Jedro

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje z nadomestno sodbo odpravilo v razlogih sodbe le stroškovno obrazložitev. Odpravilo je položaj, za katerega je štelo, da bi pritožnik uspel s pritožbo tako, da bi pritožbeno sodišče pritožbi v izpodbijani III. točki izreka ugodilo. Navedeno postopanje bi bilo primerno in potrebno le v primeru, če bi se zoper sodbo pritožila le ena stranka in izključno zoper odločitev o pravdnih stroških, sicer pa je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča napačno uporabilo določbe ZPP o izdaji nadomestne sodbe, ki pa niso vplivale na pravilnost odločitve.

Ker sta ločitvena pravica in zavarovana terjatev v konkretnem primeru akcesorni (ni ene brez druge) in ker je pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke, da se terjatev iz notarskega zapisa posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju poplača v stečajnem postopku iz kupnine za sporne nepremične, ki so v lasti tožeče stranke, se posledično izkaže kot pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tudi ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke (da se za terjatev, ki jo ima do stranskega intervenienta poplača iz spornih nepremičnin v stečajnem postopku).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper izpodbijani II. in III. točko izreka nadomestne sodbe se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da se glasi:

1. Ugotovi se, da ločitvena pravica tožene stranke, hipoteka ID pravice 01, ki služi zavarovanju denarne terjatve v višini 700.000,00 EUR z obrestmi 3-mesečni EURIBOR + 4% p. a. z dospelostjo 31. 12. 2022, ustanovljena na podlagi neposredno izvršljivega Notarskega zapisa Posojilne pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. in 154. členu SPZ, opr. št. SV .../2012 z dne 26. 9. 2012, na nepremičninah z ID znaki: 001, 002, 003, 004, 005, ne obstoji.

2. Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke z ID pravice 01 za zavarovanje denarne terjatve v višini 700.000,00 EUR z obrestmi 3-mesečni EURIBOR + 4% p. a. z dospelostjo 31. 12. 2022, v korist in na ime tožene stranke pri nepremičninah z ID znaki: 001, 002, 003, 004, 005, vknjižena na podlagi neposredno izvršljivega Notarskega zapisa Posojilne pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. in 154. členu SPZ, opr. št. SV .../2012 z dne 26. 9. 2012, neveljavna, in se na podlagi pravnomočne sodbe pri zgoraj navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se opravi vknjižba izbrisa navedene hipoteke ID pravice 01, vknjižene na ime ter v korist tožene stranke.

3. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 15.122,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila.

III. Pritožba tožene stranke in stranskega intervenienta zoper I. točko izreka sodbe z dne 15. 6. 2021 in I. točko izreka nadomestne sodbe z dne 14. 9. 2021 se zavrne in se potrdi I. točka izreka nadomestne sodbe v zvezi s I. točko izreka predhodne sodbe.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te odločbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 12.397,53 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je 15. 6. 2021 izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke za plačilo 782.989,78 EUR, in sicer glavnica v višini 700.000,00 EUR in obresti v višini 82.989,78 EUR, ne obstoji (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: 1. Ugotovi se, da ločitvena pravica tožene stranke, hipoteka ID pravice 01, ki služi zavarovanju denarne terjatve v višini 700.000,00 EUR z obrestmi 3-mesečni EURIBOR + 4% p. a. z dospelostjo 31. 12. 2022, ustanovljena na podlagi neposredno izvršljivega Notarskega zapisa Posojilne pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. in 154. členu SPZ, opr. št. SV .../2012 z dne 26. 9. 2012, na nepremičninah z ID znaki: 001, 002, 003, 004, 005, ne obstoji; 2. Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke z ID pravice 01 za zavarovanje denarne terjatve v višini 700.000,00 EUR z obrestmi 3-mesečni EURIBOR + 4% p. a. z dospelostjo 31. 12. 2022, v korist in na ime tožene stranke pri nepremičninah z ID znaki: 001, 002, 003, 004, 005, vknjižena na podlagi neposredno izvršljivega Notarskega zapisa Posojilne pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. in 154. členu SPZ, opr. št. SV .../2012 z dne 26. 9. 2012, neveljavna, in se na podlagi pravnomočne sodbe pri zgoraj navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se opravi vknjižba izbrisa navedene hipoteke ID pravice 01, vknjižene na ime ter v korist tožene stranke (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki in stranskemu intervenientu povrne pravdne stroške v višini 9.250,99 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude s plačilom pa jo je sodišče obsodilo še na plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od dneva zamude do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki in stranski intervenient. 3. Tožeča stranka je navedla, da izpodbija II. in III. točko izreka sodbe, in uveljavljala napačno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi tako, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke v izpodbijanem delu, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naloži povrnitev njenih stroškov toženi stranki.

4. Tožena stranka in stranski intervenient na njeni strani sta navedla, da izpodbijata sodbo v I. točki izreka. Uveljavljala sta nepravilnost in nezakonitost sodbe v tem delu in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke do tožene stranke tudi v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 728.989,78 EUR, in sicer glavnice v višini 700.000,00 EUR in obresti v višini 82.989,78 EUR, oziroma podredno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v vsakem primeru pa naj naloži tožeči stranki povrnitev stroškov pritožbenega postopka pritožnikoma.

5. Okrožno sodišče v Kranju je izdalo nadomestno sodbo I Pg 22/2020 z dne 14. 9. 2021, s katero naj bi na podlagi prvega odstavka 343.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) „popravilo odločitev v delu, ki se nanaša na obrazložitev odločitve o stroških postopka“, ker je na podlagi pritožbe tožeče stranke ocenilo, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožeča stranka se je zoper nadomestno sodbo pritožila. V pritožbi zoper nadomestno sodbo je ponovila pritožbene navedbe zoper sodbo in še izpodbijala razloge sodišča prve stopnje iz nadomestne sodbe o pravdnih stroških tako, da je navedla, da bi glede na delen uspeh bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje kvečjemu taka, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške. Ker je sodišče prve stopnje izdalo nadomestno sodbo na podlagi pritožbenih navedb tožeče stranke zoper neobrazloženost odločitve o pravdnih stroških v sodbi pa je menila, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o njenih stroških pritožbe zoper sodbo. Zato je sodišču prve stopnje predlagala izdajo dopolnilnega sklepa. Priglasila je pritožbene stroške.

7. Zoper nadomestno sodbo sta se pritožili tudi tožena stranka in stranski intervenient. Ponovila sta vse navedbe iz pritožbe zoper sodbo. Priglasila sta pritožbene stroške.

8. Tožena stranka in stranski intervenient sta na pritožbo tožeče stranke zoper nadomestno sodbo odgovorila. Tudi tožeča stranka je odgovorila na njuno pritožbo zoper nadomestno sodbo.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izdalo tudi sklep I Pg 22/2020 z dne 19. 10. 2021, s katerim je zavrnilo predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov v zvezi s pritožbo z dne 20. 8. 2021 zoper sodbo z dne 15. 6. 2021. 10. Zoper sklep se je tožeča stranka pritožila. Navedla je, da je s pritožbo zoper sodbo uspela, ker je na podlagi njene pritožbe sodišče izpodbijano sodbo v celoti nadomestilo z drugo sodbo, kar pomeni, da bi ji moralo za pritožbo tudi v celoti odmeriti pritožbene stroške. Višjemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep spremeni in tožeči stranki odmeri priglašene pritožbene stroške za sestavo pritožbe 3.750 točk z DDV, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

11. Tožena stranka in stranski intervenient sta na pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 19.10 2021 odgovorila.

12. Sodišče prve stopnje je s predložitvenim poročilom poslalo Višjemu sodišču v Ljubljani spis zaradi pritožbe tožeče stranke zoper sodbo z dne 14. 9. 2021, redna številka 29, listovna številka 109-119 (gre za nadomestno sodbo); zaradi pritožbe tožene stranke in stranskega intervenienta zoper sodbo z dne 14. 9. 2021, redna številka 29, listovna številka 109-119 (gre za nadomestno sodbo) in zaradi pritožbe tožeče stranke zoper sklep z dne 19. 10. 2021. 13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da mu sodišče prve stopnje ni predložilo v reševanje pritožbe tožene stranke in stranskega intervenienta zoper sodbo z dne 14. 9. 2021 (redna številka 26 spisa). Ker o tej pritožbi ni še ničesar odločilo sodišče prve stopnje, je o njej odločilo pritožbeno sodišče. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da gre po vsebini za enaki pritožbi zoper isto odločitev, ki je vsebovana v I. točki izreka nadomestne sodbe in predhodno izdane sodbe.

14. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo je utemeljena, pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta pa nista utemeljeni.

**K izdaji nadomestne sodbe**

15. Nadomestno sodbo ureja ZPP v 343.a členu, ki v prvem odstavku tega člena določa, da lahko sodišče prve stopnje, če ugotovi, da je pritožba zoper sodbo pravočasna, popolna in dovoljena ter če oceni, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo stranka uveljavlja v pritožbi, izda novo sodbo, ki nadomesti sodbo, ki se s pritožbo izpodbija in s katero odpravi to kršitev. Nadomestno sodbo torej sodišče ne izda po uradni dolžnosti, pač pa na pritožbo ene od pravdnih strank. Zato bi se uvod sodbe moral pravilno glasiti tako, da je sodišče prve stopnje izdalo nadomestno sodbo na podlagi pritožbe tožeče stranke zoper sodbo. Z izdajo nadomestne sodbe sodišče prve stopnje namreč izčrpa odločanje o pritožbi zoper sodbo. V kolikor pa tista stranka, ki je dosegla izdajo nadomestne sodbe, z odločitvijo še vedno ni zadovoljna, mora zoper nadomestno sodbo vložiti novo pritožbo, o kateri odloči pritožbeno sodišče (drugi odstavek 343.a člena ZPP).

16. Tista stranka, ki se je tudi pritožila zoper sodbo, a sodišče prve stopnje ni izdalo nadomestne sodbe na njeno pritožbo, pa se ni dolžna pritožiti še zoper nadomestno sodbo, saj o njeni pritožbi zoper prvo izdano sodbo z nadomestno sodbo še ni bilo nič odločeno. Vsaka stranka pravdnega postopka mora o svoji zahtevi prejeti odločitev sodišča oziroma povedano z drugimi besedami, sodišče mora o vsaki zahtevi strank pravdnega postopka izdati ustrezno odločbo. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da mora biti pravni položaj, ki nastane z izdajo nadomestne sodbe jasen, torej mora sodišče, ki izda nadomestno sodbo tudi pojasniti, o pritožbi katere od pravdnih strank je odločeno z nadomestno sodbo, česar v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.

17. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje z nadomestno sodbo odpravilo v razlogih sodbe le stroškovno obrazložitev. Odpravilo je položaj, za katerega je štelo, da bi pritožnik uspel s pritožbo tako, da bi pritožbeno sodišče pritožbi v izpodbijani III. točki izreka ugodilo. Navedeno postopanje bi bilo primerno in potrebno le v primeru, če bi se zoper sodbo pritožila le ena stranka in izključno zoper odločitev o pravdnih stroških, sicer pa je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča napačno uporabilo določbe ZPP o izdaji nadomestne sodbe, ki pa niso vplivale na pravilnost odločitve.

18. Če sodišče prve stopnje pritožbi ene od pravdnih strank ugodi tako, da izda novo sodbo, s katero nadomesti izpodbijano sodbo, mora odločiti tudi o pritožbenih stroških. V konkretnem primeru jih je s sklepom z dne 19. 10. 2021 zavrnilo, ker naj bi tožeča stranka s pritožbo zoper sodbo ne dosegla nobene spremembe odločitve o pravdnih stroških v izreku sodbe. Ali je odločitev o tem pravilna, je odvisno od presoje vseh pritožb pritožbenega sodišča o glavni stvari. Zato bo pritožbeno sodišče pojasnilo odločitev o razveljavitvi sklepa z dne 19. 10. 2021 ob koncu obrazložitve te odločbe.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

19. Pravna prednica tožeče stranke1 se je v postopku lastninskega preoblikovanja preoblikovala in je bila ustanovljena po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (z družbenim kapitalom), ki opravljajo turistično dejavnost in katerih nepremičnine se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka (ZLPPTR). V njeno premoženje so sodila tudi zemljišča, za katera ZLPPTR v 29. členu določa, da jih ni dopustno odtujiti brez soglasja Republike Slovenije in da so pravni posli, sklenjeni v nasprotju z določbami tega člena nični.

Tožeča in tožena stranka sta 4. 7. 2008 sklenili pogodbo o ustanovitvi gospodarske družbe A. d. o. o., ki je bila tudi vpisana v sodni register z 51% poslovnim deležem tožeče stranke in z 49% deležem tožene stranke. Tožena stranka naj bi svoj poslovni delež vplačala z denarjem, tožeča stranka pa je vložila kot svoj poslovni delež v družbo stvarni vložek, ki je predstavljal nepremičnine oziroma zemljišča, glede katerih ni pridobila soglasja Republike Slovenije. Zato je pogodba o ustanovitvi gospodarske družbe A. d. o. o. nična. Tožeča stranka je zoper gospodarsko družbo A. d. o. o. uspela z izbrisno tožbo doseči ponovno vpis lastninske pravice na nepremičninah na svoje ime. Tožeča stranka ni več družbenica družbe A. d. o. o. Nad njo se je začela najprej likvidacija, od 31. 7. 2015 pa je v stečajnem postopku.

Tožena stranka je z družbo A. d. o. o., katere družbenica je bila s poslovnim deležem 49%, dne 26. 9. 2012 sklenila pogodbo v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, s katero se je zavezala omogočiti družbi A. d. o. o. črpanje posojila (v obdobju od 24. 9. 2012 do 31. 12. 2012) v višini 700.000,00 EUR, družba A. d. o. o. pa se je zavezala posojilo vrniti z obrestmi 3-mesečni EURIBOR + 4% p. a. z dospelostjo 31. 12. 2022. Sklenili sta tudi sporazum o zavarovanju, v katerem je družba A. d. o. o. izrecno in nepogojno dovolila, da se za zavarovanje denarne terjatve na spornih nepremičninah vknjiži skupna hipoteka v korist tožene stranke in še, da pogodbeni stranki soglašata, da se zaradi poplačila zapadle ali predčasno zapadle terjatve opravi izvršba na zastavljene nepremičnine in poplača terjatev dosežena iz kupnine in da se zastavljene nepremičnine lahko v primeru neizpolnitve pogodbenih obveznosti zastavljene nepremičnine prodajo na dražbi tudi za ceno, nižjo od ugotovljene vrednosti, skladno s 188. členom ZIZ (B2). Na tej podlagi je bila na spornih nepremičninah vknjižena hipoteka v korist tožene stranke (ID pravice 01), ki služi zavarovanju denarne terjatve v višini 700.000,00 EUR z obrestmi.

V stečajnem postopku nad tožečo stranko je stečajni upravitelj na podlagi vpisane skupne hipoteke v korist tožene stranke na nepremičninah v lasti stečajnega dolžnika (glede katerih je še tekel spor z družbo A. d. o. o. zaradi vrnitve nepremičnin), ravnal v skladu z določbo 298.a člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). V osnovni seznam preizkušenih terjatev je brez prijave upnika vključil hipoteko in terjatev, ki je z njo zavarovana, ter oboje prerekal, zaradi česar je bil napoten na ugotovitev, da ne obstoji ločitvena pravica upnika.

20. Ločitvena pravica v stečajnem postopku je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov dolžnika iz tega premoženja (prvi odstavek 19. člena ZFPPIPP). Ločitveni upnik pa je upnik, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavlja terjatev, zavarovano z ločitveno pravico (drugi odstavek 19. člena ZFPPIPP).

21. Zavarovana terjatev upnika do stečajnega dolžnika največkrat temelji na osebni zavezi dolžnika upniku, da mu bo dolg plačal. Če pa med stečajnim dolžnikom in upnikom ni osebne zaveze, pač pa ta obstaja med upnikom in njegovim dolžnikom, ki je nekdo drug, hipoteka pa je vpisana na premoženju stečajnega dolžnika, govorimo o realnem dolžniku. Do njega ima upnik „terjatev“ kot pravico, da se za svojo terjatev, ki jo ima do osebnega dolžnika, poplača iz posebne stečajne mase, v katero sodi premoženje, na katerem ima vpisano hipoteko v svojo korist. S tem obveznost osebnega dolžnika do njegovega upnika v višini, v kateri je bil dolžnik poplačan iz premoženja, preneha, vzpostavi pa se njegova obveznost, da na podlagi subrogacije enako vsoto vrne zastavitelju. Če osebni dolžnik trdi, da je upniku sam plačal, kar mu dolguje, je njegov interes, da zmaga v sporu med zastaviteljem in upnikom, zastavitelj. Če pa ni še ničesar plačal, je v položaju, da dolguje upniku; če se ta poplača iz zastaviteljevega premoženja, pa zastavitelju. zato so neprepričljivi razlogi sodišča prve stopnje v sklepu o dovolitvi intervencije družbi A. d. o. o. na strani tožene stranke, da ima ona v vsakem primeru pravni interes, ker bo v primeru uspeha tožeče stranke s tožbenim zahtevkom v tej pravdi terjatev tožene stranke do nje ostala nezavarovana, kar naj bi nedvomno vplivalo na njuno medsebojno razmerje. Če bo ostala terjatev tožene stranke nezavarovana, to ne bo vplivalo na zavezo posojilojemalke do posojilodajalke, da ji ob zapadlosti posojilo vrne.

22. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da so predmet spora v primeru prerekane ločitvene pravice lahko različni položaji. V konkretnem primeru je tožeča stranka v tožbi, in sicer v 1. točki tožbenega izreka, jasno opredelila terjatev in sicer, da gre za terjatev tožene stranke, da se poplača iz premoženja tožeče stranke. Sodna praksa se je že opredelila glede vprašanja pravnega pojma terjatve v primeru različnih položajev ločitvenih pravic v stečajnem postopku.2 Zahteva na ugotovitev neobstoja terjatve v dopolnitvi tožbe se torej glede na sporno razmerje lahko nanaša le na terjatev za plačilo terjatve tožene stranke do glavnega dolžnika iz vrednosti premoženja, na katerem je vpisana hipoteka, ne pa na terjatev, ki jo ima tožena stranka do glavnega dolžnika, še manj pa na kakšno nezavarovano terjatev tožene stranke do tožeče stranke, kot jo je zmotno obravnavalo sodišče prve stopnje in na tej podlagi tožbenemu zahtevku ugodilo.

23. Obe pravdni stranki pravilno opozarjata na akcesornost terjatve in ločitvene pravice. Če obstoji ločitvena pravica, obstoji tudi pravica upnika, da svojo zavarovano terjatev v višini kot ta znaša na dan začetka stečajnega postopka, dobi plačano iz premoženja stečajnega dolžnika, torej terjatev do poplačila iz posebne stečajne mase.

**K pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zoper I. točko izreka sodbe**

24. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja pravilna ugotovitev, da je tožena stranka kot posojilodajalka sklenila posojilno pogodbo z družbo A. d. o. o. in da ji je ta zavarovala svojo denarno obveznost vračila posojila s sporazumom, ki je bil podlaga za ustanovitev hipoteke v korist tožene stranke. Hipoteka v korist tožene stranke je sedaj vpisana na nepremičnini v lasti tožeče stranke, ki v razmerju do tožene stranke ni zavezana k vračilu posojila. Zato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka nima iz posojilne pogodbe nobene navadne zavarovane ali nezavarovane terjatve do tožeče stranke.

25. Tako odločitev tožena stranka utemeljeno izpodbija. Tožena stranka in stranski intervenient trdita, da je izpodbijana sodba sama s sabo v nasprotju, ker naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke, ker naj bi bila Posojilna pogodba in Sporazum o zavarovanju veljavna in zavezujoča, po drugi strani pa je odločilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstoji. V pritožbi izpostavljata, da tožeča stranka res ni bila stranka pogodbe in sporazuma, da pa je zato, ker je na njeni nepremičnini vpisana hipoteka v korist tožene stranke, njena dolžnica (realna dolžnica).

26. Pravica tožene stranke, da se poplača iz vrednosti zastavljenega premoženja, je odvisna od obstoja njene terjatve do posojilojemalca, vključno z zapadlostjo terjatve, saj je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke, ki služi zavarovanju denarne terjatve tožene stranke z dospelostjo 31. 12. 2022, torej v času pred izdajo prvostopne sodbe. Če bi tožeča stranka utemeljevala svoje zahtevke na trditvah, ki se nanašajo na pogodbeno razmerje med toženo stranko in stranskim intervenientom, bi moralo sodišče prve stopnje obravnavati tudi to razmerje, vendar se tožeča stranka v njuno razmerje v konkretnem primeru ni spuščala. Če bi se tožena stranka lahko poplačala iz obremenjenih nepremičnin, bi tožeča stranka svoj vrnitveni zahtevek iz naslova subrogacije usmerila na stranskega intervenienta. Zato bi bilo trditveno in dokazno breme o tem, da ne obstoji terjatev med toženo stranko in stranskim intervenientom, na strani stranskega intervenienta. Če pa on terjatev toženi stranki v celoti priznava, niti ni nujno, da je njuna terjatev predmet obravnavanja v sporu med tožečo in toženo stranko.

27. Tožena stranka in stranski intervenient v pritožbi trdita, da ima tožena stranka zaradi neplačila zavarovane terjatve pravico, da se ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi iz vrednosti zastavljenih nepremičnin in da sodišče prve stopnje ni podrobneje ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s samim obstojem terjatve tožene stranke, čemur pritožbeno sodišče glede na zgoraj obrazloženo ne pritrjuje. Edino sporno bi bilo lahko vprašanje zapadlosti terjatve, ker pred zapadlostjo terjatve tožene stranke do njenega osebnega dolžnika, ni mogoče govoriti o pravici, da se nezapadla terjatev plača iz premoženja realnega dolžnika. Vendar bo iz razlogov, ki sledijo v nadaljevanju, razvidno, da navedeno vprašanje za odločitev o pritožbi ni bilo odločilno in je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta zoper nadomestno sodbo v zvezi s sodbo v izpodbijanem delu zavrnilo in potrdilo odločitev o neobstoju terjatve tožeče stranke, vendar iz drugih razlogov (353. člen ZPP).

**K pritožbi tožene stranke zoper nadomestno sodbo in sklep**

28. Pritožba je utemeljena.

29. Sodišče prve stopnje je utemeljilo zavrnitev zahtevka na izbris hipotek na nepremičninah v lasti tožeče stranke na prepričanju o slabovernosti obeh pravdnih strank in stranskega intervenienta. Ocenilo je, da so glede na jasno zakonsko določbo 29. člena ZLPPTR, morale vedeti, da je prenos lastninske pravice na zemljiščih, ki se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka, brez soglasje Vlade Republike Slovenije, pravni posel, ki je tak prenos omogočil, ničen. Navedlo je, da zato tožena stranka ne more uspeti s trditvami, da na ničnost ni bila opozorjena s strani notarja ali sodišča, ki je odločalo v postopku vpisa stranske intervenientke v sodni register. Glede na trditve tožeče stranke, da je dobila nazaj obremenjeno nepremičnino, ki je zanjo manj vredna, je sicer presodilo, da bi bilo pravično vzpostaviti tako stanje kot je bilo pred prenosom nepremičnine v last stranskemu intervenientu, vendar je kljub temu tožbeni zahtevek tožeče stranke na izbris hipotek zavrnilo, ker je ugotovilo, da nima podlage v materialnem pravu, če tožeča stranka ne trdi, da sta posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve prav tako nična. V skladu z določbo 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) se hkrati z izbrisom vknjižbe in vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vedno odpravijo tudi učinki zavezovalnega pravnega posla, ki je bil podlaga za neveljavno knjižbo. Ker tožeča stranka ni trdila, da je neveljaven tudi zavezovalni posel, na podlagi katerega je bila vpisana hipoteka, posojilna pogodba in sporazum med toženo stranko in stranskim intervenientom veljata, tožbeni zahtevek na izbris hipoteke pa ni utemeljen. Kot primerljivo je citiralo zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče (II Ips 384/2000 z dne 29. 3. 2001), v kateri je zavzelo stališče, da kasnejše spremembe lastništva nepremičnine, obremenjene s hipoteko, praviloma ne vplivajo na pravice hipotekarnega upnika. V primeru II Ips 384/2000 je bil hipotekarni upnik dobroveren, tožnik pa tudi ni zatrjeval nobenega razloga za neveljavnost sporazuma o zavarovanju po 251.c členu ZIP, ki je predstavljal podlago za vpis hipoteke. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka celo trdila, da dopušča možnost, da je zavezovalni pravni posel med toženo stranko in stranskim intervenientom veljaven. Svojo izbrisno tožbo utemeljuje izključno na ničnosti zemljiškoknjižnega dovolila zaradi razpolagalne nesposobnosti stranskega intervenienta in na nedobrovernosti tožene stranke, kar pa je po stališču sodišča prve stopnje premalo za ugoditev tožbenemu zahtevku.

30. Pritožnica obširno in utemeljeno izpodbija razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka za izbris hipotek. Vztraja pri stališču, da je osnovni namen izbrisne tožbe, da če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena, s tožbo uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (prvi odstavek 243. člena ZZK-1). Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da bi v okoliščinah konkretnega primera, v katerih stranski intervenient sploh ni imel razpolagalne sposobnosti glede nepremičnin, ker je bil pravni posel, na podlagi katerega jih je pridobil, po zakonu ničen, morala napadati še zavezovalni pravni posel, ki ga je sklenil s toženo stranko. Poudari, da bi lahko v primeru, če bi napadala notarski zapis kot neveljaven, pa s tem zahtevkom ne bi uspela, ostala brez sodnega varstva kljub dejstvu, da je trdila in da je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da stranski intervenient ni imel pravice dovoliti vpisa na nepremičninah, glede katerih Vlada Republike Slovenije ni dala soglasja tožeči stranki, da jih odsvoji. Sodišču prve stopnje očita, da je v situaciji, v kateri je sicer prepoznalo materialnopravno neveljavnost zemljiškoknjižnega dovolila stranskega intevenienta, da dovoli vpis bremen na tujih nepremičninah, nesorazmerno izvotlilo pravico do sodnega varstva pa tudi pravico do lastnine iz 33. člena Ustave RS. V celoti izpodbija tudi obravnavo primera iz odločbe II Ips 384/2000 s konkretnim primerom, ker nista primerljiva.

31. Vsebina izbrisnega zahtevka je odvisna od načina, s katerim je bila v konkretnem primeru tožeči stranki kršena njena stvarna pravica na nepremičninah v območju Triglavskega narodnega parka, za katere velja poseben režim prenosa lastninske pravice. Tožeča stranka je bila ustanovljena z zakonom, ki jo je s soglasjem Vlade Republike Slovenije tudi omejeval pri prenosu lastninske pravice nepremičnin, ki so ji bile zaupane v upravljanje, poslovanje in razpolaganje.3 To pomeni, da je imela pravico izdati zemljiškoknjižno dovoljenje za vpis hipoteke na spornih nepremičninah v konkretnem primeru na podlagi zakona le tožeča stranka kot lastnica, vse dokler Vlada RS ne bi izdala soglasja o prenosu nepremičnin na stranskega intervenienta. Če bi Vlada RS izdala soglasje o prenosu nepremičnin s tožeče stranke na stranskega intervenienta, bi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis hipotek v korist tožene stranke učinkovalo, sicer pa ne. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se tega morale zavedati tako tožeča kot tožena stranka in stranski intervenient, saj sta tožeča stranka in tožena stranka ustanovili stranskega intervenienta kot njuna edina družbenika. Enako vedenje sta imela tudi tožena stranka in stranski intervenient ob sklenitvi posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, saj ni nihče trdil, da je medtem Vlada RS dala soglasje k prenosu nepremičnin. Ker je stranski intervenient dal nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji, v okoliščinah konkretnega primera tudi po stališču pritožbenega sodišča zadošča izbrisni zahtevek kot ga je postavila tožeča stranka zoper toženo stranko, v korist katere je bila dovoljena izpodbijana vknjižba.

32. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da se v konkretnem primeru (tožeča stranka je s sklepom stečajnega sodišča napotena na pravdo) uporabljajo glede izpodbijanja ločitvene pravice, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo, specialne določbe ZFPPIPP (308. člen ZFPPIPP). Stečajni upravitelj ni prerekal ločitvene pravice, ker bi bila pridobljena z izpodbojnim pravnim dejanjem iz 271. člena ZFPPIPP, zato tudi ni bil dolžan vložiti tožbe v skladu z 275. členom ZFPPIPP. Zadoščala bi tožba, da terjatev in ločitvena pravica ne obstajata (2. alineja drugega odstavka 308. člena ZFPPIPP).

33. S tem se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče na seji utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (358. člen ZPP).

34. Ker sta ločitvena pravica in zavarovana terjatev v konkretnem primeru akcesorni (ni ene brez druge) in ker je pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke, da se terjatev iz notarskega zapisa posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju poplača v stečajnem postopku iz kupnine za sporne nepremične, ki so v lasti tožeče stranke, se posledično izkaže kot pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tudi ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke (da se za terjatev, ki jo ima do stranskega intervenienta poplača iz spornih nepremičnin v stečajnem postopku).

35. Delna sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, ji je pravdne stroške dolžna povrniti tožena stranka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je priznalo potrebne stroške za zastopanje pooblaščenega odvetnika (155. člen ZPP) na podlagi stroškovnika, in sicer za sestavo tožbe 3000 točk po OT (ni ji kot potrebnega priznalo stroška za dopolnitev tožbe 3000 točk po OT), za prvo obrazloženo vlogo 3000 točk po OT, za drugo obrazloženo vlogo 2250 točk po OT, za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 3000 točk po OT, za odsotnost iz pisarne 180 točk po OT, skupaj 11.430 točk, za materialne stroške 2% do 1000 točk - 20 točk in 1% od 10.430 točk - 104, 30 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znese skupaj 6.932,58 EUR in s priznanimi potnimi stroški iz M. v L. in nazaj v višini 114,70 EUR, skupaj 7.047,28 EUR, povečano za 22% DDV, 8.597,68 EUR. S sodno takso za tožbo v višini 6.525,00 EUR znesejo pravdni stroški tožeče stranke 15.122,68 EUR. Ker je pritožbeno sodišče odločilo o pravdnih stroških na novo glede na dosežen uspeh v pravdi, je posledično na pritožbo tožeče stranke razveljavilo sklep o zavrnitvi pritožbenih stroškov, ki so ji nastali zaradi izdaje nadomestne sodbe (3. točka 365. člena ZPP). Pri presoji, ali naj glede na dosežen uspeh v pravdi in s pritožbo, odmeri tožeči stranki tako stroške za sestavo pritožbe zoper sodbo kot tudi v enaki višini priglašene stroške za sestavo pritožbe zoper nasprotno sodbo, pa je odločilo, da gre po vsebini za enako vlogo, zaradi česar je v izogib odmeri dvojnih stroškov odločilo, da ji prizna le stroške sestave pritožbe za nadomestno sodbo, s katero je uspela.

36. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče za pritožbo zoper nadomestno sodbo odmerilo stroške sodne takse v višini 6.525,00 EUR, za sestavo pritožbe 3.750 točk po OT, za materialne stroške 47,50 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znese 2.278,50 EUR, povečano z 22% DDV pa 2.779,77 EUR, s sodno takso pa skupaj 9.304,77 EUR.

37. Za pritožbo zoper sklep ji je priznalo stroške takse za pritožbo 33,00 EUR, za sestavo pritožbe 375 točk po OT in za materialne stroške 7,5 točk po OT, skupaj ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, 229,5 EUR, povečano za 22% DDV skupaj 279,99 EUR. S priznano takso za pritožbo zoper sklep je sodišče odmerilo tožeči stranki skupaj 312,99 EUR stroškov.

38. Poleg tega ji je odmerilo še stroške odgovora na pritožbo tožene stranke zoper sodbo 3750 točk po OT, za materialne stroške 47,50 točk, povečano za 22% DDV skupaj 2.779,77 EUR.

39. Odmerjene stroške pritožbenega postopka v skupni višini 12.397,53 EUR je dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude s s plačilom pa še zakonske zamudne obresti.

1 Glej končne določbe Zakona o javnih skladih (ZJS-1), člen 54. 2 Glej VSRS sodbo in sklep III Ips 63/2018. 3 Prva alineja 4. člena ZLPPTR.