Jedro

Ker je odškodnina odmerjena v skladu z ustaljeno sodno prakso oziroma ker sodna praksa v zvezi vprašanji, vezanimi na povrnitev premoženjske škode obstaja, je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku za škodo, nastalo v prometni nesreči, prisodilo odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 38.408,75 EUR in rento iz naslova tuje pomoči 112,17 EUR mesečno, za izgubljeni dohodek pa 128,22 EUR mesečno. Sodišče je ocenilo, da je primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo 141.958,52 EUR, po odštetju valoriziranega zneska že plačane odškodnine 117.985,31 EUR pa mu je prisodilo še 23.973,21 EUR. Za premoženjsko škodo je prisodilo skupaj 14.435,54 EUR, od tega za popravilo zob 6.967 EUR in za izgubo zaslužka 3.439,22 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od zneska 83.458,52 EUR za 13.458,52 EUR, za povračilo stroškov za popravilo zob za 1.200 EUR in za izgubo na zaslužku za 316,31 EUR, tako da je tožena stranka dolžna plačati še 23.433,92 EUR odškodnine. Rento iz naslova izgubljenega zaslužka je znižalo na 60,84 EUR mesečno.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in nasprotuje znižanju odškodnine. Navaja troje spornih pravnih vprašanj. Zatrjuje zmotno uporabo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in trdi, da je znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od 83.458,52 EUR na 70.000 EUR v zvezi z nadkolensko amputacijo desne noge in drugimi težjimi poškodbami napačno in da prisojena odškodnina ni primerljiva z zadevama II Ips 404/2006 in II Ips 283/2006, na kateri se sklicuje pritožbeno sodišče. V navedenih dveh primerih gre za podkolensko amputacijo noge in za manj obsežne posledice. Tožnik predlaga tudi dopustitev revizije v zvezi z znižanjem odškodnine za popravilo zob za 1.200 EUR. Gre za presojo uporabe 164. in 169. člena OZ, v zvezi s katerima ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. Tožnik je popravilo zob izkazal z računom, drugostopenjsko sodišče pa je odbilo znesek 1.200 EUR, češ da bi moral tožnik koristiti socialne transfere v Republiki Sloveniji, kar bi prispevalo k nižji škodi. Končno predlaga dopustitev revizije v zvezi z znižanjem odškodnine za izgubljeni dobiček (zaslužek) in za mesečno rento iz tega naslova. Ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, katera škoda se priznava v okviru odškodnine po drugem odstavku 174. člena OZ. Gre za vprašanje, katero višino izgubljenega dohodka naj sodišče vzame za podlago v svoji odločitvi, ko izvedenec ne more jasno postaviti višine izgube bodočega dohodka.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podani pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj v obravnavanem primeru ne gre niti za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča niti ne drži trditev, da glede zadnjih dveh spornih pravnih vprašanj sodne prakse Vrhovnega sodišča sploh ni.

6. Sporna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 70.000 EUR (74,72 povprečnih neto plač), kot tudi odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo (128.500 EUR ali 137,17 povprečnih neto plač) je po ugotovitvah Vrhovnega sodišča v mejah prisojenih odškodnin za podobne škode dogodke, ki so imeli za posledico nadkolenske ali podkolenske amputacije noge in druge poškodbe. Primerjava sporne odškodnine s preračunom v povprečne neto plače s primerljivimi zadevami (II Ips 440/2005, II Ips 404/2006, II Ips 283/2006, II Ips 155/2007, II Ips 576/2002, II Ips 529/2001, II Ips 891/2006 in II Ips 70/2002) je pokazala, da sporna odškodnina ne odstopa od odškodnin v primerljivih primerih in da zato ni izkazan odstop od ustaljene sodne prakse.

7. V zvezi s preostalima spornima pravnima vprašanjema pa ne drži trditev, da ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. Res je ni glede določb 164. in 169. člena OZ, obstaja pa obsežna sodna praksa Vrhovnega sodišča glede 185. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in 190. člena ZOR, ki sta v bistvu enaka kot določbi 164. in 169. člena OZ. Isto velja glede trditve, da ni sodne prakse o tem, katera škoda se priznava v okviru odškodnine po drugem odstavku 174. člena OZ. V zvezi z rento za izgubljeni zaslužek obstaja sodna praksa o uporabi drugega odstavka 195. člena ZOR, ki je enak drugemu odstavku 174. člena OZ.

8. Zaradi neobstoja pogojev iz 367.a člena ZPP je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog tožeče stranke za dopustitev revizije zavrnilo.