Jedro

Ker tožeča stranka ni uspela z zahtevo za denacionalizacijo v razmerju do prve zainteresirane stranke, je le-ta upravičena do povračila stroškov za pravno zastopanje na podlagi 2. odstavka 114. člena ZUP. Ker je zainteresirana stranka tuja pravna oseba in je zato morala imeti pooblaščenca s sedežem v RS ter glede na pravno zakonitost postopka, je bilo pravno zastopanje potrebno in opravičeno in so zato izpolnjeni pogoji za povračilo stroškov iz 3. odstavka 114. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi družb AAA d.o.o. iz B (tujina) in AAA d.o.o. iz C (Slovenija), odpravila sklep prvostopne Upravne enote D št. ... z dne 24. 1. 2003 ter hkrati sama odločila o zahtevi obeh pritožnikov za povrnitev stroškov tako, da je tožnica dolžna plačati družbi AAA d.o.o. stroške za pravno zastopanje, ki so nastali v postopku denacionalizacije podjetja EEE, in sicer v znesku 620.400,00 SIT, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Kolikor zahtevata več, je njuno zahtevo zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da gre v zadevi za ponovno odločanje o pritožbi obeh družb zoper sklep prve stopnje, po katerem se zahteva pritožnikov za povrnitev stroškov zavrne, tokrat na podlagi sodbe Upravnega sodišča opr. št. U ... z dne 10. 5. 2005, ki je predhodno odločitev zaradi kršitev pravil postopka odpravilo in zadevo vrnilo v nov postopek. V tem postopku pa tožena stranka, na podlagi ugotovitev in napotil v sodbi ugotavlja, da je pritožba prvega pritožnika utemeljena. Stroški za pravno zastopanje, o katerih se odloča s sklepom, so nastali v postopku denacionalizacije podjetja, v okviru katerega je bila nacionalizirana tudi nepremičnina. Prva družba se je udeleževala postopka kot dejanski uporabnik nepremičnine. Vlagateljica - tožnica je zahtevala vračilo nepremičnine v naravi, vendar z zahtevo zaradi zakonske ovire iz 19. člena Zakona o denacionalizaciji ni uspela. Z zahtevo torej ni uspela v razmerju do prve zainteresirane stranke, zato je le-ta upravičena do stroškov za pravno zastopanje na podlagi drugega odstavka 114. člena ZUP. Razen tega je prva družba tuja pravna oseba in je zato v postopku denacionalizacije morala imeti pooblaščenca s prebivališčem ali sedežem v RS. Glede na navedeno, glede na pravno zahtevnost postopka in glede na okoliščino, da je tudi tožnica imela odvetnika, je bilo po presoji tožene stranke pravno zastopanje prve zainteresirane stranke upravičeno in potrebno in so zato izpolnjeni pogoji za povračilo stroškov iz tretjega odstavka 114. člena ZUP. Zahteva za njihovo povračilo je bila torej s prvostopnim sklepom nepravilno zavrnjena na podlagi prvega odstavka iste zakonske določbe. Glede višine zahtevanega zneska pa tožena stranka, ob upoštevanju napotila v sodbi, navaja, da je pri odmeri stroškov kot osnova upoštevana vrednost nepremičnine ob podržavljenju, zmanjšana za sorazmerni del neporavnanih obveznosti podjetja. Vrednost nepremičnine, zmanjšana za sorazmerni del pasive podjetja je 387 804,63 din, kar valorizirano po Odredbi znaša 34 902,40 USD oziroma 63 072 točk. Pri valorizaciji je upoštevan koeficient 4,5. pri preračunu ameriških dolarjev v SIT je upoštevan srednji tečaj na dan izdaje odločbe. Upoštevana je vrednost točke na dan izdaje akta. In če je vrednost predmeta 62 876 točk, je po 1. točki tarifne številke 18 vrednost storitve odvetnika ovrednotena s 700 točkami. Skladno z napotilom v sodbi so stroški odmerjeni po tarifni številki 28 Odvetniške tarife. Poleg tega pripadajo odvetniku tudi stroški za dejanja, ki so potrebna in opravljena, pa niso zajeta v Tarifi. V tej zvezi je upoštevano, da prva zainteresirana stranka v začetnem stadiju postopka ni imela odvetnika ter da je bilo pooblastilo predloženo 27. 9. 1995. Tožena stranka še pojasni, da zainteresiranima strankama niso bili priznani vsi zahtevani stroški, temveč le v obsegu, kot je navedeno v nadaljevanju. Skupno znašajo priznani stroški za pravno zastopanje 4 700 točk, kar je skupaj z DDV znesek iz izreka sklepa (620 400,00 SIT).

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, zahtevo družbe AAA d.o.o. iz B za povrnitev stroškov postopka pa zavrne. Podrejeno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranke v nov postopek, še podrejeno pa ustrezno znižanje stroškov. Navaja, da tožena stranka v odločbi ni povedala, kje je temelj za izpodbijano odločitev. Tožnica je bila stranka v postopku, ki se je končal v njeno korist. Sicer pa imajo stranke v postopku denacionalizacije pravico zahtevati vrnitev podržavljenega premoženja prvenstveno v naravi. Šele če se izkažejo ovire, se upravičenec lahko odloči za drugo obliko vračanja. Družba AAA d.o.o. iz B ni bila in še vedno ni vpisana kot lastnica nepremičnin v zemljiški knjigi. Lastništva tudi ni izkazala z nobeno listino. O tem se tožena stranka ni izrekla, niti se ni o tem izreklo Upravno sodišče. Tako je še zdaj odprto lastništva objekta, ki je bil predmet denacionalizacije. Lastništva tudi ni izkazal drugi AAA d.o.o., ki je registriran v Sloveniji. Tožena stranka glede tega vprašanja ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Upravni organ prve stopnje je tožnici napisal, da je po njihovih ugotovitvah verjetni zavezanec v denacionalizaciji Občina D, ki je tudi dejansko sodelovala v postopku. V navedeni zadevi se je AAA iz B sam vključil v postopek kot lastnik sosednjega objekta. Torej ni resnična obrazložitev tožene stranke, da tožnica ni uspela proti zainteresirani stranki za vrnitev nepremičnine v naravi. Netočna je tudi trditev, da je bil AAA iz B dejanski uporabnik nepremičnine. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je bil uporabnik sosednjih prostorov AAA iz Slovenije. Zato tožnica meni, da zastopanje glede na vse povedano ni bilo upravičeno. Izkazano torej ni ne lastništvo ne upravičenost, da je AAA iz B nastopal kot stranka v postopku. Upoštevati pa je treba tudi, da sta oba AAA ugovarjala pasivni legitimaciji, hkrati pa zatrjevala, da nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi. Iz vloge z dne 23. 6. 2000 je napovedana celo tožba za priznanje lastninske pravice. Predlagal je (AAA) tudi rešitev tega vprašanja kot predhodnega. Pogodbe pa v arhivih ni mogel najti. Torej je krivda na strani te stranke, ki je povzročila zavlačevanje, tega pa naj bi sedaj plačala tožnica. Tožnica zato meni, da niso podani pogoji za odmero stroškov po drugem odstavku 114. člena ZUP. Obenem predlaga vsaj njihovo znižanje, ker vsa zastopanja niso bila potrebna ter glede na vloge, ki se ponavljajo. Tožena stranka je to sicer delno upoštevala, vendar v premajhnem obsegu. Nekatera dejanja so bila opravljena v času, ko še ni veljal DDV. Tožena stranka pa ga je vnesla v stroške.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. K že povedanemu pa dodaja, da se strinja z navedbami, da družba AAA d.o.o. v postopku denacionalizacije ni dokazala lastništva nepremičnine in da v postopku lastništvo ni bilo ugotovljeno. Vendar to za odmero stroškov ni pomembno in tako ni utemeljen tožbeni očitek, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Navedena družba se je postopka udeleževala kot uporabnica in posestnica nepremičnine, v katero je vložila znatna finančna sredstva. Ker je tožnica zahtevala nepremičnino v naravi, je bila njena udeležba zaradi varovanja njenih interesov in pravic potrebna. Netočna pa je tudi navedba v tožbi, da tožena stranka ni navedla temelja za odločitev. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je družba upravičena do povračila stroškov na podlagi drugega odstavka 114. člena ZUP ter da je v zadevi izpolnjen tudi pogoj iz tretjega odstavka istega člena. Te ugotovitve so v odločbi tudi razložene in pojasnjene.

Zainteresirani stranki v postopku na tožbo nista odgovorili.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Tožbena trditev, da tožena stranka ni navedla in razložila pravne podlage za odločitev, ni resnična. Pravna podlaga je namreč jasno navedena in razložena na strani 2 obrazložitve.

Sicer pa gre v zadevi za odločanje o stroških v ponovljenem postopku, na podlagi pravnomočne sodbe tega sodišča, pri katerem je tožena stranka v skladu z določbami člena 60 Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - v nadaljevanju: ZUS) vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča v zvezi s postopkom.

V tem pogledu pa iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je tožena stranka v celoti upoštevala stališče sodišča, da je potrebno v konkretnem primeru pri odločanju ravnati po določbah drugega odstavka 114. člena ZUP ter se pri tem, prav tako skladno z napotki sodišča, izrecno opredelila, da gre za primer popolnega neuspeha z zahtevkom nasproti zainteresiranima strankama, s čimer se je strinjalo tudi že sodišče v prej navedeni sodbi. Tožeča stranka zato ne more več uveljavljati, da ne gre za takšen primer, oziroma da se je postopek denacionalizacije končal v njeno korist in da zato ni zavezana plačati stroškov. Iz istega razloga - ker je že v sodbi zavzeto (pravno) stališče glede uspeha tožeče stranke z zahtevkom in s tem glede omenjene pravne podlage, ki jo je treba uporabiti za konkreten primer, pa tudi niso (več) relevantni ugovori tožeče stranke v zvezi z lastništvom nepremičnine ter ugotavljanjem te okoliščine v denacionalizacijskem postopku. Sicer pa lastništvo nepremičnine kot dejanska okoliščina za odmero stroškov niti ni bistvena, kot to pravilno pojasni že tožena stranka v odgovoru na tožbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pravilno in ponovno ter z enakimi razlogi kot v izpodbijanimi odločbi pojasni tudi, zakaj šteje, da je bilo pravno zastopanje omenjene družbe v denacionalizacijskem postopku potrebno in opravičeno, kar je nadaljnji pogoj za priznanje stroškov po tretjem odstavku 114. člena ZUP. Tudi v tem delu, glede na razloge sodbe, njena odločitev sledi stališču, ki ga je zavzelo sodišče, in po katerem je bilo pravno zastopanje z oziroma na okoliščine konkretnega primera opravičeno in potrebno, ter je kot taka pravilna in zakonita.

Sledi pa tožena stranka odločitvi sodišča tudi, kolikor se nanaša na višino priznanih stroškov. Tako pri odločanju v celoti upošteva napotke glede ocenitve (vrednosti) zahtevka ter tokrat, drugače kot v prejšnjem postopku, upošteva zgolj vrednost nepremičnine ob podržavljenju z upoštevanjem pasive. Skladna z napotki sodbe je tudi odmera stroškov po tarifni številki 28 Odvetniške tarife. Glede ostalih stroškov (po tarifni številki 40) pa tožena stranka tudi sledi sodbi ter ponovno ugotavlja ter pri tem tudi obrazloži, katere vloge so bile potrebne in zakaj, oziroma kateri so tisti stroški, ki niso bili priznani, ali zato, ker so že obseženi v vlogah, ali pa zato, ker niso prispevali k razrešitvi zadeve. Tožeča stranka nasprotno ne pove, zakaj naj bi posamezne postavke ne bile potrebne in s tem neupravičeno priznane, temveč samo splošno zatrjuje, da vsa zastopanja niso bila potrebna. To pa ni dovolj, zato njenih navedb, ob sicer logičnih in utemeljenih razlogih tožene stranke, sodišče ni upoštevalo. Podvomilo pa tudi ni v obračunani DDV oziroma pravilnost narejenega obračuna, saj čas izvršitve posameznih dejanj v postopku na ceno odvetniške storitve in s tem tudi na obračun DDV, sam po sebi ne vpliva. V skladu z Odvetniško tarifo je namreč v tej zvezi pomembno, kdaj je bila opravljena odvetniška storitev ter čas njenega plačila. V tem pogledu pa tožeča stranka ugovorov nima, iz spisov pa dovolj jasno sledi, da je bil postopek z ozirom na zainteresirani stranki zaključen in stroškovnik vložen že po uveljavitvi ZDDV ter ustrezno temu tudi zahtevano povračilo stroškov, povečanih za 20% DDV.

Ker je po povedanem odločba tožene stranke zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.