Jedro

Vrhovno sodišče preverja, katera od na primer različno po strankah ali sodišču določenih vrednosti je „odločilna“ za presojo dovoljenosti revizije.

Formalnega sklepa sodišča prve stopnje, ki bi v izreku vseboval označbo vrednosti spora, resda ni. Obstaja le sklep, da je Okrajno sodišče v Ljubljani „stvarno pristojno za odločanje“ v obravnavani pravdni zadevi, pri čemer pa je tak sklep v obrazložitvi prvostopenjske sodbe o glavni stvari v izhodišču oprt prav na oceno sporne vrednosti v tožbi, za poseg v katero sodišče v okviru svoje korekturne dolžnosti ni videlo potrebe oziroma razloga, ugovoru tožencev pa je odreklo utemeljenost (ga je presojalo, ne da bi ga prezrlo). Sodišče namreč ni dolžno vnašati ali iz tožbe povzemati že ocenjeno vrednost spora v izrek sklepa, če se prepriča v pravilnost v tožbi navedene vrednosti, saj je ta odločilna (drugi odstavek 44. člena ZPP), sodišče pa jo implicitno sprejme s tem, da vanjo ne poseže (ker ugotovi, da potrebe po korekturi vrednosti ni bilo). Do takšnega sklepa privede tudi gramatikalna razlaga določbe tretjega odstavka 44. člena ZPP, po kateri se mora sodišče le „prepričati“ o pravilnosti že v tožbi navedene vrednosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Bistveni poudarki iz dosedanjega poteka postopka, relevantni za odločanje v postopku z revizijo

1. Tožnika sta v 14. 3. 2008 vloženi tožbi, s katero sta zahtevala izročitev nepremičnine (stavbe in sadovnjaka v k. o. ...), označila vrednost spornega predmeta s 6.000,00 EUR. Toženci oziroma tretja in četrta toženka so v odgovoru na tožbo ugovarjali označbi vrednosti spora in trdili, da je navedena očitno prenizko, saj je nepremičnina vredna najmanj 400.000,00 EUR in da je stvarno pristojno okrožno sodišče. Na prvem naroku za glavno obravnavo 3. 2. 2009 sta se temu ugovoru pridružila še prvi toženec in druga toženka, sklicujoč se tudi na višino letne najemnine (uporabnine) za hišo, ki je predmet druge pravde.

2. Sodišče prve stopnje (okrajno) je na tem (prvem) naroku pred obravnavanjem glavne stvari v zvezi z ugovorom tožencev „zaradi odločitve o pristojnosti v zvezi z vrednostjo spornega predmeta“ sprejelo sklep, da je Okrajno sodišče v Ljubljani stvarno pristojno za odločanje v obravnavani pravdni zadevi. Obrazložitev te odločitve je sodišče prve stopnje podalo v sodbi o ugoditvi zahtevku tožnikov, izdani 3. 2. 2009, v kateri je, sklicujoč se na določbo 44. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), med drugim navedlo, da vrednost spornega predmeta 6.000,00 EUR ni očitno previsoka ali prenizka in da je zato odločilo, da je stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi.

3. Toženci so se v dveh ločenih pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo izdatno posvetili tudi graji ocene vrednosti spornega predmeta, vendar je sodišče druge stopnje v sodbi z dne 9. 9. 2009 o potrditvi prvostopenjske sodbe obrazloženo odreklo utemeljenost graji tožencev.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 9. 9. 2009 so toženci, tokrat že zastopani po isti odvetniški pisarni, vložili revizijo, ki jo je sodišče prve stopnje s (sedaj za revizijski postopek že aktualnim) sklepom z dne 3. 2. 2010 zavrglo, ker vrednost spornega predmeta ne presega 40.000,00 EUR, revizija pa ni bila dopuščena.

5. Pritožbo tožencev zoper tak sklep je sodišče druge stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je bilo o vprašanju vrednosti spornega predmeta že pravnomočno odločeno in da ponovna presoja tega vprašanja, ki ga v reviziji načenja tožena stranka, ni dovoljena.

Navedbe revidentov

6. Zoper sklep sodišča druge stopnje so toženci vložili revizijo. Glavni poudarki v sicer obširni reviziji so, da o vrednosti spora oziroma o pravočasnem ugovoru tožencev ni bilo nikoli odločeno s sklepom sodišča v pomenu določbe tretjega odstavka 44. člena ZPP in da je zato revizija dovoljena. Po mnenju tožencev je napačno stališče sodišča druge stopnje, da je bilo o vprašanju vrednosti spornega predmeta že pravnomočno odločeno in da ponovna presoja ni dovoljena; Vrhovno sodišče lahko samostojno presoja vrednost spora, ki je odločilna za dovoljenost revizije, in pri tem ni vezano na sklep sodišča prve stopnje o določitvi te vrednosti. Toženci nato še obširno utemeljujejo, zakaj je po njihovem mnenju napačno ocenjena vrednost spornega predmeta in predlagajo razveljavitev sklepov sodišč obeh stopenj ter nadaljevanje postopka z revizijo.

7. V skladu z določbo 375. člena ZPP je bil izvod revizije poslan tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

8. Revizija ni utemeljena.

9. V zvezi z revizijsko problematiziranim vprašanjem „pravnomočnosti“ sklepa sodišča o vrednosti spornega predmeta je treba revidentom odgovoriti, da lahko Vrhovno sodišče resda samostojno presoja vrednost spornega predmeta, ki je odločilna za dovoljenost revizije, in da pri tem ni vezano na sklep sodišča prve stopnje o določitvi te vrednosti, če je ta sklep ocenilo kot nezakonit. Vendar to ne pomeni, da lahko tudi še Vrhovno sodišče (sámo) preverja pravilnost (ustreznost) ocene vrednosti spornega predmeta, za kar se zavzemajo revidenti, temveč pomeni, da lahko presoja le zakonitost oziroma pravno relevantnost njene določitve glede na določbe 44. člena ZPP; povedano drugače: preverja, katera od na primer različno po strankah ali sodišču določenih vrednosti je „odločilna“ za presojo dovoljenosti revizije.

10. Toženci v reviziji odpirajo kot nadaljnje pomembno vprašanje, ali je sodišče o pravočasnem ugovoru tožencev zoper v tožbi ocenjeno vrednost spora v obravnavanem primeru sploh odločilo (tretji odstavek 44. člena ZPP); sami nanj odgovarjajo nikalno in izpeljejo sklep, da so si spričo opisane pasivnosti sodišča zagotovili pravico do revizije (sodba VS RS II Ips 727/2003). Vendar odgovoru revidentov na zastavljeno vprašanje ni mogoče pritrditi. Formalnega sklepa sodišča prve stopnje, ki bi v izreku vseboval označbo vrednosti spora, resda ni. Obstaja le sklep, da je Okrajno sodišče v Ljubljani „stvarno pristojno za odločanje“ v obravnavani pravdni zadevi, pri čemer pa je tak sklep v obrazložitvi prvostopenjske sodbe o glavni stvari v izhodišču oprt prav na oceno sporne vrednosti v tožbi, za poseg v katero sodišče v okviru svoje korekturne dolžnosti ni videlo potrebe oziroma razloga, ugovoru tožencev pa je odreklo utemeljenost (ga je presojalo, ne da bi ga prezrlo). Sodišče namreč ni dolžno vnašati ali iz tožbe povzemati že ocenjeno vrednost spora v izrek sklepa, če se prepriča v pravilnost v tožbi navedene vrednosti, saj je ta odločilna (drugi odstavek 44. člena ZPP), sodišče pa jo implicitno sprejme s tem, da vanjo ne poseže (ker ugotovi, da potrebe po korekturi vrednosti ni bilo). Do takšnega sklepa privede tudi gramatikalna razlaga določbe tretjega odstavka 44. člena ZPP, po kateri se mora sodišče le „prepričati“ o pravilnosti že v tožbi navedene vrednosti.

11. Ker Vrhovno sodišče, kot je bilo že obrazloženo, ne preverja same pravilnosti oziroma ustreznosti ocene vrednosti spornega predmeta (to lahko na hiter in primeren način stori najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari le sodišče prve stopnje), in ker ta v danem primeru ne presega revizijskega praga 40.000,00 EUR za dovoljenost „direktne“ revizije (drugi odstavek 367. člena ZPP) in ker revizija tudi ni bila dopuščena (tretji odstavek 367. člena istega zakona), je izpodbijana pravnomočna odločitev o zavrženju revizije tožencev skladna z določbo drugega odstavka 374. člena ZPP – torej procesnopravno neoporečna. Zato je bilo treba revizijo tožencev zoper pravnomočni sklep na podlagi določbe 378. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.