Jedro

Namen izbrisne tožbe iz prvega odstavka 243. člena ZZK-1 je odprava posledic materialnopravno neveljavne vknjižbe. Do materialnopravno neveljavne vknjižbe pa lahko pride tudi v posledici poslovnega razpolaganja subjekta, ki je vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, pa lastninska pravica od (predhodnega) lastnika nanj nikoli ni bila prenesena, in sicer v primeru, če pridobitelj (tretji), ki je pravico pridobil od nelastnika, ni pošten.

Položaj v primeru vknjižbe slabovernega pridobitelja v posledici neobstoja razpolagalnega upravičenja odsvojitelja je podoben položaju, ko je vknjižba dovoljena na podlagi neveljavnega zemljiškoknjižnega dovolila, ki je bilo izstavljeno na podlagi nične pogodbe, sklenjene med izbrisnim upravičencem kot odsvojiteljem in izbrisnim zavezancem kot pridobiteljem (1. točka drugega odstavka 243. člena ZZK-1). V obeh primerih gre za razpolaganje na pravno poslovni podlagi, ki je materialnopravno neveljavno že takrat, ko je bila vknjižba dovoljena in opravljena. Razlika med obema položajema je le v tem, da gre pri prvem položaju za posle nelastnika, pri drugem položaju pa za posle lastnika. Pri drugem položaju je zemljiškoknjižno dovolilo neveljavno zaradi kavzalnega razmerja z ničnim zavezovalnim pravnim poslom, zato ne povzroči nobenih pravnih učinkov. Z njegovo izročitvijo pridobitelj ne pridobi pričakovane stvarne pravice in z vknjižbo pravice v njegovo korist ne postane resnični lastnik ali imetnik izvedene stvarne pravice. Pri prvem položaju pa s pravico razpolaga nekdo, ki ni lastnik in s pravico sploh ne more razpolagati, zato takšno razpolaganje nima nobenih učinkov na pravico, ki je predmet razpolaganja. Za pridobitev lastninske ali izvedene pravice od nelastnika na podlagi pravnega posla mora biti ob upoštevanju načela zaupanja v zemljiško knjigo izpolnjena predpostavka poštenosti dobrovernosti pridobitelja, ki zaupa, da je tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, resnični lastnik, in ne ve, da vknjiženi lastnik ni resnični lastnik nepremičnine. V obeh navedenih primerih je rezultat poslovanja enak, to je, da je razpolaganje materialnopravno neveljavno. Slednje v obeh primerih utemeljuje pravno varstvo resničnega lastnika z izbrisno tožno po prvem odstavku 243. člena ZZK-1 zaradi materialnopravno neveljavne vknjižbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revidentki sami nosita svoje stroške revizijskega postopka in sta dolžni tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 4.110,55 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

_Odločitvi in nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z nadomestno sodbo ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke za plačilo 782.989,78 EUR ne obstoji (I. točka izreka), zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice in hipoteke na nepremičninah ter zahtevek za ugotovitev neveljavnosti njene vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z izbrisom hipoteke (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke in stranske intervenientke (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožeča stranka, ki je izbrisni zahtevek utemeljevala le na razpolagalni nesposobnosti in nedobrovernosti hipotekarnega upnika, brez zatrjevanja neveljavnosti zavezovalnega posla (posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve), zaradi kavzalne povezanosti zavezovalnega in razpolagalnega posla s tožbo ne more uspeti.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke1 zoper II. in III. točko izreka nadomestne sodbe in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je ugotovilo neobstoj ločitvene pravice oziroma hipoteke na nepremičninah in neveljavnost njene vknjižbe ter ugodilo zahtevku za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, tako da se opravi vknjižba izbrisa te hipoteke in toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožeče stranke (II. in IV. točka izreka).

4. Tožbeni zahtevki so po stališču sodišča druge stopnje utemeljeni, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o slabi veri vseh pri poslih razpolaganja z nepremičninami udeleženih oseb, ki so vedele za neobstoj razpolagalnega upravičenja tožeče stranke za prenos nepremičnin na stransko udeleženko in za neobstoj razpolagalnega upravičenja stranske intervenientke za ustanovitev hipoteke v korist tožene stranke.

Dopuščena revizijska vprašanja

5. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 111/2022 z dne 20. 1. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanj: "_1) ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je veljavnost zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega posla presojalo ločeno in neodvisno od zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bilo izdano zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega je bila v zemljiško knjigo vpisana hipoteka v korist tožene stranke in 2) ali je sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje kršilo določbo 360. člena ZPP, ker obrazložitev ne zadošča standardu obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje"_. 6. Tožena stranka in stranska intervenientka sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili revizijo, v kateri uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču sta predlagali, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podredno pa sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje. Priglasili sta stroške revizijskega postopka.

7. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj revizijo zavrne in revidentkama naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka.

_Relevantno dejansko stanje_

8. Sodišči nižje stopnje sta v obravnavanem primeru ugotovili naslednja dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP): - Pravdni stranki sta 4. 7. 2008 sklenili pogodbo o ustanovitvi stranske intervenientke, po kateri je tožeča stranka svoj poslovni delež v družbi v višini 51 % izročila v obliki stvarnega vložka, ki v naravi predstavlja nepremičnine na območju Triglavskega narodnega parka z ID znaki ..., ..., ..., ... in .... . Stranska intervenientka in tožena stranka sta 26. 9. 2012 sklenili posojilno pogodbo in sporazum o zavarovanju denarne terjatve št. SV 796/2012, na podlagi katerega je bila pri prej navedenih nepremičninah vknjižena hipoteka v korist tožene stranke (ID pravice ...).

- Pravnomočno je bilo ugotovljeno2, da je pogodba o ustanovitvi stranske intervenientke v delu, ki zadeva stvarni vložek, nična in je vknjižba lastninske pravice na navedenih nepremičninah v korist stranske intervenientke neveljavna, ker Vlada Republike Slovenije ni dala soglasja za prenos lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je bila ustanovljena sporna hipoteka.3 Na navedenih nepremičninah je bila v posledici pravnomočne sodbe ponovno vknjižena lastninska pravica v korist tožeče stranke.

- Nad tožečo stranko je bil 31. 7. 2015 začet stečajni postopek. Stečajni upravitelj je prerekal ločitveno pravico tožene stranke, ki jo je prijavila v stečaju na podlagi prej navedene hipoteke in bil napoten na pravdo.

- Pravdni stranki in stranska intervenientka ob ustanovitvi hipoteke niso bile v dobri veri, da so nepremičnine veljavno prešle v last stranske intervenientke in da je slednja veljavno ustanovila hipoteko v korist tožene stranke. Vse tri so vedele oziroma bi morale vedeti, da je za prenos nepremičnin na območju Triglavskega narodnega parka po določbah ZLPPTR potrebno soglasje Vlade Republike Slovenije, ki ni bilo dano.

_Povzetek revizije_

9. Revidentki navajata, da je v obravnavanem primeru bistveno, da tožeča stranka ni zatrjevala ničnosti zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bila ustanovljena hipoteka, to je ničnosti posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, ki sta ga sklenili tožena stranka in stranska intervenientka. Zakonska ureditev izbrisne tožbe materialnopravno neveljavnost vknjižbe vedno veže na neveljavnost zavezovalnega pravnega posla. Iz določb 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ne izhaja, da bi bilo mogoče izbrisno tožbo utemeljiti le na nedobrovernosti tretje osebe. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da se neveljavnost vknjižbe skladno z določbo 243. člena ZZK-1 zatrjuje kot posledica neveljavnosti zavezovalnega pravnega posla. O vprašanju neveljavnosti zavezovalnega posla se lahko odloči tudi kot o predhodnem vprašanju in je dopustno zgolj uveljavljanje ugotovitve neveljavnosti vknjižbe. Vendar bi morala tožeča stranka, da bi s tožbenim zahtevkom lahko uspela, zatrjevati ničnost zavezovalnega pravnega posla.4 V sodbi VSRS II Ips 384/2000 z dne 29. 3. 2001 pa je bilo zavzeto stališče, da kasnejša sprememba lastninske pravice nepremičnine, obremenjene s hipoteko, praviloma ne vpliva na pravice hipotekarnega upnika.

10. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) ne vsebuje pravila, da je razpolagalni pravni posel veljaven samo, če je bil odsvojitelj ob njegovi izstavitvi imetnik razpolagalnega upravičenja. Zato je treba glede te predpostavke smiselno uporabiti pravila 440. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar pripelje do zaključka, da je zemljiškoknjižno dovolilo veljavno, čeprav odsvojitelj ob njegovi izstavitvi ni imetnik stvarne pravice in razpolagalnega upravičenja, ki ga vključuje pravica, s katero je z dovolilom razpolagal.5 Sodišče druge stopnje je veljavnost zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega posla presojalo ločeno in neodvisno od zavezovalnega posla, na podlagi katerega je bilo izdano zemljiškoknjižno dovolilo in vpisana hipoteka v korist tožene stranke. S tem, ko je kot odločilno upoštevalo, da je imela pravico izdati zemljiškoknjižno dovolilo za vpis hipoteke na podlagi zakona le tožeča stranka kot lastnica, vse dokler Vlada Republike Slovenije ne bi izdala soglasja o prenosu nepremičnin na stransko intervenientko, je veljavnost razpolagalnega posla presojalo v razmerju z delno nično pogodbo o ustanovitvi stranske intervenientke in ne v razmerju z zavezovalnim pravnim poslom, ki je bil podlaga za izpodbijani razpolagalni posel oziroma ločeno od tega posla. To pa je v neposrednem nasprotju z načelom kavzalnosti iz 40. člena SPZ in enotno sodno prakso, po kateri je treba razpolagalni pravni posel presojati skupaj z veljavnostjo zavezovalnega pravnega posla, ki je podlaga zanj.

11. Sodišče druge stopnje je kršilo standard obrazloženosti odločbe iz 360. člena ZPP. Kadar sodišče druge stopnje poseže v sodbo prve stopnje in jo spremeni zaradi drugačne rešitve pravnih ali dejanskih vprašanj, mora biti obrazložitev izčrpnejša. Sodišče druge stopnje mora odgovoriti na vse navedbe pritožbe in nasprotne stranke, ki bi lahko vplivale na odločitev, in pojasniti, zakaj niso utemeljene. Pojasniti mora bistvene materialnopravne razloge, ki so ga vodili k drugačni odločitvi. Iz sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče razbrati, zakaj sodišče druge stopnje šteje, da zadošča zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka in katero materialno pravo je sodišče uporabilo. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do bistvenih trditev iz odgovora na pritožbo glede nesklepčnosti tožbe in do stališča revidentk, da razpolagalna sposobnost ni predpostavka za veljavnost zavezovalnega pravnega posla. Ni mogoče preveriti, ali je sodišče druge stopnje te trditve upoštevalo, ali pa jih je povsem prezrlo. Sodišče druge stopnje tudi ni pojasnilo razlogov za odstop od sodne prakse, ki sta jo citirali revidentki, zato je o arbitrarnosti tega odstopa mogoče sklepati že konkludentno. Sodišče druge stopnje je večkrat izpostavljeno odločitev VSRS obšlo ter navedlo samostojne razloge, ki z razlogi predhodne odločbe ne polemizirajo, ni pa pojasnilo, zakaj je predhodna praksa napačna. Toženi stranki in stranskemu intervenientu je glede na navedeno kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

_Povzetek odgovora na revizijo_

12. Tožeča stranka je pojasnila, da intervenientka nikoli ni bila lastnica nepremičnin, posledično jih ni mogla zastaviti. Hipoteke so bile vknjižene v nasprotju z materialnim pravom, ob upoštevanju načela, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam (_nemo plus iuris transferre potest quam ipse habet_). Vprašanje, ali je moč razpolagati s pravicami, ki jih ni v razpolagalčevi pravni sferi v trenutku razpolage, je v sodni praksi rešeno z nikalnim odgovorom.6 Temeljni pogoj za veljavnost razpolagalnega posla predstavlja razpolagalno upravičenje, ki _in concreto_ ni bilo podano, česar golo dejstvo obstoja zastavne pogodbe ne more sanirati. Zaradi pomanjkanja razpolagalnega upravičenja ob izdaji intabulacijske klavzule je bil razpolagalni pravni posel ničen, s tem pa vknjižba hipoteke neveljavna. Zastavitelj (stranska intervenientka) v posledici delne ničnosti pogodbe o ustanovitvi družbe nikoli ni pridobil lastninske pravice na nepremičninah in ne razpolagalnega upravičenja za ustanovitev hipoteke. Stališče, da je z izbrisno tožbo zaradi ničnosti razpolagalnega pravnega posla mogoče uspeti le, kadar je odpravljen zavezovalni posel in da drugi odstavek 243. člena ZZK-1 določa _numerus clausus_ položajev, v katerih je mogoče postaviti izbrisni zahtevek, bi pomenilo, da sicer vknjižbe, ki je očitno v nasprotju z materialnim pravom, sploh ne bi bilo mogoče sanirati. VS RS je že zavzelo stališče, da je v primeru pomanjkanja razpolagalne sposobnosti izdajatelja zemljiškoknjižno dovolilo nično in vknjižba na njegovi podlagi materilnopravno neveljavna.7

13. Sodišče druge stopnje tudi ni kršilo določb 360. člena ZPP in pravic revidentk iz 22. člena Ustave. Izpodbijana odločba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, sodišče druge stopnje pa tudi ni odstopilo od stališč, uveljavljenih v sodni praksi.

_Odločitev o reviziji_

14. Revizija ni utemeljena.

_Uvodno_

15. Za ustanovitev hipoteke na podlagi pravnega posla morajo biti skladno s pravili 131., 133. in 141. člena SPZ kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: 1) veljaven zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti hipoteko, 2) veljaven razpolagalni pravni posel - zemljiškoknjižno dovolilo, 3) vpis v zemljiško knjigo in 4) razpolagalna sposobnost (razpolagalno upravičenje) zastavitelja. Neizpolnitev katere od navedenih predpostavk pomeni, da hipoteka na podlagi pravnega posla ni veljavno ustanovljena.

16. Če je zavezovalni pravni posel, predmet katerega je razpolaganje s stvarno pravico, neveljaven, sta posledično neveljavna razpolaganje, ki je predmet tega posla, in vpis v zemljiško knjigo na njegovi podlagi. Zemljiškoknjižno dovolilo, ki je izdano na podlagi neveljavnega zavezovalnega pravnega posla, je neveljavno, saj obveznost za njegovo izstavitev sploh ni nastala. Predpostavke za veljavnost zavezovalnega pravnega posla se presojajo po pravilih obligacijskega prava. Po 440. členu OZ pogodba o prodaji tuje stvari veže sopogodbenika. Za veljavnost zavezovalnega posla zato ni pomembno, ali je odsvojitelj ob sklenitvi zavezovalnega posla imetnik stvarne pravice, ki je predmet razpolaganja oziroma ali ima upravičenje razpolagati s stvarjo, ki je predmet pravice.8 Neobstoj razpolagalne sposobnosti odsvojitelja ni razlog ničnosti zavezovalnega pravnega posla.

17. Za pridobitev zastavne pravice na podlagi pravnega posla mora zastavitelj imeti pravico razpolagati s predmetom zastave (133. člen SPZ). S pravico ne more razpolagati tisti, ki pravice nima. Navedeni pogoj je izraz načela, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam (_nemo plus iuris in alium transferre potest quam ipse habet_). Zastavitelj mora biti lastnik stvari v trenutku sklenitve razpolagalnega posla, oziroma pri nepremičninah v trenutku overitve zemljiškoknjižnega dovolila.9

18. Razpolagalni pravni posel, ki ga sklene oseba, ki nima pravice razpolagati s predmetom zastave, nima učinkov na pravico, ki je predmet tega posla. Takšno razpolaganje je pravno neučinkovito in ne povzroči prenosa pravice oziroma pridobitve izvedene pravice v korist pridobitelja. Pravica, ki je predmet razpolaganja, ostane nespremenjena. Vknjižba hipoteke je materialnopravno neveljavna, v primeru ko izdajatelj zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega je bila hipoteka vknjižena, v trenutku izdaje zemljiškoknjižnega dovolila ni imel razpolagalne sposobnosti.10 Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je razpolagalno upravičenje odsvojitelja predpostavka za začetek učinkovanja zemljiškoknjižnega dovolila v tem pomenu, da kot sestavina razpolagalnega pravnega posla povzroči pridobitev stvarne pravice s polnimi učinki v razmerju do vseh, z vpisom stvarne pravice v korist pridobitelja v zemljiško knjigo na njegovi podlagi. Če ni razpolagalnega upravičenja odsvojitelja, to pomeni, da razpolaganje ne bo učinkovito, kar pomeni, da razpolagalni pravni posel ne bo imel nobenih učinkov.11

19. Neučinkovitost razpolaganja zaradi pomanjkanja razpolagalne sposobnosti lahko pri ustanovitvi hipoteke sanira le dobra vera pridobitelja, v trenutku, ko je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izstavljeno in je bil na njegovi podlagi izvršen vpis hipoteke.12 Pri poslovni pridobitvi od nelastnika (vknjiženi lastnik ni resnični lastnik in nima razpolagalnega upravičenja) nadaljnji pridobitelj z vknjižbo lastninske ali izvedene stvarne pravice v njegovo korist postane imetnik te pravice samo v primeru, če je dobroveren, ker je zaupal podatku o vknjiženi lastninski pravici odsvojitelja v zemljiški knjigi in ni vedel, da odsvojitelj v resnici nima razpolagalnega upravičenja. Pridobitelj v tem primeru pridobi stvarno pravico na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, ki ga v njegovo korist izstavi vknjiženi lastnik, ki ni hkrati resnični lastnik.13 Na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo ta izjema varuje dobrovernega (poštenega) tretjega, ki zaupa podatkom, ki so vpisani v zemljiško knjigo (10. člen SPZ, 8. člen ZZK-1). Če pa upnik, ki naj bi hipoteko pridobil, ve, da zastavitelj v času izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila ni imel pravice razpolagati s predmetom zastave, ker ni bil njegov (resnični) lastnik, to pomeni, da kot slaboverni upnik hipoteke ni pridobil.14

20. Odpravi posledic materialnopravno neveljavne vknjižbe, do katere pride, če niso izpolnjene v zakonu določene predpostavke za razpolaganje s pravico, je namenjena izbrisna tožba. Izbrisni upravičenec, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi materialnopravno nepravilne vknjižbe kršena, s tožbo uveljavlja zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe tako, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (prvi odstavek 243. člena ZZK-1).

_Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje_

21. V okoliščinah obravnavanega primera stranska intervenientka, ki je bila kot lastnica nepremičnin vknjižena v zemljiško knjigo, v posledici (delne) ničnosti pogodbe o stvarnem vložku v družbo, ni bila resnična lastnica nepremičnin, na katerih je bila ustanovljena hipoteka. Ker stranska intervenientka ni bila lastnica nepremičnin, razpolagalnega upravičenja za razpolaganje z nepremičninami nikoli ni imela. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožena stranka vedela, da je razpolaganje z nepremičninami na območju Triglavskega narodnega parka brez soglasja Vlade RS nično in da soglasje Vlade RS za prenos lastninske pravice na nepremičninah ni bilo dano. To pomeni, da je tožena stranka vedela, da stranska intervenientka ni imela pravice razpolagati z nepremičninami in je bila glede ustanovitve hipoteke in vpisa v zemljiško knjigo slaboverna, zato hipoteke na nepremičninah ni mogla pridobiti.

22. Glede na navedeno se izkaže, da je ničnost pogodbe o prenosu nepremičnin na stransko intervenientko kavzalno povezana z ustanovitvijo hipoteke v korist tožene stranke. V posledici neobstoja razpolagalnega upravičenja stranske intervenientke, ki ni bila lastnica nepremičnin, je hipoteka, ki jo je stranska intervenientka ustanovila s sporazumom o zavarovanju terjatev iz posojilne pogodbe, materialnopravno neveljavna.15 Zaradi neobstoja razpolagalnega upravičenja ustanoviteljice hipoteke v času vpisa hipoteke v zemljiško knjigo zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim je stranska intervenientka dovolila vpis hipoteke, ni imelo nobenih učinkov in materialnopravni pogoji za vpis hipoteke niso obstajali.

23. V skladu z načelom formalnosti postopka zemljiškoknjižno sodišče ne preverja materialnopravnih pogojev za vpis v zemljiško knjigo. O vpisu v zemljiško knjigo odloča na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiško knjigo (124. člen ZZK-1). Zaradi upoštevanja tega načela lahko pride do vpisa v zemljiško knjigo kljub materialnopravni jalovosti zemljiškoknjižnega dovolila, ki ni imelo nobenih učinkov na pravico, ki je predmet vpisa.

24. Pravi (prikrajšani) lastnik, v pravico katerega je poseženo z materialnopravno neveljavno vknjižbo, vrnitev lastninske pravice z učinkom v razmerju do tretjih lahko doseže samo z uveljavitvijo zahtevka za izbris vknjižbe lastninske oziroma izvedene pravice v korist pridobitelja in za ponovni vpis vknjižbe lastninske pravice v njegovo korist z izbrisno tožbo po prvem odstavku 243. členu ZZK-1.16

25. Namen izbrisne tožbe iz prvega odstavka 243. člena ZZK-1 je odprava posledic materialnopravno neveljavne vknjižbe. Do materialnopravno neveljavne vknjižbe pa lahko pride tudi v posledici poslovnega razpolaganja subjekta, ki je vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, pa lastninska pravica od (predhodnega) lastnika nanj nikoli ni bila prenesena, in sicer v primeru, če pridobitelj (tretji), ki je pravico pridobil od nelastnika, ni pošten. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje le tistega, ki ravna pošteno (10. člen SPZ in prvi odstavek 8. člena ZZK-1). Resničnemu lastniku nepremičnine je treba v takem primeru dopustiti možnost, da z izbrisno tožbo zahteva "vračilo" lastninske pravice od pridobitelja, ki je stvarno pravico pridobil od nelastnika, če pridobitelj ni bil v dobri veri glede podatkov o pravicah vpisanih v zemljiški knjigi (tretji odstavek 244. člena ZZK-1).

26. Položaj v primeru vknjižbe slabovernega pridobitelja v posledici neobstoja razpolagalnega upravičenja odsvojitelja je podoben položaju, ko je vknjižba dovoljena na podlagi neveljavnega zemljiškoknjižnega dovolila, ki je bilo izstavljeno na podlagi nične pogodbe, sklenjene med izbrisnim upravičencem kot odsvojiteljem in izbrisnim zavezancem kot pridobiteljem (1. točka drugega odstavka 243. člena ZZK-1).17 V obeh primerih gre za razpolaganje na pravno poslovni podlagi, ki je materialnopravno neveljavno že takrat, ko je bila vknjižba dovoljena in opravljena. Razlika med obema položajema je le v tem, da gre pri prvem položaju za posle nelastnika, pri drugem položaju pa za posle lastnika. Pri drugem položaju je zemljiškoknjižno dovolilo neveljavno zaradi kavzalnega razmerja z ničnim zavezovalnim pravnim poslom, zato ne povzroči nobenih pravnih učinkov Z njegovo izročitvijo pridobitelj ne pridobi pričakovane stvarne pravice in z vknjižbo pravice v njegovo korist ne postane resnični lastnik ali imetnik izvedene stvarne pravice. Pri prvem položaju pa s pravico razpolaga nekdo, ki ni lastnik in s pravico sploh ne more razpolagati, zato takšno razpolaganje nima nobenih učinkov na pravico, ki je predmet razpolaganja. Za pridobitev lastninske ali izvedene pravice od nelastnika na podlagi pravnega posla mora biti ob upoštevanju načela zaupanja v zemljiško knjigo izpolnjena predpostavka poštenosti dobrovernosti pridobitelja, ki zaupa, da je tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, resnični lastnik in ne ve, da vknjiženi lastnik ni resnični lastnik nepremičnine. V obeh navedenih primerih je rezultat poslovanja enak, to je, da je razpolaganje materialnopravno neveljavno. Slednje v obeh primerih utemeljuje pravno varstvo resničnega lastnika z izbrisno tožno po prvem odstavku 243. člena ZZK-1 zaradi materialnopravno neveljavne vknjižbe.

27. Stališče revidentk, da bi tožeča stranka za uspeh z izbrisno tožbo v obravnavanem primeru morala zatrjevati ničnost zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bila ustanovljena hipoteka, je glede na zgoraj povedano zmotno. Veljavnost zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bila ustanovljena hipoteka, v okoliščinah obravnavanega primera ni pravno pomembna, saj je šlo pri tem poslu za razpolaganje nelastnika, pri katerem je za veljavnost razpolaganja ključna predpostavka dobrovernost pridobitelja, ki je v obravnavanem primeru ni bilo. Vknjižba hipoteke je bila materialnopravno neveljavna, saj je imela podlago v razpolaganju nelastnika ob izkazani nedobrovernosti pridobitelja.

28. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje revidentk, da je sodišče druge stopnje odstopilo od uveljavljene sodne prakse. V zadevi VS RS II Ips 384/2000 je šlo za primer, ko je bila po vknjižbi hipoteke prodajna pogodba, na podlagi katere je zastavitelj (kupec) pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, ki je bila zastavljena, kasneje s sodbo razvezana zaradi neuspešnega poteka dodatnega roka za plačilo kupnine. Lastništvo nepremičnine je bilo spremenjeno z učinkom za naprej šele po ustanovitvi hipoteke, zastavni upnik pa je bil glede vpisa lastninske pravice zastavitelja v zemljiško knjigo dobroveren. Kot bistveno je bilo v odločbi poudarjeno, da kasnejša sprememba lastninske pravice praviloma ne vpliva na hipotekarnega upnika. V tu obravnavanem primeru stranska intervenientka nikoli ni pridobila lastninske pravice na spornih nepremičninah, tožena stranka pa ni bila dobroverna. V obravnavanem primeru tudi ne gre za odstop od prakse, da se neveljavnost vknjižbe zatrjuje kot posledica neveljavnosti pravnega posla, o katerem se lahko odloči tudi kot o predhodnem vprašanju. Kot je pojasnjeno zgoraj, tožeči stranki ničnosti zavezovalnega posla, na podlagi katerega je nastala hipoteka, v obravnavanem primeru ni bilo treba zatrjevati.

29. Glede na vse navedeno je odgovor na prvo dopuščeno vprašanje pritrdilen.

_Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje_

30. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje zavzelo drugačno materialnopravno stališče kot sodišče prve stopnje in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo. Držijo navedbe revidentk, da ima sodišče druge stopnje v takem primeru zaradi zagotovitve človekove pravice do poštenega sojenja obveznost svojo odločbo tehtno utemeljiti.18

31. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče druge stopnje opredelilo do bistvenih vprašanj, ki zadevajo materialnopravni položaj tožene stranke, glede na ugotovljen neobstoj razpolagalne sposobnosti stranske intervenientke in slabovernost tožene stranke, ki je ob sklenitvi posojilne pogodbe vedela, da je prenos spornih nepremičnin obremenjen z odsotnostjo soglasja Vlade RS in da stranska intervenientka ni imela razpolagalnega upravičenja za razpolaganje s spornimi nepremičninami. V stališčih sodišča druge stopnje so vsebovani razlogi za zaključek sodišča druge stopnje o sklepčnosti tožbe in za presojo, da je zahtevek po izbrisni tožbi utemeljen. S tem je v zadostni meri odgovorjeno na navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da tožba ni sklepčna, ker tožeča stranka ni zatrjevala ničnosti zavezovalnega pravnega posla, ki je bil podlaga za vpis sporne hipoteke. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je v obravnavanem primeru pomembno, da stranska intervenientka, glede na ničnost prvotnega razpolaganja z nepremičnino, ni imela razpolagalnega upravičenja, kar je tožena stranka vedela, kar zadošča za utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem je bilo toženi stranki odgovorjeno na navedbe glede nesklepčnosti tožbe. Pritožbeno sodišče se je z njenimi navedbami seznanilo, jih proučilo in se do njih opredelilo, zavzelo pa je drugačno stališče in pojasnilo razloge zanj. Bistveno je, da stranka iz sodbe lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih je obravnavalo ter ni mogla ostati v dvomu, da jih je sodišče morda enostavno prezrlo.19

32. Že zgoraj je tudi pojasnjeno, da v obravnavanem primeru sodišče druge stopnje ni odstopilo od uveljavljene sodne prakse.

33. Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje je glede na zgoraj povedano negativen. Sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru ni kršilo določb 360. člena ZPP.

34. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

35. Ker revidentki z revizijo nista uspeli, sami nosita svoje stroške revizijskega postopka in sta dolžni toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

36. Vrhovno sodišče je navedene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 782.989,78 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Stroški odgovora na revizijo zajemajo 5.550 točk za odgovor na revizijo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (65,50 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 6.850,91 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 4.110,55 EUR. To obveznost sta revidentki dolžni izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 V izpodbijani sodbi je v II. točki izreka zmotno navedeno, da gre za pritožbo tožene stranke. 2 Sodba Okrožnega sodišča v Kranju I P 160/2014 z dne 19. 4. 2017 v zvezi s sodbo VSL II Cp 1700/2017 z dne 6. 6. 2018 in sodbo VS RS III Ips 52/2019 z dne 17. 12. 2019. 3 Po določbi drugega odstavka 29. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij z družbenim kapitalom, ki opravljajo turistično dejavnost in katerih nepremičnine se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka (v nadaljevanju ZLPPTR) zemljišč na območju Triglavskega narodnega parka, ki so v lasti sklada (tožeče stranke), ni dopustno odtujiti brez soglasja Vlade RS. V četrtem odstavku citiranega člena ZLPPTR je za posle, sklenjene v nasprotju s to zahtevo, predpisana ničnost. 4 Sodbi VS RS II Ips 71/2011 z dne 6. 6. 2011 in II Ips 84/2015 z dne 12. 10. 2015. 5 N. Plavšak, R. Vrenčur, Pomen razpolagalnega upravičenja pri razpolaganju z lastninsko pravico na nepremičnini, revija Pravnik, letnik 70, številka 9-10 (2015), str. 628 in 629 in VS RS sodba II Ips 103/2012 z dne 25. 4. 2013. 6 Primerjaj VS RS sodba II Ips 951/2006 z dne 10. 4. 2008, VS RS sodba II Ips 103/2012 z dne 25. 4. 2013 in VSK sklep I Cp 760/2015 z dne 9. 6. 2016. 7 VS RS sodba II Ips 191/2011 z dne 20. 4. 2014. 8 VS RS sodba II Ips 420/2007 z dne 21. 1. 2010. 9 Glej M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 94 in M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik. R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2016, str. 743. 10 VS RS Sodba II Ips 191/2011 z dne 20. 2. 2014. 11 VS RS Sodba II Ips 103/2012 z dne 25. 4. 2013. 12 VS RS Sodba II Ips 33/2011 z dne 22. 11. 2012. 13 N. Plavšak, R. Vrenčur, v Stvarno pravo z e-komentarjem SPZ, monografija, Tax- Fin-Lex, poglavje 1.10. 14 VS RS Sodba II Ips 1070/2007 z dne 19. 2. 2009. 15 Primerjaj M. Tratnik, v opombi 9 navedeno delo, str. 775 in 776. 16 Glej M. Tratnik, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, 2. dopolnjena izdaja, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2022, str. 512. in N. Plavšak, Stvarno pravo, Komentar Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2022, str. 374 in 375. 17 V drugem odstavku 243. člena ZZK-1 so določeni primeri, ko je dopustno vložiti izbrisno tožbo zaradi neveljavnosti zemljiškoknjižnega dovolila, ki je posledica materialnopravne neveljavnosti zavezovalnega pravnega posla (načelo kavzalnosti). 18 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-6/15 z dne 6. 10. 2016, 8. točka obrazložitve. 19 J. Zobec, v: Pravdni postopek s komentarjem, L. Ude... (et al), GV Založba, Ljubljana 2009, str. 497.