želijo polastiti njihove zemlje, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1. Premoženje ni značilnost, ki bi bila nespremenljiva in takšna, da bi lahko opredeljevala posebno družbeno skupino v smislu Ženevske konvencije oziroma ZMZ-1, poleg tega pa tudi skupina, ki bi jo opredeljevalo zgolj premoženje, ni toliko določljiva, da bi ustrezala kriteriju „posebne“ družbene skupine.

Status subsidiarne zaščite je namenjen temu, da nudi rezerven vir zaščite posameznika in ta mora tako kljub morebitni grozeči resni škodi primarno izkoristiti ali poskušati izkoristiti možnost zaščite domačih oblasti, kar predstavlja predpogoj za to, da lahko zatem uspešno zaprosi za zaščito druge države. Tega pa tožniki v obravnavanem primeru niso storili, zaradi česar je zaključek tožene stranke o tem, da do statusa subsidiarne zaščite zaradi prejetih groženj niso upravičeni, pravilen.

Dejstvo, da sta dva izmed mladoletnih tožnikov rojena v Republiki Sloveniji in potrditvah tožnikov nimata pakistanskega državljanstva ter dokumentov, še ne more predstavljati podlage, da bi bila zgolj iz tega razloga upravičena do mednarodne zaščite. Tožba pa ne utemelji niti ne obrazloži, kako bi bilo navedeno dejstvo povezano s podelitvijo statusa begunca oziroma statusa subsidiarne zaščite v konkretnem primeru.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnje prosilcev za priznanje mednarodne zaščite, ki trdijo, da so I.B., G.B., R.B. ter mladoletni B.B., R.B., S.B., K.B. in R.B., vsi državljani Pakistana.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je povzela izjave, ki so jih polnoletni tožniki podali ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnih razgovorih glede razlogov, zaradi katerih zaprošajo za mednarodno zaščito. Vsi tožniki so smiselno podobno povedali, da so Pakistan zapustili zaradi težav, ki so jih imeli z bogatimi sosedi zaradi zemlje, in sicer so se bali njihovih groženj oziroma smrti. Družina tožnikov je lastnica zemljišča v Pakistanu, ki meji na zemljišče druge družine, s katero imajo spor. Sosedje so bogati in so od njih večkrat zahtevali njihovo zemljo. Najprej je sosed pred leti želel samo pot preko njihove zemlje, a tega tožniki niso dopustili, nato pa je hotel, da mu zemljo prodajo, vendar tožniki tudi na to niso pristali. Pred 15 oziroma 16 leti, kar je bilo kakšno leto po tem, ko je sosed zahteval od njih prodajo zemlje, so sosedje ubili brata tožnika I.B. Družina tožnikov takrat ni vedela, kdo je storilec in zato dogodka niso prijavili policiji (tožnik I. je ob podaji prošnje sicer povedal, da so dogodek prijavili policiji, vendar pa oni niso želeli sprejeti njihove prijave, češ da ni znano, kdo je storilec). Pred 6 leti je bil nato napaden tožnikov brat O. na poti v trgovino, in sicer so ga štirje napadli s palicami in sekirami, zaradi česar so mu morali zdravniki amputirati ude. Napadalci so imeli zakrite obraze in napadeni brat jih ni prepoznal, zato dogodka niso prijavili policiji, ker niso točno vedeli, kdo so bili storilci. Pred 4 leti je bil napaden tudi tožnikov svak, sestrin mož H.N., in sicer so ga neznanci napadli in ga zadavili do smrti. Takrat niso vedeli, kdo je storilec, a danes vedo, da so to storili njihovi sosedje, s katerimi imajo spor zaradi zemlje. To so K., njegov brat S. in njihov stric S.D. Pred letom in pol je bil namreč napaden še najmanjši brat S., ko je ponoči spal doma in sta dva neznanca streljala nanj s pištolo ter ga ubila. Tožnikova mama in brat G. sta se takrat prebudila in videla S. in S.D. Družina je tako izvedela, kdo so storilci in policiji so prijavili tri storilce. Policija je prijela samo S., ki je bil zaprt 10 do 15 dni, nato pa je bil izpuščen proti plačilu, saj je njegova družina plačala zanj. Zadeva se je na policiji tako zaključila. Tožniki so nato odšli k vaškim starešinam in jih prosili, naj uredijo zadevo, kar so poskusili štirikrat ali petkrat, vendar sosed, s katerim imajo spor, ni pristal na rešitev in je zahteval, da mu prodajo zemljo. Sosedje so začeli tožniku I. groziti, da ga bodo ubili, tako kot so ubili njegove brate. Ker so se bali za življenje, se je pred približno letom dni vsa širša družina preselila v mesto Karachi. Tožnik I. je pove I. so v tem času sosedje prevzeli njihovo hišo in zasedli njihovo zemljo. Med življenjem v Karachiju so I. po telefonu grozili, da ga bodo ubili in vaščani so družini povedali, da ga sosedje iščejo, da ga bodo ubili, kot so njegove brate. Groženj, kot izhaja iz izjav tožnikov I.B. in R.B., policiji v Karachiju niso prijavili, ker so vedeli, da jim policija ne bi pomagala. Ker se tožniki v Karachiju niso počutili varno, so poiskali sprovajalca, ki je uredil, da so prišli v Slovenijo. V Pakistanu pa so ostali mama, oče in trije bratje tožnika I., saj niso imeli denarja, da bi odšli vsi.

3. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da tožniki nedvomno prihajajo iz Pakistana, čeprav njihova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Na podlagi kriterijev za oceno verodostojnosti je ugotovila, da so izjave tožnikov skladne in da ne odstopajo od preučenih verodostojnih informacij glede stanja v izvorni državi, prav tako pa tožnikom ni mogoče očitati, da se niso kar najbolj potrudili pri utemeljevanju svoje prošnje. Tožniki so po mnenju tožene stranke zaprosili za mednarodno zaščito takoj, ko je bilo to mogoče, njihove izjave pa je mogoče v povezavi z vsemi preučenimi informacijami oceniti za verodostojne oziroma je tožnikom mogoče verjeti.

4. Tožena stranka je povzela, da tožniki svoje prošnje utemeljujejo s tem, da jih je strah groženj s smrtjo zaradi zemljiškega spora s sosedi, in najprej presojala upravičenost tožnikov za priznanje statusa begunca. Ugotovila je, da je iz opisa dogodkov s strani tožnikov jasno razvidno, da gre v obravnavani zadevi za izključno zasebno zadevo med tožniki in sosedi, ki se želijo polastiti njihove zemlje, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Tožniki so državo zapustili izključno zaradi groženj s smrtjo zaradi zemljiškega spora s sosedi, pri čemer je tožena stranka poudarila, da institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju zasebnih sporov, temveč izključno preganjanju izmed določenih razlogov, česar pa tožniki niso uveljavljali. Navedla je, da dejanj, kot so jih opisali tožniki, ni mogoče šteti za dejanja preganjanja, kot so navedena v 2. odstavku 26. člena ZMZ-1, in da gre za izključno zasebno zadevo, ki ni povezana z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, pri čemer je dodala, da mora med dejanji in razlogi preganjanja obstajati vzročna zveza, ki je tožniki niso zatrjevali in dokazali. Zaradi vsega navedenega po mnenju tožene stranke tožniki očitno ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca.

5. Tožena stranka je nato presojala upravičenost do statusa subsidiarne zaščite in preučila določene informacije o stanju v Pakistanu glede zemljiških sporov, z njimi povezanega nasilja in zaščite posameznikov s strani oblasti. Navedla je, da tožniki niso nikjer navajali, da bi jim v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Na osebnem razgovoru so sicer navedli, da se v primeru vrnitve bojijo, da bi jih ubili sosedje, predvsem tožnika I., vendar pa po mnenju tožene stranke njihove izjave ne dajejo dovolj podlage za ugotovitev, da so bila nasilna dejanja v resnici izvršena s strani sosedov, ki si želijo polastiti njihove zemlje.

6. Tožena stranka je navedla, da so tožniki povedali, da so uboj najmlajšega brata oziroma svaka prijavili policiji in kot dokaz predložili dva dokumenta, policijska zapisnika. Iz policijskega zapisnika iz leta 2013 je moč razbrati, da gre za prijavo kaznivega dejanja po 154. členu (kršitev posestnika oziroma okupatorja zemljišča, na katerem poteka nezakonito zadrževanje), 109. členu (kaznovanje za hujskanje) in 302. členu pakistanskega kazenskega zakonika (kazniva dejanja, ki vplivajo na človeško telo). Policijski zapisnik iz leta 2014 pa se nanaša na kaznivo dejanje po 154. členu kazenskega zakonika in ni mogoče ugotoviti, da gre za dokument, ki je neposredno povezan s tožniki oziroma prijavo smrti njihovega družinskega člana. Tožena stranka je ugotovila, da je oblast v primeru storitve kaznivih dejanj nedvomno ukrepala in se ni izogibala kazenskemu pregonu, saj tožnikom ni odrekla pomoči in je bila pripravljena ukrepati. Glede na to, da so se tožniki preselili in pravzaprav ne vedo, kaj se je zgodilo z njihovo zemljo, je po mnenju tožene stranke povsem mogoče, da si jo je zaradi njihove odsotnosti prilastil sosed, s čimer je dosegel to, kar je želel. Zato ni podlage za ugotovitev, da bi tožnikom ob vrnitvi v izvorno državo v predmestje Karachija, kjer živijo nekateri njihovi družinski člani, grozila smrtna kazen ali usmrtitev v smislu 1. alineje 28. člena ZMZ-1. 7. Glede ocene, ali bi tožnikom grozila resna škoda v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1 tožena stranka ugotavlja, da situacija tožnikov ob vrnitvi v Pakistan ne bi bila v ničemer drugačna od razmer, v katerih živijo številni drugi Pakistanci, pri čemer ne gre spregledati, da v predmestju Karachija še vedno živijo drugi ožji družinski člani tožnikov. Pri tožnikih ne obstajajo nobene posebne osebne okoliščine, ki bi jih razlikovale od drugih prebivalcev Pakistana, razlogi sočutja ali humanitarnosti pa ne sodijo na področje mednarodne zaščite. Tožena stranka je kljub temu presojala tudi možnost notranje razselitve in navedla, da je Pakistan velika država in da se državljani Pakistana lahko tam svobodno gibljejo ter preselijo v katerikoli drug del države. Ker tožniki v preteklosti niso imeli težav s preselitvijo, takšna možnost obstaja tudi sedaj.

8. Tožena stranka je nazadnje ugotovila še, da tožnikom ne grozi resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1, saj v izvorni državi tožnikov ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilistov, saj bi sicer mediji o tem množično poročali. Glede na vse navedeno je zaključila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Obrazložila je tudi svoje stališče glede pripomb, ki jih je v zvezi s posredovanimi informacijami glede stanja v izvorni državi podal pooblaščenec tožnikov, in sicer je navedel, da je reševanje zemljiških sporov zamudno, zapleteno in podvrženo korupciji ter ne vodi nikamor, da so tožniki s preselitvijo že poskusili, a to ni bilo uspešno, ter da bi imeli tožniki pri preselitvi lahko težave tudi zaradi svoje narodnosti, saj vlada Baloche preganja. Tožena stranka je navedla, da pripombe in dodatne informacije ne morejo vplivati na sprejetje drugačne odločitve ter ob tem ugotovila tudi, da tožniki niso uveljavljali preganjanja zaradi etnične pripadnosti niti niso navedli, da bi zaradi tega lahko utrpeli posledice. Po vsem navedenem je tožena stranka zaključila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite in je njihove prošnje zavrnila.

9. Tožniki zoper navedeno odločitev vlagajo tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V njej navajajo, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotovila, da je tožnikom mogoče verjeti, vseeno je pa zavrnila njihove prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar so razlogi v izpodbijani odločbi sami s sabo v nasprotju. V povezavi z zakonskimi pogoji za podelitev statusa begunca izpostavljajo, da je eden izmed razlogov za preganjanje lahko tudi „pripadnost posebni družbeni skupini“, ki jo po njihovem mnenju predstavljajo „revni državljani Pakistana, ki so žrtve izsiljevanja bogate zemljiške mafije“. Policija revnih ljudi noče zaščititi, saj nudi zaščito le tistim, ki imajo denar. Sklicujejo se na Smernice UNHCR, ki določajo, da je lahko razlog preganjanja podan tudi takrat, ko nedržavni subjekti ne preganjajo posameznikov zaradi katere izmed podlag iz Ženevske konvencije, če nezmožnost ali nepripravljenost države zaščititi te posameznike temelji na katerem izmed konvencijskih razlogov.

10. V zvezi z razlogi za podelitev statusa subsidiarne zaščite navajajo, da so tožniki zatrjevali, da so njihova življenja v izvorni državi ogrožena, ker obstaja realna nevarnost, da jih bodo sosedje zaradi zemljiškega spora ubili, kot so že tri njihove sorodnike, zato je protispisen zaključek tožene stranke o tem, da tožniki v svojih izjavah niso nikjer navajali, da bi jim v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Trdijo, da je dokazni zaključek tožene stranke o tem, da izjave tožnikov ne dajejo podlage za ugotovitev, da so bili umori in napadi na družinske člane v resnici izvršeni s strani sosedov, v nasprotju z 10. členom Zakona o upravnem postopku (ZUP, prosta presoja dokazov), sam s seboj v nasprotju in ne upošteva standarda azilnega prava, da je v dvomu treba odločiti v korist prosilca. Pojasnjujejo, da so družinski člani tožnikov napadalce pri tretjem napadu videli in da so tožniki prejeli grožnje s strani sosedov, tožena stranka pa je izjave tožnikov ocenila za verodostojne, zato je protislovno oziroma neobrazloženo, zakaj tožena stranka v tem delu tožnikom ne verjame. Izjave tožnikov prav tako ne nasprotujejo preučenim informacijam glede izvorne države, da so umori in ugrabitve zaradi zemljiških sporov pogosti oziroma običajni. Ni torej mogoče razumeti dvomov tožene stranke o tem, kdo so v konkretnem primeru storilci napadov, zaključki tožene stranke pa so v nasprotju z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožnikom mogoče verjeti. Iz obrazložitve odločbe po mnenju tožnikov nadalje izhaja dvom tožene stranke, da so tožniki umor prijavili policiji. Ti pomisleki niso razumljivi, saj je tožena stranka zapisala, da je tožnikom mogoče verjeti. Tožniki so predložili tudi policijski zapisnik in če tožena stranka meni, da zapisnik ne dokazuje tistega, kar so tožniki zatrjevali, bi jih morala s kontradiktornostmi seznaniti in jim dati možnost, da se do njih opredelijo. Iz zapisnika obenem izhaja, da nima takšne vsebine, kot jo navaja tožena stranka. Osnovna prijava gotovo ni bila podana zaradi ponarejanja dokumentov. Tožbi prilagajo policijski zapisnik iz leta 2013, iz katerega je razvidna prijava umora Sonala policiji, ter njegov neformalni prevod v angleškem jeziku.

11. Tožena stranka sklepa, da se lahko tožniki preselijo v Karachi, a se ne opredeli do navedb tožnikov, da bi jih sosedje tudi tam našli in jim grozili. Ogroženi so tudi ostali družinski člani tožnikov, a niso imeli denarja za pobeg. Tožniki pojasnjujejo, da se umori družinskih članov tožnikov niso zgodili le v domači vasi, in navajajo, da to, da so si sosedje polastili njihovo zemljo, ne daje podlage za zaključek, da je njihova ogroženost prenehala, saj grožnje sosedov niso prenehale.

12. Tožniki v zvezi z zaščito domače oblasti grajajo zaključek tožene stranke, da jim policija ni odrekla pomoči. Vsi tožniki so namreč povedali, da je policija storilca proti plačilu podkupnine izpustila na prostost, I.B. pa celo pretepla, ko je poizvedoval o zadevi. Navedbe tožnikov so skladne z informacijami o izvorni državi, ki potrjujejo vprašljivo učinkovitost državnega aparata v zvezi z nasiljem zaradi zemljiških sporov. Glede možnosti notranje razselitve pa tožniki označujejo kot pavšalen zaključek tožene stranke o tem, da ta možnost obstaja. Navajajo, da se tožena stranka ni opredelila do navedb tožnikov, da bi jih preganjalci našli kjerkoli in da sploh ni presojala, ali imajo tožniki v tem delu države dostop do zaščite. Izpostavljajo, da je treba pri presoji možnosti notranje razselitve ugotavljati, ali lahko prosilec v drug del države varno in zakonito potuje in ima dostop do tega dela države, tožena stranka pa je v zvezi s tem upoštevala le splošne okoliščine in ne tudi osebnih okoliščin tožnikov. Tožena stranka tudi ni presojala, ali se od tožnikov lahko razumno pričakuje, da se bodo v drugem kraju nastanili, niti ni presojala možnosti ekonomskega preživetja tožnikov v drugem kraju ter jih sploh ni vprašala, kako so v Karachiju živeli. Na možnost življenja v tem kraju je le sklepala, ker so tam že živeli, tožniki pa v tožbi pojasnjujejo, da so živeli v šotorskem naselju, brez možnosti ustvarjanja dohodka, kar predstavlja nevarnost za mladoletne otroke. Tožena stranka glede tega ni pridobila nobenih informacij o izvorni državi. Upoštevala pa ni niti navedb pooblaščenca tožnikov, da notranja razselitev ne bi bila možna tudi zaradi etnične pripadnost tožnikov, saj vlada baloche preganja.

13. Tožniki so dodatno v tožbi v dokazne namene navedli internetne vire, češ da so žrtve nasilja zaradi zemljiških sporov tudi ženske in da so vdove v Pakistanu potisnjene na rob preživetja. Navajajo še, da sta dva mladoletna otroka rojena v Sloveniji in nimata pakistanskega državljanstva oziroma pakistanskih dokumentov, kar je dodaten razlog, da se ne moreta vrniti v izvorno državo.

14. Tožniki predlagajo, naj sodišče opravi glavno obravnavo in zasliši tožnike glede razlogov, zaradi katerih prosijo za mednarodno zaščito, ter izpodbijano odločbo odpravi in tožnikom prizna status begunca oziroma podredno status subsidiarne zaščite, podredno pa predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

15. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in v odgovoru na tožbo navedla, da prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

16. Tožba ni utemeljena.

17. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke, s katero je zavrnila prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, saj je ugotovila, da ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

18. Po oceni sodišča je odločitev tožene stranke glede na podatke iz upravnega spisa pravilna in zakonita, pri čemer je mogoče slediti utemeljitvi, kot jo je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, zato se sodišče skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na obrazložitev tožene stranke, glede na vsebino tožbenih ugovorov pa dodaja še naslednje:

19. Sodišče glede ugotovitve dejanskega stanja pritrjuje toženi stranki, da iz izjav tožnikov izhaja, da je bil pred 15 leti ubit tožnikov brat G., pred 6 leti napaden tožnikov brat O., pred 4 leti tožnikov svak H.N. in pred letom in pol najmlajši tožnikov brat S. Izjave tožnikov se v tem delu nanašajo na dejstva, ki so se zgodila v njihovi izvorni državi, vsi trije polnoletni tožniki pa so dogodke ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru opisali medsebojno skladno, zato jim je tudi po oceni sodišča v tem delu mogoče verjeti in njihove izjave oceniti za verodostojne. Kljub temu je tožena stranka po presoji sodišča pravilno zaključila, da omenjene izjave, četudi jih je mogoče šteti za resnične, ne dajejo dovolj podlage za ugotovitev, da so bili vsi omenjeni napadi res izvršeni s strani sosedov, s katerimi imajo spor glede zemlje. V tem delu gre namreč zgolj za sklepanje tožnikov, da so vse družinske člane ubili oziroma poškodovali sosedje, in ne za njihove izjave o dejstvih, katerih očividci ali priče bi bili sami tožniki, sodišče pa takšnemu sklepanju glede na podan opis preteklih dogodkov ne more slediti iz razlogov, ki so obrazloženi v nadaljevanju.

20. Sodišče lahko sicer verjame tožnikom, da sta soseda S. in S.D. napadla in s pištolo med spanjem ubila najmlajšega tožnikovega brata S., saj so tožniki svoje izjave o tem utemeljili s pojasnilom, da sta bila med napadom v hiši tožnikova mama in brat G., ki sta napadalca sama videla in je zato družina za napad utemeljeno osumila sosede in zoper njih tudi podala prijavo na policijo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe po mnenju sodišča ne izhaja, da tožena stranka dvomi v dejstvo, da je družina umor najmlajšega brata prijavila policiji, saj je iz 4. odstavka na 17. strani obrazložitve razvidno, da tožena stranka verjame, da so tožniki policiji storjena kazniva dejanja prijavili. Tožena stranka je navedla tudi, da je iz policijskega zapisnika iz leta 2013 mogoče razbrati, da gre med drugim za prijavo kaznivega dejanja po 302. členu pakistanskega kazenskega zakonika, ki se nanaša na kaznivo dejanje, ki vpliva na človeško telo (umor), glede policijskega zapisnika iz leta 2014 pa je sicer resda zapisala, da gre za prijavo drugega kaznivega dejanja in da dokument ni neposredno povezan s tožniki, vendar pa je iz podatkov upravnega spisa (slovenskega prevoda policijskega zapisnika iz leta 2014) razvidno, da iz omenjenega zapisnika iz leta 2014 izhaja, da je bila zoper osebo S.J. na podlagi prijave 237 z dne 18. 10. 2013 (policijski zapisnik iz leta 2013) po členu 302 razpisana tiralica, tako da torej navedena listina posredno dokazuje, da je bila prijava kaznivega dejanja umora zoper S.J. res podana.

21. Sodišče kljub temu ne more slediti nadaljnjemu sklepu tožnikov, da je zato, ker sta soseda pred letom in pol napadla brata S., mogoče zaključiti tudi, da so bili vsi pretekli napadi na družinske člane tožnikov izvršeni s strani sosedov, s katerimi imajo spor zaradi zemlje. Gre namreč za napade, ki so se zgodili 14 let, 4 leta oziroma 2 leti pred opisanim napadom v domači hiši na najmlajšega brata, napadalci pa so bili v vseh ostalih primerih zamaskirani oziroma jih oškodovanci niso videli. Napad na brata G. se je glede na navedbe tožnika I.B. zgodil kar eno leto po tem, ko so sosedje od njih zahtevali, naj jim prodajo zemljo, in torej ni neposredno sledil zavrnitvi družine za prodajo zemlje, napadi pa se poleg tega niso dogajali le v domači vasi, temveč po različnih mestih, kot to izpostavlja tudi tožba. Tako sta bila tožnikov brat G. in tožnikov svak H.N. napadena v mestu Sewan, ko sta tja odšla zaradi verskega obreda, tožnikov brat O. pa je bil napaden v domačem kraju, ko je bil na poti v trgovino. Tožniki po napadih kljub temu, da so o tem poizvedovali, niso vedeli niti niso ugotovili, kdo so bili storilci dejanj, zaradi česar dogodkov niso prijavili policiji. Tožniki po oceni sodišča v tem postopku niso ponudili niti utemeljili nobenega prepričljivega razloga o tem, zakaj in na podlagi česa menijo, da so bili ravno sosedje odgovorni za vse napade na njihove družinske člane, pri čemer zgolj napad sosedov na najmlajšega brata S., za katerega, kot že omenjeno, sodišče verjame tožnikom, da so ga res izvršili sosedje, še ni dovolj prepričljiv razlog, da so sosedje odgovorni tudi vse ostale napade. Tožba tudi ne more uspeti z argumentom, da so primeri umorov in ugrabitev zaradi zemljiških sporov v Pakistanu postali običajni, saj to ni edini možen povod za nasilje v Pakistanu in je povsem mogoče, da so bili družinski člani tožnikov napadeni iz drugih razlogov.

22. Sodišče glede na navedeno ne more sprejeti drugačne dokazne ocene, kot jo je napravila tožena stranka, to je, da na podlagi izjav tožnikov ni mogoče zaključiti, da so napade na njihove družinske člane, razen za najmlajšega brata S., res izvršili sosedje, s katerimi imajo spor glede zemlje. Na tem mestu sodišče tudi zavrača tožbene očitke o tem, da je obrazložitev tožene stranke sama s seboj v nasprotju, saj naj bi tožena stranka po eni strani izjave tožnikov ocenila za verodostojne, po drugi strani ugotovila, da jim ni mogoče verjeti, da so storilci napadov njihovi sosedje. Kot že omenjeno, gre pri izjavah tožnikov o tem, da so se napadi dejansko zgodili, za njihove izjave o golih dejstvih in te je tožena stranka pravilno ocenila za verodostojne, pri nadaljnjih sklepih tožnikov o tem, kdo so storilci napadov, pa gre izključno za njihove domneve in predvidevanje, ki mu tudi po oceni sodišča ni mogoče slediti, saj ni utemeljeno na nobenih prepričljivih argumentih.

23. Tožena stranka je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za podelitev statusa begunca, saj gre v obravnavani zadevi izključno za zasebno zadevo med tožniki in sosedje, ki si želijo polastiti njihove zemlje, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1. Upravno sodišče je v zadevi I U 964/2011 z dne 15. 6. 2011 tako že razsodilo, da uveljavljanje preganjanja zaradi lastništva zemlje, ki predstavlja ogroženost zasebne narave, ne utemeljuje podelitve statusa begunca, saj ni povezano s kakšnim izmed razlogov preganjanja po Ženevski konvenciji, Vrhovno sodišče pa je odločitev potrdilo s sodbo I Up 349/2011.(1) Tožniki ne morejo uspeti s tožbenim argumentom, da je eden izmed razlogov preganjanja tudi pripadnost posebni družbeni skupini, ki jo v konkretnem primeru predstavljajo „revni državljani Pakistana, ki so žrtve izsiljevanja bogate zemljiške mafije“, saj ZMZ-1 v 5. odstavku 27. člena določa, da se kot posebna družbena skupina šteje zlasti skupina, katere članom je skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se oseba ne sme prisiliti, naj se mu odreče in ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno. Premoženje po presoji sodišča ni značilnost, ki bi bila nespremenljiva in takšna, da bi lahko opredeljevala posebno družbeno skupino v smislu Ženevske konvencije oziroma ZMZ-1, poleg tega pa tudi skupina, ki bi jo opredeljevalo zgolj premoženje, ni toliko določljiva, da bi ustrezala kriteriju „posebne“ družbene skupine.(2) Pri tem je treba upoštevati, da je pri razlagi pojma „posebna družbena skupina“, kot ga opredeljuje Ženevska konvencija in posledično ZMZ-1, treba izhajati iz tega, da konvencija ni bila sprejeta z namenom, da se nudi zaščito vsem osebam, ki so podvržene preganjanju, temveč zgolj tistim, pri katerih preganjanje temelji na kateremkoli izmed razlogov, ki so taksativno določeni; da se podlage preganjanja „posebna družbena skupina“ ne sme razlagati tako široko, da bi zaradi tega ostale podlage preganjanja postale nepotrebne ali odvečne; in da bi preširoka razlaga pojma „posebna družbena skupina“ oslabila ravnotežje med zaščito prosilcev in omejeno odgovornost držav nuditi zaščito, kot so se jo zavezale nuditi skladno s Konvencijo. Skupina ljudi, kot jo definirajo tožniki, se glede na vse navedeno torej ne more opredeljevati kot posebna družbena skupina, ki bi lahko predstavljala podlago preganjanja in posledično utemeljevala podelitev statusa begunca njenim članom.

24. Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke o tem, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ta se skladno z 3. odstavkom 20. člena ZMZ-1 sicer prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Resna škoda skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja), mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja) oziroma resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (3. alineja). Subjekti, ki lahko povzročijo resno škodo pa so skladno s 24. členom ZMZ-1 država (1. alineja), politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja (2. alineja) ali nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred resno škodo (3. alineja).

25. Tožba sicer opozarja, da so tožniki v postopku zatrjevali, da jim ob vrnitvi v izvorno državo grozi usmrtitev s strani nedržavnih subjektov (resna škoda po 1. alineji 28. člena ZMZ-1 v zvezi s 3. alinejo 24. člena ZMZ-1), saj so trdili, da jim grozi nevarnost, da jih bodo sosedje zaradi zemljiškega spora ubili. Kljub temu je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da jim statusa subsidiarne zaščite iz tega razloga ni mogoče podeliti. V primeru, ko so subjekti resne škode nedržavni subjekti, mora prosilec za mednarodno zaščito namreč dokazati, da mu država oziroma organizacije, ki nadzorujejo državo, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred resno škodo, temu bremenu pa tožniki v konkretnem primeru niso zadostili. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da je država v domačem kraju tožnikov ukrepala in tožnikom nudila zaščito, saj se je odzvala na prijavo umora s strani tožnikov in prijela soseda S. ter se torej ni izogibala kazenskemu pregonu. Pri tem je potrebno poudariti, da sistem varščine (bail) v pravnem sistemu določene države, kot je na primer Pakistan, še ne pomeni neučinkovitost represivnega aparata, temveč je varščina že po sami definiciji namenjena temu, da se osumljeno osebo izpusti na prostost proti plačilu. Iz izjav tožnikov, povzetih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, izhaja tudi, da je policija s člani družine opravila razgovor po vsakokratnem napadu na njihove družinske člane, a družina ni imela konkretnih sumov o tem, kdo bi bili napadalci, zato ni mogoče trditi, da se ob storjenih kaznivih dejanjih ni odzvala. Tožbene navedbe o tem, da je policija I.B. ob poizvedovanju pretepla, pa ne držijo, saj kaj takšnega iz njegovih izjav ne izhaja, temveč je omenjeni tožnik navedel le, da je njegov brat, in ne on sam, poizvedoval na policiji o tem, kaj se dogaja z njihovo prijavo (in so mu na policiji odgovorili, da kaj se vtika v njihovo delo ter ga oklofutali, kar ne predstavlja takšnega nasilja, kot ga želi prikazati tožba, niti ne dokazuje, da policija v domačem kraju ni ukrepala.

26. Tožniki so tekom postopka sicer trdili, da so se grožnje njihovih sosedov nadaljevale tudi po tem, ko so zapustili domačo vas in so njihovo zemljo zasedli sosedje, vendar pa je s tem v zvezi v obravnavanem primeru bistveno, da so se tožniki že dobro leto pred zapustitvijo izvorne države s širšim družinskim krogom preselili v mesto Karachi, kjer pa niso niti poskušali izkoristiti možnosti notranje zaščite države. Iz njihovih izjav, kot jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema tožena stranka, je namreč razvidno, da groženj s strani sosedov policiji sploh niso prijavili, saj je tožnik I.B. povedal, da groženj policiji v Karachiju niso niti poskušali prijaviti, ker naj bi vedeli, da policija ne bi nič pomagala, njegova žena R. pa je to potrdila. Glede na to, da je splošno znano, da je Karachi glavno in največje mesto Pakistana ter z več kot 24 milijoni prebivalcev tudi eno izmed najbolj poseljenih mest na svetu, tožniki s svojimi navedbami v postopku po oceni sodišča niso izkazali, da so v omenjenem mestu sploh poskušali izkoristiti možnost notranje zaščite države niti, da jim država ne bi bila sposobna ali ne bi hotela nuditi notranje zaščite. Status subsidiarne zaščite je namenjen temu, da nudi rezerven vir zaščite posameznika in ta mora tako kljub morebitni grozeči resni škodi primarno izkoristiti ali poskušati izkoristiti možnost zaščite domačih oblasti, kar predstavlja predpogoj za to, da lahko zatem uspešno zaprosi za zaščito druge države. Tega pa tožniki v obravnavanem primeru niso storili, zaradi česar je zaključek tožene stranke o tem, da do statusa subsidiarne zaščite zaradi prejetih groženj niso upravičeni, pravilen.

27. Glede na to, da je tožena stranka izhajala iz tega, da se tožniki lahko vrnejo v mesto Karachi, kjer so več kot eno leto živeli že pred zapustitvijo Pakistana, je logično pričakovati, da se lahko v ta kraj nazaj varno in zakonito vrnejo, da imajo do tega dela države dostop in se od njih tudi razumno pričakuje, da se bodo v njem nastanili. Tožniki tekom upravnega postopka razen izjav o tem, da bi bili v Karachiju še vedno izpostavljeni grožnjam sosedov, glede katerih je sodišče že obrazložilo, da bi se morali z njimi v zvezi najprej obrniti na pomoč domačih oblasti, niso navedli, da bi jim tam grozila še kakšna nevarnost ali da bi bili izpostavljeni kakšnim drugim slabim življenjskim pogojem, zaradi česar tožena stranka v tem delu ni bila dolžna še dodatno ugotavljati dejanskega stanja. Iz njihovih izjav sicer res izhaja, da so živeli v šotorskem naselju, vendar pa so tožniki povedali tudi, da so se preživljali z opravljanjem priložnostnih del in kakršnihkoli slabih življenjskih pogojev, kot jih izpostavlja tožba, niso omenjali.

28. Tožba ne navaja nobenih drugih razlogov, ki bi utemeljevali, da bi tožniki ob vrnitvi v izvorno državo utrpeli resno škodo, opredeljeno v 2. alineji 28. člena ZMZ-1 (mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi), po presoji sodišča pa je ugotovitev tožene stranke o tem, da pri tožnikih ne obstajajo nobene takšne individualne okoliščine, ki bi jih razlikovale od ostalega prebivalstva Pakistana, pravilna, saj tožniki tekom upravnega postopka v tej luči niso podali nobenih drugih relevantnih navedb. Tožniki v tožbi ne izpodbijajo zaključka tožene stranke o tem, da ob vrnitvi v Pakistan ne bi bili soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo iz 3. alineje 28. člena ZMZ-1, zaradi česar je glede na vse obrazloženo po oceni sodišča pravilna končna odločitev tožene stranke o tem, da tožniki pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite ne izpolnjujejo.

29. Odločitve ne morejo spremeniti niti dodatni internetni viri, ki jih tožniki navajajo v tožbi in ki naj bi dokazovali, da so žrtve nasilja zaradi zemljiških sporov tudi ženske, saj omenjeni dokazi predstavljajo nedopustno tožbeno novoto po 52. členu ZUS-1, ker tožniki niso obrazložili, zakaj jih niso navedli že v postopku izdaje upravnega akta. Enako velja za internetne vire, ki se nanašajo na položaj vdov v Pakistanu in ki se poleg tega tudi očitno ne nanašajo na obravnavani primer, saj nobena izmed tožnic ni vdova.

30. Glede tožbenega ugovora o tem, da se tožena stranka ni opredelila do dejstva, da notranja razselitev tožnikov ne bi bila možna zaradi etnične pripadnosti tožnikov, saj vlada baloche preganja, sodišče pojasnjuje, da tožniki tekom postopka niso omenjali, da bi imeli zaradi svoje pripadnosti v izvorni državi kakršnekoli težave ali da bi se bali, da bi bili ob vrnitvi v Karachi zaradi tega preganjani. Tožnik I.B. je tako na vprašanje, ali se lahko B. prosto selijo po Pakistanu, odgovoril, da gredo lahko kamorkoli po Pakistanu, vendar jih povsod sprašujejo, zakaj se selijo in zakaj želijo tu živeti. Iz teh navedb ni mogoče razbrati, da bi bili tožniki v izvorni državi soočeni z dejanji preganjanja zaradi svoje narodnosti.

31. V povezavi s tožbeno navedbo o tem, da vrnitev dveh mladoletnih otrok v izvorno državo ni možna, ker sta bila rojena v Republiki Sloveniji, pa je potrebno poudariti, da se mednarodna zaščita lahko podeli zgolj iz razloga, ker se oseba utemeljeno boji, da bi bila preganjana zaradi katerega izmed zakonsko določenih razlogov, oziroma ker obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v določeno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, zato samo dejstvo, da sta dva izmed mladoletnih tožnikov rojena v Republiki Sloveniji in potrditvah tožnikov nimata pakistanskega državljanstva ter dokumentov, še ne more predstavljati podlage, da bi bila zgolj iz tega razloga upravičena do mednarodne zaščite. Tožba pa ne utemelji niti ne obrazloži, kako bi bilo navedeno dejstvo povezano s podelitvijo statusa begunca oziroma statusa subsidiarne zaščite v konkretnem primeru.

32. Sodišče je glede na vse navedeno ugotovilo, da je odločitev o zavrnitvi prošenj tožnikov za mednarodno zaščito pravilna ter na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo tožnikov na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Glavne obravnave skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo, saj je bilo dejansko stanje med tožniki in toženo stranko sicer sporno, vendar pa so tožniki navajali zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih po določbi 52. člena ZUS-1 sodišče ne more upoštevati oziroma predlagana dejstva in dokazi niso bili pomembni za odločitev. Pri tem je upoštevalo, da so imeli polnoletni tožniki že pred upravnim organom tako ob podaji prošnje kot ob opravi osebnega razgovora možnost, da se izjavijo o odločilnih dejstvih in so njihove navedbe razvidne iz listin upravnega spisa, v tožbi pa ni obrazloženo in utemeljeno, kako bi njihovo zaslišanje o razlogih, zaradi katerih prosijo za mednarodno zaščito, vplivalo na drugačno odločitev. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča namreč izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012).

opomba (1) : Enako stališče je bilo že predhodno zavzeto v upravno sodni praksi, in sicer se je Upravno sodišče v zadevi U 2432/2007 z dne 19. 12. 2007 na primer strinjalo z ugotovitvijo tožene stranke, da gre pri sporu med tožnikovim očetom in bratom ter sosedom zaradi lastništva zemlje za civilno-pravni spor oziroma zasebni spor, zaradi česar je bilo mogoče zaključiti, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu Ženevske konvencije.

opomba (2) : Tako je bilo na primer tudi v Združenih državah Amerike, ki je prav tako kot Republika Slovenija podpisnica Ženevske konvencije, sprejeto stališče, da premoženje ni nespremenljiva dobrina, čeprav bi bila lahko v določenih primerih temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebo ne bi smelo prisiliti, naj se mu odreče. Kljub temu sta izraza bogat (wealthy) in premožen (affluent), če sta samostojen element, ki naj bi opredeljeval družbeno skupino, preveč nedoločna, da bi lahko predstavljala primeren kriterij za določitev pripadnikov družbene skupine. Bogastvo kot edini kriterij za določitev posebne družbene skupine tako predstavlja težavo pri razmejitvi velikega števila potencialnih članov od dejanskih pripadnikov skupine. Karakteristika bogastva in premoženja je preveč subjektivna, nepopolna in spremenljiva, da bi lahko predstavljala edino osnovo za določitev pripadnosti posebni družbeni skupini (The Board of Immigration Appeals (BIA), primer A-M-E & J-G-U z dne 31. 1. 2007). Nemško baversko višje upravno sodišče pa je v zadevi, ki se je nanašala na pripadnost skupini kolumbijskih poslovnežev presodilo, da mora imeti družbena skupina razločljive in karakteristične značilnosti, ki so zaznavne navzven, pri čemer skupina „poslovnežev z določeno ekonomsko močjo“ omenjenemu kriteriju ne ustreza, saj proti temu govori že raznolikost in heterogenost trgovcev in poslovnežev v Kolumbiji (Bayerischer Verwaltungsgerichtshof, primer 15 ZB 07.30176 z dne 14. 8. 2008).