Jedro

Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je potrebno v vsakem konkretnem primeru presoditi ali okoliščine primera utemeljujejo sklep, da javno-pravna omejitev predstavlja pravno napako. Okoliščine obravnavanega primera, ki jih je prvostopenjsko sodišče obširno opisalo na 8, 9 in 10 strani sodbe in jih pritožbeno sodišče sprejema, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne utemeljujejo sklepa, da javno-pravna omejitev predstavlja pravno napako.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu se potrdita sodbi in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sodbo in sklepom z dne 19.6.2012 je prvostopenjsko sodišče ustavilo postopek za znesek 6.661,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in dopustilo spremembe tožbe, ki je bila podana na glavni obravnavi dne 23.9.2009 ter zavrnilo primarni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Toženi stranki sta dolžni solidarno tožečima strankama vrniti preveč plačano kupnino v znesku 30.452,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 5.063.648,30 SIT od 31.5.2002 do 31.5.2006 in od zneska 21.130,24 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, vse v roku 15-tih dni. Toženi stranki sta dolžni tožečima strankama solidarno plačati znesek 34.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, vse v roku 15-tih dni. Toženi stranki sta dolžni tožečima strankama solidarno plačati pravdne stroške v znesku 5.755,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 15-tih dni.“ Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki glasi: „Toženi stranki sta dolžni tožečima strankama plačati 27.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2008 dalje do plačila ter jima povrniti pravdne stroške v roku 15-tih dni. Po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“Odločilo je , da sta tožeči stranki dolžni toženi stranki plačati pravdne stroške (brez navedbe zneska), v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. S sklepom o popravi z dne 4.10.2012 je prvostopenjsko sodišče je prvostopenjsko sodišče zgoraj povzeto odločbo popravilo tako, da je v zadnjem odstavku izreka- v odločitvi o stroških za besedo plačati zapisalo še znesek 5.755,18; v zadnjem odstavku zavrnjenega tožbenega zahtevka pa izbrisalo besedilo“v znesku 5.755,18 EUR“.

3. S sklepom in dopolnilno sodbo z dne 22. maja 2013 je prvostopenjsko sodišče sodbo povzeto v 1. točki te obrazložitve v izreku popravilo tako, da je v drugi vrstici prvega odstavka znesek „30.425,09 EUR“ nadomestilo z zneskom „23.790,43“; v tretji vrstici prvega odstavka znesek „5.063.648,30“ z zneskom „5.701.138,64“ in znesek „21.130,23“ z zneskom „23.790,43“ ter zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki glasi: „Kupnina, ki sta jo tožeči stranki plačali toženi stranki za stanovanje na naslovu Z. 4, z oznako 1E se zniža na znesek 35.685,65 EUR.“

4. Zoper sodbo in sklep z dne 19.6.2012, sklep z dne 4.10.2012 in dopolnilno sodbo in sklep z dne 22.5.2013 se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Pritožba najprej opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni v celoti rešilo predmeta tožbe, pri čemer navaja, da je tožeča stranka v vlogi z dne 8.9.2009 postavila nov tožbeni zahtevek tako, da je najprej zahtevala preoblikovanje pogodbenega razmerja tako, da se kupnina, ki sta jo tožeči stranki plačali za stanovanje na naslovu Z. 4, z oznako 1E zniža na 35.685,65 EUR. Pod točko 2 pa je tožeča stranka zahtevala, da sta toženi stranki dolžni vrniti preveč plačano kupnino v znesku 23.790,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 5.701.138,64 EUR (pravilno verjetno SIT) od 21.5.2002 do 31.12.2006 in od zneska 23.790,43 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. Pod točko 3 je tožeča stranka zahtevala plačilo 34.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Na naroku dne 23.9.2009 pa je postavila še podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 27.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2008 dalje do plačila. S sklepom je prvostopenjsko sodišče dopustilo spremembe tožbe, ki je bila podana na naroku z dne 23.9.2009 (tedaj je bil postavljen podrejeni tožbeni zahtevek), ni pa odločilo o novem zahtevku, ki je bil postavljen pod točko 1 v vlogi z dne 8.9.2009 in se je nanašal na znižanje kupnine. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Na 11. strani je namreč sodišče zapisalo, da je zahtevek tožeče stranke za znižanje kupnine zavrnilo, v izreku sodbe pa sodišče o tem ni odločilo. Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je sodišče zagrešilo tudi glede zahtevka v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe, s katerim je zavrnilo zahtevek na plačilo 30.452,09 EUR. V zvezi z navedenim ugotavlja, da je tožeča stranka v vlogi z dne 8.9.2009 ta zahtevek znižala na 23.790,43 EUR in v preostalem delu do 30.452,09 EUR tožbo umaknila. V tem delu je sodišče prve stopnje s sklepom postopek ustavilo, kljub temu pa je s sodbo zavrnilo celoten prvotno postavljen tožbeni zahtevek, kljub delnemu umiku. Po mnenju pritožbe gre za nerazumljiv izrek, ki nasprotuje samemu sebi, še posebej če se upošteva samo vsebina prvega odstavka izreka sodbe, ker sodišče zavrača zahtevek za plačilo 30.452,09 EUR, glede zamudnih obresti pa govori o zneskih 21.130,23 EUR.

5. Zmotno in nepopolno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo dejansko stanje, ko je napravilo zaključek, da je tožeča stranka za sporno nepremičnino plačala zgolj v pogodbi dogovorjeno kupnino in ne še 2.000.000,00 SIT, kot je trdila. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče štelo tožničino izpoved za osamljeno, čeprav je priča M.N. na naroku z dne 29.8.2010 povedal, da naj bi tožnica tožencu glede kupnine nekaj dala na roke. Tudi zase je povedal, da je plačal 1.000.000,00 SIT in potem še 750.000,00 SIT. Tožničina izpoved torej ni osamljena, saj je to potrdila tudi priča M.N..

6. Glede vprašanja, ali gre v konkretnem primeru za pravno napako, je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. S tem v zvezi se prvostopenjsko sodišče sklicuje na sodbo VS RS II Ips 563/2004, vendar pritožba meni, da omenjeni primer ni primerljiv z obravnavanim primerom, ker gre v obravnavanem primeru tudi za pomanjkanje gradbenega in ne samo uporabnega dovoljenja. V konkretnem primeru uporabnega dovoljenja za sporno stanovanje sploh ni mogoče dobiti, saj zanj ni mogoče pridobiti niti gradbenega dovoljenja. Prostorski akti Občine namreč na zemljišču, na katerem stoji stavba, sploh ne predvidevajo takih objektov, kot je sporni objekt s toliko stanovanji, poleg tega pa je za sporni objekt izdano gradbeno dovoljenje, po katerem bi v pritličju objekta morala biti mala pivovarna in ne stanovanja. V obravnavanem primeru torej prostorski akt občine take gradnje ne dovoljujejo, tako da legalizacija sploh ni mogoča, tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Zaključki prvostopenjskega sodišča, da bo dokumentacijo za ureditev legalizacije objekta po spremembi PUP-a, mora pridobiti investitor – tožena stranka in da bodo zato stroški bremenili toženo stranko, v tem primeru niso na mestu. Dejstvo namreč je, da legalizacija ni mogoča, ker PUP take gradnje ne dopušča, priča I.F. pa je povedal, da so bili poizkusi spremembe PUP-a, vendar do dejanskih sprememb ni prišlo. Stališče sodišča prve stopnje je življenjsko nesprejemljivo, saj tožečo strankao spravlja v negotov položaj. To bi pomenilo, da v kolikor nekdo proda neko zemljišče kot zazidljivo, pa to dejansko ni, ne bi šlo za napako, češ da bo nekoč to zemljišče lahko zazidljivo, če bodo spremenili prostorske akte. Takšno stališče ne more vzdržati resne presoje, še posebej upoštevaje izjavo glavne inšpektorice v posnetku na priloženem CD-ju, ko je dejala, da lahko gradbena inšpekcija prepove uporabo takih stanovanj, če so brez gradbenega in uporabnega dovoljenja. Dejstvo, da je tožeča stranka stanovanje uporabljala vrsto let, po mnenju pritožnikov pravne napake na more sanirati.

7. V zvezi s samo višino kupnine in ceno stanovanja ob prodaji, se je prvostopenjsko sodišče v celoti oprlo na izvedensko mnenje izvedenca Z., čeprav je tožeča stranka v vlogi z dne 23.4.2012 navedla, da mnenja ne sprejema in predlagala, da sodišče v tem postopku imenuje novega izvedenca. Tožeči stranki se namreč nista strinjali s tem, kako je izvedenec ugotovil vrednost spornega stanovanja, če bi imelo uporabno dovoljenje. Izvedenec bi namreč lahko cene nepremičnin na obalnem območju pridobil na GURS, vendar izvedenec teh podatkov ni niti poskušal pridobiti, ti podatki pa bi gotovo lahko bolje razjasnili stanje cen v spornem obdobju za nepremičnine na območju Obale. Po mnenju pritožnice gre za bistveno okoliščino v tem primeru, saj tožeča stranka trdi, da je stanovanje imelo ceno kot ostala stanovanja, katera imajo urejeno gradbeno in uporabno dovoljenje, medtem ko sporno stanovanje vseh teh dovoljenj nima in bi morala biti cena zaradi tega nižja. Ker pa izvedenec v svojem mnenju z dne 29.9.2012 navaja različne vrednosti stanovanja in upoštevaje dejstvo, da stanovanje nima gradbenega dovoljenja, iz samega izvedenskega mnenja cena stanovanja ni jasno razvidna. Tudi zaradi tega je tožeča stranka predlagala postavitev novega izvedenca, vendar sodišče njenemu predlogu ni sledilo, čeprav je bil ta po mnenju tožeče stranke utemeljen, saj iz mnenja ni natančno razvidna cena stanovanj na dan sklepanja pogodbe ob upoštevanju dejstva, da stanovanje nima ne gradbenega ne uporabnega dovoljenja. Če pa upoštevamo vrednost 47.699,00 EUR, kot je vrednost stanovanja ugotovil izvedenec na strani 5 mnenja, potem je jasno, da je tožeča stranka s kupnino v pogodbi v višini 51.130,23 EUR plačala za 3.431,23 EUR preveč. To pa nadalje pomeni, da je utemeljen tožbeni zahtevek za znižanje kupnine na znesek 47.699,00 EUR ter posledično njen zahtevek po vračilu 3.431,23 EUR preveč plačane kupnine.

8. Glede uveljavljanja stvarnih napak je prvostopenjsko sodišče zmotno zaključilo, da tožeča stranka stvarnih napak ni ustrezno grajala. Ta ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne drži, saj je tožeča stranka povedala, da so toženca o vseh napakah sproti obveščali in je samo obljubljal, da jih bo odpravil. Poleg tega ne gre spregledati, da je toženec še več let po nakupu spornega stanovanja živel na istem naslovu kot tožnica, zato so mu bile vse napake prav dobro znane. in bi bilo potrebno uporabiti 465. člen OZ. Del pritličja je tožena stranka spremenila v stanovanje, v katerem je pred tožečo stranko živela toženčeva mati. V zvezi s tem je torej toženi stranki bilo stanje prav dobro znano, kot tudi kakšna je elektro instalacija v njem, kakšna je vodovodna instalacija, hidroizolacija in tako dalje. Ob tem ne gre zanemariti izpoved tožnice na naroku z dne 19.3.2010, ko je na vprašanje svojega pooblaščenca povedala, da je toženčeva mati N.S. povedala, da so stene prali z varikino, da se ne bi opazila vlaga in bi stanovanje lažje prodali. Ta izpoved govori v prid trditvi, da je bil toženec z vlago v stanovanju in torej pomanjkljivo izolacijo prav dobro seznanjen. Glede tega se sodišče pri svoji odločitvi ne more opirati za izvedensko mnenje izvedenca Z.. Ta je namreč mnenje o tem podal glede na to, da je štel, da gre za skrite napake, ki jih navzven po izvedbi in kratkotrajni uporabi ni možno opaziti. Vendar pa toženec svojega stanovanja ni uporabljal le kratek čas, saj je živela v njem njegova mati, sam pa v stanovanju v prvem nadstropju te stanovanjske hiše, tako da mu je moralo biti stanje prav dobro znano in tudi za vlago v stanovanju je moral vedeti, ko je hodil k materi. Glede na navedeno tožeča stranka meni, da je prvostopenjsko sodišče glede stvarnih napak zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo 465. člena OZ. Ob tem tožeča stranka poudarja, da je isto sodišče v zadevi P 441/2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 452/2011 ugotovilo ravno nasprotno in tožeči stranki priznalo odškodnino za stvarne napake. Gre za odločitev sodišča v bistveno enakem pravnem položaju, s čimer je kršen 22. člen Ustave RS, saj tožeči stranki ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic.

9. Tožeča stranka vlaga pritožbo tudi zoper odločitev o stroških postopka. Teh ni mogoče preveriti, saj iz same sodbe ni razvidna niti vrednost spornega predmeta, da bi lahko tožeča stranka preverila pravilnost izračuna stroškov postopka Ravno tako ni razvidno, od katerih postavk je sodišče odmerilo povečanje stroškov zaradi zastopanja več strank. Glede potnih stroškov tožene stranke pa tožeča stranka navaja, da mora sodišče v postopku upoštevati le potrebne stroške postopka. Vsi potni stroški tožene stranke niso potrebni stroški, saj navzočnost toženca na glavni obravnavi ni bila nujna. Toženec je bil zaslišan na naroku dne 19.3.2010, udeležba toženca na drugih narokih pa ni bila potrebna, zato tega stroška ni mogoče upoštevati kot stroška postopka. Glede naroka z dne 6.3.2009 tožeča stranka navaja, da se glavna obravnava ni opravila, zato pripada nagrada za zastopanje v višini 25 %, kar od vrednosti spornega predmeta v višini 64.452,09 EUR predstavlja 275 točk. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

10. V pritožbi zoper dopolnilno sodbo in sklep z dne 22.5.2013 je tožeča stranka delno ponovila pritožbene navedbe, ki jih je podala že v prvi pritožbi, zato jih pritožbeno sodišče ne bo povzemalo.

11. Pritožbi tožeče stranki nista utemeljeni.

12. Pritrditi je potrebno pritožniku, da prvostopenjsko sodišče s sodbo in sklepom z dne 19. julija 2012 ni v celoti odločilo o postavljenih tožbenih zahtevkih, vendar je to nepravilnost odpravilo z dopolnilno sodbo z dne 22. maja 2013, ko je zavrnilo oblikovalni zahtevek za znižanje kupnine. Ker je ob izdaji dopolnilne sodbe prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je pri izdaji sodbe z dne 19.6.2012 prišlo v izreku do očitne pisne pomote pri navedbi zneskov, je s sklepom z dne 22.5.2013 tudi to napako odpravilo. Tako se sedaj izkažejo za neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv oz. da nasprotuje sam sebi.

13. Ni mogoče slediti pritožbi, da naj bi prvostopenjsko sodišče višino dejansko plačane kupnine zmotno in nepopolno ugotovilo. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta tožeči stranki za sporno nepremičnino plačali zgolj v pogodbi dogovorjeno kupnino v višini 51.130,23 EUR, (šesti odstavek na 7. strani obrazložitve sodbe) je prepričljiv in pritožbeno sodišče z njim v celoti soglaša. Z izpostavljanjem izpovedi priče M.N. pritožba zaključka prvostopenjskega sodišča ni uspela omajati, saj je ta izpovedal (izpoved na list. št. 77) le, da se mu zdi, da je tožnica tožencu dala nekaj na roke. Iz njegove izpovedi tudi ne izhaja, da je sam dal tožencu nekaj na roke. Tudi ni mogoče slediti pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja, ali gre v konkretnem primeru za pravno napako ali ne. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je potrebno v vsakem konkretnem primeru presoditi ali okoliščine primera utemeljujejo sklep, da javno-pravna omejitev predstavlja pravno napako. Okoliščine obravnavanega primera, ki jih je prvostopenjsko sodišče obširno opisalo na 8, 9 in 10 strani sodbe in jih pritožbeno sodišče sprejema, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne utemeljujejo sklepa, da javno-pravna omejitev predstavlja pravno napako. Ob tem se v obravnavani zadevi izkaže kot bistvenega pomena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo stanovanje tožečima strankama prodano za nižjo ceno, kot so bile cene za prodana stanovanja na podobnih lokacijah in sicer za povprečno 9.379,00 EUR (razlika med pogodbeno vrednostjo in vrednostjo stanovanja, kot če bi bilo v nekem povprečnem stanju). Za odločitev v tej zadevi je tudi po presoji pritožbenega sodišča pomembno, da bo pravno dokumentacijo za ureditev legalizacije objekta po spremembi PUP moral pridobiti investitor – tožena stranka. Ob tem, ko je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta tožeči stranki stanovanje že prodali za 153.000,00 EUR, kar pritožba ne izpodbija, ni mogoče slediti pritožbi, da stališče prvostopenjskega sodišča postavlja tožečo stranko v negotov položaj. Tudi zato ne, ker je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo podrejeni zahtevek (zoper ta del ni pritožbe), s katerim je tožeča stranka zahtevala razliko v kupnini, za katero bi po njenih trditvah lahko prodala stanovanje, če bi imelo urejeno dokumentacijo.

14. Pritožnica prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da ni postavilo novega izvedenca, ker se sama z mnenjem izvedenca Z. ni strinjala. Njene pritožbene trditve, da bi lahko izvedenec vrednost nepremičnin na obalnem področju pridobil na GURS-u niso z ničemer izkazane, zato jim pritožbeno sodišče ne more slediti. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi prvostopenjsko sodišče moralo pri ugotavljanju izhodiščne vrednosti stanovanja upoštevati znesek 47.699,00 EUR, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi bila takšna vrednost stanovanja le za primer, če bi le eden od lastnikov stanovanjskih enot pristopil k pridobivanju dovoljenja, v primeru, da bi k pridobivanju mnenja pristopilo več lastnikov, pa bi se stroški pridobivanja dovoljenja nižali in temu ustrezno višala vrednost posamezne enote. Prav zardi navedenega je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz izvedenčeve ugotovitve, da je bila cena v povprečju nižja za 9.379,00 EUR (kot da bi stanovanje imelo uporabno dovoljenje) in utemeljeno zavrnilo zahtevek za znižanje kupnine v celoti.

15. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek na 11 in 12 strani sodbe) obširno pojasnilo, zakaj ne držijo navedbe tožeče stranki o pravočasnem in pravilnem grajanju stvarnih napak. Z njegovimi zaključki v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in jih pritožba ne more izpodbiti s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, češ da je o vseh napakah toženca sproti obveščala. Prvostopenjsko sodišče je tudi prepričljivo zaključilo, da tožeča stranka v tej pravdni ni izkazala, da naj bi bile napake prodajalcu znane oz. mu niso mogle ostati neznane. Drži sicer, da prvostopenjsko sodišče ta svoj zaključek temelji na mnenju izvedenca, vendar ne gre prezreti, da sta tožeči stranki za dokazovanje svojih trditev o vedenju tožene stranke o obstoju skritih napak predlagali prav postavitev izvedenca gradbene stroke. Njegovega zaključka o tem, da prodajalec ni mogel vedeti za skrite napake, pa tožeči stranki v postopku na prvi stopnji nista konkretizirano grajali. Iz zapisnika o naroku z dne 19.6.2012 izhaja sicer, da sta po neposrednem zaslišanju izvedenca, ki je odgovoril na njune pripombe podane v vlogi z dne 23.4.2012, predlagali postavitev drugega izvedenca, vendar iz razloga, ki se nanaša na vrednost konkretnega stanovanja v času nakupa. V dokaz trditvam, da naj bi bile napake toženi stranki znane, sta tožeči stranki prelagali tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem tožečih strank (V. točka tožbe), vendar v tožbenih navedbah nista navedli, kaj konkretno naj bi tožeči stranki v zvezi s tem izpovedali. Ker so dokazi namenjeni potrditvi navedb, se sedaj pritožba neutemeljeno sklicuje na tožničino izpoved v zvezi s pranjem sten z varikino. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti okoliščina, da je isto sodišče v zadevi P 441/2007 tožeči stranki priznalo odškodnino na račun stvarnih napak, pri čemer ne gre spregledati, da se v zadevi P 441/2007 sodišče sploh ni ukvarjalo z vprašanjem pravočasnosti grajanja napak in tudi ne z vprašanjem vedenja tožene stranke o skritih napakah.

16. Ni mogoče slediti pritožbi, da stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti, saj je prvostopenjsko sodišče odločitev o stroških primerno obrazložilo. Specifikacija priznanih stroškov je razvidna iz stroškovnikov v spisu. Pritožba neutemeljeno kritizira tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tožencu priznalo stroške za pristop na vse obravnave in ne le na tisto, ko je bil zaslišan kot stranka. Kljub temu, da ima stranka pooblaščenca, se ima pravico udeležiti obravnave in dobiti povrnjene stroške za prihode na te obravnave. Glede naroka z dne 6.3.2009, ko se glavna obravnava ni opravila, pa je sodišče na račun stroškov za zastopanje odvetniku priznalo 275 točk. 17. Pritožbi nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).