Jedro

Zatrjevanih kršitev pravil upravnega postopka revizijsko sodišče ni presojalo, saj je v okviru revizije pristojno zgolj za presojo določenih kršitev pravil postopka odločanja v upravnem sporu ter kršitev materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 19.7.2005 zavrnilo kot neutemeljeno. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi družb V.N. d.o.o. iz Z. in V.N. d.o.o. iz K.G., odpravila sklep Upravne enote Jesenice z dne 24.1.2003 ter sama odločila o zahtevi obeh pritožnikov za povrnitev stroškov postopka tako, da je tožeča stranka dolžna plačati družbi V.N. d.o.o. stroške za pravno zastopanje, ki so nastali v postopku denacionalizacije podjetja "Strojno mizarstvo A.S.", in sicer v znesku 620.400,00 SIT, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, v preostalem pa zahtevek zavrnila.

Prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi pritrjuje toženi stranki, in navaja, da gre v zadevi za odločanje o stroških v ponovljenem postopku, na podlagi pravnomočne sodbe tega sodišča, pri katerem je tožena stranka v skladu z določbami 60. člena ZUS vezana na pravno mnenje sodišča in njegova stališča v zvezi s postopkom. Tožena stranka je v celoti upoštevala stališče sodišča, da je potrebno v konkretnem primeru pri odločanju ravnati po določbah 2. odstavka 114. člena ZUP ter se tudi izrecno opredelila glede uspeha v postopku. Tudi v ostalem je tožena stranka sledila sodbi prvostopenjskega sodišča, zato je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Zoper prvostopenjsko sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe Zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je lastništvo nepremičnine, o kateri se je odločalo v denacionalizacijskem postopku še zmeraj odprto, saj družbi V.N. lastništva nista izkazali, pri tem pa sta po svoji krivdi zavlačevali postopek, ki ga mora sedaj plačevati tožeča stranka. Organ je dvakrat odločil, da se nepremičnina vrne, zato ne more tožeča stranka kot vlagateljica zaradi takih odločitev državnega organa trpeti stroške tega postopka. Zato tožeča stranka smatra, da niso podani pogoji za odmero stroškov po 114. členu ZUP. Poleg tega tožeča stranka tudi navaja, da je prvostopenjsko sodišče priznalo DDV tudi za obdobje, ko ta še ni veljal. Tožeča stranka zato predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka za plačilo stroškov.

Tožena stranka, prizadeta stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato se vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča zakonita in pravilna.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tožeča stranka v svoji pritožbi, ki se obravnava kot revizija, izpodbija sodbo Upravnega sodišča, s katero je bilo presojeno o zakonitosti odločbe tožene stranke, v kateri je ta odločila o stroških upravnega postopka. V tem sporu Upravno sodišče sploh ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pa tudi če bi ga ugotavljalo, napak pri ugotovitvi dejanskega stanja stranka ne bi mogla uveljavljati v revizijskem postopku (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Ker gre po vsebini revizije tožeče stranke za zatrjevanje kršitev pravil upravnega postopka, jih revizijsko sodišče ni presojalo, saj je v okviru revizije pristojno zgolj za presojo določenih kršitev pravil postopka odločanja v upravnem sporu ter kršitev materialnega prava (85. člen ZUS-1). Razlaga pojmov Zakona o splošnem upravnem postopku pa tudi ne predstavlja uporabe materialnega prava, ki zaradi procesne narave izpodbijane odločitve v tej zadevi sploh ni bilo uporabljeno, zato kršitev materialnega prava revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji skladno s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-l in na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno iz razlogov, ki jih je navedlo v tej sodbi.