Jedro

Tožniki so samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili. S to zapustitvijo azilnega doma so s konkludentnim ravnanjem pokazali, da nimajo interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki so jo izpodbijali s tožbo, o kateri je odločilo sodišče prve stopnje, očitno ne posega več v njihove pravice, ki so jih uveljavljali v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke št. 2142-298/2015/14 (1312-02) z dne 31. 5. 2016. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno sodbo so tožniki po svoji pooblaščenki vložil pritožbo.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Iz dopisa tožene stranke z dne 25. 10. 2016, ki se nahaja v sodnem spisu, izhaja, da so tožniki dne 27. 9. 2016 samovoljno zapustili azilni dom in se do dne priprave tega sporočila vanj niso vrnili. Tožena stranka ne ve, kje se tožniki v tem trenutku nahajajo.

5. Iz Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) oziroma njegovih posameznih določb izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave.

6. Ministrstvo v skladu z 80. členom ZMZ-1 organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom. V njem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).

7. ZMZ-1 sicer izrecno ureja samo primere ustavitve postopka pred pristojnim organom, ne pa tudi, kadar prosilec samovoljno zapusti azilni dom (in bi se posledično njegova prošnja štela za umaknjeno) po izdaji upravne odločbe, s katero je bilo odločeno o njegovi prošnji, ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke. Vendar to po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni, da bi sodišče (sodišče prve stopnje ali Vrhovno sodišče) v primeru nastopa okoliščin iz drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, moralo meritorno obravnavati (tožbo ali) pritožbo zoper tako (odločbo ali) sodbo, saj, kot je bilo že navedeno, obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora (tako stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012 in I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016).

8. Tožniki so samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili. S to zapustitvijo azilnega doma so s konkludentnim ravnanjem pokazali, da nimajo interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki so jo izpodbijali s tožbo, o kateri je odločilo sodišče prve stopnje, očitno ne posega več v njihove pravice, ki so jih uveljavljali v prošnji za mednarodno zaščito (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v več sklepih, npr. I Up 92/2013, I Up 476/2012, I Up 470/2012, I Up 300/2013 in I Up 116/2016).

9. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavrglo ustavne pritožbe prosilcev, kadar so ti samovoljno zapustili azilni dom ali center za tujce (npr. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, Up-1440/06 z dne 7. 2. 2007 in Up-1599/06 z dne 14. 11. 2006). V sklepu Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008 je Ustavno sodišče med drugim tudi navedlo, da "se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji, oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga" in "Ker so pritožniki azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v treh dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožniki ne izkazujejo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to ustavno pritožbo. Zato je njihovo ustavno pritožbo zavrglo."

10. Tudi v obravnavanem primeru tožniki očitno nimajo namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite, saj so samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili ter s tem kršili svoje obveznosti po ZMZ-1. Zato je Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo tožnikov zoper izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 346. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, kot nedovoljeno zavrglo. Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP pritožba namreč ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.

11. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora namreč ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku. Zato tudi ni utemeljen ugovor pooblaščenke, da je nadaljevanje tega postopka potrebno zato, da ne bi bili tožniki v primeru vrnitve v Republiko Slovenijo po postopku po Uredbi Dublin III1 prikrajšani za učinkovito sodno varstvo. Tožniki so v navedenem primeru sodno varstvo imeli in so ga tudi uveljavljali, dokler niso s svojim protipravnim ravnanjem izkazali, da nimajo pravnega interesa za njegovo nadaljevanje. Zgolj na podlagi hipotetičnih ocen možnosti vrnitve tožnikov v nedoločeni prihodnosti v Republiko Slovenijo pa pravnega interesa za nadaljevanje obravnavanja vloženega pravnega sredstva ni mogoče utemeljiti.

12. Taka odločitev tudi ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, ki v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče (v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso npr. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 239/2014, I Up 137/2014 in I Up 79/2014) na podlagi 352. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

1 Uredba. št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).