Jedro

Presoja dovoljenosti revizije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo tožene stranke zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2276/2009 z dne 9.9.2009, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 760/2008 z dne 3.2.2009. Zoper ta sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da nadaljuje postopek z revizijo v skladu s 375. členom ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje izhaja iz napačne presoje, da znaša vrednost spornega predmeta le 6.000,00 EUR. Sodišči prve in druge stopnje sta pri določitvi te vrednosti postopali nezakonito. Vrhovno sodišče lahko samostojno presoja vrednost spornega predmeta, ki je odločilna za dopustnost revizije, in pri tem ni vezano na sklep sodišča prve stopnje o določitvi te vrednosti. Prava vrednost spornega predmeta znaša vsaj 400.000,00 EUR, zato je revizija dovoljena. Vrednost sporne nepremičnine znaša 400.000,00 EUR, kar je tudi vrednost spora. Vrednost spora pa je vsaj 60.000,00 EUR, glede na vrednost nadomestila za bivanje v sporni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je ne da bi se prepričalo o pravilnosti navedenega zneska spornega predmeta odločilo, da vrednost spornega predmeta ni očitno prenizka in je ugovor toženih strank glede določitve vrednosti spornega predmeta zavrnilo. Tožena stranka je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 3.2.2009 uveljavljala, da je sodišče prve stopnje pri presoji vrednosti spora zmotno uporabilo materialno pravo, kršilo določila 3. odstavka 44. člena ZPP in 1. odstavka 24. člena ZST ter poseglo v pravico tožene stranke do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. O sporu je odločalo stvarno nepristojno sodišče, poseženo pa je bilo tudi v pravico tožene stranke do revizije. Postopkovne napake so vplivale na zakonitost in pravilnost odločbe, pritožbeno sodišče pa postopkovnih kršitev sodišča prve stopnje ni odpravilo. Višje sodišče je izhajalo iz napačne predpostavke, da se mora sodišče skladno s 3. odstavkom 44. člena ZPP prepričati o pravilnosti navedene višine spornega predmeta le tedaj, kadar samo meni, da je vrednost spora navedena očitno previsoko oziroma prenizko. To stališče je napačno. Sodišče bi se moralo prepričati o pravilnosti navedene vrednosti spora tudi tedaj, kadar tožena stranka ugovarja navedeni vrednosti. Tudi toženi stranki je treba priznati pravico, da zahteva preizkus pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta. Za določitev vrednosti spora ni dovolj le pavšalna ocena sodišča, temveč se mora sodišče na primeren način prepričati o pravnem interesu tožeče stranke na uveljavljanem nedenarnem zahtevku. Višje sodišče je v predmetni zadevi odstopilo od prakse Vrhovnega sodišča in od prakse višjih sodišč. Za ta odstop ni ponudilo nobenih razlogov. Višje sodišče je izhajalo tudi iz napačne predpostavke, da odločanje o predhodnem vprašanju ne vpliva na vrednost spornega predmeta. Smisel opredelitve spornega predmeta je v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora. Predhodna vprašanja vplivajo na ekonomsko vrednost spora, saj je od njihove rešitve odvisna odločitev o glavni stvari. Višje sodišče je pri presoji vrednosti spornega predmeta kršilo 3. odstavek 44. člena ZPP in izhajalo iz napačne procesne predpostavke, kar je bistveno vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Višje sodišče je tako storilo bistveno kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Ker v sodbi ni utemeljilo odstopa od sodne prakse, sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, to pa pomeni bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je prava vrednost spornega predmeta vsaj 400.000,00 EUR je izpodbijani sklep napačen, saj vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodne odločbe presega mejo iz 2. odstavka 367. člena ZPP. Revizija tožene stranke je zato dovoljena. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ni odgovorilo na bistvene argumente pritožnikov o tem, zakaj je revizija dovoljena. Tožena stranka je v reviziji pojasnila, zakaj je revizija dovoljena kljub navedeni vrednosti spornega predmeta 6.000,00 EUR. Tožena stranka je tudi opozorila, da Vrhovno sodišče pri presoji vrednosti spornega predmeta ni vezano na sklep sodišča prve stopnje o določitvi vrednosti spornega predmeta. Sodišča morajo odgovoriti na bistvene argumente v okviru pravice strank do poštenega postopka. V danem primeru so argumenti tožene stranke, da Vrhovno sodišče ni vezano na sklep sodišča prve stopnje o vrednosti spornega predmeta, v zvezi s trditvami o postopkovnih kršitvah sodišč prve in druge stopnje in resnični vrednosti spornega predmeta, nedvomno taki, da bi, če bi bili utemeljeni, odločilno vplivali za izid postopka. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi bistvene kršitve določb postopka je trditvena podlaga tožene stranke ostala neizčrpana. S tem je sodišče prve stopnje poseglo v pravico tožene stranke do pritožbe. Tožena stranka ne more v pritožbi argumentirano izpodbijati presoje sodišča, da je vrednost spora le 6.000,00 EUR, saj ne ve, na kateri podlagi se je sodišče tako odločilo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi označila vrednost spornega predmeta na 6.000,00 EUR. Tretja in četrta toženka sta v prvi pripravljalni vlogi ugovarjali prenizko navedeni vrednosti spornega predmeta in zatrjevali, da le-ta znaša 400.000,00 EUR, zato sta predlagali, da sodišče prve stopnje preveri v tožbi navedeno vrednost spornega predmeta ter jo določi v višini 400.000,00 EUR. Na glavni obravnavi 3.2.2009 sta tudi prvi toženec in druga toženka ugovarjala prenizko navedeni vrednosti spornega predmeta in zatrjevali, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno niti v primeru, če se kot vrednost spornega predmeta upošteva znesek enoletne najemnine, upoštevajoč račune, ki jih je prva tožnica pošiljala toženi stranki zaradi uporabe njene nepremičnine. Sodišče prve stopnje je nato v skladu s 3. odstavkom 44. člena ZPP (na glavni obravnavi pred začetkom glavne stvari) odločilo o spornem vprašanju pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta, in sicer, da je stvarno pristojno za odločanje v zadevi, kar je pomenilo, da je kot ustrezno sprejelo navedeno vrednost spornega predmeta s strani tožeče stranke. V sodbi III P 760/2008 z dne 3.2.2009 je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo svojo odločitev o pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta.

Tožena stranka je v pritožbah zoper to sodbo izpodbijala tudi odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta. Pritožbeno sodišče je zavrnilo obe pritožbi in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je o vprašanju vrednosti spornega predmeta odločilo, da pritožbeni očitki tožene stranke o neustrezni navedbi vrednosti spornega predmeta v tožbi niso utemeljeni. O vprašanju vrednosti spornega predmeta je bilo tako pravnomočno odločeno.

Glede na takšno odločitev o vrednosti spornega predmeta v tej zadevi (6.000,00 EUR) ponovna presoja tega vprašanja, ki ga v reviziji načenja tožena stranka, ni dovoljena. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000,00 EUR, revizija tožene stranke ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrglo revizijo kot nedovoljeno (1. odstavek 374. člena ZPP). Ostale pritožbene navedbe ob takšnem položaju nimajo odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. odstavek 350. člena in 2. točka 365. člena ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).