Jedro

Stranki ni treba ob tako obsežnih zdravstvenih posegih v svoji trditveni podlagi drobnjakarsko povzeti vsako nevšečnost, ki jo je med zdravljenjem prestala in ki se domneva glede na način zdravljenja zadobljenih poškodb.

Tožnik bi moral storiti vse, da se obseg škode ne bi povečeval, torej tudi koristiti možne socialne transfere v Republiki Sloveniji na področju zobozdravstvenega varstva.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - v 1. točki izreka zniža dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo na račun duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 13.458,52 EUR, dosojena odškodnina za premoženjsko škodo za povračilo stroškov za popravilo zob pa za 1.200,00 EUR, pri čemer obresti od te postavke tečejo od 3.9.2007 dalje in dosojena odškodnina zaradi izgube na zaslužku za 316,31 EUR, tako da se 1. točka izreka po spremembi sodbe v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo v višini 23.433,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer : od zneska 14.544,01 EUR od 15.5.2006 do prenehanja obveznosti, od zneska 5.767,00 EUR od 3.9.2007 do prenehanja obveznosti, od zneska 3.122,91 EUR od 16.7.2009 do prenehanja obveznosti“.

v 5. točki izreka zniža mesečna renta iz naslova izgubljenega dobička na 60,84 EUR; v 7. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15-tih dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 6.698,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka naprej do plačila, da ne bo izvršbe.

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 640,64 EUR v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 38.408,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz 1. točke izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi, da je dolžna tožniku od 9.5.2006 dalje plačevati mesečno rento iz naslova tuje pomoči v višini 112,17 EUR in sicer do vsakega petega v mesecu za tekoči mesec in mesečno rento od 1.1.2007 dalje iz naslova izgubljenega dobička v višini 128,22 EUR mesečno, do vsakega petega v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo. Pri obeh rentah je sodišče odločilo, da je dospele obroke mesečne rente toženka dolžna izplačati tožniku hkrati v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospetja vsakega posameznega obroka pod izvršbo. V presežku je sodišče zahtevek iz naslova plačila mesečnih rent zaradi izgubljenega dobička in tuje pomoči zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 2.083,19 EUR.

Zoper ugodilni del sodbe in izrek o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Navaja, da pri odmeri nepremoženjske škode sodišče predmetnega odškodninskega primera ni ustrezno umestilo med primerljive odškodninske primere oziroma v ustrezno razmerje med hujšimi in lažjimi primeri. Skupno odmerjena odškodnina ustreza 154 povprečnim neto plačam, medtem ko so bile oškodovancem v primerljivih ali celo hujših odškodninskih primerih odmerjene odškodnine v povprečju okoli 110 povprečnih neto plač v času odmere. Sodišče je spregledalo, da je bil tožnik v času nezgode star 55,5 let. Tožnik je v prometni nesreči utrpel več poškodb, pri čemer sta se kot najhujši izkazali huda poškodba prsnega koša in huda poškodba desne spodnje okončine, pri čemer je bilo zaradi komplikacij to okončino potrebno tudi amputirati. Glede telesnih bolečin je tožena stranka že takoj po prejemu izvedeniškega mnenja ugovarjala, da so izvedenčeve ugotovitve in trajanje telesnih bolečin pretirane in v nasprotju z navedbami tožeče stranke, saj je tožnik zatrjeval, da v času nezavesti bolečin ni imel, kasneje pa je imel srednje hude bolečine stalno z občasnimi obdobji hudih bolečin 5 mesecev po nezgodi, nato pa stalne lahke bolečine z občasno srednje hudimi bolečinami. Sodišče lahko izvedeniško mnenje upošteva le skozi pravočasno podano trditveno podlago stranke, v danem primeru pa ga je upoštevalo preko trditvene podlage. Enako velja glede nevšečnosti tekom zdravljenja, saj tožeča stranka ni zatrjevala nevšečnosti v zvezi s prevezovanjem ran, vstavljenim urinskim katetrom in torakalnim drenom, hranjenjem po sondi, dobivanjem injekcij, nevšečnosti zaradi jemanja analgetikov, antibiotikov ter možnosti okužbe s hepatitisom B ali aidsom. Glede na navedeno je odmerjena odškodnina za to postavko v višini 35.000,00 EUR pretirana, tožena stranka pa prilaga dva judikata, iz katerih izhaja, da je bilo tožnikom iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerjena odškodnina v višini 24,4 plače (II Ips 404/2006) oziroma 33,69 plač (II Ips 440/2005), pri čemer gre za mlajše oškodovance. Sodišče je previsoko odmerilo tudi odškodnino za prestani strah. Tožena stranka ne sprejema ugotovitev sodišča v delu, ko se navaja, da je strah za izid zdravljenja prešel v duševne bolečine zaradi trajnih posledic poškodb oziroma zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je zgolj trdil, da po končanem zdravljenju tožnik trpi relativno hude bolečine zaradi dejstva zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne pa da je strah prešel v to postavko, saj se ni razvila posttravmatska stresna motnja, tožnik zaradi psihičnih težav nikoli ni iskal zdravnika. Odškodnina v višini 5.000,00 EUR je previsoka tudi glede na starost tožnika 55 let in pol ob času nezgode. Močno pretirana je odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnikovo življenje se je zaradi nesreče bistveno poslabšalo in tožena stranka ne dvomi, da tožnik trpi duševne bolečine. Iz tega razloga je bila že pred pravdo izplačana odškodnina v znesku 62.593,89 EUR, kar kaže, da se tožena stranka zaveda obsežnosti nastale škode. Zato niso na mestu vrednostni očitki sodišča v razlogih sodbe na strani 8. Sodišče je povzelo ugotovitve izvedenca, katere trajne posledice so tožniku nastale, vendar pa odmerjena odškodnina v višini 91 neto povprečnih plač odstopa od sicer dosojenih odškodnin za to postavko. To velja tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti, kjer je bilo ravno tako premalo upoštevano dejstvo, da gre za starejšega moškega in da je brazgotine mogoče prekriti z oblačili. V zvezi z materialno škodo glede poplačila stroškov za popravilo zob tožena stranka v pritožbi navaja, da bi sodišče moralo upoštevati ugotovitve izvedenca , da bi bili stroški sanacije v Republiki Sloveniji manjši za približno 1.200,00 EUR. Zmotno je stališče sodišča, ki kot splošno znano dejstvo navaja, da številni Slovenci posegajo po zobozdravstvenih storitvah v tujini. Oškodovanec je dolžan ravnati tako, da se škoda ne povečuje, pa tudi sicer tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da se je zobozdravstvenih storitev na Hrvaškem poslužila zaradi dolgih čakalnih dob ali bistveno nižjih cen. Izvedenec je tudi ugotovil, da so te storitve v Sloveniji cenejše, saj bi socialno zavarovanje pokrilo stroške petih fasetiranih prevlek ter zgornje parcialne proteze, s tem da bi moral tožnik doplačati 1.200,00 EUR za kovinske keramične prevleke in wisil protezo. Tudi iz tega razloga po mnenju tožene stranke tožnik ni upravičen do stroškov, ki presegajo znesek 1.200,00 EUR. Glede tuje pomoči tožena stranka graja odločitev sodišča, ki je urno postavko laično ocenilo na 4,00 EUR. Ta znesek je previsok, saj je komaj 0,49 EUR nižji od cene, ki je veljala v Občini Piran. Prosti preudarek mora pomeniti argumentirano in nearbitrarno določeno vrednost. Premalo je upoštevalo, da gre za laično pomoč ter da je cena 4,49 EUR podvržena stroškom poslovanja in javnim dajatvam. Tožniku je bila priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 247,83 EUR ter preverjena tožnikova sposobnost, da skrbi sam zase, saj je o tem podala mnenje invalidska komisija. Ta dodatek zajema celoten strošek tuje pomoči. Izvedenec je povedal, da tožnik tudi po končanem zdravljenju še potrebuje pomoč, ki jo je ocenil na tri ure dnevno, kot zaslišan pa na dve do tri ure dnevno. Sodišče pritožniku priznava tujo pomoč za aktivnosti, ki so v nasprotju z namenom zakonske norme in v nasprotju s trditveno podlago tožeče stranke. Pomoč pri oskrbi, pripravi hrane, postrežbi, gospodinjskih in hišnih opravilih v to postavko ne spada. Pri izgubljenem dobičku in zahtevku za mesečno rento iz naslova izgubljenega dobička je sodišče svoje ugotovitve utemeljilo predvsem na ugotovitvah izvedenca V, katerega mnenje je tožena stranka sprejela. Okoliščine glede poslovanja tožnika je izvedenec izčrpno pojasnil in njegove ugotovitve sprejema tudi sodišče prve stopnje. Izvedenec je ocenil, da lahko znaša bruto renta nekje med 141.858,00 SIT in 213.566,00 SIT, ni pa mogel ugotoviti, kateri znesek je pravi. Ponudil je sicer neto rento v višini 702,31 EUR, vendar pa ni znal pojasniti odločitve, zakaj se je za tak znesek odločil. Na predlog tožene stranke je izvedenec nadalje mnenje dopolnil tako, da je izračunal novo rento 632,61 EUR kot aritmetično sredino prvotno najnižjega in najvišjega zneska. Sodišče te dopolnitve ni upoštevalo, temveč je sledilo prvemu stališču izvedenca, pri čemer pa je zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Za prisojeni znesek 702,31 EUR sodišče nima argumenta, kot ga tudi ni imel izvedenec, zato bi moralo uporabiti najmanj aritmetično sredino. Pritožba graja tudi odločitev glede zamudnih obresti. Glede stroška za popravilo zob je tožeča stranka dokazila predložila šele z vlogo z dne 2.9.2007, ki jo je tožeča stranka vložila na prvem naroku 3.9.2007. Tek obresti od 16.8.2007 je torej preuranjen. Tudi zahtevek iz naslova tuje pomoči je bil postavljen šele s tožbo, konkretiziran pa na prvem naroku na podlagi zahteve sodišča, prej posledično tožena stranka ni mogla priti v zamudo. Sodišče je neutemeljeno odločilo, da mora tožena stranka plačevati rento za tujo pomoč in pripadajoče obresti od 112,17 EUR od 9.5.2006 dalje, za rento za izgubljeni dobiček in pripadajoče obresti pa od 1.1.2007 dalje. Pri renti gre za bodočo škodo, ki bo zapadla v bodočnosti, sodišče pa je namesto tega v rento zajelo tudi že zapadle zneske, ki z vidika sojenja predstavljajo navadno škodo. Sodišče je prišlo samo s seboj v nasprotje, saj je glede navadne škode iz naslova izgubljenega dobička zavzelo pravilno stališče, da je bila škoda ugotovljena šele z izvedeniškim mnenjem, zato je zamudne obresti prisodilo od 16.7.2009, medtem ko je za rentno terjatev, ugotovljeno z istim mnenjem, obresti prisodilo od 1.1.2007 dalje. Ni razvidno tudi, kako so bile odmerjene zamudne obresti za tujo pomoč in rento. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških. Sodišče je napačno ocenilo, da so bili dokazi izvajani in dopolnjevani izključno zaradi ugovorov s strani tožene stranke ter to okoliščino kot krivdo upoštevalo pri odmeri stroškov. Za takšno postopanje ni pravne podlage. V primeru razveljavitve sodbe tožena stranka predlaga predodelitev zadeve drugemu sodniku.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba je delno utemeljena.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo: Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), kot so stopnja bolečin (telesnih in duševnih) in strahu ter njihovo trajanje, pa tudi pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine tako na konkretni kot abstraktni ravni, upoštevati je potrebno individualne lastnosti in doživljanje oškodovanca, pa tudi objektivno pogojenost odškodnine glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo. Obravnavani škodni primer sodi po Fischerjevi klasifikaciji med zelo hude primere, torej gre za V. stopnjo Fischerjeve lestvice. Pritožba utemeljeno opozarja, da je zato skupno odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 151 povprečnih plač v času sojenja previsoka in odstopa od drugih primerov iz sodne prakse, posebej, upoštevajoč oškodovančevo starost 55 let v času škodnega dogodka (1).

Za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja je sodišče tožniku prisodilo 45.000,00 EUR oziroma 48 plač v času sojenja. Pri tem se je oprlo na mnenje izvedenca S., pri čemer pa ne drži pritožbeni očitek, da bi s tem širilo trditveno podlago tožeče stranke glede obsega in stopnje prestanih telesnih bolečin po nezgodi. Tožnik je namreč v drugi pripravljalni vlogi že navedel, da pri njem niso prisotne zgolj lažje bolečine, v vlogi z dne 15.1.2007 pa je predložil tudi dokaze za zdravljenje v protibolečinski ambulanti, kjer so ugotovili prisotnost nevropatskih bolečin. Sodišče je zato utemeljeno sledilo izvedencu, ki je svoje mnenje glede trajanja bolečin ustrezno strokovno obrazložil, ob tem pa uporabil tudi dokumentacijo, ki jo je tožnik pridobil po vložitvi tožbe v postopku nadaljnjega zdravljenja. Morebitno neskladje tožbenih navedb o stopnji bolečin v času kome z ugotovitvami izvedenca pa na odmero same odškodnine ni odločilno vplivalo. Prav ima pritožba, ko glede nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem opozarja, da je sodišče vezano na trditveno podlago strank in pri odmeri odškodnine ne more upoštevati nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih stranka ni zatrjevala. Vendar pa to ne pomeni, da bi stranka ob tako obsežnih zdravstvenih posegih v svoji trditveni podlagi morala drobnjakarsko povzeti vsako nevšečnost, ki jo je med zdravljenjem prestala in ki se domneva glede na način zdravljenja zadobljenih poškodb (prejemanje analgetikov, antibiotikov, injekcij, prevezovanje ran). Sodišče prve stopnje, ki je glede vseh nevšečnosti sledilo izvedeniškemu mnenju, torej po oceni pritožbenega sodišča ni tako preseglo trditvene podlage tožeče stranke, da bi to lahko vplivalo na odmero odškodnine. Poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, so bile zelo obsežne, zdravljenje pa dolgotrajno in povezano s številnimi težkimi operativnimi posegi ter nevšečnostmi v zvezi z zdravljenjem, zato pritožbeno sodišče soglaša z odmero odškodnine, kot jo je dosodilo sodišče prve stopnje v višini 48 plač. Ta odmera sicer res sega na zgornjo mejo odmere odškodnine za to postavko, vendar pa je ne presega (odločbe I Ips 891/2006, II Ips 283/2006). Starost tožnika na odmero te vrste odškodnine odločilno ne vpliva, saj gre za zadoščenje za že prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki pa pripada v enaki meri vsem oškodovancem glede na njihovo subjektivno doživljanje bolečin in teže zdravljenja ter objektivno pogojenost odškodnin.

Odškodnina iz naslova strahu v višini 5,45 povprečnih plač je primerljiva z odškodninami za tovrstno škodo v drugih podobnih primerih (2). Tožnik je prestal utemeljen strah za življenje, zato so pritožbene navedbe o pretirani odmeri te odškodnine neutemeljene. Sodišče pri odmeri odškodnine za prestani strah tudi ni upoštevalo, da bi se zaradi strahu pritožniku razvile kakšne duševne motnje, ne v okviru te postavke, ne v okviru odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato so odveč tudi pritožbene navedbe v tej smeri.

Tudi odškodnina iz naslova skaženosti v višini 9,3 plače oziroma 8.500,00 EUR je po oceni pritožbenega sodišča odmerjena ustrezno v okviru izoblikovane sodne prakse (prim. II Ips 564/2000 in II Ips 346/97). Tožnik je ostal brez ene noge, težko se samostojno premika in ima obsežne brazgotine po vsem telesu, tako da odmerjena odškodnina nikakor ni pretirana.

Odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče odmerilo na 89,09 plač oziroma 83.458,52 EUR. Pri tej postavki pa tožena stranka utemeljeno graja višino odmerjene odškodnine za primerljiva prikrajšanja oškodovancev, saj te znašajo med 60 do 80 povprečnih plač (3). Zato je pritožbeno sodišče glede na vse okoliščine primera, tudi pričakovano življenjsko dobo in starost tožnika, kljub nedvomno hudimi duševnim bolečinam oškodovanca zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino znižalo na 70.000,00 EUR, s tem pa izpolnilo tudi kriterij objektivne primerljivosti odškodnin za podobne škode.

Skupno glede na navedeno primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo v danem primeru znaša 128.500,00 EUR, zato je upoštevajoč že plačani in valorizirani znesek odškodnine s strani tožene stranke v višini 117.985,31 EUR na dan odločitve sodišča prve stopnje tožena stranka tožeči dolžna povrniti iz tega naslova še znesek 10.514,69 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi določila 5. alineje 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v preostalem pa je plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo.

O odškodnini za premoženjsko škodo in rentnih zahtevkih: Po določilu 1. odst. 174. čl. OZ mora odgovorna oseba oškodovancu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Tožena stranka je torej tožniku dolžna povrniti potrebne stroške, ki jih je utrpel v zvezi s popravilom zob, postavlja pa se vprašanje, ali so bili priglašeni stroški po računu z dne 16.8.2007 (A87 spisa) dejansko potrebni. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnice, da bi moral tožnik storiti vse, da se obseg škode ne bi povečeval, torej tudi koristiti možne socialne transfere v Republiki Sloveniji na področju zobozdravstvenega varstva. Ti pa bi bili po oceni izvedenca dr. A. K. (prim. izpoved na zaslišanju 21.1.2009) nižji za 1.500,00 EUR oziroma po popravku za 1.200,00 EUR. Ker tožeča stranka tej oceni ni nasprotovala, prav tako tudi ne stališču izvedenca, da bi določene postavke popravila zob krilo zdravstveno zavarovanje v Sloveniji, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je uspela z zadostno verjetnostjo izkazati nižje potrebne stroške zdravljenja od dejansko priglašenih in sicer za 1.200,00 EUR. V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče pritožbi glede kritja stroškov zobozdravstvenih storitev ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku za to vrsto škode priznalo znesek 5.767,00 EUR. Ugodilo je tudi pritožbi glede teka zakonskih zamudnih obresti od omenjenega zneska. Tožena stranka je namreč izkazala, da je specificiran zahtevek za popravilo zob prejela šele 3.9.2007 (v tožbi je namreč tožnik glede te postavke zahteval zgolj 100.000,00 SIT), od takrat dalje je bila s plačilom v zamudi (2. odst. 299. čl. OZ), zato je pritožbeno sodišče odločitev o teku zamudnih obresti spremenilo tako, da je slednje namesto od 16.8.2007 priznalo od 3.9.2007 dalje (5. alineja 358. čl. ZPP). Sklicevanje pritožnika na 2. odst. 27. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki določa, da zavarovalno združenje pride v zamudo v treh mesecih od dneva, ko oškodovanec vloži svoj odškodninski zahtevek, pa ne pride v poštev, saj je do škodnega dogodka prišlo pred uveljavitvijo novele ZOZP-C (prim. prehodno določbo 38. čl. ZOZP, Ur. l. RS, št. 30/06).

Pritožba glede postavke tuje pomoči uvodoma soglaša s številom potrebnih ur tuje pomoči v času trajanja zdravljenja tožnika, ne strinja pa se z oceno sodišča, da je tožnik tudi po končanem zdravljenju še potreboval pomoč v obsegu treh ur dnevno. Sodišče je glede števila potrebnih ur tuje pomoči sledilo izvedeniškemu mnenju izvedenca S. (list. št. 122 spisa), v takšno oceno pa pritožbeno sodišče nima pomislekov. Ni namreč mogoče pritrditi pritožniku, da bi v obseg tuje pomoči morali všteti zgolj neposredno delo z oškodovancem pri negi in oblačenju, temveč vse potrebne storitve za osnovno oskrbo oškodovanca, tudi če so te povezane z vodenjem gospodinjstva. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da tožnik brez dnevne tuje pomoči ne more več preživeti (kar kaže tudi prejem dodatka za pomoč in postrežbo), zato je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo število potrebnih ur pomoči po končanem zdravljenju na tri ure dnevno. Primerno je ovrednotilo tudi višino urne postavke. Cena urne pomoči po ceniku socialnovarstvenih storitev za pomoč na domu Občine Piran namreč ni tržna cena gospodarske organizacije, kot skuša prikazati pritožba, ki bi bila podvržena javnim dajatvam, temveč je subvencionirana cena s strani občine in še zdaleč ne dosega realne tržne cene. Cena urne postavke 4,00 EUR dnevno, ki jo je sodišče določilo po prostem preudarku, je tako celo nižja, kot znaša dejanska vrednost pomoči ter povsem primerljiva s cenami, kot jih priznava sodna praksa (4), zato je višje sodišče pritožbo tudi v tem delu zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje glede vrednosti dosojenih stroškov za tujo pomoč v višini 3.820,68 EUR ter dosojene rente v višini 112,17 EUR od 9.5.2006 dalje. Ker je tožeča stranka konkretiziran zahtevek za plačilo tuje pomoči in rente postavila že s pripravljalno vlogo z dne 9.5.2006, je utemeljen tudi obrestni zahtevek za plačilo stroškov za tujo pomoč in za rento od 9.5.2006 dalje (od postavitve zahtevka). Tožnik je v tožbi pravilno oblikoval zahtevek, ko je vse do vložitve tožbe zapadle mesečne zneske na račun tuje pomoči oblikoval v enotni postavki, od vložitve tožbe dalje pa v obliki mesečne rente za bodoče dospele obroke, zato je sodišče prve stopnje v času sojenja temu zahtevku utemeljeno sledilo in ni samo ponovno preračunavalo rente do dneva izdaje sodbe, šele glede bodočih obrokov pa prisodilo rento. V vsakem primeru bi bil rezultat za pritožnika enak, saj je bil v zamudi s plačili stroškov na račun tuje pomoči, ki so nastali do vložitve tožbe, že od postavitve zahtevka dalje, za posamezne nadaljnje obroke mesečne rente pa od zapadlosti posameznih obrokov dalje.

Izgubljeni dobiček in zahtevek za mesečno rento iz naslova izgubljenega dobička je sodišče odmerilo upoštevajoč ugotovitve izvedenca V., katerega mnenje je pritožnica sprejela. Vendar pa slednja utemeljeno opozarja, da je izvedenec glede na predloženo dokumentacijo z dokajšnjo verjetnostjo lahko predpostavil le zgornjo in spodnjo mejo povprečnega neto mesečnega dobička, ki bi ga tožnik prejemal, če ne bi prišlo do nezgode. Tožnik je namreč opravljal delo kot samostojni podjetnik posameznik na terenu, delal je sam in opravljal predvsem posle servisiranja in vzdrževanja naprav za posamezne poslovne partnerje. Čeprav je izvedenec nato sodišču predlagal določitev izgubljenega neto dobička bližje zgornji meji predpostavljenega, svoje odločitve ni znal obrazložiti. Zato je utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da bi sodišče pri odločanju o višini izgube na zaslužku in rente moralo upoštevati pravila o dokaznem bremenu, ne zgolj slediti neobrazloženemu predlogu izvedenca. Ker tožeča stranka ni uspela izkazati, da bi bila višina njenega mesečnega zaslužka višja kot znaša aritmetična sredina med zgornjo in spodnjo mejo pričakovanega zaslužka, bi sodišče pri odločanju moralo izhajati iz povprečnega zneska izgube na zaslužku in rente v skladu z dopolnilnim izvedeniškim mnenjem z dne 20.10.2009 (list. 353 spisa). Tako izguba na zaslužku od 8.3.2004 do 30.6.2009 znaša 3.122,91 EUR, mesečna renta pa 60,84 EUR. V tem delu je sodišče pritožbi ugodilo in ob pravilni uporabi pravila o dokaznem bremenu izpodbijano sodbo spremenilo, upoštevajoč dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenca V. z dne 20.10.2009. Sodišče pa je pravilno odmerilo zamudne obresti od zapadlih obrokov rente v skladu s tožbenim zahtevkom, saj je bil zahtevek za rento zaradi izgube na zaslužku postavljen že s tožbo, ocena višine rente s strani izvedenca v tem postopku pa na zamudo tožene stranke ne vpliva.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe kot izhaja iz dosedanje obrazložitve je sodišče ponovno odločalo tudi o pravdnih stroških na podlagi določila 2. odst. 165. čl. ZPP. Tožnik je z zahtevkom za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode uspel zgolj v 14 %, z zahtevkom za rento zaradi izgube na zaslužku v 5 % in z zahtevkom za rento iz naslova tuje pomoči v višini 67 %, pri čemer vrednost obeh rentnih zahtevkov predstavlja zgolj polovico vrednosti spora na podlagi zahtevka za plačilo že zapadle škode. Glede na vse okoliščine primera je zato pritožbeno sodišče določilo uspeh tožnika v postopku na 20 % ter mu glede na s strani sodišča prve stopnje odmerjene neprerekane pravdne stroške v višini 16.718,87 EUR odmerilo zgolj 3.343,75 EUR pravdnih stroškov. Tožena stranka pa je v sporu uspela z 80 %, zato ji je sodišče od odmerjenih 12.552,40 EUR stroškov postopka priznalo 10.041,92 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju je tožnik dolžan toženi stranki povrniti še 6.698,17 EUR pravdnih stroškov.

Sodišče je odločalo tudi o povračilu stroškov pritožbenega postopka, pri čemer je slednje odmerilo v skladu z določili odvetniške tarife in Zakonom o sodnih taksah upoštevajoč določilo 2. odst. 154. čl. ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela v 38 %, zato ji je sodišče od odmerjenih 1.685,90 EUR priznalo 640,64 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo v pretežni meri ni bil utemeljen, prav tako pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča. (1) Primerjaj sodbe II Ips 891/2006 – 143 povprečnih plač, starost 35 let, II Ips 404/2006 - 115 plač, starost 18 let, II Ips 155/2007 – 120 plač, starost 42 let. (2) Odločbe II Ips 891/2006, II Ips 404/2006, II Ips 283/2006, II Ips 155/2007. (3) Odločbe II Ips 440/2005, II Ips 404/2006, II Ips 283/2006, II Ips 153/2007. (4) Odločitev Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 883/2008 in II Cp 3319/2009.